Ob upoštevanju razlogov v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za postavitev izvedenca medicinske stroke, to je, da je obdolženec v postopku s policisti bil sposoben stati, se pogovarjati s policisti in podpisati zapisnik, ni mogoče potrditi zaključka sodišča prve stopnje, da se mu dvom v obdolženčevo prištevnost ni pojavil, saj te razloge sodišče prve stopnje gradi na strokovnih zaključkih (...ker je obdolženec lahko stal, se pogovarjal in podpisal zapisnik, ni dvoma v njegovo prištevnost...), za katere pa nima ustreznega znanja. Zakaj sodišče prve stopnje, kljub trditvam zahteve za sodno varstvo glede dvoma v prištevnost obdolženca, podanemu predlogu za postavitev izvedenca medicinske stroke in ugotovitvam, da je obdolženec v času prekrška imel 1,54 mg alkohola v litru izdihanega zraka, v postopku s policisti pa opotekajočo hojo, zatikajoč govor in zadah po alkoholu, v obdolženčevo prištevnost ni podvomilo, tako v izpodbijani sodbi ni razumljivo obrazloženo.
Pritožba ne more biti uspešna s sklicevanjem na četrti odstavek 17. člena Pravilnika o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da prepovedi in omejitve, označene s prometnimi znaki za prepovedi in omejitve (2200) ter posameznimi prometnimi znaki za urejanje cestnega prometa (2407, 2408, 2409, 2409-1 in 2409-2), veljajo od mesta, kjer so postavljeni, do mesta, kjer je postavljen prometni znak o njihovem preklicu, sicer pa do prvega naslednjega križišča javnih oziroma nekategoriziranih cest, ki se uporabljajo za javni cestni promet, saj je v konkretnem primeru hitrost bila omejena s prometnim znakom ime naselja (Paka pri Velenju), zato za konkretni primer velja določba desetega odstavka 17. člena Pravilnika, iz katere izhaja, da izrecna odredba, izražena s posameznim prometnim znakom za prepovedi in omejitve (2200), nameščenim na istem drogu skupaj s prometnim znakom 2434, pri vstopu v naselje velja na območju celotnega naselja, če na posameznih cestah ali njihovih delih v naselju ni z drugim prometnim znakom označena drugačna obveznost, omejitev, prepoved ali usmeritev.
Glede na izrecne pritožbene navedbe, da Direktiva 93/13 ni neposredno uporabljiva, pritožbeno sodiÅ¡Äe pojasnjuje, da se sodiÅ¡Äe prve stopnje pri svoji odloÄitvi opira na slovensko ureditev v ZVPot in ne neposredno na Direktivo 93/13, ki zavezuje le glede njenih ciljev in opredeljuje minimalni standard varstva pred nepoÅ¡tenimi pogoji, ki ga slovenska ureditev presega.
SodiÅ¡Äe EU je v sodbi C-405/21 z dne 13. oktobra 2023 (A. A. d.d.) odloÄilo, da je treba Älen 3(1) in Älen 8 Direktive sveta 93/13/EGS razlagati tako, da ne nasprotujeta nacionalni ureditvi, na podlagi katere je mogoÄe v primeru, da pogodbeni pogoj v Å¡kodo potroÅ¡nika povzroÄi znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank, ugotoviti nepoÅ¡tenost tega pogoja, ne da bi bilo treba v takem primeru preveriti zahtevo "dobre vere" v smislu tega Älena 3(1), ter pojasnilo, da je skladna z ureditvijo Direktive 93/13 tudi nacionalna ureditev, ki z namenom strožjega varstva potroÅ¡nikov ne zahteva kumulativno izpolnjenih pogojev slabe vere in znatnega neravnotežja, ampak za opredelitev pogoja kot nepoÅ¡tenega zadoÅ¡Äa le eden od njiju. Kot temeljno izhodiÅ¡Äe razlage je treba upoÅ¡tevati, da je varstvo potroÅ¡nikov utemeljeno na razumevanju, da je potroÅ¡nik pogajalsko in informacijsko podrejen in zato nima možnosti vpliva na s strani ponudnika pripravljeno pogodbeno vsebino in lahko Å¡ele sodiÅ¡Äe z ustreznim varstvom pred nepoÅ¡tenimi pogoji vzpostavi ravnotežje med strankama.
Dobra vera z vsebino, kot jo opredeljuje pravo EU, je krÅ¡ena, Äe se pri vkljuÄitvi pogodbenega pogoja ne ravna v skladu s profesionalno skrbnostjo, ali Äe pogoj za potroÅ¡nika vzpostavlja breme, ki nasprotuje poÅ¡teni in praviÄni tržni praksi. Zadostuje, da bi se banka ob profesionalni skrbnosti lahko zavedala Å¡kodljivih posledic za potroÅ¡nika, tudi Äe se jih dejansko ni.
Banka ne more biti upraviÄena niti do pogodbenih ("obogatitvenih obresti"), niti do zamudnih obresti, za kar se zavzema pritožba. Äe bi bila banka v tem primeru upraviÄena do povraÄila obogatitvenih obresti (obresti zaradi uporabe kapitala), ne bi bil zagotovljen odvraÄalni uÄinek, ki mu sledi Direktiva 93/13. Nadalje SEU pojasni, da s tem tudi ne gre za brezplaÄno posojilo ter tudi ni ogrožena finanÄna stabilnost trgov.
SodiÅ¡Äe prve stopnje pravilno izhajalo iz staliÅ¡Ä sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023, saj z zavrnitvijo predlagane zaÄasne odredbe ne bi bil zagotovljen polni uÄinek meritorne odloÄitve o niÄnosti kreditne pogodbe. Tožniki bi namreÄ morali, Äe zaÄasni odredbi ne bi bilo ugodeno, terjati plaÄilo teh plaÄanih obrokov nazaj z novo tožbo, pri Äemer bi jim v zvezi s tem nastali dodatni stroÅ¡ki, le-ti pa bi nastali tudi, Äe bi morali tožbo razÅ¡irjati že v predmetni pravdi.
V zvezi z izdano zaÄasno odredbo v obravnavani zadevi, pritožbeno sodiÅ¡Äe kot pomembno izpostavlja Å¡e toÄko 62. sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 iz katere izhaja, da je sprejetje takÅ¡nih zaÄasnih ukrepov (na odložitev izpolnjevanja obveznosti) Å¡e toliko nujnejÅ¡e, kadar je navedeni potroÅ¡nik zadevni banki plaÄal znesek, ki je viÅ¡ji od izposojenega zneska, Å¡e preden je ta potroÅ¡nik zaÄel postopek. Prav za to gre v obravnavani zadevi, ko tožnika zatrjujeta, da sta na dan vložitve tožbe toženki že poravnala celotno glavnico in le-to preplaÄala v znesku 4.446,39 EUR.