ZDoh-2 člen 94, 100, 100/2. ZDavP-2 člen 326, 326/4, 331, 331/1.
davek od dobička iz kapitala - odsvojitev kapitala - darilna pogodba - odlog ugotavljanja davčne obveznosti - rok za priglasitev odloga - materialni rok
Odlog ugotavljanja davčne obveznosti pomeni izjemo od siceršnjega pravila in s tem davčno ugodnost, ki se lahko uveljavlja le na zahtevo (priglasitev) zavezanca in na predpisan način, oziroma v roku (za vložitev napovedi) iz petega odstavka 326. člena ZDavP-2, do katerega je v skladu z drugim odstavkom 331. člena ZDavP-2 treba najpozneje vložiti priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti. Drugačne tožbene navedbe, po katerih ima zavezanec pravico do odloga že po samem zakonu, so torej neutemeljene, obenem pa so glede na citirano zakonsko ureditev neutemeljeni tudi tožbeni ugovori, da je rok, v katerem se opravi priglasitev odloga ugotavljanja davčne obveznosti, procesne narave in da ni prekluziven.
skrbništvo - postavitev skrbnika - skrbnik za posebni primer - skrbništvo centra za socialno delo
V obravnavanem primeru gre za postavitev skrbnika za posebni primer po določbah 211. do 223. člena ZZZDR, kar ne izključuje uporabe splošnih določb, ki urejajo skrbništvo po tem zakonu. To pomeni, da je prvostopni organ imel pravno podlago, ko je po prejemu izjav tožničinih sorodnikov odločil, da bo sam opravljal dolžnost skrbnika za posebni primer po pooblaščenem strokovnem delavcu za zastopanje tožnice v pravdnem postopku.
ZASP člen 146. ZUP člen 279, 279/1, 279/1-3, 279/1-6.
avtorska pravica - kolektivno upravljanje avtorske pravice - dejavnost kolektivne organizacije - ničnost odločbe - obseg presoje
Dovoljenje 1 (to je odločba z dne 11. 10. 2010, s katero je bilo dovoljeno kolektivno upravljanje avtorskih pravic na avdiovizualnih delih, ter po dokončnosti katere je prenehalo začasno dovoljenje tožniku za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del z dne 24. 1. 2001) formalno ni bilo odpravljeno, ne glede na to, da je urad z dne 6. 2. 2012 izdal Dovoljenje 2 (to je odločbo, v izreku identično odločbi z dne 11. 10. 2010). Predvsem pa je bil sklep z dne 12. 4. 2011 izdan, ker je urad ugotovil, da tožnik nastopa kot pooblaščenec A. in B. ter C. in zanje opravlja administrstivno tehnične posle, vendar pa za to dejavnost nima zahtevanega dovoljenja, in sicer ne po odločbi z dne 12. 3. 1998 (s katero mu je bilo dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic na delih s področja glasbe - v tam navedenih primerih njihovega izkoriščanja) in ne po začasnem dovoljenju z dne 24. 1. 2001, na podlagi katerega je bilo tožniku začasno dovoljeno kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del. Kar pomeni, da je za presojo zakonitosti sklepa z dne 12. 4. 2011 pravno nepomembno, ali je bilo Dovoljenje 1 (odločba z dne 11. 10. 2010) z odločbo z dne 6. 2. 2012 (Dovoljenje 2) odpravljeno, ter bi v primeru odprave Dovoljenja 1 tožnik v času izvedbe nadzora lahko še imel začasno dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic v primeru kabelske retransmisije avdiovizualnih del, saj tedaj ni imel dovoljenja za opravljanje administrativno tehničnih poslov za druge kolektivne organizacije, to delo pa je opravljal, zaradi česar je bilo v sklepu z dne 12. 4. 2011 ugotovljeno, da krši 146. členu ZASP.
Tožnik je v predlogu za izrek ničnosti zatrjeval ničnostna razloga po 3. in 6. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Kot je sodišče že presodilo, je ministrstvo - glede na vsebino predloga za izrek ničnosti - pravilno ugotovilo, da nobeden od uveljavljanih ničnostnih razlogov ni podan, in je za svojo presojo navedlo tudi razloge. Le o obstoju uveljavljanih ničnostnih razlogov pa je bilo ministrstvo pri reševanju obravnavanega izrednega pravnega sredstva dolžno presojati.
ZEN člen 20, 20/3, 31, 35, 35/4, 35/4-6, 39, 39/2. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru člen 3, 20, 28.
ureditev meje - evidentiranje urejene meje - zapisnik mejne obravnave - podatki o meji in površini - ureditev meje v primeru spora
Izmera parcele temelji na predhodni ureditvi meje, ta pa je bila določena in dogovorjena z mejo, s katero so stranke soglašale - pokazano mejo. Geometer ne more naknadno (sam), po ugotovitvi možnega nesorazmerja v izračunani površini, določiti meje drugače, kot so jo določile stranke za svojo parcelo.
odmera dohodnine - rek obrazec - predlog za odpravo ali spremembo odločb - očitna napaka - zavestno ravnanje
Na strani tožnika je pri vpisovanju podatkov šlo za zavestno ravnanje in ne za napako. Za obstoj napake je namreč bistveno, da davčni zavezanec (ali davčni organ), ko dejanje stori, meni, da je pravilno. Za napako torej ni šteti kakršnokoli ravnanje, ki ni skladno z dejanskim stanjem, kot to zmotno meni tožnik v tožbi. Zato že dejstvo, da je tožnik pri izpolnjevanju REK-1 obrazcev in s tem pri vpisovanju podatkov, za katere sedaj trdi, da so napačni, ravnal zavestno, izključuje ne le obstoj očitne napake ampak napake nasploh, še manj pa je v takšni situaciji mogoče očitati davčnemu organu, da je storil napako, ko je pri odmeri dohodnine sledil napovedanim oziroma predloženim podatkom.
Tožena stranka je zavrnila predlog za postavitev odvetnika iz Ljubljane, ki ga je predlagal tožnik, ob upoštevanju načela ekonomičnosti in hitrosti postopka, o čemer se je že opredelilo Vrhovno in tudi Upravno sodišče. Glede na zastopanje v kazenski zadevi, v kateri je mogoče pričakovati več narokov, je tudi po mnenju naslovnega sodišča razumno in pravilno, da se je tožniku določil odvetnik z območja sodišča, kjer se bo kazenski postopek vodil, torej odvetnik iz Trebnjega. Utemeljeno je pričakovati, da bo za navedeno procesno dejanje manj stroškov za odvetnika, ki je z območja sodišča, kjer bo dejanje opravljeno, kot za odvetnika iz Ljubljane.
Knjigovodska listina je verodostojna, če lahko na njeni podlagi strokovno usposobljene osebe, ki niso sodelovale v poslovnem dogodku, popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov spoznajo naravo in obseg poslovnih dogodkov. Če narave in obsega poslovnega dogodka ni mogoče spoznati popolnoma jasno in brez vsakršnih dvomov, gre za neverodostojno listino, vpis v poslovne knjige na njeni podlagi pa je v nasprotju s SRS. Če nastane dvom v verodostojnost računa, mora tisti, ki uveljavlja posamezne poslovne dogodke, dokazati, da se račun nanaša na dejansko opravljeno dobavo.
Skladno s 63. in 67. členom ZDDV-1 ter po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča, ki sledi stališčem SEU, sme davčni zavezanec pri izračunu svoje davčne obveznosti praviloma odbiti vstopni DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da se DDV nanaša na dobavo blaga ali storitev od drugega davčnega zavezanca; 2. da ima davčni zavezanec ustrezen račun; 3. da gre za uporabo tega blaga ali storitev za namene njegovih obdavčenih transakcij; 4. da ne gre za goljufijo ali zlorabo sistema DDV, oziroma da davčni zavezanec ni vedel ali moral vedeti, da je bila transakcija, na katero se sklicuje pri utemeljitvi pravice do odbitka, povezana z goljufijo, ki jo je storil izdajatelj računa ali drug gospodarski subjekt višje v dobavni verigi. Breme dokazovanja, da je davčni zavezanec vedel oziroma bi moral vedeti, da je bila transakcija povezana z goljufijo oziroma zlorabo sistema DDV, je na strani davčnega organa. V obravnavanem primeru je po presoji sodišča že neizkazanost storitev po prejetih računih zadostna podlaga (tudi) za to, da se tožeči stranki odbitek vstopnega DDV ne prizna.
davek na motorna vozila - odmera davka na motorna vozila - davčna osnova - cenitev davčne osnove - izjava o dejstvih in okoliščinah - kršitev pravil postopka
Iz upravnih spisov je razvidno, da je bil zapisnik v postopku odmere davka izdan hkrati s pozivom tožniku, da predloži dokazila, kar pomeni, da je bil tožnik pred izdajo odločbe seznanjen zgolj z orientacijsko vrednostjo vozila iz kataloga, ni pa bil seznanjen niti z oceno dokazil, ki jih je predložil na podlagi poziva, niti ni bil seznanjen z ostalimi, uradoma zbranimi podatki, ki se nanašajo na vrednost vozila in s tem na določitev davčne osnove. To pa pomeni, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe in da je zato podana bistvena kršitev določb postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP, ki narekuje odpravo odločbe.
ZUJIK člen 8, 94, 94/5, 119. ZJAKRS člen 10. Pravilnik o izvedbi postopkov javnega poziva in javnega razpisa s področja knjige člen 9, 13, 13/1. ZUP člen 210, 210/3, 214.
Komisija mora pri vsakem prijavitelju v poročilu navesti konkretne razloge, ki so jo vodili pri točkovanju po posameznem kriteriju. Ker se po 100. členu ZUJIK za vprašanje postopkov javnega razpisa in javnega poziva (kolikor niso ta vprašanja v tem zakonu drugače urejena), smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, torej ZUP, mora biti odločba obrazložena (tretji odstavek 210. člena v zvezi s 214. členom ZUP).
V splošnih pogojih za sodelovanje v javnem razpisu je med drugim določeno, da mora prijavitelj v razpisnem roku zaključiti prijavo v spletni aplikaciji in jo v tiskani obliki pravočasno oddati. Obseg po posameznih rubrikah v vlogi je bil torej enak za vse prijavitelje in od presoje vsakega posameznega prijavitelja je bilo odvisno, kako bo svojo vlogo izpolnil. To v konkretnem primeru pomeni, da je bilo od tožnika odvisno, za katere reference je smatral, da so pomembnejše in bi lahko pripomogle k boljšemu ovrednotenju njegove vloge po posameznih kriterijih, in katere reference je nato tudi navedel v odmerjen prostor v vlogi. Upoštevanje referenc, navedenih v pritožbi, bi torej pomenilo neenakopravno obravnavanje tožnikove vloge v primerjavi z vlogami ostalih prijaviteljev, ki so imeli na razpolago vlogo z enakim obsegom kot tožnik in ki niso vložili pravnih sredstev. Drugostopni organ zato ni kršil pravil postopka, ker ni upošteval v pritožbi navedenih referenc tožnika.
dohodnina - dohodnina od dobička iz kapitala - darilna pogodba - samoprijava - odlog ugotavljanja davčne obveznosti
Vprašanje odloga oziroma upravičenosti do odloga ni predhodno vprašanje v smislu določb ZUP oziroma v smislu določb ZUS-1, kot to zmotno meni tožnik v tožbi, saj ne gre za vprašanje, brez katerega ne bi bilo mogoče odločiti o sami stvari, to je odmeriti dohodnino. Gre za možnost oziroma davčno ugodnost, o kateri se odloča posebej in ki na odmero dohodnine nima neposrednega vpliva. Vpliva samo, če je odlog odobren, kar pa v konkretnem primeru ni bil, zato tožnik ne more biti uspešen z ugovori, po katerih je izpodbijana odmerna odločba preuranjena in še manj z ugovori, ki se nanašajo na odločanje o odlogu.
ZEN člen 32, 32/1, 35, 35/1. Pravilnik o urejanju mej ter spreminjanju in evidentiranju podatkov v zemljiškem katastru člen 4.
ureditev meje - evidentiranje urejene meje - zapisnik mejne obravnave
Datum mejne obravnave oziroma datum opravljenega dejanja v postopku je bistven element za identifikacijo dejanj v postopku, ki so sestavni del relevantnega dejanskega stanja, na katerem temelji elaborat, kar narekuje organu, da v tem smislu tudi oblikuje obrazložitev odločbe, da je možen njen preizkus.
ZDDPO-2 člen 39, 40, 43, 48. ZDavP-2 člen 379. ZFPPIPP člen 221.o.
izčlenitev družb - prenosna družba - prevzemna družba - prenos premoženja - stečajni postopek - davčne ugodnosti
Tožeča stranka se glede dejstva svojega prenehanja zaradi stečaja, kot tudi dejstva, da je na prevzemno družbo prenesla le obveznosti v skladu z načrtom finančne reorganizacije, sklicuje na posebnosti določene v ZFPPIPP. Po mnenju sodišča omenjeni zakon ni pravna podlaga za predpisovanje pogojev, na podlagi katerih lahko tožeča stranka uveljavlja davčne ugodnosti. Že iz prvega člena ZDDPO-2 izhaja, da omenjeni zakon ureja sistem in uvaja obveznost plačevanja davkov od dohodkov pravnih oseb, saj se z njim urejata sistem obračunavanja in plačevanja davkov od dohodkov pravnih oseb. ZFPPIPP pa, kot izhaja iz njegovega 1. člena, ureja finančno poslovanje pravnih oseb, postopke zaradi insolventnosti nad pravnimi in fizičnimi osebami ter postopke prisilnega prenehanja pravnih oseb. Kot tak torej ni in tudi ne more biti zakon o obdavčenju, kot ga razlaga peti odstavek 3. člena ZDavP-2. Ne more biti torej relevanten predpis, ki bi poleg zakonov o obdavčenju, ki so izdani na podlagi 147. člena Ustave RS, dodatno predpisoval v katerih primerih lahko pravna oseba, ne glede na določbe ZDDPO-2 in Direktive, postane subjekt davčnih ugodnosti.
V zadevi je pomembno, da prenosna družba na prevzemno ali novoustanovljeno družbo, kot v konkretnem primeru, prenese le del svojega premoženja, saj po prenosu obrata ne preneha obstojati kot pravna oseba. Gre za logično opredelitev, saj bi v nasprotnem primeru po prenosu celotnega premoženja prenehala kot samostojni pravni subjekt. Kot izhaja iz 39. člena ZDDPO-2, obrat ni že vsako premoženje, ki ga prenosna družba prenese na prevzemno ali novoustanovljeno družbo. Zajema namreč sredstva in tudi obveznosti, ki se prenašajo na prevzemne ali novoustanovljene družbe. Katero premoženje je v praksi mogoče obravnavati kot obrat, je treba presoditi v posameznem primeru ter pri tem izhajati iz ekonomske vsebine premoženja. Praviloma zgolj naložbeno premoženje ne izpolnjuje pogojev za obrat. V skladu z 39. členom ZDDPO-2 torej ne zadostuje, da je preneseni obrat z organizacijskega vidika sposoben tvoriti neodvisno poslovanje, pač pa se mora prenesti tudi vsa sredstva in vire teh sredstev oziroma obveznosti, ki so povezane s prenesenim obratom.
Tožnik bi lastninsko pravico na stanovanju (uveljavitev lastninske pravice je spor iz premoženjskega oziroma drugega civilnopravnega razmerja - 1. člen ZPP) uveljavil lahko le pri sodišču splošne pristojnosti, ne pa v upravnem postopku na podlagi določb ZDen.
Tožnik potrebnih stroškov za postavitev izvedenca ni založil, zato je organ, ker o zahtevi ni mogel odločiti, na tožniku pa je dokazno breme, zahtevo za povrnitev vlaganj lahko zavrnil. Sodišče z organom soglaša, da je založitev stroškov za izvedenca breme tožnika. Organ je sklep oprl na 116. člen ZUP/86 (v zvezi z drugim odstavkom 6. člena ZDen), po katerem lahko organ, ki vodi postopek, če se ta uvede na zahtevo stranke, pa se da z gotovostjo pričakovati, da bo povzročil posebne izdatke v gotovini (v zvezi z ogledom, dokazovanjem z izvedencem, prihodom prič, ipd.), s sklepom določi, naj stranka zanje založi potreben znesek. Po mnenju sodišča je to določbo mogoče razlagati edino v pomenu, da organ založitev stroškov naloži aktivni stranki, na zahtevo katere se je postopek pričel. To je bil v obravnavanem primeru tožnik, vlagatelj zahteve za povrnitev vlaganj. V 116. členu ZUP/86 je tudi določeno, da če stranka zneska ne založi v določenem roku, kot ji je s sklepom naloženo, lahko organ opusti izvedbo takih dokazov ali ustavi postopek, razen če je nadaljevanje postopka potrebno v javnem interesu.
brezplačna pravna pomoč - pravnomočno odločena zadeva - zavrženje vloge
V predmetnih zadevah je torej že bila sprejeta zavrnilna odločitev, dejansko stanje in pravna podlaga pa se tudi z novima prošnjama za dodelitev brezplačne pravne pomoči nista spremenila. Zato je organ za brezplačno pravno pomoč postopal pravilno, ko je novi tožnikovi prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči – na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP v zvezi s 1. točko drugega odstavka 37. člena ZBPP, zavrgel.
prispevek za zaposlovanje invalidov - odmera prispevka - število zaposlenih invalidov
Tožena stranka se v postopku do dokazil oziroma listin (dopolnjenega) predloženega upravnega spisa ni opredelila in je število zaposlenih invalidov v navedenem spornem obdobju utemeljevala na dejanskem stanju, kot ga izkazuje uradna evidenca ZZZS na podlagi mesečnih potrdil ZZZS o prijavi za dejansko obdobje (ki jih ni v spisu). Ker na podlagi podatkov predloženega upravnega spisa ni mogoče z gotovostjo niti potrditi niti zavrniti stališča tožene stranke glede zaposlitve invalida, je ostalo dejansko stanje zadeve nepopolno ugotovljeno.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - stranka postopka - občina - tožnik v upravnem sporu
Tožnica v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, ni nastopala kot stranka ali stranska udeleženka. Izpodbijana odločba je bila izdana zavezancu, na tega se glasi in temu je bila kot stranki tudi vročena. Tožnica je bila sicer seznanjena z odločbo, pri čemer je prvostopenjski organ izrecno navedel, da ji odločbe ne pošilja kot stranki, ampak le v seznanitev. Da bi tožnica v postopku, v katerem je bila izdana izpodbijana odločba, sodelovala kot stranka ali stranska udeleženka, niti ne zatrjuje, iz njenih tožbenih navedb izhaja ravno nasprotno.
davčni dolg - obročno plačilo dolga - pritožba - rok za vložitev pritožbe
Pritožnik je pritožbo vložil po preteku pritožbenega roka. Ker je bila pritožba zoper odločbo vložena prepozno, jo je organ pravilno zavrgel kot prepozno.
Tožeča stranka kot dolžnikova dolžnica ni ravnala v skladu s sklepom o izvršbi, s katerim je bila zarubljena dolžnikova terjatev do nje kot dolžnikove dolžnice. Zato je prvostopni organ pravilno postopal po 175. členu ZDavP-2 in izdal odločbo, s katero je dolžnikovi dolžnici naložil, da plača znesek, enak znesku zarubljene terjatve, ki bi jo moral po sklepu o izvršbi plačati na predpisane račune.
brezplačna pravna pomoč - ponovna prošnja - zavrženje vloge
Tožnik v tožbi ne navaja ugovorov, s katerimi bi uveljavljal spremenjeno dejansko stanje ali pravno podlago, ki naj bi nastopila po odločanju o BPP z odločbo št. Bpp 278/2016. Ko oporeka pravilnosti ugotovitev glede zapletenosti oziroma kompleksnosti pravdne zadeve, s katerimi je toženka utemeljila odločbo št. Bpp 278/2016, tožnik ugovarja pravilnosti in zakonitosti navedene pravnomočne odločbe, ki pa ni predmet presoje v tem upravnem sporu.