Kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po 244. členu KZ pomeni med gospodarskimi kaznivimi dejanji kaznivo dejanje, opredeljeno kot lex generalis ter hkrati opredeljeno tudi s klavzulo o subsidiarnosti (kaznivo dejanje je podano le v primeru, če niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja). Obtožencema se očita, da sta izrabila svoj položaj z namenom, da bi družbi C. pridobila premoženjsko korist, kaznivo dejanje po 234. členu KZ pa je omejeno le na povzročanje premoženjske škode upnikom. Tudi sicer med obema navedenima kaznivima dejanjema obstajajo vsebinske razlike, saj gre pri kaznivem dejanju po 234. členu KZ za odnose med dolžnikom in upnikom in sicer pri opravljanju gospodarske dejavnosti, pri čemer je dolžnikova obveznost do upnikov nesporna, storilec kaznivega dejanja pa jo izigra. V obravnavani kazenski zadevi ni prišlo glede na opis kaznivega dejanja do neposrednega oškodovanja upnikov.
Voljni element pri direktnem naklepu pomeni najvišjo stopnjo trdnosti storilčeve volje v razmerju do uresničene posledice. V izpodbijani sodbi je sicer pravilna ugotovitev, da sta se obtoženca zavedala možnosti nastanka prepovedane posledice, da pa v nasprotju s presojo drugostopenjskega sodišča Vrhovno sodišče sprejema dokazno oceno, da sta v nastanek takšne posledice obtoženca le privolila. Na tej podlagi je Vrhovno sodišče presodilo, da se lahko obtožencema očita le eventualni naklep v skladu z definicijo takšne oblike naklepa v 17. členu KZ, ni pa ju možno obremenjevati za direktni naklep, kot se zahteva za pravno opredelitev kaznivega dejanja po 1. in 2. odstavku 244. člena KZ.