Sodišče druge stopnje sicer ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče storilo napako, ko je slepo sledilo navedbam CSD, da „neposredno izvrševanje stikov s skladu z ureditvijo teden-teden … ni izvršljivo“ in da je „edina opcija, da pride do ponovne vzpostavitve stikov in krepitve zaupanja med očetom in mld. A. A., da se le ti izvajajo pod nadzorom“. Sodišče prve stopnje je namreč spregledalo določbo 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), v skladu s katero se izpolnitev nenadomestnega dejanja prisilno izvrši z izrekanjem denarnih kazni, s čemer se poskuša vplivati na voljo zavezanca (v tem primeru matere, ki mld. otroka očitno ne pripravi na stik in, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, stike aktivno preprečuje, kar je v tem postopku izkazano s stopnjo verjetnosti).
Sicer pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da upoštevanje otrokovega mnenja ne pomeni, da v družinskih postopkih odločajo otroci (niti ni dopustno breme odločanja prenesti na pleča mld. otrok, kot si smiselno prizadeva predlagateljica v pritožbi). Odloča sodišče, pri čemer upošteva vse okoliščine primera, tudi otrokovo mnenje, nato pa glede na stopnjo ogroženosti otroka in upoštevajoč otrokove koristi, ki niso zgolj kratkoročne, ampak tudi dolgoročne, odloči o sprejemu ukrepa za varstvo koristi otroka.
Sodišče druge stopnje tudi ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče sledilo mnenju CSD, kot je razumno pojasnjeno v 6., 7. in 8. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče pa navedeno odločitev sprejema kot ustrezno in v skladu s tako načelom najmilejšega ukrepa iz 156. člena DZ kakor v skladu s pravilom, da če ogroženost ni več izražena v določeni intenziteti in je mogoče določiti širši obseg stikov, naj se ta širši obseg stikov tudi zagotovi (kar v obravnavani zadevi velja za mld. A. A. , ne pa za mld. B. B. ).
Glede stikov z mladoletnim B. B. pod nadzorom CSD nasprotni udeleženec graja odločitev sodišča, da ni določilo, da se pri stikih pod nadzorom vključi strokovna podpora v obliki psihoterapevta, kot je predlagano v uradnem zaznamku psihologinje CSD C. C. z dne 30. 9. 2025 (l. št. 568). Sodišče druge stopnje meni, da ta pritožbeni očitek sicer ni zanemarljiv in je lahko pravno upošteven, saj ga je podala psihologinja CSD, ki ima posebna strokovna znanja in ki je opažala, da so se pri stikih pod nadzorom pojavljale težave, da je mladoletni B. B. zavračal stike, ni želel sodelovati v razgovoru in jih tudi samovoljno predčasno zapustil.
Po 3. točki prvega odstavka 2. člena ZDZdr je duševna motnja pravno opredeljena kot začasna ali trajna motnja v delovanju možganov, ki se kaže kot spremenjeno mišljenje, čustvovanje, zaznavanje, vedenje ter dojemanje sebe in okolja. Gre za pravni pojem, ki ga sodišče napolni po strokovnih pojasnilih izvedenca medicinske stroke, ker samo nima potrebnega medicinskega znanja za presojo bolezenskega stanja.
Nasprotni udeleženec ne zmore sam poskrbeti za življenjsko nujno jemanje inzulina 4x dnevno, nedoslednost pri tem pa je lahko življenjsko usodna. Pomoč (doma) zaradi blodnjavih motenj zavrača. Opisanega ogrožanja in vzrokov zanj ni mogoče preprečiti drugače, kakor s terapevtskim varstvom strokovno usposobljenih oseb v varovanem oddelku socialno varstvenega zavoda.
Mnenje, ki ga v postopku poda strokovna oseba CSD v družinsko pravnih postopkih šteje za izpovedbo osebe, ki ima o teh dejstvih posebno strokovno znanje (108. člen ZNP-1). Mnenje, ki ga poda CSD pa ima naravo izvedenskega mnenja.
Da sodišče vseobsegajoče preiskuje vsakršno ozadje nastanka lastninsko-pravnih razmerij v preteklosti za celotni bivši vojašniški kompleks in s tem popolnoma nadomesti aktivnost udeležencev v postopku, presega pooblastila sodišča v tovrstnem predlagalnem postopku in za kaj takega tudi ni podanega javnega interesa.
Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da se skrbnika v prvi vrsti skuša najti znotraj socialne mreže varovanca in da se pri tem upošteva želje varovanca (242. in 243. člen DZ). Vendar je lahko za skrbnika imenovana le oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje obveznosti skrbnika (240. člen DZ), za skrbnika pa ni mogoče imenovati osebe, od katere glede na njene osebne lastnosti ni mogoče pričakovati, da bo pravilno opravljala skrbniške obveznosti (6. alineja prvega ostavka 241. člena DZ).
Sodišče druge stopnje tudi soglaša s prvostopenjskimi zaključki, da so vprašljiva pripravljenost sodelovati s CSD, zanikanje potrebe po psihiatričnem zdravljenju nasprotnega udeleženca, ki tovrstno zdravljenje vsekakor nujno potrebuje, in nesposobnost učinkovitega zastopanja nasprotnega udeleženca v (sodnih) postopkih razlogi, ovira za imenovanje A. A. za skrbnico.
Udeleženka se ne more zdraviti doma, ker bolezni zaradi bolezensko hudo motene presojo realnosti ne priznava in jemanje zdravil aktivno zavrača celo v oddelku pod posebnim nadzorom.
Pred uveljavitvijo SPZ za nastanek etažne lastnine ni bil potreben pravni naslov (formalni akt o oblikovanju etažne lastnine) niti vpis v zemljiško knjigo. Etažna lastnina je nastajala v pravnem prometu s tem, ko so lastniki stavb v zasebni lastnini (ali upravljavci stavb v družbeni lastnini) te v pravnem prometu odtujevali po delih. V pravnem prometu med posamezniki je prevladoval vpis etažne lastnine na način t. i. navidezne solastnine - etažni lastniki so bili v zemljiško knjigo vpisani kot solastniki nepremičnine, na kateri stavba stoji, pri čemer je vpisan solastniški delež dejansko odražal lastninsko pravico na konkretnem posameznem delu stavbe (kar pomeni, da so navidezni solastniki dejansko etažni lastniki).
Postopki po Zakonu o duševnem zdravju so nujni (prvi odstavek 33. člena. ZDZdr). Prav tako sodišče samo navaja, da je tolmačko kontaktiralo na dan naroka in je bila slednja na voljo takoj, kar pa še ne pomeni, da zadeve ni mogoče opredeliti po prvem odstavku 47. člena Pravilnika. Kot navaja pritožba, je delo, ki ga je za tisti dan imela za opraviti (šlo je za pisno delo od doma) odložila in dobro uro zatem, ko jo je sodišče kontaktiralo že opravljala svoje delo na naroku.
Sodišče prve stopnje se je prav tako že opredelilo do navedb, ki jih nasprotna udeleženka ponavlja v pritožbi, da ni bilo predlogu priloženo mnenje SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr. O tem se je pravilno opredelilo v 19. točki obrazložitve, kjer je navedlo, da predlagatelj mnenja SVZ o izpolnjevanju pogojev za sprejem po tretjem odstavku 75. člena ZDZdr sicer ni predložil, vendar zakon sodišču v 79. členu nalaga, da pred odločitvijo tudi samo pridobi mnenje SVZ, v katerega bi naj bila oseba sprejeta, kar je sodišče tudi storilo in pridobilo mnenje štirih SVZ, ki imajo verificirane oddelke za osebe z več motnjami. S tem je bila pomanjkljivost iz tretjega odstavka 75. člena ZDZdr odpravljena.
Obstoj pravde med varovanko kot tožnico in njeno hčerjo kot toženko predstavlja okoliščino, zaradi katere lahko pride do nasprotja interesov med varovanko in njeno hčerjo.
Splošno pravilo ZNP-1 iz prvega odstavka 40. člena, po katerem vsak udeleženec krije svoje stroške, se v skrbniškem postopku ne uporablja. Pravilo se uporablja le, če zakon ne določa drugače, za postopek postavitve odrasle osebe pod skrbništvo pa zakon vsebuje posebna pravila, v 70. členu.
V prvem odstavku 70. člena ZNP-1 je uporabljen izraz "stroški postopka", kar jasno vključuje vse stroške - tako skupne stroške kot stroške udeleženca. Enak izraz je uporabljen v naslovu 40. člen, v katerem so določena ločena pravila za razporeditev skupnih stroškov postopka in stroškov udeležencev.
S ponavljanjem navedb, s katerimi sta pritožnika v zapuščinskem postopku uveljavljala, da je oporoka pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na navedenih nepremičninah, v tem postopku ne moreta doseči prekinitve postopka. Solastninska pravica predlagateljice glede navedenih nepremičnin temelji na pogodbi, da bi o njeni veljavnosti tekla pravda, pa pritožnika ne trdita.