Določitev skrbništva je sprejemljiva le, če za osebo ni poskrbljeno na drug način. Zato mora sodišče najprej ugotoviti, ali oseba skrbništvo sploh potrebuje. Med skrbnikove naloge spada le tisto, kar je treba urediti, oseba pa tega sama ne zmore. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ugotovilo, da je glede finančnih zadev nasprotni udeleženec že pred tem postopkom ustrezno poskrbel tako, da je naloge, ki se nanašajo na upravljanje njegovega premoženja, delegiral med hčerki na način, kot je sam ocenil, da je primerno.
Sodišče je ravnalo pravilno, ko je zavrglo predlog za priznanje tuje sodne odločbe. Predlagateljica namreč v podeljenem in večkrat podaljšanem roku predloga ni ustrezno dopolnila, in sicer ni predložila izvirnika tuje sodne odločbe, katere priznanje je zahtevala.
Potrebe upravičenca do preživnine niso vsota izdatkov, pač pa njihova primerna ocena. Ta v konkretnem primeru odraža relativno precej skromne zmožnosti obeh staršev.
Višje sodišče se strinja, da tega, da je udeleženka sprva zanikala potrebo po skrbništvu, ni mogoče šteti kot razlog, zaradi katerega bi bila za skrbnico neprimerna, zlasti ne ob siceršnji, na dejanski ravni izkazani predani skrbi za predlagatelja. Upoštevaje obširni dokazni postopek (sodišče prve stopnje je med drugim zaslišalo tudi priče), ki je pokazal nasprotno, predlagatelj ne more uspeti z opisi posameznih dogodkov, ki naj bi nakazovali, da udeleženka zaradi svojih karakternih lastnosti ni primerna za skrbnico.
Čeprav pri ugotavljanju dejstev v postopku izdaje začasne odredbe velja dokazni standard verjetnosti, mora sodišče mnenje CSD, kolikor se tiče t. i. strokovnih dejstev, dokazno oceniti skladno z merili iz drugega odstavka 254. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in 108. členom ZNP-1. Mnenje CSD mora biti jasno, popolno in notranje skladno.
Sodna praksa možnosti izdaje začasnih odredb v nepravdnih postopkih po določbah ZIZ načeloma res ne izključuje, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati, da je začasna ureditev pravnega razmerja, ki jo želi doseči predlagatelj s svojim predlogom, urejena z materialnopravnimi (265. člen DZ) in procesnimi (59. člena ZNP-1) določbami o začasnem skrbniku. Omenjene določbe kot specialne določbe zato izključujejo uporabo določb ZIZ o začasnih odredbah pri presoji, ali je treba v tem postopku nasprotnemu udeležencu zaradi začasne ureditve pravnega razmerja, ki je predmet predloga, postaviti začasnega skrbnika.
Možnosti drugih oblik zdravljenja zaradi udeleženčeve nekritičnosti do bolezni, odklanjanja zdravil, nevarnosti ponovnega jemanja drog in igranja iger na srečo ne pridejo v poštev.
Odločitev o tem, da je predlagateljica dolžna plačati stroške postopka nasprotnega udeleženca, je pravnomočna. Vse pritožbene navedbe in pomisleki glede podlage za plačilo stroškov postopka nasprotnega udeleženca so zato brezpredmetni in pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja.
Trditev predlagateljice, da je izpodbijani sklep preuranjen, če služba za brezplačno pomoč stroškov izvajalcu brezplačne pravne pomoči še ni odmerila, ni utemeljena.
Glede na citirano ureditev so pritožbeni razlogi zoper sklep o višini stroškov omejeni. Če sodišče odloči po četrtem odstavku 163. člena ZPP, namreč v odločbi o glavni stvari o stroških postopka odloči le po temelju (katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu), ko pa takšna odločitev postane pravnomočna, izda še sklep o višini stroškov. Pogoj za izdajo sklepa o višini stroškov je torej pravnomočnost odločbe o glavni stvari in o stroških postopka po temelju. Navedeno pa skladno s prepovedjo ponovnega odločanja o isti stvari (prim. drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 216. člena ZNP-1) pomeni, da v okviru odločanja o višini stroškov ni dopustno še enkrat odpirati vprašanja, katera stranka nosi stroške postopka in v kakšnem deležu. Še toliko manj v pritožbi zoper sklep o višini stroškov ni dopustno izpodbijati odločbe o glavni stvari.