KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS23281
ZKP člen 398, 398/1-3.KZ člen 41, 145, 145/1.
pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje – dovoljenost – zavrženje – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – odmera kazni - ogrožanje varnosti – resna grožnja
Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti morajo biti grožnje takšne narave, da so objektivno zmožne vzbuditi ogroženost pri drugemu, kar so v konkretnem primeru glede na ugotovljene okoliščine bile.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS23161
KZ člen 13, 234, 244, 244/1, 244/2.
pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje - sprememba oprostilne sodbe sodišča prve stopnje - kazniva dejanja zoper gospodarstvo - zloraba položaja ali pravic - subsidiarnost - stopnja krivde - direktni naklep - eventualni naklep
Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ pomeni med gospodarskimi kaznivimi dejanji kaznivo dejanje, opredeljeno kot lex generalis ter hkrati opredeljeno tudi s klavzulo o subsidiarnosti (kaznivo dejanje je podano le v primeru, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja). Obtožencema se očita, da sta izrabila svoj položaj z namenom, da bi družbi C. pridobila premoženjsko korist, kaznivo dejanje po 234. členu KZ pa je omejeno le na povzročanje premoženjske škode upnikom. Tudi sicer med obema navedenima kaznivima dejanjema obstajajo vsebinske razlike, saj gre pri kaznivem dejanju po 234. členu KZ za odnose med dolžnikom in upnikom in sicer pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna, storilec kaznivega dejanja pa jo izigra. V obravnavani kazenski zadevi ni prišlo glede na opis kaznivega dejanja do neposrednega oškodovanja upnikov.
Voljni element pri direktnem naklepu pomeni najvišjo stopnjo trdnosti storilčeve volje v razmerju do uresničene posledice. V izpodbijani sodbi je sicer pravilna ugotovitev, da sta se obtoženca zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice, da pa v nasprotju s presojo drugostopenjskega sodišča Vrhovno sodišče sprejema dokazno oceno, da sta v nastanek takšne posledice obtoženca le privolila. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče presodilo, da se lahko obtožencema očita le eventualni naklep v skladu z definicijo takšne oblike naklepa v 17. členu KZ, ni pa ju možno obremenjevati za direktni naklep, kot se zahteva za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ.
vloge - kaznovanje za razžalitev sodišča in drugih udeležencev v postopku - svoboda izražanja
Navedbe, ki predstavljajo očitek sodišču, da se zaradi osebnih lastnosti obtoženca in njegovega zagovornika ni poglobilo v zadevo, še huje, da je celo zavestno obsojenca prikrajšalo za pošteno sojenje, pomenijo žaljivo vrednostno oceno sodišča, ki nima nič skupnega s svobodo izražanja, kot jo določa 39. člen Ustave, zaradi česar takšno ravnanje terja izrek sankcije po 78. členu ZKP.
pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - preizkus po uradni dolžnosti - bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med razlogi - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba sodbe - razveljavitev sodbe - obravnava pred sodiščem druge stopnje
Ugotovljeno dejansko stanje je skupek odločilnih dejstev, glede katerih je sodišče v sodni odločbi ugotovilo (sklenilo), da obstajajo; samo dejstva, ki izhajajo iz sodbe, so lahko podlaga za preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja.
Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja na drugi stopnji bo nujno neposredna, ko je tudi sodišče prve stopnje dokaze izvajalo neposredno; v takšnem primeru je lahko opravljena le na obravnavi pritožbenega sodišča. Kontrola ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem druge stopnje pa je lahko tudi posredna in sicer v primeru, ko je že sodišče prve stopnje posredno sprejemalo dokaze (npr. z branjem izpovedb prič, branjem listin itd.) ali pa tedaj, ko je iz znanih, ugotovljenih dejstev sklepalo na obstoj odločilnih dejstev. V takšnem primeru lahko sodišče druge stopnje spremeni sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (5. odstavek 392. člena ZKP).
vloge - kaznovanje za razžalitev sodišča in drugih udeležencev v postopku - svoboda izražanja
Če zagovornik formalno obrambo v kazenskem postopku uresničuje (tudi) tako, da ostale udeležence žali, omalovažuje, jim očita osebno nepoštenost, tendencioznost, elementarno pomanjkanje strokovnih referenc, osebnostnih kvalitet in podobno, ali je žaljiv tudi do sodišča, je njegovo ravnanje nedopustno in terja izrek sankcije po 78. členu ZKP.
pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - zmotna ugotovitev dejanskega stanja - sprememba sodbe - razveljavitev sodbe - obravnava pred sodiščem druge stopnje
Ko bo pritožbeno sodišče drugače ugotovilo odločilno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo z napačnim sklepanjem, bo lahko spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, ne da bi opravilo obravnavo (5. odstavek 392. člena ZKP).
Za sled poškodbe se ne zahteva, da je zaznavna z vidom.
Pri kaznivem dejanju grdega ravnanja po 1. odstavku 146. člena KZ motiv ni bistvenega pomena.
Vsaka odredba za razpis glavne obravnave pretrga tek zastaranja v smislu 3. odstavka 112. člena KZ, zato okoliščina, da je državni tožilec delno spremenil opis dejanja in spremenil pravno opredelitev dejanja, ne vpliva na tek in pretrganje zastaranja zaradi istega historičnega dogodka, ki pomeni kaznivo dejanje.
nedovoljeni dokazi - izjava osumljenca, dana policiji - izločitev sodnika - seznanitev z nedovoljenimi dokazi - pritožba zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnika - pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - razveljavitev sodbe - posnetek telefonskih pogovorov
Ker je sodišče druge stopnje sodbo oprlo na izpovedbo kriminalista o tem, kar mu je v predkazenskem postopku v okviru zbiranja obvestil po 2. odstavku 148. člena ZKP povedal obsojenec kot osumljenec, je s tem storilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP.
Če obtoženec po 2. odstavku 392. člena ZKP ne more izpodbijati oprostilne sodbe, ker je sodišče uporabilo dokaz, ki ga ne bi smelo (kršitev po 8. točki 1. odstavka 371. člena ZKP), tudi nima pravnega interesa v pritožbi zoper drugostopenjsko sodbo na podlagi določbe 4. odstavka 42. člena ZKP izpodbijati sklepa predsednika okrožnega sodišča, s katerim je ta zavrnil zahtevo zagovornice za izločitev sodnikov sodečega senata, s sklicevanjem na to, da se je sodišče prve stopnje seznanilo z nedovoljenim dokazom in bilo zato pristransko. Sama odločitev prvostopenjskega sodišča (oprostilna sodba) takšno trditev izključuje.
Ker je dokaz zapis zvočnega posnetka pogovora in ne prepis njegove vsebine, sodišče ta dokaz izvede (1. odstavek 355. člena ZKP) s tem, da posnetek posluša na glavni obravnavi.
nadaljevano kaznivo dejanje - enoten naklep - goljufija - velika premoženjska škoda - zastaranje kazenskega pregona
Storilčevega enotnega naklepa pri nadaljevanem kaznivem dejanju ni mogoče razumeti kot vseobsežen naklep, ki bi že na začetku izvrševanja serije kaznivih dejanj obsegal celotno storilčevo dejavnost in njen skupni rezultat oziroma ki bi od začetka zajemal nadaljevano kaznivo dejanje v vseh njegovih bistvenih sestavinah (način, čas, kraj storitve itd.). Zadostuje že načelna odločitev storilca, da bo kontinuirano izvrševal kazniva dejanja, ki pa so še nedoločena po načinu, kraju, času storitve itd., ali ko vsaka nova odločitev za storitev kaznivega dejanja pomeni obnovitev prejšnje.
Kaznivo dejanje goljufije, storjeno v nadaljevanju, ki je sestavljeno iz posameznih temeljih oblik kaznivega dejanja goljufije, se lahko pravno opredeli kot hujša oblika kaznivega dejanja goljufije po 2. odstavku 217. člena KZ, če je izpolnjen objektivni pogoj, da je bila z dejanjem povzročena velika premoženjska škoda (3. točka 13. odstavka 126. člena KZ), če je tudi v subjektivnem pogledu dokazano, da se je storilec nastanka takšne škode zavedal in jo je hotel oziroma privolil v njen nastanek in če so izpolnjeni ostali pogoji za konstrukcijo nadaljevanega kaznivega dejanja.
V nadaljevano kaznivo dejanje ne sodijo posamezna kazniva dejanja, glede katerih je kazenski pregon absolutno zastaral.
URS člen 29, 29/4. ZKP člen 18, 18/2, 39, 41, 41/2, 83, 178, 178/2, 178/5, 227, 227/8, 248, 257, 266, 266/3, 371, 371/1-8, 371/2, 381, 381/1. ZPol člen 54, 54/3.
izvedenstvo - ponovitev dokazovanja z izvedenci - antropometrija - nedovoljeni dokazi - poligraf - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga - kršitev pravice do obrambe - obravnava pred sodiščem druge stopnje - predlaganje novih dokazov - preiskava - ogled - navzočnost strank pri ogledu - izločitev sodnika - rok za vložitev zahteve za izločitev
Če obramba šele v pritožbi ali celo v izrednem pravnem sredstvu (zahteva za obnovo postopka) predlaga izvedbo dokaza, mora izkazati njegov obstoj in pravno relevantnost oziroma njegovo uspešnost z višjo stopnjo verjetnosti kot v postopku na prvi stopnji, in sicer glede na ostale že izvedene in ocenjene dokaze.
Brž ko je izkazano, da bi iz nekega dokaza izhajal dvom, ki bi zaradi domneve nedolžnosti imel za posledico za obdolženca ugodnejšo sodbo, mora sodišče dokazni predlog sprejeti in dokaz izvesti.
Sodnik ni vezan na mnenje izvedenca. Mnenja, ki s stališči pravil logičnega sklepanja, splošne izobrazbe in izkušenj ni prepričljivo, sodišče ne bo upoštevalo oziroma bo, kolikor bo ocenilo, da je mnenje nejasno, nepopolno ali samo s seboj ali z drugimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedenca, ponovilo dokaz z istimi ali z drugimi izvedenci (257. člen ZKP).
Uporaba poligrafa s pisno privolitvijo osumljenca je sicer dopustna v predkazenskem postopku (3. odstavek 54. člena ZPol), vendar pa dobljenih rezultatov ni mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku, saj niso pridobljeni v skladu z določbami ZKP. Z njihovo uporabo bi bila kršena tudi izločitvena pravila iz 83. člena ZKP.
Izvedba preiskovalnih dejanj, ne da bi bile strank o tem obveščene, je izjema, zato jo mora preiskovalni sodnik ustrezno obrazložiti.
Če stranka v zakonskem roku ne predlaga izločitve sodnika, pa zato ni bilo objektivnih ovir, je v svoji pravici prekludirana.
Ker je od storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ preteklo več kot šest let, je nastopilo absolutno zastaranje (6. odstavek 112. člena v zvezi s 5. točko 1. odstavka 111. člena KZ), zato kazenski pregon ni več dovoljen.
V okviru instituta dejanja majhnega pomena (14. člen KZ) imata teža dejanja in stopnja kazenske odgovornosti pomen stalnih oziroma konstantnih meril, medtem ko ni nujno, da se tudi vsa ostala merila vedno pojavljajo pri presoji, ali je dejanje majhnega pomena.
dejanje majhnega pomena - ponarejanje in uporaba ponarejenih vrednotnic ali vrednostnih papirjev - nadaljevano kaznivo dejanje
Instituta dejanja majhnega pomena ni mogoče uporabiti, če nista izpolnjeni konstantni merili, ki zadevata težo dejanja in stopnjo storilčeve kazenske odgovornosti.
Visoka predpisana kazen sama po sebi ne izključuje uporabe instituta dejanja majhnega pomena, vendar velja pravilo, da čim strožja je kazen, tem tehtnejše in bolj prepričljive morajo biti ostale okoliščine, da bi sodišče smelo uporabiti navedeni institut.
Za izrek pogojne obsodbe ni bilo pogojev, saj je obtoženec v krajšem časovnem obdobju storil tri enaka kazniva dejanja po 249. členu KZ, po storitvi teh dejanj pa je bil še večkrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja z elementi nasilja kot tudi za premoženjska kazniva dejanja. To pa kaže, da kazenske sankcije pri obtožencu očitno ne dosegajo pričakovanih ciljev.
kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa - povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti - sopotnik pod vplivom alkohola
Pokojni je kot vinjeni sopotnik predstavljal v vozilu oviro in potencialno nevarnost, obtoženec pa je to dopuščal. Če bi obtoženec vozil trezen in ne bi dopustil vožnje z motečim vinjenim sopotnikom na sprednjem sedežu, sploh ne bi mogel priti v takšen položaj, kot je prišel s kršitvami določb 1. in 2. odstavka 164., 1. odstavka 41. in 36. člena ZTVCP.
Konkretne okoliščine so obtoženca opozarjale na možnost nastanka prometne nesreče, ki bi jo, če bi ravnal z dolžno skrbnostjo, lahko preprečil, saj je imel objektivne in subjektivne možnosti.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS22686
ZKP člen 371, 371/1-11.KZ člen 111, 111/1-5, 211, 211/1,333, 333/1.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nasprotje med izrekom in razlogi sodbe - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - obremenjevanje in uničenje okolja in prostora - zastaranje kazenskega pregona - tatvina - škoda
Presoja razlogov s pritožbo izpodbijane sodbe sodišča druge stopnje glede uveljavljenih kršitev iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VS22677
KZ člen 127, 127/2-1.ZKP člen 371, 371/1-11.
kazniva dejanja zoper življenje in telo - umor - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja - izvajanje dokazov - zavrnitev dokaznega predloga
Zaporedje izvršitve posameznih kaznivih dejanj je lahko pomembno za obrambo, če se, na primer, zatrjuje alibi za katero od kaznivih dejanj, ali uveljavlja neprištevnost pri izvršitvi katerega od kaznivih dejanj, ki jo je sprožil določen dogodek med posameznimi kaznivimi dejanji.
URS člen 29, 29-3. EKČP člen 6, 6/3-d.ZKP člen 380, 380/1, 371, 371/2, 355, 355/1, 201, 201/1-1.
pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje - obravnava pred sodiščem druge stopnje - kršitev pravice do obrambe - dokazni predlog - izvajanje dokazov - pripor - begosumnost
Kršitev pravic obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP spada med relativne bistvene kršitve, ki niso samostojni pritožbeni razlog, ampak jih je potrebno presojati v povezavi s pritožbenim razlogom zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
Na obravnavi pred drugostopenjskim sodiščem je mogoče na novo izvesti ali ponoviti le nekatere izmed številnih dokazov, ki so bili izvedeni pred sodiščem prve stopnje. Gre za razjasnitev posameznih razmeroma samostojnih relevantnih dejstev, ki se z ostalimi dejstvi, ugotovljenimi v prvostopenjski sodbi, ne prepletajo v tolikšni meri, da bi bilo treba zaradi celovite presoje znova izvesti vse dokaze in jih oceniti na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem.
Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, nanašati se mora na konkretno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo lahko ugotovi. V nasprotnem ne gre za dokazni predlog, temveč za pripombo, mnenje, sugestijo, ki nima pravnega učinka.