Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga predlagateljice glede izvajanja terapije z otrokoma, češ da je o tem glede na namen začasne odredbe preuranjeno odločati, je zmotna. Taka odločitev bi lahko bila utemeljena, če bi sodišče po ugotovitvi pravno relevantnih dejstev spoznalo, da za izrek ukrepa (še) ni pogojev. Ne sme pa se predlog za izrek ukrepa za varstvo koristi otroka zavrniti, če še ni dovolj raziskano dejansko stanje, da bi sodišče lahko sprejelo odločitev o predlaganem ukrepu
Sodišče prve stopnje je po tem, ko je ugotovilo, da je prišlo do otrokovega pretrganja emocionalnih vezi z očetom in da je zavračanje očeta postalo trdna psihološka realnost, zaradi česar kakršnihkoli stikov z očetom ni mogoče vzpostaviti, pravilno zaključilo, da določitev stikov ob točno določenih urah na točno določenem kraju ni v otrokovo korist.
Sodišče prve stopnje je v sklepu navedlo prepričljive argumente, iz katerih izhaja, da so stiki nujno potrebni za zagotovitev otrokove dolgoročne koristi. Prav v tem korenini potreba po urejenih in kontinuiranih stikih otroka z nasprotnim udeležencem, čeprav trenutno otrok do nasprotnega udeleženca nima navezanosti v smislu očetovske figure in so stiki obremenjeni s številnimi nevšečnostmi, ki jih izpostavlja pritožba - stiki se bodo izvajali v zaporu, za otroka bodo vožnje naporne, predlagateljica ima novorojenčka, s tem, da nasprotnemu udeležencu grozi izgon iz države, ko bo leta 2029 prestal zaporno kazen.
Z začasnimi odredbami se v družinsko pravnih zadevah ureja položaj, v katerem je otrok tako ogrožen, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe (161. člen DZ). Postopek se vodi po v ZIZ predpisanem postopku (100. člen ZNP-1), v katerem sodišče ne izvaja vseh dokazov, ki so relevantni za sprejem končne odločitve, pač pa ugotavlja le, ali je s stopnjo verjetnosti izkazano, da je otrok zaradi ravnanj staršev ali zaradi njegovih psihosocialnih težav ogrožen. Dokazni standard verjetnosti je dosežen, kadar obstaja več argumentov za obstoj določenega dejstva kot argumentov proti temu dejstvu, oziroma so prvi argumenti očitnejši od drugih.
Cilj ukrepa je, da se deklico od matere umakne preko tedna, tako da izgradi socialne veščine v spremenjenem okolju, se sooči z iracionalnimi prepričanji in se osamosvoji, pri čemer pa se zaradi njene močne navezanosti na mamo z njo ohrani stik preko vikenda in počitnic.
Glede na ugotovitve izvedenke, da nasprotni udeleženec ni sposoben več sam skrbeti za svoje koristi in interese, da ni sposoben sam sklepati pravnih poslov, pridobivati pravic in se samostojno zavezovati ter da je dovzeten za vplive, kar je ugotovilo tudi sodišče ob zaslišanju, so podani pogoji za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo, kot jih ureja prvi odstavek 262. člena DZ.
V sklepu določena omejitev dejansko pomeni, da se lahko nasprotna udeleženka zaposli zgolj z odobritvijo CSD oziroma mora CSD celo namesto nje skleniti pogodbo o zaposlitvi ali delu. Čeprav je utemeljeno pričakovati, da bi skrbnik (CSD) zaposlitev nasprotne udeleženke odobril, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da navedena pristojnost CSD pomeni omejitev in stigmatizacijo, ki resno otežuje ali celo onemogoča iskanje zaposlitve, kar pa gotovo ni v interesu nasprotne udeleženke.
Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o podaljšanju ukrepa pravilno izhajalo iz določbe drugega odstavka 80. člena ZDZdr, ki določa pogoje za ta ukrep in jo v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tudi pravilno povzelo.
To, ali so koristi otroka in staršev v navzkrižju, se presoja upoštevaje okoliščine posameznega primera. Pri tem je treba razlikovati med nasprotjem interesov staršev samih in nasprotjem interesov otroka ter staršev; zgolj slednje nasprotje narekuje postavitev kolizijskega skrbnika. V določenih primerih se intenzivno zasledovanje lastnih interesov v odnosu do drugega starša lahko odraža tudi tako, da pride do navzkrižja koristi otroka in staršev. Postavitev kolizijskega skrbnika je utemeljena tudi v primerih izjemno intenzivnega, dlje časa trajajočega konflikta, ki ima za posledico, da eden ali oba od staršev v postopku nista sposobna zasledovati koristi otroka, temveč dajeta prednost lastnim koristim oziroma obračunavanju z drugim od staršev, tudi na račun tega, da je oškodovan otrok.
Zastopanje različnih pogledov na to, kdo in zakaj je bolj primeren za varstvo in vzgojo otroka (oziroma zakaj ni), kako pogosti naj bodo stiki, koliko naj bi znašala primerna preživnina, se še ne kvalificira kot stopnja konflikta, ki bi kazala na navzkrižje interesov med starši in otrokom.
Izreki v družinsko pravnih postopkih, s katerimi se ureja življenjska razmerja v vsej njihovi pisanosti, ne morejo biti enako natančno oblikovani kot v drugih civilnih razmerjih; to niti ni potrebno.
Sodišče druge stopnje si je v skladu s tretjim odstavkom 346. člena ZPP pridobilo poročilo sodišča prve stopnje o kršitvah določb postopka in zahtevalo opravo poizvedb zaradi ugotavljanja resničnosti pritožbenih navedb; v tej zvezi je sodišču prve stopnje tudi naložilo, da v okviru poizvedovalnega postopka postavi izvedenca grafološke stroke, kot je predlagal predlagatelj v pritožbi.
Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da opravljen poizvedovalni postopek ni potrdil pritožbenih navedb, da je bil v spornem obdobju (septembra 2023) za sprejem sodnih pisanj pooblaščen zgolj zakoniti zastopnik odvetniške družbe, ki zastopa predlagatelja, to je odvetnik A. A., saj je bila že pred tem (in sicer že od julija 2023) za prevzem teh pisanj pooblaščena B. A. (česar pooblaščenec predlagateljice v poizvedovalnem postopku ni prerekal). Predlagateljica v roku, ki ga je v poizvedovalnem postopku določilo sodišče prve stopnje, tudi ni plačala predujma za izvedenca grafološke stroke, s katerim bi dokazovala, da vročilnice nista podpisala niti njen pooblaščenec odvetnik A. A. niti njegova pooblaščenka za dvig pošte B. A. To pomeni, da ni uspela izpodbiti domneve iz 224. člena ZPP, da je bila vročitev dopisa sodišča z dne 19. 9. 2023 pravilno opravljena.
Določitev skrbništva je sprejemljiva le, če za osebo ni poskrbljeno na drug način. Zato mora sodišče najprej ugotoviti, ali oseba skrbništvo sploh potrebuje. Med skrbnikove naloge spada le tisto, kar je treba urediti, oseba pa tega sama ne zmore. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je glede finančnih zadev nasprotni udeleženec že pred tem postopkom ustrezno poskrbel tako, da je naloge, ki se nanašajo na upravljanje njegovega premoženja, delegiral med hčerki na način, kot je sam ocenil, da je primerno.
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je zavrglo predlog za priznanje tuje sodne odločbe. Predlagateljica namreč v podeljenem in večkrat podaljšanem roku predloga ni ustrezno dopolnila, in sicer ni predložila izvirnika tuje sodne odločbe, katere priznanje je zahtevala.
Potrebe upravičenca do preživnine niso vsota izdatkov, pač pa njihova primerna ocena. Ta v konkretnem primeru odraža relativno precej skromne zmožnosti obeh staršev.
Višje sodišče se strinja, da tega, da je udeleženka sprva zanikala potrebo po skrbništvu, ni mogoče šteti kot razlog, zaradi katerega bi bila za skrbnico neprimerna, zlasti ne ob siceršnji, na dejanski ravni izkazani predani skrbi za predlagatelja. Upoštevaje obširni dokazni postopek (sodišče prve stopnje je med drugim zaslišalo tudi priče), ki je pokazal nasprotno, predlagatelj ne more uspeti z opisi posameznih dogodkov, ki naj bi nakazovali, da udeleženka zaradi svojih karakternih lastnosti ni primerna za skrbnico.