ZTLR člen 23, 24. ODZ paragraf 1175. ZOR člen 73. ZPP-77 člen 223.
družbena pogodba - pridobitev lastninske pravice - skupna gradnja - če je bila izpolnjena pogodba, ki ji manjka oblika (realizacija) - deleži na skupni zgradbi - ugotovitev velikosti deležev na solastnem premoženju - prosti preudarek - odločanje o stroških postopka - kdo plača stroške postopka - izvedba dokaza z izvedencem - stroški strank s prihodom na sodišče - pričnina - nagrada odvetnika - odgovor na tožbo - nagrada za posvet s stranko
Zmotno je sicer pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek utemeljen na 23. in 24. členu ZTLR. V konkretnem primeru namreč ne gre ne za spojitev ali pomešanje stvari, niti za gradnjo na tujem zemljišču, marveč za skupno gradnjo. In ker so se stranke (tožnik in toženki) dogovorile za skupno vlaganje (dela, denarja in drugega premoženja) zaradi realizacije skupne koristi (zgraditev hiše), je podlaga pridobitve lastninske pravice na zgrajeni hiši pravni posel - družbena pogodba. Kljub temu, da ta pogodba ni bila sklenjena v pisni obliki (145. člen Zakona o stanovanjskih zadrugah, ki je veljal ob začetku gradnje, je namreč za družbeno pogodbo predpisoval pisno obliko), je spričo realizacije vendarle veljavna (73. člen ZOR).
Družbeniki (graditelji) pridobijo (so)lastninsko pravico na zgrajeni stavbi v skladu z deleži, ki so jih določili v pogodbi. Če pa se o tem niso dogovorili, se deleži določijo v skladu s prispevki graditeljev. In ker v konkretnem primeru nobena od strank ne zatrjuje, da bi se bile o tem dogovorile - ne izrečno niti konkludentno (npr. s fizično delitvijo uporabe hiše), je sodišče prve stopnje (kljub sicer zmotnemu sklicevanju na določbe ZTLR o spojitvi in pomešanju ter o gradnji na tujem zemljišču) vendarle pravilno uporabilo materialno pravo, ko je višino solastninskih deležev določilo na podlagi prispevkov strank pri gradnji hiše.
Glede na to, da so stranke gradile od leta 1984 do leta 1990, ter da so ves čas živele v skupnem gospodinjstvu, in da so v gradnjo vlagale ne le zaslužek, marveč tudi svoje delo, prihranke, premoženje ipd., česar vsega ni mogoče natančno ugotoviti, zlasti pa ne izraziti v številu denarnih enot (to še toliko bolj, ker je gradnja potekala v času izjemno visoke inflacije), je ocena njihovih prispevkov mogoča le z uporabo prostega preudarka (223. člen ZPP). To pomeni, da se njihovi prispevki ne preračunavajo matematično, marveč se vrednotijo globalno. Sodišče prve stopnje je sicer marsikatero obliko vlaganj ugotovilo oz. izrazilo tudi s številom enot takratne (in sedanje) valute. Vendar je treba vzeti to le ilustrativno, ne pa kot edino relevantno podlago za izračun prispevkov pri gradnji in s tem deležev na hiši.
Zahtevek za razveljavitev darilne pogodbe sklenjene med prvotoženo in drugotoženo stranko ni utemeljen, ker sta bili obe toženi stranki v času sklenitve te darilne pogodbe v dobri veri - tako glede pravic tožnice kot tudi glede obveznosti toženke in omogoča tožeči stranki varstvo kot je to sklenjeno med tožečo stranko in prvotoženo stranko.
Služnostna pravica rabe stanovanja ki ima podlago v pravnih pravilih Občega državljanskega zakonika - ODZ (pravno pravilo 521 in 522) je osebne narave in daje njenemu nosilcu pravico uporabe tako za svoje potrebe kot tudi za potrebe svojih družinskih članov. K temu je pristaviti, da tako upravičenje preneha s smrtjo upravičenca in iz izvedenih dokazov ne izhaja, da bi tožnica kakorkoli odstopila od dogovora s toženko, da slednja "ostane na kmetiji", pri čemer bi tudi taka odstopna izjava, če bi obstajala, morala temeljiti na tehtnih razlogih.
ODZ paragraf 1175, 1178, 1192, 1212. ZOR člen 73. ZPP-77 člen 300, 300/2, 354, 354/1, 354/2, 354/2-13.
družbena pogodba - pogodba o skupnosti imovine - oblike sklepanja - vsebina pogodbe - sodelovanje - skupna vlaganja - stvarni vložek - delitev dobička - obličnost pogodbe - teorija realizacije - odpoved družbene pogodbe - neizvedba predlaganih dokazov - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih
Civilnopravna družbena pogodba oz. družba nista urejeni v naših predpisih, zato je potrebno zanjo uporabiti pravna pravila ODZ, in sicer njegovega sedemindvajsetega poglavja - pogodba o skupnosti imovine. Bistvena značilnost družbene pogodbe je sodelovanje dveh ali več oseb z določenim namenom (paragraf 1175 ODZ).
Za ustanovitev družbe ni potrebna kakšna oblika, razen v primerih, če se pogodbeni stranki oz. stranke dogovorijo, da vlagata v družbo ali vse sedanje ali vse bodoče premoženje (paragraf 1178 ODZ), za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo. Pogodba je lahko torej ustna, ni pa nujna niti ta, saj je lahko sklenjena celo s konkludentnimi dejanji. Najmanj za slednje pa je šlo med strankama, saj toženec sam priznava, da je tožnik vložil svoj kapital in delo, ko ni več delal, pa je hodil po denar, denar - dobiček pa mu je izplačeval.
Pravna pravila tudi ne predpisujejo, da bi se morala družba manifestirati navzven, niti ne, če bi šlo za tiho družabništvo, da mora biti to kje zapisano. Družbenosti razmerja med strankama ne jemlje niti dejstvo, da je bil toženec sam podpisnik najemnih pogodb in nosilec obrti, saj je v družbah možno različno sodelovanje (samo stvarni ali denarni vložki, trud, kombinacija obeh ipd.). Celo za solastniška razmerja med družbeniki ni nujno, da so sploh ali v pravilnem deležu, če gre za nepremičnine, izkazana v zemljiški knjigi. Skratka, te družbe naše pravo ne prepoveduje.
Smisel družbe je, da traja toliko časa, za kolikor sta se stranki dogovorili. Seveda je mogoče pogodbo tudi odpovedati pred dogovorjenim koncem, vendar spričo zaupne narave družbe in dolžnosti zvestobe družbenikov pogodbe ni mogoče razvezati ob nepravem času (paragraf 1212 ODZ), za kar gotovo gre v primerih, ko družba uspeva. Nemoralno in nedopustno bi bilo, da bi družbenik v času uspeha družbe odpovedal družbeno pogodbo in tako izključil drugega družbenika od dohodkov, ki jih prinaša skupno uresničeni projekt. Možna je sicer izključitev družbenika zaradi njegovega nesodelovanja, če je bilo dogovorjeno, ali nepravilnega ravnanja ali če izgubi zaupanje drugega družbenika (paragraf 1210 ODZ), za kar pa v obravnavanem primeru ni šlo.
ZOR člen 26, 30, 557, 562, 562/2. ODZ paragraf 1175.
sklenitev pogodbe - bistvene sestavine pogodbe - soglasje volj - kdaj je pogodba sklenjena - pogajanja - posojilna pogodba - obveznost posojilojemalca - rok za vrnitev posojila - družbena pogodba - pogodba o skupnosti imovine - nastanek pridobitne družbe - obličnost - sodelovanje - delitev dobička
V dejanski podlagi tožbe je navedeno dogovarjanje o sklenitvi družbene pogodbe in namensko posojilo, toženec pa ves čas zatrjuje obstoj družbene pogodbe. Toda bistvene sestavine za nastanek družbene pogodbe so: dogovor dveh ali več oseb, da bodo združile svoj trud in stvari v skupno korist oz. nastanek premoženja družbe. Od dogovora (in obstoječe zakonodaje) je odvisno, ali bo družba pridobila pravno osebnost, ali pa bo premoženje brez pravne subjektivitete, toda dogovor o skupnih vlaganjih je nujen. V danem primeru sta obe pravdni stranki izpovedali, da nista nameravala ustanoviti nobene od raznolikih oblik, ki jim zakon priznava pravno osebnost, torej bi šlo lahko le za navadno skupnost imovine, po pravilih paragrafa 1175 in naslednjih ODZ. Toda tožnik je zatrjeval, da se o vložkih sploh nista dogovarjala, ker je šlo za posojilo, ki naj bi mu sledila pogodba o proviziji; toženec pa je izpovedoval o dogovoru, da bosta prispevala vsak polovico sredstev za izdelavo orodja, nato pa je govoril o vložku v razmerju 1/3 proti 2/3. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da med pravdnima strankama ni bil sklenjen dogovor o skupni participaciji, saj nista vnaprej določil meril za delitev dobička in izgube, marveč sta zasledovala le svoje (in ne skupne) koristi. Ker torej ni bilo skladnosti volje pogodbenih strank o bistvenih sestavinah pogodbe, sodišče ni raziskovalo še drugih elementov, ki so potrebni za njen nastanek (obličnost, sposobnost strank in zlasti dopustnost).
Vsako dogovarjanje dveh ali več oseb o tem, kako bi prišle do denarja, ne predstavlja sklenitve pogodbe o skupnosti imovine (družbene pogodbe v ožjem smislu). Po določilu 26. člena ZOR je pogodba sklenjena, če se pogodbeni stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah in v danem primeru do tega ni prišlo. Zato mora že po določilu 30. člena ZOR trpeti vsaka stranka svoje stroške pri stipulaciji. Je pa tudi mogoče, da pogodbenika pri pogajanju o glavnem pravnem poslu sklepata druge posle, v danem primeru posojilno pogodbo. Tožnik trdi in tudi toženec vseskozi (in celo v pritožbi) priznava, da je bilo pravdnima strankama že takrat jasno, da bo moral toženec prejeti denar na nek način vrniti, zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določilo drugega odstavka 562. člena ZOR.
Darilna pogodba, sklenjena v pismeni obliki, pri čemer pa nepremičnina obdarjencu ni bila niti izročena niti se obdarjenec ni vknjižil kot lastnik, nima pravnih učinkov. Gre za darilno obljubo, ki bi morala biti sklenjena v obliki sodnega zapisnika.
Lastniku zemljišča, ki je svoje zemljišče poglobil tako, da je sosedov mejni zid izgubil oporo, je mogoče naložiti tudi izgradnjo opornega zidu, če predstavlja to le racionalnejši način vzpostavitve prejšnjega stanja.