CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00002665
ZPP člen 180, 180/1, 453. OZ člen 619.
sklepčnost tožbe - zavrnitev dokaznih predlogov - nepotreben dokaz - prekluzija - postopek v sporu majhne vrednosti - navajanje novih dejstev v sporu majhne vrednosti - podjemna pogodba (pogodba o delu) - presoja sklepčnosti tožbe
Tožba je nesklepčna, če iz dejstev, ki so v njej navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - zaporna kazen - rok za podajo odpovedi
Tožnica je bila s pravnomočno sodbo spoznana za krivo, da je storila kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po prvem odstavku 325. člena KZ-1 in ji je bila izrečena kazen zapora enega leta. Na podlagi pravnomočne obsodilne sodbe zaradi prestajanja zaporne kazni je morala biti več kot 6 mesecev odsotna z dela, kar je predstavljalo razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 5. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za določeno obdobje. Zatrjeval je, da je tožena stranka v spornem obdobju pri izračunu njegove plače upoštevala prenizek količnik delovnega mesta, bodisi prenizko izhodiščno plačo. Sodišče prve stopnje je pravilno za celotno vtoževano obdobje upoštevalo izhodiščno plačo, kot je bila dogovorjena s socialnimi partnerji (za obdobje od februarja do decembra 2009 v višini 705,25 EUR, za obdobje od januarja do novembra 2010 v višini 717,94 EUR in za obdobje od decembra 2010 dalje v višini 615,47 EUR), ter v tistih vseh obdobjih, ko je veljala nižja izhodiščna plača od 742,37 EUR, upoštevalo višji količnik delovnega mesta (5,709 namesto 5,190).
Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače, ne). V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je šteti, da so ti dogovori veljavni in je potrebno upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa višino, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 2004.
V tem sporu tožnik od toženk zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi ju ti povzročili zaradi nepravilnega plačevanja prispevkov za socialno varnost. Čeprav naj bi tožnikova plača, ki jo je prejel v tuji valuti, omogočala odmero invalidske pokojnine od višje pokojninske osnove, mu je bila ta odmerjena od mnogo nižje osnove. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi morali toženki po septembru 1992 plačati mesečne prispevke od dejansko izplačane devizne plače, saj za to ni pravne podlage. Ob pravilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje, da si je tožnik pri prejemanju plače v tuji valuti v času od 13. 9. 1992 do 31. 12. 1992 sam uredil pokojninsko in invalidsko zavarovanje, po 1. 1. 1993 pa je dolžnost zagotavljanja socialnega zavarovanja prevzelo podjetje drugotožene stranke s plačevanjem prispevkov po najnižji zavarovalni osnovi, kar je drugotožena stranka tudi izpolnila, toženkama ni mogoče očitati protipravnega ravnanja.
Sodišče prve stopnje je materialnopravno pravilno ocenilo, da je primerno denarno povračilo v predmetni zadevi v višini treh povprečnih mesečnih plač tožnika. Pri tem je ustrezno upoštevalo vsa odločilna dejstva za odmero odškodnine po veljavnem zakonu, in sicer delovno dobo tožnika pri delodajalcu, njegovo starost, poklic in izobrazbo ter njegove zaposlitvene možnosti. Takšna presoja pravilno upošteva dejstvo, da je bil tožnik ob prenehanju delovnega razmerja star 32 let, da je bil pri toženi stranki zaposlen komaj dve leti in ima visoko strokovno izobrazbo ekonomske smeri, njegovo brezposelnost v času odločanja ter da izrazite aktivnosti pri iskanju zaposlitve ni pokazal.
ZDR-1 člen 54, 54/1, 54/1-7.. ZZDT-1 člen 4.. ZZSDT člen 25.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija - dovoljenje za sezonsko delo
Sezonsko delo je tipično za gostinstvo in turizem, do njega pa lahko pride tudi v dejavnosti letalskega prometa, ki ga opravlja tožena stranka.
Iz definicije sezonskega dela iz 4. člena ZZDT-1 oziroma 28. člena sedaj veljavnega ZZSDT izhaja, da gre pri sezonskem delu za znatno povečan obseg potrebe po delavcih, kar pomeni, da ne izključuje možnosti, da se določeno delo opravlja tudi izven sezone, v sezoni pa, zaradi posebnosti te dejavnosti, pride do povečane potrebe po opravljanju tega dela. Sezonsko pogojena potreba po zaposlovanju dodatnih delavcev je zakonit razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi opravljanja sezonskega dela, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki sta jo stranki sklenili za čas od 30. 3. 2014 do 25. 10. 2014, ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom, saj je obstajal v pogodbi naveden razlog za sklenitev takšne pogodbe, to je opravljanje sezonskega dela. Če se čas, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi ne ujema povsem natančno s poletno sezono, tudi ne vpliva na zakonitost sklenitve pogodbe.
ZDR-1 člen 72, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.. ZGD-1 člen 290, 290/8.
individualna pogodba o zaposlitvi - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - znaki kaznivega dejanja - direktor
Pravdni stranki sta se v 17. členu pogodbe o zaposlitvi dogovorili, da lahko tožena stranka enostransko odpokliče izvršnega direktorja in odpove pogodbo s pisnim obvestilom ter brez odpovednega roka, med drugim v primeru, če tožnik huje krši svoje obveznosti. To pomeni, da odpoklic s funkcije izvršnega direktorja kot statusnopravni akt na podlagi osmega odstavka 290. člena ZGD-1 ne pomeni tudi avtomatičnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi in s tem delovnega razmerja, saj je potreben še nadaljnji ukrep. V pogodbi o zaposlitvi je sicer zapisano "pisno obvestilo", ki pa ne izključuje možnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je na podlagi ugotovljenih dejstev, in sicer, da tožnik ni bil podpisnik tripartitne pogodbe, da mu pogodba ni nalagala nobenih obveznosti, da ni bil njen skrbnik, da je sodeloval le pri realizaciji ideje o zavarovanju kredita družbe, da je še pred predvidenim prenehanjem veljavnosti pogodbe nastopil zaposlitev v drugi družbi, kjer je bil zaposlen še v času nastanka tožene stranke v marcu 2010 in da je ob nastopu funkcije izvršnega direktorja tožene stranke v novembru 2011 prevzel vse veljavne pogodbe, med katerimi pa tripartitne pogodbe ni bilo, pravilno zaključilo, da tožnik s tripartitno pogodbo, njeno (podaljšano) veljavnostjo in obveznostmi tožene stranke ni bil seznanjen. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.
ZIZ člen 273, 273/1. ZZK-1 člen 68, 68/1, 73, 73/2.
začasna odredba za zavarovanje nedenarne terjatve - vrste začasnih odredb - namen zavarovanja z začasno odredbo - zaznamba vrstnega reda - učinki zaznambe vrstnega reda
Predlog za izdajo začasne odredbe na prepoved odtujitve in obremenitve posameznih nepremičnin je upnik vložil po tistem, ko je bila v zemljiški knjigi pri teh nepremičninah že vpisana zaznamba vrstnega reda v korist družbe A. d. o. o. Upoštevajoč določila 73. člena ZZK-1 pa začasna odredba, tudi če bi postala pravnomočna, po vknjižbi lastninske pravice spornih nepremičnin v korist družbe A. d. o. o. od vknjižbe ne bi mogla imeti več nobenih koristnih učinkov za upnika. Zato predlagana začasna odredba ne more ščititi nobenih upnikovih zahtevkov več.
Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje na isti dan odločalo o dveh predlogih za oprostitev plačila sodnih taks. O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks v zvezi z delnim umikom tožbe je odločilo tako, da je tožniku naložilo plačilo sodne takse v 6 mesečnih obrokih, in sicer v petih obrokih po 74,00 EUR, šesti obrok pa v višini 71,00 EUR, z izpodbijanim sklepom pa je tožniku naložilo, da plača še sodno takso za pritožbo zoper sodbo v 24 mesečnih obrokih, in sicer v 23 zaporednih obrokih po 53,00 EUR, 24. mesečni obrok pa v višini 43,00 EUR. Mesečni obrok za plačilo takse tako znaša skupaj 127,00 EUR. Glede na to, da tožnik prejema iz naslova pokojnine znesek 667,00 EUR neto mesečno, cenzusa (dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, ki znaša 585,12 EUR) ob upoštevanju skupne višine mesečnih taksnih obveznosti iz obeh sklepov prvostopenjskega sodišča o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks, ne dosega. Zato tožnik v pritožbi utemeljeno uveljavlja, da je glede na premoženjsko stanje ob pravilni uporabi materialnega prava upravičen do polne oprostitve plačila sodnih taks za pritožbo zoper sodbo.
Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikove izjave o premoženjskem stanju ugotovilo, da je tožnik samska oseba, ter da prejema pokojnino v mesečnem znesku 667,00 EUR, drugega premoženja nima, mesečno pa razpolaga z zneskom neto minimalne plače. Zato je zaključilo, da pri tožniku niso izpolnjeni pogoji za oprostitev plačila sodnih taks v celoti, saj tožnikov povprečni mesečni dohodek znaša več kot dvakratnik minimalnega dohodka 585,12 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da bi bilo ob povprečnem mesečnem dohodku in visokih finančnih obveznostih s plačilom sodne takse v enkratnem znesku 441,70 EUR ogroženo tožnikovo preživljanje. Ker pa tožnik prejema mesečni dohodek iz naslova pokojnine v znesku 667,00 EUR, mu je na podlagi drugega odstavka 11. člena ZST-1 omogočilo obročno plačilo sodne takse.
podjemna pogodba - znižanje plačila - jamčevanje za stvarne napake - predpostavke za uveljavljanje jamčevalnega zahtevka - dodaten rok za izpolnitev - stvarne napake na opravljenih delih - pobotni ugovor - odprava stvarne napake - pobot stroškov
Tožena stranka je od tožnika večkrat zahtevala odpravo iste napake, pa je slednji ni uspel odkriti niti odpraviti. Zahtevati od tožene stranke, da bi tožniku tudi po tem, ko je napako odkril drug serviser, še enkrat omogočila njeno odpravo, bi bilo pretirano.
Za utemeljenost zahtevka za znižanje plačila bi tožena stranka morala podati trditve o tem, koliko bi bil servis, ki ga je tožeča stranka opravila, vreden, če bi slednja odkrila počeno tesnilo (oziroma puščanje tesnila) in koliko je ta isti servis vreden, v posledici dejstva, da ji to ni uspelo (nesporno je tožeča stranka določene servisne storitve kljub temu opravila).
ZPP člen 154, 165, 165-1, 319, 319/2, 339, 339/2, 339/2-12, 365, 365-3. - člen 11.
razsojena stvar (res iudicata) - priznana terjatev v stečajnem postopku - odločanje o pravnomočno razsojeni stvari - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - stroški postopka - terjatev na plačilo stroškov postopka - načelo ne bis in idem
Priznanje terjatve v stečajnem postopku ima enake učinke kot pravnomočna sodba o ugotovitvi njenega obstoja.
Ker je bila v stečajnem postopku priznana tudi stroškovna terjatev tožeče stranke sodišče prve stopnje o teh stroških ne bi smelo ponovno odločati.
odgovor na tožbo - zavrženje vloge - zadostno število izvodov
ZPP v šestem odstavku 108. člena določa, da v primeru, če vložnik ne vloži zadostnega števila izvodov vlog ali prilog, mu sodišče naloži, naj v določenem roku to stori. Če vložnik ne ravna po tem nalogu, sodišče vlogo zavrže. Toženi stranki sodišču v postavljenem roku nista posredovali vlog v zadostnem številu izvodov, zato je sodišče prve stopnje pravilno odgovor na tožbo zavrglo.
obnova postopka - predlog - možnost obravnavanja pred sodiščem
Pravica do izjave stranke je vezana na pravilnost vročanja sodnih pisanj stranki (da se z njimi lahko seznani oziroma, nanje lahko odgovori), ne pa na vprašanja v zvezi z vročanjem pisanj strank sodišču. Dejstvo, da naj bi do napake prišlo na strani pošte, zato ne predstavlja obnovitvenega razloga iz 2. točke prvega odstavka 394. člena ZPP.
Glede na nasprotujoče si trditve tožene stranke je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo tožniku, da mu tožena stranka dnevnic in potnih stroškov ni izplačala v celoti. Zato je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožnika in toženi stranki naložilo plačilo materialnih stroškov tako, kot izhaja iz izreka sodbe sodišča prve stopnje.
ZDR-1 člen 200, 200/4.. Uredba o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami (2008) člen 9, 9/1, 9/1-3, 9/1-4.
plača - dodatek za nevarne naloge - slovenska vojska - vojak - misija
Glede na naloge, ki jih je tožnik dejansko opravljal v spornem obdobju na misiji v D., je šlo za bojno delovanje, pri čemer (glede na možne posledice oboroženih spopadov) zadostuje, da so se dvakrat na mesec vršili stiki z ognjenim delovanjem. Zato je tožnik upravičen do višjega dodatka za nevarne naloge, ker je izpolnjen pogoj za priznanje te pravice iz 4. točke prvega odstavka 9. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih pripadnikov Slovenske vojske pri izvajanju obveznosti, prevzetih v mednarodnih organizacijah oziroma z mednarodnimi pogodbami. Ker je tožena stranka tožniku za to obdobje tožniku izplačala dodatek le v višini 1.000,00 EUR mesečno, je tožnik upravičen do razlike dodatka do višine 1.500,00 EUR.
V tem individualnem delovnem sporu tožnik uveljavlja tožbeni zahtevek za obračun in plačilo razlike v plači za določeno obdobje. Sodišče prve stopnje je pravilno za celotno vtoževano obdobje upoštevalo izhodiščno plačo, kot je bila dogovorjena s socialnimi partnerji (za obdobje od februarja do decembra 2009 v višini 705,25 EUR, za obdobje od januarja do novembra 2010 v višini 717,94 EUR in za obdobje od decembra 2010 dalje v višini 615,47 EUR), ter v tistih vseh obdobjih, ko je veljala nižja izhodiščna plača od 742,37 EUR, upoštevalo višji količnik delovnega mesta (3,956 namesto 3,596).
Pravdni stranki Dogovoru z dne 15. 3. 2004 nista podelili trajne pravne veljave (vsaj v delu, v katerem je določena izhodiščna plače, ne). V nasprotnem primeru bi bili kasneje sklenjeni dogovori o spremembi izhodiščne plače brez pomena. Ker pa se je tožena stranka s socialnimi partnerji kljub Dogovoru z dne 15. 3. 2004 dogovarjala za drugačno (višjo) izhodiščno plačo, je šteti, da so ti dogovori veljavni in je potrebno upoštevati izhodiščno plačo v višini, kot je bila v njih dogovorjena, ne pa višino, ki izhaja iz Dogovora z dne 15. 3. 2004.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STVARNO PRAVO
VSL00002804
OZ člen 190. SPZ člen 48. ZPSPP člen 14, 17. ZPP člen 214, 214/2.
spor majhne vrednosti - najem poslovnih prostorov - vlaganja najemnika - obogatitveno načelo - trditveno breme - domneva priznanja dejstev
Tožena stranka je obstoj dogovora izrecno zatrjevala, zato ni mogoče šteti, da je njegov ne-obstoj konkludentno priznala.
Vlagatelj je lastniku nepremičnine dolžan vrniti le toliko, za kolikor je obogaten, oziroma toliko, kolikor je zaradi vlaganj prikrajšanega nepremičnina več vredna. Obogatitev (večvrednost nepremičnine) torej ni nujno enaka temu, kar je prikrajšani dal (vrnitveni princip).
Vlaganja, ki jih je imel najemnik zato, da je poslovni prostor sploh lahko uporabil za pogodbeno dogovorjen namen in vlaganja, s katerimi se poslovni prostor v takem stanju vzdržuje, gredo po omenjenih določbah ZPSPP v breme najemodajalca. Vendar pa ima najemnik pravico zahtevati njihovo povračilo le v primeru, da je dal (preden je vlaganja izvedel sam) najemodajalcu primeren rok za potrebno ureditev ali pospravilo poslovnega prostora, a najemodajalec tega ni storil.