Čeprav pri ugotavljanju dejstev v postopku izdaje začasne odredbe velja dokazni standard verjetnosti, mora sodišče mnenje CSD, kolikor se tiče t. i. strokovnih dejstev, dokazno oceniti skladno z merili iz drugega odstavka 254. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 108. členom ZNP-1. Mnenje CSD mora biti jasno, popolno in notranje skladno.
Sodna praksa možnosti izdaje začasnih odredb v nepravdnih postopkih po določbah ZIZ načeloma res ne izključuje, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati, da je začasna ureditev pravnega razmerja, ki jo želi doseči predlagatelj s svojim predlogom, urejena z materialnopravnimi (265. člen DZ) in procesnimi (59. člena ZNP-1) določbami o začasnem skrbniku. Omenjene določbe kot specialne določbe zato izključujejo uporabo določb ZIZ o začasnih odredbah pri presoji, ali je treba v tem postopku nasprotnemu udeležencu zaradi začasne ureditve pravnega razmerja, ki je predmet predloga, postaviti začasnega skrbnika.
Možnosti drugih oblik zdravljenja zaradi udeleženčeve nekritičnosti do bolezni, odklanjanja zdravil, nevarnosti ponovnega jemanja drog in igranja iger na srečo ne pridejo v poštev.
Odločitev o tem, da je predlagateljica dolžna plačati stroške postopka nasprotnega udeleženca, je pravnomočna. Vse pritožbene navedbe in pomisleki glede podlage za plačilo stroškov postopka nasprotnega udeleženca so zato brezpredmetni in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja.
Trditev predlagateljice, da je izpodbijani sklep preuranjen, če služba za brezplačno pomoč stroškov izvajalcu brezplačne pravne pomoči še ni odmerila, ni utemeljena.
Glede na citirano ureditev so pritožbeni razlogi zoper sklep o višini stroškov omejeni. Če sodišče odloči po četrtem odstavku 163. člena ZPP, namreč v odločbi o glavni stvari o stroških postopka odloči le po temelju (katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu), ko pa takšna odločitev postane pravnomočna, izda še sklep o višini stroškov. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je torej pravnomočnost odločbe o glavni stvari in o stroških postopka po temelju. Navedeno pa skladno s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari (prim. drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 216. člena ZNP-1) pomeni, da v okviru odločanja o višini stroškov ni dopustno še enkrat odpirati vprašanja, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Še toliko manj v pritožbi zoper sklep o višini stroškov ni dopustno izpodbijati odločbe o glavni stvari.
Ob tem se tudi pritožbeno sodišče seveda zaveda, da namestitev nasprotnega udeleženca v zavod, ki mu ne zagotavlja dobrih pogojev za varstvo, ni optimalna in zaželena in da posega tako v njegove pravice kot potencialno tudi v pravice drugih gojencev in/ali osebja.
Pritožbeno sodišče je, tako kot je bilo sodišče prve stopnje, pred težavno nalogo, ki se v resnici ne tiče sodnega odločanja, pač pa gre za sistemski problem na ravni države, ki nima dovolj ustreznih varstvenih kapacitet za osebe, kot je g. A. A. Glede na strokovna mnenja, pridobljena v tem postopku, pa je izpodbijana odločitev še najmanj slaba in v obstoječi "skrajni sili" sprejemljiva oz. sodišču niti ne pušča izbire manj slabe alternative.
Pri odločanju o ukrepih za varstvo koristi otroka sodišče upošteva otrokovo mnenje, če je sposoben razumeti njegov pomen in posledice. Diskrecijska pravica CSD, da staršema zavrne vpogled v izjavo otroka, ne sme biti vzrok, da se izjava otroka enostavno prezre. Sodišče mora presoditi, ali obstajajo utemeljeni razlogi za to, da se otrokova izjava ne upošteva.
Skladno z določili 108. člena ZNP-1 ima mnenje CSD izvedeniškemu mnenju primerljivo dokazno moč in je enako kot vsa mnenja strokovnjakov podvrženo dokazni presoji sodišča. Pri sprejemu odločitve mora sodišče dejstva, ki izhajajo iz mnenja CSD, obravnavati v povezavi z drugimi dokazi in podatki spisa.
Odločitev, da stiki mladoletnih otrok z očetom potekajo dvakrat tedensko po tri ure v materini prisotnosti, ni ustrezna. Od sklenitve začasne poravnave so se okoliščine spremenile. Nerazrešeni odnosi med staršema in neustrezna komunikacija povečujejo možnosti nastajanja konfliktov in za otroke predstavljajo dodatno obremenitev. Takšni stiki otrokom ne morejo biti v korist.