Sodišča opravljajo prisilno izvršitev terjatev na podlagi izvršilnih naslovov in verodostojnih listin. Glede na jezikovno razlago 3. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ mora biti lastnost izvršilnega naslova za sodno izvršbo izrecno določena. Za sodno izvršbo je torej potrebno izrecno zakonsko določilo, ki daje posamezni odločbi lastnost izvršilnega naslova.
ZZavar-1 v tretjem odstavku 484. člena določa, da pravnomočne odločbe Agencije za zavarovalni nadzor, ki se glasijo na izpolnitev denarne obveznosti, izvrši sodišče na predlog Agencije za zavarovalni nadzor. Ob tem pa odločba, ki glasi na izpolnitev denarne obveznosti, postane izvršljiva z njeno pravnomočnostjo.
V konkretni situaciji tretji odstavek 484. člena ZZavar-1 podeljuje odločbi lastnost izvršilnega naslova in hkrati določa pristojnost sodišča za izvršitev denarne obveznosti na predlog Agencije za zavarovalni nadzor brez omejitve izvršilnih sredstev, saj omejitev glede izvršilnih sredstev v tem, specialnejšem predpisu, ni predvidena. Ob konkurenci določb ZDavP-2 in ZZavar-1 je potrebno upoštevati specialnejši predpis, torej določbe ZZavar-1.
stroški postopka - kolektivni delovni spor - načelo krivde
Ker odločitev o povrnitvi stroškov postopka temelji na prvem odstavku 158. člena ZPP in ne na načelu krivde (156. člen ZPP), so pritožbene navedbe, da stroški niso nastali po predlagateljevi krivdi, brezpredmetne.
čas izpolnitve obveznosti - izpolnitvena zamuda - vzrok za zamudo z izpolnitvijo - pogodbena kazen
Tožena stranka se lahko na podlagi 250. člena v povezavi z 240. členom OZ razbremeni odgovornosti le zaradi vzrokov, ki so zunaj njene sfere (zaradi zunanjih tveganj), ker izvirajo bodisi iz tožničine sfere bodisi iz sfere, ki ne spada niti v tožničino niti v toženkino sfero (zunanji dogodki ali ravnanja tretje osebe), ki jih ni mogla obvladati in jih tudi ni bila dolžna obvladovati. Uporaba navedenih določb tako zahteva predvsem oceno, iz čigave sfere izvira vzrok tveganja, ki se je realiziralo v zamudi, in katera od strank to tveganje lažje obvladuje.
goljufija na škodo EU - obstoj kaznivega dejanja - zakonski znaki kaznivega dejanja - abstraktni in konkretni opis kaznivega dejanja - konkretiziranost opisa kaznivega dejanja - sestavine obtožnice - kršitev kazenskega zakona - zloraba uradnega položaja ali uradnih pravic - izostanek razlogov o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka - razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje
V obravnavani zadevi abstraktni del izreka pod točko II/1 izpodbijane sodbe resda vsebuje navedbo, da je obtoženi A. A. pridobil sredstva s tem, da je predložil lažne izjave in dokumente in je tako neustrezno uporabil sredstva proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti, vendar napačni zapis abstraktnih zakonskih znakov v skladu z uveljavljeno sodno prakso ne pomeni, da očitano dejanje ni kaznivo dejanje, če so zakonski znaki ustrezno konkretizirani v konkretnem delu očitka. Kot že pojasnjeno se za izpolnitev vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja iz drugega odstavka 229. člena KZ-1 zahteva pridobitev sredstev z alternativno določenimi izvršitvenimi oblikami (i) uporaba lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (ii) predložitev lažnih, nepravilnih ali nepopolnih izjav ali dokumentov ali (iii) nerazkritje podatkov in iz proračunov iz prvega odstavka 229. člena KZ-1. Sodišče pritrjuje pritožnicama, da v primeru, ko so sredstva pridobljena nezakonito oziroma mimo pravil, ni mogoče govoriti o tem, da gre pri takšnih sredstvih, ki so že tako pridobljena v nasprotju s pravili, za neustrezno uporabo oziroma neupravičeno zadrževanje, zato je zapis v uvodnem (abstraktnem) delu izreka izpodbijane sodbe glede uporabe teh sredstev, povsem odveč.
Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje v točki 73 izpodbijane sodbe zmotno kot odločilna izpostavilo naslednja dejstva, (i) da dne 16. 9. 2010 sklenjeni dogovor o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin nikoli ni stopil v veljavo in (ii) da ni bil nikoli realiziran, (iii) da je javni partner zasledoval in zavaroval svoje interese z odložnim pogojem v 6. členu dogovora in (iv) da MO nikoli ni plačala dogovorjenih finančnih obveznosti 1.803.800,00 EUR po dogovoru o upravljanju in najemu parkirnih mest in drugih zasebnih površin. Kot že povedano, je težišče obtožencem očitanih kaznivih dejanj v smeri razlogov za sestavo dogovora, ki je predstavljal izpolnitev pogoja iz kreditne pogodbe za financiranje izgradnje Športnega parka X., sklenjene 21. 7. 2010 med družbo I. d. o. o. in konzorcijem bank (z banko K. d. d. kot agentom), na podlagi katerega je bil v nadaljevanju izplačan družbi I. d. o. o. kredit.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00084566
ZIL-1 člen 123, 123/1. Uredba (EU) 2017/1001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. junija 2017 o blagovni znamki Evropske unije člen 9, 9/2, 9/2-a, 9/2-b, 9/2-c, 14, 14/1, 14/1-c.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - blagovna znamka EU - kršitev pravic iz znamke - uporaba blagovne znamke - znak znamke - celovita presoja podobnosti znamk - uporaba označbe v skladu z dobrimi poslovnimi običaji - zmeda potrošnika glede izvora blaga - izjema - namen uporabe blaga - referenčna uporaba
V konkretnem primeru kot znaka ni mogoče šteti le deklaracije (nalepke), ampak znak obsega vse grafične elemente embalaže. Proizvodi dolžnice so opremljeni s takšno embalažo in to predstavlja oznako tega blaga v gospodarskem prometu.
Dejstvo, da se izdelki prodajajo v embalaži, ki jasno označuje njihovo pravo komercialno poreklo (proizvajalec izdelkov in njegova lastna blagovna znamka), preprečuje zmedo med kupci rezervnih delov.
Čeprav dolžnica uporablja ime znamke brez dodatka ("za"), se v konkretnem primeru ime znamke uporablja v okviru celotnega opisa namena blaga na deklaraciji, kar s stopnjo verjetnosti izkazuje referenčno uporabo oziroma uporabo, ki ima le informacijski pomen.
Temeljna predpostavka vsakega obogatitvenega zahtevka je namreč prehod koristi, do katere pa v primerih kot je obravnavani, pride šele z izgubo posesti nepremičnine prikrajšanca in pričetkom uporabe nepremičnine s strani okoriščenca. Ker ni sporno, da je tožnica do konca glavne obravnave sporno nepremičnino še vedno uporabljala in s tem uživala koristi od zatrjevanih investicij, toženec kot solastnik pa nepremičnine ne uporablja, niti ni bilo zatrjevano, da jo ima namen uporabljati oziroma kakorkoli drugače uresničevati svoja (so)lastninska upravičenja, do premika koristi v sfero toženca (do obogatitve) še ni prišlo. Iz tega razloga tožničina terjatev še ni zapadla in je tožba preuranjena.
PRAVO EVROPSKE UNIJE - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL00084545
ZIL-1 člen 43, 43/1, 43/1-g, 43/1-j, 44, 44/1, 44/1-b, 44/1-f, 114, 114/1, 114/1-c. Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 člen 102, 102/2, 103.
blagovna znamka - nacionalna znamka - zaščitena geografska označba - pravo EU - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - ni razlogov o pravnorelevantnih dejstvih - razveljavitev sodbe
Dejstva, ki se nanašajo na zmedo in zavajanje javnosti ne utemeljujejo zaključka o tem, da toženki ni mogoče prepovedati uporabe znamke na podlagi prej registrirane geografske označbe tožnice, ki vsebuje poimenovanje ZGO (Makedonija), kar predstavlja tako absolutni razlog po točki j) prvega odstavka 43. člena ZIL-1 kot relativni razlog po točki f) prvega odstavka 44. člena ZIL-1 (veljavnega po noveli ZIL-1E).
Izpodbijani znamki sta slovenski nacionalni znamki, zaradi česar se uporabljajo določbe ZIL-1 o blagovni znamki. Vendar ZIL-1 v tem delu napotuje na predpise EU, ki zagotavljajo zaščito ZGO. Tožničina ZGO je registrirana po pravu EU, zato mora sodišče presojati morebitno nasprotovanje toženkinih znamk pravilom EU o zaščiti, ki jo na ravni EU zagotavlja tožničina ZGO. Republika Slovenije je članica EU in mora zagotavljati sistem zaščite ZGO po predpisih EU.
URS člen 22. DZ člen 110. ZZZDR člen 84. ZPP člen 212, 339, 339/2, 339/2-8, 340, 341, 353, 360, 360/1.
uveljavljanje zahtevka za vrnitev darila - kavza pogodbe - bistvene pritožbene navedbe - konkretizacija procesnih kršitev - pravica do enakega varstva pravic - kršitev načela kontradiktornosti postopka - izvedba dokaznega postopka - vračanje daril med zakoncema - običajna darila - spremenjene okoliščine - nagib za darilo - preklic darila - sodba presenečenja - celovita dokazna ocena - pravilna ugotovitev dejanskega stanja - pravilna uporaba materialnega prava
Kadar je bil nagib za sklenitev darilne pogodbe med zakoncema še kakšen drug, razveza njune zakonske zveze oziroma prenehanje zunajzakonske skupnosti po naravi stvari ni spremenjena okoliščina, ki bi darovalcu omogočala preklic darila.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 6/1. ZPP člen 254, 254/3.
medicinska (zdravniška) strokovna napaka - dokaz z izvedencem - dvom v pravilnost izvedenskega mnenja - postavitev novega izvedenca - načelo kontradiktornosti - pravica do izjave
V zvezi z uporabo določbe 254. člena ZPP je Ustavno sodišče RS v odločbi Up-680/14 z dne 5. 5. 2016 poudarilo, da je v pravdnem postopku, v katerem se presoja obstoj morebitne zdravniške strokovne napake, mnenje izvedenca tisto, ki odločilno vpliva na presojo sodišča. Zato mora sodišče dokaze z izvedencem izpeljati na način, ki ne pušča nobenega dvoma glede možnosti prizadetega, da izvedensko mnenje, o katerem dvomi, učinkovito preizkusi, tako z vidika popolnosti izvida, kot tudi z vidika strokovne utemeljenosti mnenja. Stranka sicer nima samodejne pravice do drugega izvedenskega mnenja, saj kakršenkoli dvom v nepopolnost mnenja ali strankino nestrinjanje z njim še nista razlog za postavitev novega sodnega izvedenca. Vendar je Vrhovno sodišče RS v odločbah II Ips 171/2017, II Ips 333/2016 in II Ips 138/2018 zavzelo tudi stališče, da je lahko drugače v primerih, ko je izvedenec izvedensko delo sicer opravil v celoti in je njegovo mnenje jasno, a se pojavi indic, da "v dokazni temi" vendarle obstaja realno znanstveno tveganje za napako, pri čemer vrhovno sodišče vselej dodaja, da se mora tudi v tem primeru za postavitev novega izvedenca v dokaznem postopku postaviti razumen dvom v pravilnost izvedenčevih ugotovitev.
kaznivo dejanje poskus umora - neprištevnost storilca - duševna motnja - obvezno psihiatrično zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu - razlike med izvedenskimi mnenji - pripor neprištevnega storilca - vštevanje pripora - odločanje o potrebnosti nadaljnjega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu
Varnostni ukrep se izvršuje po pravnomočnosti sklepa; do takrat ima obdolženec še vedno status pripornika, ne glede na dejstvo, kje se pripor dejansko izvaja. Šele ko je odločba o varnostnem ukrepu obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu pravnomočna in se varnostni ukrep izvaja, lahko sodišče ob preizkusu, ki ga mora po določbi drugega odstavka 70.a člena KZ-1 opraviti vsakih šest mesecev, znova odloči, ali sta nadaljnje zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna.
URS člen 19, 19/1, 35, 51. ZDZdr člen 39, 39/1-1, 39/1-2, 39/1-3.
sprejem na zdravljenje brez privolitve - pogoji za zdravljenje osebe v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - izvedensko mnenje - ogrožanje življenja - hujše ogrožanje zdravja ali premoženja - duševna motnja - odklanjanje zdravljenja
Le v primeru konkretnega ogrožanja in ne posplošenega predvidevanja o verjetnem ogrožanju življenja ali zdravja, sme sodišče v skladu s 3. alinejo prvega odstavka 39. člena ZDZdr odrediti zdravljenje v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve osebe.
V konkretnem primeru tudi zavračanja zdravljenja ni mogoče šteti za ogrožanje zdravja v smislu 1. alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, saj dejanske ugotovitve ne omogočajo sklepa, da se udeleženec zaradi svoje duševne motnje sploh ne zaveda dejanskih prvin svojega stanja in zato nanj ne more svobodno pristati.
OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSM00084930
OZ člen 435, 435/1, 488, 488/1. SPZ člen 40, 40/1, 64, 64/1, 64/2, 64/4, 64/5.
plačilo zavarovalnine - obstoj zavarovalnega kritja - zavarovalni riziko - lastninska pravica na premičnini (osebni avtomobil) - pridobitev lastninske pravice - dobra vera - dejanski lastnik vozila - leasingodajalec - odtujitev vozila
Dobrovernost je poleg odplačnosti poglavitna predpostavka, ki opravičuje pridobitev lastninske pravice s strani pridobitelja in s tem izgubo lastninske pravice na strani lastnika, ki za pridobitev praviloma sploh ne ve.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotavljalo dobro vero tožnika ob nakupu avtomobila.
Glede na dejstvo, da vozilo ni bilo odtujeno, saj ga je odpeljal dejanski lastnik, sam tožnik pa lastninske pravice na vozilu ni pridobil, pogoji za izplačilo zavarovalnine niso izpolnjeni.
postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe - popravni sklep - določitev vrednosti predmeta odvetniške storitve - napačna uporaba materialnega prava - pritožba zoper stroškovno odločitev
Pritožnika pa utemeljeno grajata popravo stroškovnega dela sodbe in z njo povezano popravo obrazložitve. To popravo je sodišče prve stopnje utemeljilo z napako pri določitvi vrednosti odvetniške storitve, nato pa na podlagi drugačne vrednosti na novo odmerilo stroške in svojo odločitev tudi na novo obrazložilo. Uporaba napačne vrednosti odvetniške storitve ni očitna računska pomota, temveč gre za napačno uporabo materialnega prava. Pritožnika imata zato prav, da lahko stranka takšno napako uveljavlja le s pritožbo zoper odločitev o pravdnih stroških in da lahko do njene poprave pride le v pritožbenem postopku.