stvarna služnost poti – priposestvovanje – priposestvovalna doba - dejansko izvrševanje služnosti – potrebnost poti – družbena lastnina - družbeno sredstvo v družbeni pravni osebi
Ker se stvarna služnost lahko priposestvuje le s tisto vsebino, ki ustreza njenemu dejanskemu izvrševanju, se je sodišče prve stopnje utemeljeno ukvarjalo z vprašanjem potrebnosti (nujnosti) predmetne poti, kajti odgovor na navedeno vprašanje pojasnjuje tako dejansko izvrševanje (konkretno za vse potrebe stanovanjske hiše) kot tudi njegov obseg.
ZTLR člen 28, 28. ZPP člen 8, 339, 339/2, 8, 339, 339/2.
pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem - zaslišanje prič - ogled - dokazna ocena sodišča prve stopnje - protispisnost
Presoja izvedenih dokazov je v rokah sodišča prve stopnje, ki na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, odloči, katera dejstva šteje za dokazana. Pri presoji izvedenih dokazov je sodišču v pomoč lastno zaznavanje verodostojnosti izpovedb in lastno opažanje pri opravljenem ogledu, s čemer je v največji možni meri zadoščeno načelu neposrednosti.
Bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo očita pritožnik z navedbami o "protispisnosti" razlogov izpodbijane sodbe, zagreši sodišče le, če o odločilnih dejstvih povzame vsebino listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku v nasprotju s tistim, kar je v takšnih listinah ali zapisnikih zapisano, ne pa, če izpovedbo priče označi kot neverodostojno in naredi drugačen zaključek o obstoju zatrjevanega dejstva.
SPZ člen 28, 43, 44, 45. ODZ paragraf 1468, 1500. Načelno pravno mnenje Zveznega vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960.
priposestvovanje - posest - dejanska oblast - računanje dobe - omejitev priposestvovanja - izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila
Za odločitev uporabe ustreznega predpisa, ki ureja pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, je pomembno, kdaj je začel teči rok, potreben za priposestvovanje.
Za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja je potrebna dobroverna posest, ki je trajala vsaj dvajset let. Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil stvar v posest, končala pa se je z iztekom zadnjega dne te dobe. V priposestvovalno dobo se všteva tudi čas, ko so posestni predniki imeli stvar v posesti kot dobroverni posestniki.
Institut omejitve priposestvovanja se nanaša na varstvo dobrovernega tretjega, ki je nepremičnino dobil v posest na podlagi pravnega posla, saj se z načelom zaupanja v zemljiško knjigo skuša doseči varovanje zaupanja v pravni promet. V obravnavani zadevi pa toženke niso pridobile lastninske pravice na pravnoposlovni podlagi, pač pa na podlagi dedovanja.
Priposestvovanje ni pravni naslov pridobitve lastninske pravice, do katere bi prišlo šele s pridobitnim načinom, ampak do priposestvovanja pride v trenutku, ko so za to izpolnjene vse predpostavke. Vpis lastninske pravice na podlagi priposestvovanja zato ni pogojen s toženčevo voljo oziroma z njegovim razpolagalnim poslom, kot je to obvezno pri pravnoposlovnem prenosu lastninske pravice na nepremičnini. Zato poseben dajatveni tožbeni zahtevek tožnika, po katerem naj mu toženke izstavijo ustrezno listino, ni potreben.
ODZ paragraf 1470. ZTLR člen 49, 49/2, 54. SPZ člen 215, 217. ZZK-1 člen 19, 40, 40/1, 40/1-3.
stvarna služnost - služnost na delu nepremičnine - nastanek služnosti s priposestvovanjem - nastanek služnosti s pravnim poslom - oblikovanje tožbenega zahtevka na priposestvovanje služnosti - oblikovanje tožbenega zahtevka za pravnoposlovno pridobitev služnosti - vknjižba stvarne služnosti
Za vknjižbo stvarne služnosti v zemljiško knjigo ne zadošča zgolj opredelitev vrste pravice, temveč je potrebno v primeru, ko je izvrševanje stvarne služnosti omejeno na določene dele nepremičnine, te prostorske meje pri določitvi vsebine služnosti natančno opisati.
Priposestvovanje (služnosti) nastopi po volji samega zakona, ko so zanj izpolnjeni pogoji, zato tožbeni zahtevek v takem primeru ne obsega tudi dajatvenega dela, s katerim bi se od nasprotne stranke terjala izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila.
Kadar se vtožuje pravnoposlovna pridobitev služnosti, tožbeni zahtevek obsega le zahtevo na izstavitev intabulacijske klavzule, ne pa tudi na ugotovitev obstoja pravice, saj služnost v tem primeru nastane šele z vpisom v zemljiško knjigo, ne pa že s pravnomočno sodno odločbo.
gradnja na tujem svetu - pridobitev lastninske pravice na nepremičnini - dobrovernost
Temeljni pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi pravil o gradnji na tujem svetu (paragraf 418 ODZ) je okoliščina, da je bil graditelj v dobri veri, da torej ni vedel, da gradi na tujem svetu. Ugotovitev sodišča, da je pravni prednik tožnika za gradnjo hiše pridobil lastnikovo soglasje ter da je bilo tako pravnim prednikom kot samemu tožniku znano, da je zemljiški knjigi kot lastnik zemljišča vpisan nekdo drug, izključuje njihovo dobrovernost.
V primeru, ko lastnik zgradbe in lastnik zemljišča nista ista, z dnem uveljavitve SPZ zgradba postane del zemljišča, lastnik zgradbe pa pridobi stavbno pravico (2. odst. 271. čl. SPZ). Glede na to, da tožnik ni postavil temu ustreznega zahtevka, navedena pravna podlaga ne pride v poštev.
SPZ člen 43, 43/2, 266, 269, 269/2. ZTLR člen 28, 28/4. ODZ paragraf 1460. OZ člen 82, 82/2.
pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestovanja - pogoji za priposestovanje - dobrovernost - sprememba zakonodaje
Če so se pogoji za priposestvovanje iztekli pred 1.1.2003, je treba pri odločanju uporabiti določila ZTLR. Po 266. čl. SPZ ostanejo stvarne pravice, pridobljene pred uveljavitvijo SPZ (1.1.2003), v veljavi z vsebino, kot jo določa SPZ. To velja tudi za stvarne pravice, pri katerih se pogoji za pridobitev spreminjajo. Priposestvovalna doba in pogoj za pridobitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja pa so se s SPZ glede na prejšnjo ureditev spremenili.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 339, 339/2, 339/2-14.
jamčevanje za stvarne napake - začetek teka zastaralnega roka - pretrganje zastaranja - cesija - veljavnost cesije - obvestitev dolžnika - nedovoljene pritožbene novote - avstrijsko pravo - prodajna pogodba
Iz pogodbene določbe o plačilu 50 % zneska v 360 dneh po dobavi je mogoče narediti materialnopravni sklep, da je imela tožeča stranka pravico od tožene stranke zahtevati izpolnitev obveznosti 25. 2. 2001. Tožba, vložena 21. 4. 2004, je bila torej v skladu s paragrafom 1451 in paragrafom 1486 ABGB - ODZ, dalje ODZ, ki se uporablja kot materialno (avstrijsko) pravo v tem sporu, vložena po izteku predpisanega triletnega zastaralnega roka.
Sporazum med cesionarjem in cedentom mora temeljiti na veljavnem pravnem razlogu. Da je bila podana pravna podlaga za prenos terjatve, izhaja iz trditev tožeče stranke o njeni terjatvi proti družbi P. Tem trditvam tožena stranka ni nasprotovala. Sploh pa obveščanje dolžnikovega dolžnika ni pogoj za veljavnost cesije.
Prekinitev zastaranja je urejena v paragrafu 1497 ODZ. Zastaranje je prekinjeno, če je tisti, ki se želi nanj sklicevati, pred potekom zastaralne dobe, izrecno ali molče priznal pravico drugega ...
Tožena stranka je izrecno priznala, da je dolžna plačati še preostali del pogodbenega zneska, s plačilom je odlašala le zato, ker ji ni bilo popolnoma jasno, ali mora izpolniti pogodbeno obveznost svoji pogodbeni stranki ali njenemu pravnemu nasledniku.
služnost stanovanja - užitek - prekarij - priposestvovanje - priposestvovalna doba - načelno pravno mnenje zveznega vrhovnega sodišča - lastniška posest - sklepanje a maiori ad minus - originarna pridobitev služnosti - zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila - kršitev načela kontradiktornosti - zavrnitev dokaznega predloga - delni uspeh v postopku - odmera pritožbenih stroškov
Izvrševanje lastniške posesti predstavlja večjo kvaliteto posesti kot se zahteva za priposestvovanje služnosti, kjer priposestvovalec uporablja tujo stvar, zato je, ob upoštevanju načela, da je v več tudi manj, mogoče priposestvovanje služnosti stanovanja, če posestnik na njem izvršuje posest kot lastnik.
Gre za pogodbo, pri kateri je dogodek, od katerega je odvisna zaveza strank, negotov. Od tega, katera trditev se bo izkazala za resnično, je odvisno, katera od strank bo zavezana k izpolnitvi. To pa je značilnost stave. Ker paragraf 1271 ODZ določa, da je stava neiztožljiva, je odločitev prvostopnega sodišča o zavrnitvi zahtevka pravilna.
povzročitev škode - odgovornost lastnika psa - opustitev nadzora nad psom - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti
Podlaga za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti predstavljajo duševne bolečine, ki so posledica omejitev v oškodovančevih življenjskih aktivnostih. Ugotovljene škodne posledice, ki jih je utrpela tožnica, pa se ne kažejo v zmanjšanju tožničinih življenjskih aktivnosti, ampak v tožničini prizadetosti zaradi brazgotine, ki ji je ostala na obrazu in ki ji povzroča duševno trpljenje v socialnih stikih. Zato pa podlaga za priznanje denarne odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ni podana.
prenos lastninske pravice - absolutna bistvena kršitev postopka - darilna obljuba
V zvezi z darilno obljubo je sodna praksa zahtevala, da je morala biti obljuba darila dana na zapisnik. V paragrafu 943 ODZ je bila v zvezi z obliko predvidena "pismena listina", za katero pa se je s pravnimi pravili, ki so veljala obenem z določili ODZ, zahteval notarski zapis, torej o obljubi darila oz. kasneje, ko so notarske posle prevzela sodišča, je morala biti obljuba darila dana na sodni zapisnik.
ugotovitev lastninske pravice - pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla - družbena pogodba - obljuba sklenitve pogodbe - navajanje dejstev in dokazov - prekluzija - nedovoljene pritožbene novote
Tožeča stranka ni izkazala, da bi A. R. postala lastnica spornega zemljišča na podlagi pravnega posla, ker ni dokazala obstoj nobenega pravnega posla, na podlagi katerega se lahko pridobi lastninska pravica na spornem zemljišču.
Tožbena trditev je bila, da je bilo sporno zemljišče kupljeno za A. R. in da so J., C. in S. H., A. R. ves čas zatrjevali, da bodo sporno zemljišče preknjižili na njeno ime, ker je bilo kupljeno zanjo. Pritožbena navedba, da je šlo za družbeno pogodbo je tako novota, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ker pritožnika nista izkazala, da tega dejstva nista mogla brez svoje krivde uveljavljati že v postopku pred sodiščem prve stopnje (prvi odstavek 337. člena ZPP).
priznanje lastninske pravice - izstavitev zemljiškoknjižne listine - pridobitev premoženja s skupno gradnjo - dogovor o skupni gradnji - ustni dogovor o skupni gradnji - zemljiškoknjižno stanje - vknjiženi lastnik - družbena pogodba - premoženje družbe - solastnina - sklepčnost tožbe - dokazno breme
Tožnika zahtevata priznanje solastninske pravice za vsakega do 1/4. Pritožba oporeka skupno premoženje tožnikoma, ker v spornem obdobju gradnje nista bila ne poročena, niti nista živela v izvenzakonski skupnosti. Na rešitev te zadeve razmerje med tožnikoma nima nobenega vpliva. Dejstvo je, da tožeča stranka uveljavlja polovični delež, kot posledico dogovora o skupni gradnji. Ali je od tega deleža prvi tožnik 1/2 (gledena celoto 1/4) priznal svoji partnerki ali ne, na samo višino deleža nasproti toženi stranki nima vpliva. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da sodba ne more nadomestiti zemljiškoknjižnega dovolila, v kolikor to ni v celoti vsebovano v tožbenem zahtevku. Tožnika tožita na priznanje lastninske pravice. Podlaga za nastanek oziroma pridobitev lastniškega deleža na skupno zgrajeni hiši predstavlja dogovor pravdnih strank, ki predstavlja družbeno pogodbo v smislu pravnih pravil 27. poglavja ODZ in po katerem gre pri premoženju družbe za solastnino, zato je tožbeni zahtevek, kot ga je postavila tožeča stranka, sklepčen.
ODZ pravno pravilo 947, 948, 949. ZD člen 42. ZPP člen 339, 339/2-14.
darilna pogodba - darilo za primer smrti - preklic darila - velika nehvaležnost - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkljivosti sodbe - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodišče je za presojo darilne pogodbe za primer smrti pravilno uporabilo določbe pravnih pravil ODZ, saj ZOR te vrste pogodb ni urejal. Tudi za preklic darila za primer smrti veljajo tiste določbe ODZ, ki urejajo preklic darila. Če zagreši obdarjenec veliko nehvaležnost, se sme darilo preklicati. Za razvezo pogodbe ne zadošča zgolj ugotovitev nehvaležnosti ampak je sodišče dolžno ugotavljati, ali gre za veliko nehvaležnost.
Tožnica je zahtevala ugotovitev, da sta s prvo toženko kot ustanoviteljici verske skupnosti s skupnimi sredstvi in skupnim delom pridobili skupno premoženje na nepremičninah, katerih zemljiškoknjižna lastnica je prva toženka, z izjemo polovico nepremičnine, kjer je kot lastnica vpisana druga toženka, ter dveh galanterijskih strojih. Zakaj na teh nepremičninah in premičninah ni nastala skupna lastnina, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Ugotovitvam, da tožnica in drugotoženka nista sklenili pogodbe, ki bi bila podlaga za nastanek skupne lastnine oziroma solastnine, katere delitev bi lahko tožnica zahtevala ob izstopu iz skupnosti, da ni bila ustanoviteljica skupnosti, ki jo je vodila prva toženka, da je bila seznanjena s pravili v skupnosti in je nanje pristala, da je bil dogovor, da članice skupnosti nimajo svojega premoženja in da je vse kar pridobijo v času ko so v skupnosti, last skupnosti, skupni denar pa predstavlja vir za preživetje članic skupnosti in da je obstajala skupnost življenja in dela, ki je skrbela za preživetje, članice pa so se ukvarjale le z dobrodelno dejavnostjo, pritožnica tudi v pritožbi ne oporeka. Pravilno stališče je sodišče prve stopnje zavzelo glede obstoja družbene pogodbe v smislu pravnih pravil ODZ, ki bi bila lahko podlaga za nastanek skupne lastnine oziroma solastnine iz razlogov kot jih je opredelilo. Dogovor, na podlagi katerega je tožnica živela in delala v skupnosti ter prispevala k njej, ker se je skupnost prizadevala za svoj obstoj in se ukvarjala z dobrodelno dejavnostjo, kar je bil nedvomno tudi nagib tožeče stranke, da se je vanjo vključila, nedvomno tudi ni bil nemoralen ali pa v nasprotju s prisilnimi predpisi. Ker ni bilo dogovora o skupni lastnini in torej ne skupnega premoženja, tudi sodišče prve stopnje ni moglo ugoditi tožbenemu zahtevku, da se ugotovi, da so vse v izreku navedene nepremičnine in premičnine pridobljene s skupnimi sredstvi in skupnim delom. Dogovora tudi ni bilo o nastanku solastnega premoženja. Niti ne, da je bila tožnica ustanoviteljica skupnosti, ker je to sama izrecno zanikala.
Izkazana je prepustitev v nadzorstvo in oblast in torej izročitev darovane stvari, v kar sta obdarjenca tudi privolila. Darilo kot realen kontrakt je zato nastalo (pr. pravila. par. 938 in nasl. ODZ).
Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v utemeljitev uveljavljanega tožbenega zahtevka, so sodišču prve stopnje narekovala uporabo pravnih pravil ODZ o družbeni pogodbi. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da sta stranki sklenili družbeno pogodbo. Res je sicer, na kar opozarja pritožba, da v času dogovora med tožnikom in prvim tožencem drugotožena stranka še ni obstajala, vendar pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi zoper to toženko pravilna. Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, namreč ne omogočajo zaključka, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko utemeljen na katerikoli od drugih možnih materialnopravnih podlag. Uporabo materialnega prava narekujejo dejstva, ki jih tožeča stranka zatrjuje, takoimenovana dejanska podlaga tožbe ali dejanski tožbeni temelj. Na tej osnovi sodišče presoja ali je zahtevek utemeljen po katerikoli od možnih pravnih podlag. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki ga je tožeča stranka zatrjevala, ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu, na podlagi katerega bi bilo mogoče uveljavljenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnik je namreč od obeh tožencev zahteval povračilo tolarske protivrednosti 60.000 DEM, kolikor naj bi bil vreden njegov vložek v delu in denarnih sredstvih v skupen projekt - mesni butik. Dejstva, da je tožnik v mesnico vlagal tako dela in sredstva, med strankama niso sporna, ampak le, ali obstaja pravna podlaga, na osnovi katere bi imel tožnik pravico zoper katerega od tožencev ali od obeh uveljaviti zahtevek na povračilo vloženega. Tudi pravila o skupnih vlaganjih niti pravila o neupravičeni obogatitvi ne omogočajo posledice, kakršno tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, seveda ob upoštevanju zatrjevane dejanske podlage tožbe.