Tožnik je na podlagi družbene pogodbe upravičen do dogovorjenega solastninskega deleža.
Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala v utemeljitev uveljavljanega tožbenega zahtevka, so sodišču prve stopnje narekovala uporabo pravnih pravil ODZ o družbeni pogodbi. Glede na ugotovljena dejstva je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča napravilo pravilen materialnopravni zaključek, da sta stranki sklenili družbeno pogodbo. Res je sicer, na kar opozarja pritožba, da v času dogovora med tožnikom in prvim tožencem drugotožena stranka še ni obstajala, vendar pa je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka tudi zoper to toženko pravilna. Dejstva, ki jih je tožeča stranka zatrjevala, namreč ne omogočajo zaključka, da je tožbeni zahtevek zoper drugo toženko utemeljen na katerikoli od drugih možnih materialnopravnih podlag. Uporabo materialnega prava narekujejo dejstva, ki jih tožeča stranka zatrjuje, takoimenovana dejanska podlaga tožbe ali dejanski tožbeni temelj. Na tej osnovi sodišče presoja ali je zahtevek utemeljen po katerikoli od možnih pravnih podlag. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje, ki ga je tožeča stranka zatrjevala, ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu, na podlagi katerega bi bilo mogoče uveljavljenemu tožbenemu zahtevku ugoditi. Tožnik je namreč od obeh tožencev zahteval povračilo tolarske protivrednosti 60.000 DEM, kolikor naj bi bil vreden njegov vložek v delu in denarnih sredstvih v skupen projekt - mesni butik. Dejstva, da je tožnik v mesnico vlagal tako dela in sredstva, med strankama niso sporna, ampak le, ali obstaja pravna podlaga, na osnovi katere bi imel tožnik pravico zoper katerega od tožencev ali od obeh uveljaviti zahtevek na povračilo vloženega. Tudi pravila o skupnih vlaganjih niti pravila o neupravičeni obogatitvi ne omogočajo posledice, kakršno tožnik uveljavlja s tožbenim zahtevkom, seveda ob upoštevanju zatrjevane dejanske podlage tožbe.
Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta toženec in tožnica tedaj, ko je tožnica izročila tožencu 3.000 in 10.000 DEM oziroma skupaj 13.000 DEM, sklenila posojilno pogodbo z določenim namenom (566. člen ZOR), ne pa družbeno pogodbo (pravno pravilo paragrafa 1175 in sledeči ODZ). Bistvena značilnost družbene pogodbe po pravnih pravilih, ki so se uporabljala pred uveljavitvijo Zakona o gospodarskih družbah, je bila skupnost premoženja, v kateri je bilo točno določeno, koliko kdo prispeva v to skupnost v premoženju oziroma delu, na kakšen način bodo družbeniki sodelovali in opravljali skupne posle ter kako se bo ugotavljal in delil dobiček oz. izguba. Iz potrdila z dne 23. 8. 1990 izhaja dogovor o izročitvi 13.000 DEM za točno določen namen, in sicer za adaptacijo in ureditev delavnice in trgovine v N. Tožnica je izpovedala, da je posodila denar tožencu za ta namen, ker je imela interes, da dobi zaposlitev v toženčevi trgovini v N. Da je bil celotni znesek, razen 400 DEM, porabljen za drug namen, in sicer za trgovino v BTC, ne pa za delavnico in trgovino v N., je toženec v postopku priznal. Da bi prišlo do spremembe prvotnega dogovora o namenu posojila pa toženec tudi po mnenju sodišča druge stopnje ni dokazal.
Ker je bilo ugotovljeno, da je bilo posojilo tožnice, dano za določen namen, uporabljeno za drug namen, kot za tistega, za katerega je bilo dano, zaradi česar se tudi niso uresničila tožničina pričakovanja, da bo dobila zaposlitev v trgovini in socialno varnost, je tožnica na podlagi določila 566. člena ZOR z dopisom z dne 3. 4. 1991 utemeljeno izjavila, da razdira pogodbo in zahteva takojšnjo vrnitev protinamensko uporabljenega posojila.
Utemeljena pa je pritožba toženca glede odločitve o zakonitih zamudnih obrestih, ker je sodišče prve stopnje v tem delu odločitve napačno uporabilo materialno pravo, na kar je dolžno sodišče druge stopnje paziti tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 365. člena ZPP).
Zakonite zamudne obresti (277. člena ZOR) so predvidene za denarne obveznosti, ki so izražene v domači valuti. Poleg odmene za uporabo denarja upoštevajo tudi padanje njegove realne vrednosti. V obravnavanem primeru je realna vrednost posojenega denarja zavarovana s tem, da je do dneva plačila tolarske protivrednosti posojenih deviz vrednostno zavarovana s srednjim tečajem Banke Slovenije, ki upošteva spreminjanje tečaja zaradi padanja vrednosti domače valute. Zato je mogoče na posojeni devizni znesek od dneva zapadlosti do dneva plačila njegove tolarske protivrednosti prisoditi le obresti po taki obresti meri, po kateri se v kraju izpolnitve obrestujejo devizne hranilne vloge nominirane v DEM na vpogled.