Stališče sodne prakse je, da je treba v primeru opisa prostorskih meja služnosti 19. člen ZZK-1 in standard natančnega opisa dosledno spoštovati. V primeru, ko gre za trajno infrastrukturo (kot so vodi gospodarske javne infrastrukture), je treba natančno določiti (vsaj) potek njene trase. Torej na katerem delu parcele ta poteka (zlasti v primerih, kot je obravnavani, ko so parcele precej večje od predvidenih tras služnosti) in v kakšni izmeri. Zgolj sklicevanje na priloženo skico (katastra gospodarske javne infrastrukture) standarda natančnega opisa ne more nadomestiti.
Na podlagi ugotovitev o preteklem nasilju je podana verjetnost, da bo takšno nasilje nastalo tudi v prihodnosti, in preprečitvi tega so namenjeni ukrepi po ZPND.
Del sklepa sodišča prve stopnje - da izrečena prepoved približevanja na manj kot 300 m ne velja za čas in kraj predaje mladoletnih otrok na stik - služi izključno temu, da si odločbe sodišč iz dveh različnih postopkov ne bi nasprotovale na način, da bi izvrševanje pravic in obveznosti po eni odločbi lahko avtomatično pomenilo kršitev druge sodne odločbe.
Z zavrnitvijo predloga za podaljšanje ukrepov, temelječi na posplošeni ugotovitvi o nasprotnem od tega, kar trdi predlagateljica, ne da bi bile ugotovljene konkretne okoliščine, ki bi utemeljevale tako sklepanje, je bila pritožnici kršena pravica do vsebinsko polne obrazložitve.
Kljub izkazani konfliktnosti odnosov med sedaj bivšima partnerjema, tudi z medsebojnim obračunavanjem na neprimeren način, predlagateljica ni izkazala zatrjevanega nasilja, ki bi ji povzročal občutke ogroženosti in strahu ter podrejenosti, prav tako ne verjetnosti bodočega nasilja, zato ravnanja nasprotnega udeleženca ne utemeljujejo izreka ukrepov po ZPND. Namen izrečenih ukrepov po ZPND je namreč usmerjen v bodočnost, torej v preprečevanje bodočih nasilnih ravnanj in varstvo žrtev in ne v kaznovanje nasprotnega udeleženca za pretekla ravnanja, za katera ni izkazane verjetnosti, da bi se v prihodnosti zopet ponovila.
Ukrepi zoper nasprotnega udeleženca, izrečeni po 60. členu ZNPPol, ne predstavljajo podlage za izrek ukrepov po ZPND in sodišče nanje ni vezano.
Za dokazni postopek, ki se vodi po ZPND, velja nižji standard materialne resnice, temu pa se prilagaja nabor dokazov. Dokazni postopek po ZPND mora biti hiter, strnjen, intenziven in ne ekstenziven, kar uokvirja omejen obseg izvedbe dokazov.
Udeležencu (osebi) se lahko pravica do sodelovanja v postopku omeji. Zakon določa, da se mu na predlog izvedenca omeji pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov in pravica do vpogleda v spis, če bi lahko nastale škodljive posledice za njegovo zdravje ali zaupnost oziroma varnost drugih. Zakon sam torej omogoča poseg v udeleženčevo pravico do kontradiktornosti, ki ga legitimira možnost nastopa omenjenih posledic. Ker pa je značilnost vsakega posega v procesne pravice strank oziroma udeležencev njegova izjemnost, po mnenju pritožbenega sodišča zakonska določba tretjega odstavka 64. člena v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena ZDZdr ne posega tudi v pravice udeležencev, da se seznanijo z vsebino izvedenih dokazov. Pravica do seznanitve z vsebino dokazov je tako kot pravica do prisotnosti pri izvajanju dokazov ena od prvin pravice do kontradiktornega postopka.