Glede na to, da so najprej tožnikova pravna prednika in za njima tožnik posest nastopili na podlagi darilne pogodbe, ki predstavlja pravni naslov za pridobitev lastninske pravice; da so sporno nepremičnino ves čas priposestvovalne dobe uporabljali navzven vidno in kot lastniki ter da niti zemljiškoknjižna lastnika niti kdo drug v času trajanja priposestvovalne dobe ni nasprotoval njihovi uporabi, kakor tudi ne oporekal njihovi lastninski pravici, so tako tožnikova pravna prednika kot tožnik upravičeno verjeli, da so lastniki sporne nepremičnine.
Tako iz zemljiškoknjižnega izpiska kot iz neprerekanih navedb tožnika izhaja, da je bila zaščitena kmetija zaznamovana v letu 1996. Ker je tožnik lastnik parcele postal v letu 1993, kasnejša izpolnitev pogojev za pridobitev statusa zaščitene kmetije in razglasitev nepremičnine za del zaščitene kmetije ni mogla za nazaj poseči v njegovo lastninsko pravico
Zaradi nacionalizacije je bil tek priposestvovalne dobe (ki se do nacionalizacije ni iztekla) prekinjen in je ob denacionalizaciji priposestvovalna doba začela teči znova. V obravnavanem primeru, ko bi bila uporaba prehoda skozi vežo lahko zaznana le, če bi toženki tožnico pri tem "zalotili", ni mogoče zavzeti stališča, da je bila posest tožnice navzven vidna. Toženki glede uporabe prehodne veže s strani tožnice nista imeli raziskovalne dolžnosti, ker za njeno uporabo nista vedeli vse do leta 2018, ko je tožnica sama kontaktirala toženki zaradi menjave ključavnice. Tožnica bi do takrat že morala poskrbeti za vpis svoje pravice v zemljiško knjigo; dejstvo, da tega ni storila, pa ne sme biti v škodo toženkama, ki sta lastninsko pravico pridobili v dobri veri in v zaupanju v zemljiško knjigo.
Z uveljavitvijo ZLNDL v letu 1997 se je pravica uporabe, ki jo je imela Občina A. na stavbi 212, stoječi na parceli 277/2, po samem zakonu transformirala v lastninsko pravico. 1. 1. 2003, ko je stopil v veljavo SPZ, sta imeli tako lastninsko pravico na zemljišču in lastninsko pravico na stavbi različni osebi. Zemljišče parc. št. 277/2 je bilo v lasti pravnih prednikov tožnika, stavba na njej pa je bila v lasti Občine A. Za tak primer pa je SPZ, da bi omogočil nadaljevanje v prejšnjem sistemu nastalih razmerij, v drugem odstavku 271. člena uzakonil nastanek stavbne pravice.
Pritožbeno sodišče je sodbo, ki jo je sodišče prve stopnje izdalo 31. 1. 2023, razveljavilo zaradi ugotovljene kršitve po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter dalo ustrezne napotke za nadaljnje delo (glej točko 17 sklepa II Cp 629/2023). Pritožnika utemeljeno opozarjata, da je sodišče prve stopnje večji del napotkov spregledalo in ponovno zagrešilo enake kršitve kot prvič.
Ob razveljavitvi se lahko odredi, da zadevo prevzame drug sodnik (356. člen ZPP). Ker je sodnik, ki je doslej v zadevi odločal, očitno zavzel dokončno stališče, saj napotkom ni sledil, je pritožbeno sodišče tokrat sledilo predlogu pritožnikov in odredilo, da v zadevi v ponovljenem sojenju odloča drug sodnik.
Za obseg priposestvovanja ni odločilno, kakšen bi bil najmanjši še potreben obseg obremenitve, ampak kako se je služnost dejansko izvrševala. Dostop z avtom poti ne obremenjuje bolj kot dostop s traktorjem in priključki.
Ker so podani pogoji za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem s strani pravnih prednikov, tožnica pa je vstopila v ta položaj z dedovanjem, ni (več) pomembno, ali je tudi tožnica v zatrjevanem (kasnejšem) obdobju od leta 2004 do 2014, ko naj bi se iztekla priposestvovalna doba dobrovernega lastniškega posestnika, pridobila lastninsko pravico s priposestvovanjem. Gre za ločeni (samostojni) pravni podlagi za pridobitev lastninske pravice.
Paragraf 1460 ODZ je za priposestvovanje res zahteval tudi pravično, torej zakonito posest, ki je imela podlago v ustreznem pravnem naslovu. Vendar pa priposestvovalcu pravnega naslova v primeru najdaljše priposestvovalne dobe 30 ali 40 let ni bilo treba navesti, najdaljša priposestvovalna doba pa je bila s pravnim mnenjem Zveznega vrhovnega sodišča skrajšana na 20 let.
Če je priposestvovalna doba začela teči v času uporabe pravnih pravil ODZ, iztekla pa bi se v času veljavnosti ZTLR, in v primeru spremembe zakona med tekom priposestvovalne dobe, so se za roke priposestvovanja, ki so začeli teči pred uveljavitvijo ZTLR, uporabljala določila ZTLR. SPZ ne učinkuje za nazaj in ne posega v stvarne pravice, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Lastninska pravica, pridobljena s priposestvovanjem, ostane tako veljavna, če so se vsi pogoji za njeno pridobitev izpolnili do 31. 12. 2002.
Trditveno in dokazno breme za izpodbijanje dobre vere je oziroma bo v celoti na strani toženca. V tej fazi postopka, ko se o spornem zahtevku slednji še niti ni izjasnil, je sodišče v nasprotju z navedenim materialnopravnim izhodiščem in trditveno podlago tožnic preuranjeno in preobširno ugotavljalo, ali je bila ob neurejenem zemljiškoknjižnem stanju tožnica (oziroma njeni pravni predniki) dobroverna ali ne. Namen določb o priposestvovanju je v izvenknjižni pridobitvi lastninske pravice. Po ustaljenih stališčih sodne prakse dobre vere (to je opravičljive zmote in ustrezne skrbnosti posestnika glede prepričanja o lastninski pravici) ni mogoče izpodbiti zgolj s sklicevanjem na zemljiškoknjižne podatke.
V primeru toženčeve odtujitve nepremičnin tožnica lahko izgubi učinkovito lastninskopravno varstvo proti dobrovernemu kupcu. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je s tem izkazana objektivna nevarnost za uveljavitev tožničine končne terjatve.
Doba, potrebna za priposestvovanje po ODZ, je trajala trideset let. Zvezno vrhovno sodišče je z načelnim pravnim mnenjem 4. 4. 1960 to dobo skrajšalo s trideset na dvajset let, vendar se to „skrajšanje“ ne nanaša na primere, ko je doba, potrebna za priposestvovanje, pričela teči in je tudi iztekla pred 6. aprilom 1941. Doba, potrebna za priposestvovanje, je v tem primeru torej trideset let.
Dobre vere pravnih prednikov tožnikov in tožnikov, ki se domneva po SPZ in se je domnevala po ZTLR in tudi po ODZ, toženka ni uspela izpodbiti.
Tožnik je služnost izvrševal pravično, dobroverno (pošteno) in pristno (paragraf 1460 ODZ), ni zlorabljal zaupanja lastnika, služnosti ni izvrševal s silo ali zvijačo, pri čemer ne pravni prednik toženca ne toženec, izvrševanju služnosti nista nasprotovala (54. člen ZTLR). Kaj drugega tožencu, pri čemer je bilo dokazno breme na njem, ni uspelo izkazati. Sodišče prve stopnje je zaslišalo številne priče in prav nobena ni vedela povedati ničesar o nasprotovanju toženca izvrševanju služnosti s strani tožnika. Pritožbeno analiziranje izpovedb prič dokazne ocene sodišča prve stopnje ne more izpodbiti. Prav tako dejstvo, da je bilo izkazano, da je toženec dvema pričama prepovedal uporabo poti, ne more pomeniti, da je uporabo prepovedal tudi tožniku.
Dejstvo, da so tožniki nepremičnino z ID znakom 000-1151/0-0 tekom postopka popravili na način, da so jo opredelili z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0 ne pomeni, da so zahtevali drugo stvar. Ker so z navedenim popravkom v naravi zahtevali isto stvar, poprava (očitne) pomote, ki se je nanašala na označbo nepremičnine z ID znakom 000-1151/0-0, ni predstavljala objektivne spremembe tožbe. Prav tako spremembe v zahtevku, ki so se nanašale na dovolitev geodetske odmere, niso predstavljale objektivne spremembe tožbe. Posledično bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi drugega odstavka 184. člena ZPP takšne popravke dopustiti in vsebinsko odločiti o zahtevku glede nepremičnin z ID znakoma 000-1151/1-0 in 000-1151/2-0.
Nepremičnina s parc. št. *49/2 tvori ozemeljsko celoto s spornimi deli nepremičnin s parc. št. 1052 in 1151/16, tožbeni zahtevek glede nepremičnine s parc. št. *49/2 pa temelji na enaki dejanski in pravni podlagi kot glede ostalih delov nepremičnin. To pomeni, da bi sodišče prve stopnje lahko pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka glede nepremičnine s parc. št. *49/2 uporabilo že zbrano procesno gradivo. Ker bi se na ta način celotno sporno pravno razmerje med pravdnimi strankami dokončno uredilo, je bilo v skladu z zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu in načelom ekonomičnosti postopka sodišče dolžno takšno objektivno spremembo tožbe dopustiti.
V okoliščinah konkretnega primera je upoštevaje tožbeno naracijo očitno, da pravnega neskladja med v tožbi zatrjevanimi dejstvi in tožbenim predlogom iz primarnega tožbenega zahtevka objektivno ni mogoče odpraviti z dopolnitvijo posameznih navedb v istem tožbenem zahtevku.
Stališče izpodbijane sodbe, da A. A. ni mogel biti v dobri veri, ker mu je bilo znano, da v zemljiški knjigi ni bil vknjižen kot lastnik spornega dela nepremičnine, je materialnopravno zmotno. Če je imel A. A. od leta 1972 sporni del nepremičnine s parc. št. 1052 v posesti na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju, to pomeni, da je bil lahko upravičeno prepričan, da je navedeni del nepremičnine njegova last na podlagi veljavnega pravnega naslova. Ker v spornem obdobju zemljiška knjiga ni bila ustrezna ustanova materialnega nepremičninskega prava, ni mogoče reči, da je vedel oziroma da bi moral vedeti, da na spornem delu nepremičnine ni pridobil lastninske pravice na podlagi sklepa o dedovanju O 1458/72. Čeprav se je na podlagi sklepa O 1458/72 kot lastnik vknjižil B. B., bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dejstvo, da je bil B. B. na podlagi istega sklepa dolžan A. A. izdati odpisno dovoljenje. Dejstvo, da sklep o dedovanju O 1458/72 ni bil izvršen s parcelacijo, ne pomeni, da bi A. A. tekom priposestvovalne dobe moral imeti razloge za dvom v obstoj svoje lastninske pravice in da ni bil dobroverni ter zakoniti posestnik.
ODZ je v paragrafu 479 uredil tim. nepravilne služnosti, ki so po vsebini stvarne služnosti (predmetna služnost je v korist eni in v breme drugi nepremičnini, ko je moral lastnik trpeti določena dejanja), le da so ustanovljene zgolj v korist določenega subjekta.
Tožena stranka navaja, da je po koncu glavne obravnave, ko je uspela priti v hišo, ko je mati bila v domu starejših občanov, preiskala hišo in našla dokaz, ki bi bil lahko relevanten. Ker je tožena stranka predložila zdravstveno dokumentacijo in pogodbo o odhodu mame v dom starejših občanov v relevantnem času, to je po koncu glavne obravnave, je normalno, da je lahko tožena stranka hišo preiskala šele, ko je bila hiša prazna oziroma mati ni več bivala v hiši. Pritožbeno sodišče ne sledi navedbam tožeče stranke iz odgovora na pritožbo, ki trdi, da bi pritožnik z normalno skrbnostjo lahko preiskal hišo tudi v času, ko je bila mati še v hiši. Ob predloženih listinah in glede na navedbe iz odgovora na pritožbo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je izjemoma novota dovoljena.
Če se je pot uporabljala tudi z modernejšimi prevoznimi sredstvi, a za potrebe in ugotovljeni namen za gospodujoče zemljišče, je pridobljena služnost za vse vrste hoje in voženj z vsemi prevoznimi sredstvi, ki je sledilo normalnemu razvoju "voženj z vprežnim vozilom za potrebe gospodujočega zemljišča."