Za spor o meji je predvsem značilno to, da izvira iz nejasne meje in da ni v ospredju vprašanje načina pridobitve spornega dela zemljišča.
Na podlagi četrtega odstavka 174. člena DZ lahko ukrep odvzema otroka staršem in namestitev otroka v rejniško družino traja največ tri leta. Zmotno je stališče, da bo takšen ukrep dejansko trajal več kot tri leta, saj je k dobi trajanja potrebno prišteti tudi čas trajanja začasne odredbe o odvzemu otroka. V sodni praksi in teoriji je sprejeto stališče, da se čas trajanja izdane začasne odredbe ne všteje v čas trajanja ukrepa. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem, da je rok trajanja ukrepa neposredno povezan s cilji (nameni) takšnega ukrepa trajnejšega značaja. S tem so varovane tako koristi otroka kot pravice staršev. Zakonodajalec je predvidel za izrek takšnega ukrepa samostojen rok trajanja, v katerem bi se lahko namen in cilji takšnega ukrepa tudi izpolnili, v predvidljivih okoliščinah, ko je dokončno jasna izbira ukrepa in ne le začasna rešitev.
Predlagateljica se neutemeljeno sklicuje tudi na dejstvo, da je vrednost legalizirane nepremičnine precej višja od nelegalizirane. V obravnavani zadevi je namreč pomembno, kakšne interese imata oba udeleženca v zvezi z namembnostjo sporne nepremičnine. Ob diametralno nasprotujočih si interesih pa je pred delitvijo skupnega premoženja neupravičeno siliti enega od udeležencev, da participira pri visokih stroških za rekonstrukcijo in spremembo namembnosti objekta.
Stroški za vpogled v sodni spis ne morejo biti zajeti v že priznani nagradi za zastopanje na naroku, saj gre za povsem samostojni, ločeni odvetniški storitvi, ki ju pooblaščenec ni opravil na isti dan. Za kvalitetno zastopanje ima odvetnik pravico in dolžnost vpogleda v spis, pri čemer je to opravil le enkrat, ob prevzemu zastopanja pritožnikov v postopku, ki je do tedaj trajal že 14 let, ter za to porabil le kratek čas (priglašen strošek je za čas do pol ure). Gre za potrebne in smotrne stroške, ki niso pretirani (prvi odstavek 155. in prvi odstavek 11. člena ZPP), zato so pritožniki upravičeni do njihovega povračila v priglašeni višini 50 točk (2. točka Tar. št. 39 nekdanje OT). Posledično so pritožniki upravičeni tudi do povračila stroškov, ki so nastali v zvezi z vpogledom v spis, to je do stroškov za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk (četrti odstavek 7. člena nekdanje OT) in do potnih stroškov v višini 12,90 EUR.