V tem primeru ne gre za pravdne stroške, ki so nastali stečajnemu dolžniku (in so normirani v 6. točki drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP) in ne gre za izpolnitev obveznosti, ki jih je naročil stečajni dolžnik, za katere potrebuje stečajna upraviteljica soglasje stečajnega sodišča, temveč gre za stroške, ki so nastali upniku in mu jih je priznalo ter odmerilo sodišče v pravdnem postopku. Ne more stečajno sodišče upravitelju naložiti plačila stroškov, ki jih zahteva eden od upnikov. Do teh pravdnih stroškov je prišlo zaradi stečajne upraviteljice, ki je sprva prerekala terjatev in ločitveno pravico upnika, ta je bil nato napoten na pravdo in je z vloženo tožbo v celoti uspel. Stečajna upraviteljica se je ob prerekanju terjatve in ločitvene pravice morala zavedati, da lahko napoteni upnik vloži tožbo in da lahko z njo uspe, kar bo posledično pomenilo, da mu bo moral stečajni dolžnik plačati pravdne stroške.
Dolžnik s pritožbo ugodnejše odločitve ni mogel doseči. Sklep je namreč izdan na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ, ki v primeru vložitve obrazloženega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine določa le eno možnost odločitve izvršilnemu sodišču, to je, da sodišče razveljavi sklep o izvršbi in odloči, da sodišče nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če je za to pristojno, če pa za postopek ni več pristojno, pa se v istem sklepu izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Sicer pa sestavo sodišča določa ZIZ kot specialni predpis za izvršilni postopek, ki med drugim določa, da sodniški pomočniki lahko po odredbi sodnika odločajo tudi o ugovorih zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. V konkretnem spisu je taka odredba podana.
Niso utemeljene pritožbene navedbe o celotnem poplačilu upnikove terjatve (na podlagi sporne kreditne pogodbe, po kateri se je dolžnik zavezal kot solidarni porok) v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da so imele v stečajnem postopku nad glavnim dolžnikom vse zavarovane upnikove terjatve od preizkusa terjatev dalje enoten status, celoten znesek upnikovih terjatev (1.756,611,55 EUR) torej predstavlja terjatve istega reda. Obrazložilo je tudi, da iz listin ne izhaja, da bi bila terjatev po sporni kreditni pogodbi privilegirana na način, da bi morala biti prednostno poplačana. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz izjave stečajne upraviteljice ne izhaja, da je bila terjatev po sporni kreditni pogodbi v celoti poplačana, ampak da je bila v razdelitvi (le) upoštevana. Glede na navedeno dolžnik nima prav, da bi se morala v stečajnem postopku najprej poplačati upnikova terjatev na podlagi sporne kreditne pogodbe, njegovo sklicevanje na drugi odstavek 287. člena OZ v zvezi s tem pa je neutemeljeno.
Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje izhaja, da je tretji vložil obrazložen ugovor tretjega, v katerem je zatrjeval, da sta dva zarubljena predmeta (dve televiziji) njegova last, čemur je upnica v postavljenem roku nasprotovala in predlagala njegovo zavrnitev. Zato je sodišče prve stopnje ugovor tretjega glede na drugi odstavek 65. člena ZIZ pravilno zavrnilo. Pritožbene anvedbe tretjega in dolžnika glede lastninske pravice tretjega pa se nanašajo na vsebino morebitne pravde zaradi ugotovitve nedopustnosti izvršbe (tretji odstvwek 65. člena ZIZ).
Glede pritožbeno izpostavljene časovne oddaljenosti od oprave cenitve izvedenca gradbene stroke do izdaje izpodbijanega sklepa in drugačnem stanju nepremičnine ter v zvezi s tem predlaganih dokazih, pa je pojasniti, da to ne vpliva na pravilnost ugotovljene tržne vrednosti nepremičnin, saj sodišče po drugem odstavku 178. člena ZIZ ugotovi vrednost nepremičnine na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan cenitve. Lahko pa sodišče na predlog in ob izpolnjevanju pogojev iz četrtega odstavka 178. člena ZIZ pred oziroma na prodajnem naroku z odredbo ponovno ugotovi vrednost nepremičnine.
Ni podan pritožbeni očitek o neobrazloženosti izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje, s katerim dolžnica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ. Ne drži, da je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje popolnoma neobrazložen. Obrazložitev izpodbijanega sklepa je res skopa, vendar pa je sodišča prve stopnje v zadostni meri povzelo razloge za zavrnitev dolžničinega predloga za odlog, tako da ga je mogoče preizkusiti. Pojasnilo je, da dolžnica z navedbami v predlogu za odlog o osebnih okoliščinah, nezmožnosti uporabe podedovanega premoženja, drugih izvršilnih postopkih in težkih življenjskih razmerah ni izkazala niti ni zatrjevala nobenega od zakonsko zahtevanih pogojev iz prvega in drugega odstavka 71. člena ZIZ. Pritožbeno sodišče se s tem zaključkom sodišča prve stopnje o neutemeljenosti dolžničinega predloga za odlog strinja.
Pritožba upnice, poslana po elektronski poti, ki je vsebovala le navedbo A. A., ki ni upničina zakonita zastopnica ali prokuristka, ni popolna, saj ne omogoča presoje, ali je vlogo vložila oziroma podpisala oseba, ki je pooblaščena za zastopanje pravne osebe.
Izpodbijani sklep je bil dolžnikovi pooblaščenki vročen po varni elektronski poti prek informacijskega sistema sodstva (tretji odstavek 141. a člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), naslovnik je prejel obvestilo o tej pošiljki s poukom o pravnih posledicah neprevzema v 15 dneh in pošiljke od dneva obvestila o prispeli pošilljki ni prevzel, zato se šteje, da je bila vročitev opravljena v soboto, 6. 7. 2024 (sedmi odstavek 141. a člena ZPP2 v zvezi s 15. členom ZIZ). Nastopila je torej fikcija vročitve. Naslednji dan, torej v nedeljo, 7. 7. 2024 je začel teči pritožbeni rok osem dni (tretji odstavek 9. člena ZIZ). Tek roka je prekinilo poletno poslovanje sodišč (četrti odstvek 82. člena ZS), tako da se je iztekel v petek, 16. 7. 2024 (ob 24.00 uri). Pritožba, ki jo je vložil dolžnik po pooblaščenki 17. 8. 2024 na portal sodstva, je torej prepozna (drugi odstavek 343. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato jo je pritožbeno sodišče zavrglo, ker tega ni storilo že sodišče prve stopnje (prvi odstavek 346. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oboje v zvezi s 15. členom ZIZ).