Dolžnik ne zatrjuje niti ne dokazuje nobenega od ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, zato mora izpolniti svojo obveznost po izvršilnem naslovu.
sposobnost biti stranka - bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Toženec je med pravdo umrl, sodišče pa je izdalo sodbo, ki se glasi proti njemu. S tem je izdalo sodbo proti neobstoječi stranki in bistveno kršilo določbe pravdnega postopka.
Banka - tožena stranka je bila dolžna tožniku - kot varčevalcu izplačati devizno depozitno vlogo, katero je zahteval pred uveljavitvijo Zakona o poravnavanju obveznosti iz neizplačanih deviznih vlog. Razpolaganje s svojim saldom na računu tožniku, ob zahtevi za izplačilo, ni bilo omogočeno, zaradi česar se pojavi vprašanje plačilne - izplačilne zamude tožene stranke in s tem utemeljeno tudi vprašanje plačila zahtevanih zamudnih obresti (277. člen v zvezi s 324. členom ZOR).
Če so si razlogi v sodbi med seboj v nasprotju ali jih sploh ni ter ima sodba zato takšne pomanjkljivosti, da je ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ter je bilo takšno sodbo potrebno razveljaviti in zadevo vrniti v novo odločanje.
Ker ravnanje toženke ni bilo nedopustno in z njenim ravnanjem ni bil prizadet ugled direktorja družbe, slednji ne more s tožbo uspešno zahtevati izključitev toženke kot družbenice iz družbe.
Neosvetljena stopnica, ki vodi v preddverje mrliške vežice, širine 3 metrov, na katero je postavljen podest za dovoz mrliškega vozička, širine 1 do 1,5 m, je nevarna stvar.
Pritožbeno sodišče s primerjavo navedene pravnomočne sodne odločbe in obravnavane pravdne zadeve ugotavlja, da gre v obeh zadevah za isto dejansko in pravno podlago zahtevkov, podana je tudi identiteta strank.
Pravica uživanja prejšnjega lastnika nezazidanega stavbnega zemljišča po 38. in 39. členu Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč je ovira za vrnitev zaplenjenega premoženja v naravi po 3. odst. 145. člena ZIKS.
Mnenje izvedenca, ki ga je stranka sama pridobila pred pravdo, ni mogoče upoštevati kot mnenje izvedenca po določbah ZPP, če nasprotna stranka s tem mnenjem kot listinskim dokazom ne soglaša.
pogodba o delu - odškodninska odgovornost - delovno razmerje
Razmerje med tožnikom in tožencem je imelo, ob dejstvu, da sta se za vsako vožnjo s tovornjakom dogovarjala sproti, znake pogodbe o delu (600. člen ZOR in naslednji) in ne delovnega razmerja (po določbah Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (v nadaljevanju ZTPDR)), kot je to zmotno zaključilo prvostopno sodišče. Zaradi navedenega je tudi morebitno odškodninsko odgovornost toženca, kot izvajalca del, potrebno presojati po splošnih določbah o odškodninski odgovornosti (154. člen ZOR in naslednji) in ne po določbah ZTPDR.
Ker se dejansko stanje po delno izvedenem dokaznem postopku na glavni obravnavi, opravljeni na podlagi pravnomočne obtožnice ni v ničemer spremenilo, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je utemeljenost suma kot razlog za presojo pripornega razloga podana.
Dogovora pravdnih strank, ki je po dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje vseboval tako predmet kot ceno, rok plačila, plačilo avansa, izročitev nezasedenega dela nepremičnine v posest zaradi izvedbe temeljite adaptacije, nikakor ni mogoče opredeliti drugače kot ustno sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj so se stranke ne le zedinile o bistvenih sestavinah pogodbe (člen 26 ZOR), pač pa do pričetka spora v pretežnem delu tudi že izpolnile iz nje nastale obveznosti (plačilo avansa ter izročitev v posest razpoložljivih prostorov ter zemljišč zaradi izvedbe adaptacije). Zaradi tega, ker ni bila (še) pogodba sklenjena v pisni obliki, pa ji tudi ni mogoče odrekati veljavnosti (člen 73 ZOR) oziroma dejstvo, da stranke, ki so po ugotovitvah prvostopnega sodišča želele skleniti pogodbo še v pisni obliki, tega niso storile iz razloga, ker zapuščinski postopek, kjer sta nastopala toženca kot dediča, še ni bil končan (zaradi česar podatki o lastništvu nepremičnine še niso bili zanesljivo znani, prav tako pa ni bil možen zemljiškoknjižni prepis nepremičnine na ime obeh tožencev in posledično na tožničino ime), ne more sklenjeni pogodbi podeliti naravo zgolj predpogodbe po členu 45 ZOR. Da ni moglo iti zgolj za predpogodbo, ki je bila po prvostopnem sodišču v celoti izpolnjena, pa kaže tudi dejstvo, da med pravdnima strankama nesporno ni bila sklenjena še ena, torej glavna pogodba, saj se, kot pravilno opozarjata pritožnika, predpogodba lahko realizira le tako, da se sklene druga, glavna pogodba (prvi odstavek 45. člena ZOR).
Pritožnika imata tudi prav, da nedokončanost zapuščinskega postopka ni pravni razlog, ki bi lahko preprečil veljavno sklenitev kupoprodajne pogodbe, saj lastninska upravičenja zapustnika preidejo na dediče že z njegovo smrtjo, poleg tega sta toženca v obravnavanem primeru podedovala prav toliko, kolikor sta prodala tožnici. Sicer pa tudi iz zapuščinskega spisa Občinskega sodišča I v Ljubljani, opr.
št. I D 287/83 izhaja, da je bilo v času prodaje popolnoma jasno, kolikšen del nepremičnine bosta toženca v naravi dedovala.
Ob dejstvu razveze pogodbe se pritožbenemu sodišču ni potrebno ukvarjati s pritožbenim ugovorom, da do razveze predpogodbe (pogodbe) ni prišlo sporazumno, ker končno za obravnavano zadevo ni bistveno, ali je bila pogodba sporazumno razvezana ali pa jo je katera od strank razdrla, pač pa je v zvezi z odškodninskimi tožbenimi zahtevki oziroma terjatvami pravdnih strank za obravnavani primer pomembno to, da prvostopno sodišče pravilno ugotovi, katera od strank je povzročila (dokončno) neizpolnitev pogodbe.
ZPP (1977) člen 138, 138/1, 138, 138/1. ZIZ člen 82, 82/3, 82, 82/3.
ustavitev izvršbe - neudeležba upnika na rubežu - pooblaščenec
Sodišče prve stopnje je upnika o odrejenem rubežu v skladu z določbami ZPP (1977) pravilno in pravočasno obvestilo preko njegove pooblaščenke. Ker se upnik rubeža ni udeležil je sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 82. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju izvršbo pravilno ustavilo.
ZZZDR člen 77, 78, 77, 78. ZPP člen 410, 410/1, 410, 410/1.
razmerja staršev do otrok po razvezi zakonske zveze - varstvo, vzgoja in preživljanje otroka
Ko sodišče odloča o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok, mora pri odločitvi upoštevati tudi mnenje mladoletnega otroka (petnajstletne hčere pravdnih strank).