Pritrditi je prvostopenjskim zaključkom, da pogoji za odstop zadeve drugemu sodišču na podlagi drugega odstavka 18. člena ZNP-1 niso podani, ker zgolj okoliščina, da se je nasprotni udeleženec tekom postopka preselil v X., ne kaže na to, da bi se pred sodiščem v X. postopek lažje izvedel, poleg tega pa prenos krajevne pristojnosti na sodišče v X. ne bi bil v interesu mld. otroka (drugega predlagatelja), ki ima (tako kot prva predlagateljica) svoje stalno bivališče še zmeraj na območju Okrožnega sodišča v Y. Pritožbeno sodišče v tej zvezi še dodaja, da je prvenstveni cilj ZPND zaščititi žrtev pred nasiljem v družini (1. člen ZPND), ne pa povzročitelju nasilja (nasprotnemu udeležencu) olajšati prihod na obravnave na sodišču, zato selitev nasprotnega udeleženca v X. ni razlog za odstop krajevne pristojnosti sodišču v X. po drugem odstavku 18. člena ZNP-1.
V skladu s stališči sodne prakse je treba začasno odredbo o preživljanju otroka izdati, če je ogroženo nujno preživljanje otroka, pri čemer je treba izkazati verjetnost, da roditelj krši svojo preživninsko obveznost (t.j. ne prispeva k preživljanju otroka). Pri nujnih (eksistenčnih) potrebah otrok se upoštevajo zgolj stroški prehrane, oblačila in obutve, kozmetike in stanovanjski stroški, ne pa stroški za izvenšolske dejavnosti in dodatne šolske aktivnosti. Čeprav se otroški dodatek po ustaljeni sodni praksi pri višini preživnine v rednem postopku ne upošteva, pa ga je treba upoštevati pri presoji vprašanja, ali je zaradi neplačevanja preživnine otrok eksistenčno ogrožen v smislu 161. člena DZ.
Predlagateljičine navedbe o nasilnih ravnanjih nasprotnega udeleženca so bolj verjetne od njegovih navedb o zanikanju tovrstnih ravnanj. Pritožnikovo vztrajanje, da se ni zlagal, ne vzbuja dvoma o pravilnosti ocene, da v izpovedbi o tem ni bil verodostojen. Očitki o selektivni in zmotni dokazni oceni in o posledično zmotno ugotovljenem dejanskem stanju niso utemeljeni.
V obravnavani zadevi predlagatelj uveljavlja, da sta deleža udeležencev postopka na spornih nepremičninah enaka in takšna, kot sta vpisana v zemljiški knjigi, nasprotna udeleženka pa zatrjuje, da je njen delež na spornih nepremičninah večji. Jasno je torej, da med njima obstoji spor o velikosti solastninskih deležev. Zato je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je nepravdni postopek prekinilo, saj samo o sporu ni pristojno odločati.