inšpekcijski postopek - ukrep gradbenega inšpektorja - enostaven objekt - gradnja brez gradbenega dovoljenja - neobrazložena odločba
Da je obravnavani objekt vkopan betonski objekt tlorisnih dimenzij cca 10 m x 2 m x 2,5 m za namen zbiranja odpadkov, med strankama ni sporno. Sporno pa je, ali je treba obravnavani objekt opredeliti kot gradbeni inženirski objekt, kot v svojih odločbah trdi toženka, ali kot drug gradbeni poseg, ekološki otok, s klasifikacijo CC-SI 32110, kot zatrjuje tožnica. Od te opredelitve je namreč odvisno, ali pridejo v poštev splošna merila iz 8. člena Uredbe o razvrščanju objektov, po katerih objekt z globino, ki presega 2 m, kakršno ima obravnavani, ni enostaven objekt, oziroma ali pridejo v skladu s petim odstavkom 4. člena uredbe v poštev posebna merila iz priloge 1, po kateri so ne glede na globino drugi gradbeni posegi - ekološki objekti enostavni objekti.
Na navedeno pravno odločilno vprašanje toženka ni odgovorila, saj ni pojasnila niti, zakaj sploh šteje, da je obravnavani objekt gradbeni inženirski objekt, in to kljub temu, da je tožnica že v upravnem postopku zatrjevala, da gre za ekološki otok, za katerega gradbeno dovoljenje v skladu s prilogo 1 v zvezi s petim odstavkom 4. člena uredbe ni potrebno. S ponavljanjem istega ugovora, na katerega v upravnem postopku ni dobila odgovora, pa tožnica smiselno uveljavlja absolutno bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.
ZDIJZ člen 1, 1a, 6, 6a. ZUP člen 237, 237/2, 237/2-7.
dostop do informacij javnega značaja - zavezanec - izjeme od dostopa do informacije javnega značaja - pomanjkljiva obrazložitev
Zakaj je tožena stranka v izpodbijanem aktu štela, da je SDH kot zavezanec "druga oseba javnega prava" iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ in ne "poslovni subjekt pod prevladujočim vplivom oseb javnega prava", iz obrazložitve ni razvidno. To pa je bistveno za presojo o tem, ali ima tožnica pravico do dostopa do zahtevanih informacij, saj se pogoji za dostop do informacij, kadar gre za porabo javnih sredstev, pomembno razlikujejo, če je zavezanec organ oziroma druga oseba javnega prava iz prvega odstavka 1. člena ZDIJZ, od situacije, ko gre za porabo sredstev poslovnih subjektov iz določila člena 1.a ZDIJZ.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - zahteva za varstvo zakonitosti - kazenski postopek - ocena verjetnosti izgleda za uspeh
Značilnosti zahteve za varstvo zakonitosti - še posebno ob tem, da se nanaša na že pravnomočno končan kazenski postopek, za katerega tožnik ne navaja, da mu v njem (pred pravnomočnostjo) ne bi bila zagotovljena pravica do obrambe tudi preko BPP v smislu 29. člena Ustave in 6. člena EKČP - in pomen tega izrednega pravnega sredstva za enotno uporabo zakona v državi, ki ni vezan na konkreten kazenski postopek, po mnenju sodišča, kot ga je zavzelo že v zadevi I U 174/2017, nato pa tudi npr. v zadevah III U 133/2022 in I U 1028/2022, omogočajo, da se pri odločanju o dodelitvi BPP upoštevajo prosilčeve objektivne možnosti za uspeh in s tem razlaga 24. člena ZBPP na temeljni, torej jezikovni ravni, kot se je uveljavila tudi v drugih (nekazenskih) zadevah
inšpekcijski postopek - ukrep občinskega inšpektorja - odstranitev objekta - občinska cesta - varovalni pas - soglasje za postavitev objekta - neskladje med izrekom in obrazložitvijo
Inšpekcijski organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe pojasni, da je raba prostora omejena ter da je gradnja in rekonstrukcije gradbenih posegov ter postavitev kakršnihkoli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste dovoljena le s soglasjem pristojne občinske službe. Hkrati pa navaja, da gre za poseg na zemljišče javne poti brez soglasja. Ker gre za dve različni pravni terminologiji zemljišč po ZCes-1, se sodišče strinja s stališčem tožbe, da gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo izpodbijane odločbe ter se izpodbijane odločbe v bistvenih okoliščinah glede pravne narave zemljišča, na katerem je postavljen sporni zid, kot tudi podlage za izdajo izpodbijane odločbe ne da preizkusiti.
začasna odredba - odložitvena in ureditvena začasna odredba - izkazanost nastanka težko popravljive škode - težko popravljiva škoda
Tožeča stranka predlog za izdajo začasne odredbe utemeljuje zlasti z navajanjem, da je izdaja začasne odredbe potrebna zaradi zavarovanja ustavno varovanega načela zakonitosti delovanja lokalne samouprave in načela delitve oblasti. Vprašanje (ne)zakonitosti izpodbijanih aktov in s tem povezano vprašanje razmejitve pristojnosti med županom in mestnim svetom, kakor delno tudi (strokovnim) organom občinske uprave, pristojnim za finance, bo predmet vsebinske presoje tožbe, tožeča stranka pa ni izkazala nastanka težko popravljive škode, nastale zaradi izvršitve izpodbijanega predpisa, ki bi bila ob odpravi posledic, na podlagi naknadnega uspeha v upravnem sporu, za tožečo stranko težko popravljiva škoda oziroma da so posledice izvrševanja predpisa težje in bolj nepopravljive kot posledice zaradi njegovega zadržanja. V kolikor se bo v postopku odločanja o tožbi izkazalo, da je le-ta utemeljena, bo odločitev veljala ne glede na morebitne menjave predstavnikov na strani tožeče stranke ali tožene stranke. Sodišče tudi ocenjuje, da zaradi izvršitve izpodbijanih aktov ne bo nesorazmerno prizadeta javna korist, saj bo do končne odločitve v upravnem sporu odločitve o korporacijskih upravičenjih ustanoviteljice Mestne občine Maribor v Javnem holdingu Maribor d.o.o. sprejemala tožena stranka, ki lahko kot kolektivni organ sprejema svoje odločitve zgolj z večino glasov, pri čemer pa so tako tožeča stranka kot tožena stranka predstavniki ljudstva, izvoljeni s strani občanov, in gre torej v vsakem primeru za politične funkcije.
dostop do informacij javnega značaja - izjeme - poslovna skrivnost - načelo zaslišanja stranke v postopku
V tem postopku tožeči stranki do izdaje izpodbijane odločbe ni bila dana možnost, da bi se izjasnila do tega, ali so glede na sklepe o opredelitvi poslovne skrivnosti zahtevane informacije upravičeno opredeljene kot poslovna skrivnost ter ali so podani vsi kriteriji iz 2. člena Zakona o poslovni skrivnosti.
Tožnik ima prav, ko navaja, da dobiček iz poslovanja ni namenjen poplačilu obveznosti, v konkretnem primeru poplačilu terjatev, ki jih ima tožnik do družbe, in da zato poslovanje družbe z izgubo še ne pomeni, da terjatve ne bodo poplačane. To, da terjatve ne bodo poplačane iz dobička, sicer na načelni ravni drži, je pa poslovanje z izgubo tudi po presoji sodišča vsaj okoliščina oziroma takšen indic, ki kaže na težave pri poslovanju omenjene družbe in s tem na verjetnost, da za poplačilo terjatev ne bo dovolj sredstev oziroma premoženja, in da zato terjatve ne bodo poplačane. Več od verjetnosti pa se po presoji sodišča, ob dejstvu ugotavljanja pričakovane in s tem verjetne davčne obveznosti, tudi v pogledu ostalih okoliščin, ki utemeljujejo odrejeno zavarovanje, ne zahteva.
24. člen ZBPP, na katerega je toženka oprla svojo odločitev, ne določa, da bi se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči upoštevalo ali gre za enostavno zadevo ali ne. Zato odločitev toženke o zavrnitev Prošnje po ugotovitvi, da naj bi šlo za "enostavno pisanje", sklicujoča na podlagi 24. člena ZBPP, ki tega razloga ne določa, ni pravilna.
Toženka je v izpodbijanem sklepu na podlagi petega odstavka 30. člena Uredbe o embalaži in odpadni embalaži določila deleže prevzemanja odpadne embalaže za april, maj in junij 2022 za posamezne družbe za ravnanje z odpadno embalažo, med drugim tudi za tožnico, glede na vrsto odpadne embalaže. Ni pa pojasnila razlogov, ki so bili odločilni za odločitev o tožničini materialnopravno določeni obveznosti in njenem obsegu in ki so torej narekovali sprejeto odločitev (tj. obveznost tožnice do prevzema in ravnanja z odpadno embalažo v točno določenih deležih). V izpodbijanem sklepu so torej izostali razlogi o tem, zakaj in na podlagi česa mora tožnica v relevantnem obdobju zagotoviti ravnanje z odpadno embalažo v deležih, določenih v izpodbijanem sklepu.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici
Naravo in resnost nevarnosti nečloveškega ravnanja, ki grozi prosilcu zaradi predaje v drugo državo članico v postopku sprejema po Uredbi Dublin III, je namreč treba oceniti na podlagi podatkov o tistih pomanjkljivostih azilnega sistema, ki so upoštevne v okoliščinah, v katerih se bo prosilec znašel po predaji.
Določba petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III se nanaša tudi na primere prosilcev, ki so prvo državo članico zapustili (in s tem tam vloženo prošnjo implicitno umaknili) med postopkom določanja države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje. V tem primeru je država članica odgovorna za njihov ponovni sprejem zaradi "dokončanja postopka določanja odgovorne države članice."
pravo intelektualne lastnine - kolektivne organizacije - glasbena dela - tarifa - določitev tarife za uporabo avtorskih del - bistvena kršitev določb postopka
Stvar presoje sodišča je, ali je toženka pravilno uporabila kriterije iz tretjega odstavka 45. člena ZKUASP. Pri tem je treba upoštevati stališče Vrhovnega sodišča, da gre pri uporabi posameznih kriterijev za pravila stroke, zaradi česar je sodni nadzor nad pravilnostjo uporabe nekaterih, od več možnih meril, nujno zadržan in pride v poštev šele, če tožnik vzbudi upravičen dvom v pravilnost tolmačenja uporabljenih meril. Uporaba pa mora biti ustrezno obrazložena.
Sodišče ugotavlja, da je toženka kršila bistvena pravila upravnega postopka, saj odločbe ni obrazložila v skladu s pravili iz 214. člena ZUP. Tako sodišče uporabe kriterijev iz 45. člena ZKUASP, z izjemo kriterija obsega repertoarja oziroma dovoljenja stranke z interesom, ni moglo preizkusiti.
ZUS-1 člen 28, 28/1, 36, 36/1, 36/1-2. ZUP člen 62, 88, 88/1.
rok za vložitev tožbe - nujna zadeva - sodne počitnice / poletno poslovanje - jezik v postopku - prepozna tožba - zavrženje tožbe
Potrdilo o vročitvi, tj. povratnica, je po svoji naravi javna listina, za katero velja domneva o resničnosti vsebine javne listine, dokler se ne dokaže nasprotno.
Upravni postopek se vodi v uradnem jeziku, tj. v slovenskem jeziku. Organu pri tem ni treba zagotavljati prevoda uradnih pisanj, vključno z akti, s katerimi se konča postopek in mora stranka v primeru nerazumevanja sama poskrbeti za prevod.
ukrep gradbenega inšpektorja - odstranitev objekta - rok za izpolnitev obveznosti - izvršba
Sodišče v upravnem sporu zoper sklep o dovolitvi izvršbe, ki je izdan v okviru izvršilnega postopka in v katerem je določena izvršba po drugih osebah, presoja le, ali je organ zavezanca opozoril, da se tako dejanje lahko opravi po drugi osebi na zavezančeve stroške, kar je v obravnavani zadevi izpolnjeno. Edino logično je, da ga organ seznani tudi s tem, po izteku katerega roka lahko pride do takega načina izvršitve. Pri tem pa primernost roka za izpolnitev obveznosti, naveden v obvestilu, ne more biti predmet presoje v upravnem sporu zoper sklep o dovolitvi izvršbe, saj z obvestilom, ki niti ni obvezen sestavni del sklepa o izvršbi (gre za opozorilo, ki je lahko dano tudi izven sklepa o izvršbi), ni bil ponovno določen. Kot je sodišče že pojasnilo mora namreč zavezanec inšpekcijsko odločbo izpolniti že v roku, ki mu je naložen s to odločbo, zoper njo pa lahko uveljavlja vsa pravna sredstva in v njih nasprotuje (tudi) neprimernosti oziroma nesorazmernosti roka, določenega za (prostovoljno) izpolnitev.
izvajanje brezplačne pravne pomoči - odmera nagrade in stroškov odvetnika - napotnica - priglašeni stroški
Iz sodne prakse izhaja, da mora obrazložena vloga, da se šteje za takšno, doseči določen standard zahtevnosti in obrazloženosti, da torej obravnava bolj zapleteno dejansko stanje ali zahtevna pravna vprašanja. V skladu z določbami sedmega poglavja ZPP obsegajo vloge zlasti izjave volje in izjave vednosti.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - odprava odločbe - obrazložitev odločbe
Pravni učinek odprave je torej vselej retroaktiven in deluje nazaj od dneva, s katerim je pravno učinkovala odpravljena odločba. S tem, ko je v obravnavani zadevi drugostopenjski organ odpravil prvotno odmerno odločbo v delu, ki se nanaša na predmetna stavbna zemljišča, se je zadeva v tem delu vrnila v stanje pred izdajo omenjene odločbe, to je v stanje, ko v tem delu o pravici oziroma obveznosti v upravnem postopku še ni bilo odločeno.
Podlago za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo je v MOK sprejel Občinski svet MOK z Odlokom z dne 14. 11. 2019, ki je v skladu s 26. členom Odloka o podlagah za odmero komunalnega prispevka za obstoječo komunalno opremo ter o odmeri in izračunu komunalnega prispevka na območju MOK pričel veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS. Odlok je bil v Uradnem listu RS objavljen 29. 11. 2019, kar pomeni, da je pričel veljati 14. 12. 2019. V obravnavanem primeru je bil postopek za odmero komunalnega prispevka z vlogo tožnika začet v marcu 2020 (6.3. 2020), torej po tem, ko je Odlok stopil v veljavo. Drugi odstavek 127. člena ZUP namreč določa, da je upravni postopek na zahtevo stranke uveden z dnem vložitve zahteve stranke, če ne gre za primer iz 129. člena ZUP, kar pomeni, da je toženka pravilno odmerila komunalni prispevek tožniku na podlagi Odloka, ki je stopil v veljavo 14. 12. 2019. Ta Odlok je bil v času vložitve zahteve tožnika (marec 2020) tudi edina zakonita in veljavna podlaga za odmero komunalnega prispevka za priključitev objekta na javno vodovodno omrežje v MOK.
Pri sprejemanju občinskih aktov, kolikor njihova vsebina ni izrecno vezana na zakonsko ureditev, gre za izvirno normodajno pristojnost s področja lokalne samouprave, ki ne more biti predmet presoje v upravnem sporu, temveč kvečjemu predmet nadzora državnih organov (prim. 64. člen Zakona o državni upravi, v nadaljevanju ZDU-1 in 88. ter 88.a člen Zakona o lokalni samoupravi, v nadaljevanju ZLS). Nadzor nad zakonitostjo splošnih in posamičnih aktov, ki jih izdajo organi lokalnih skupnosti v zadevah iz pristojnosti lokalnih skupnosti namreč opravljajo ministrstva, vsako na svojem področju, in sicer pri opravljanju nadzorstva nad zakonitostjo dela organov lokalnih skupnosti (prvi odstavek 64. člena ZDU-1). Temu sorodno določilo je tudi v 88. a členu ZLS, ki določa da nadzorstvo nad zakonitostjo splošnih in posamičnih aktov občin v zadevah iz njihove pristojnosti izvršujejo ministrstva, vsako na svojem področju.
brezplačna pravna pomoč - vsebinski kriterij - pravica do izjave - rom - osebne okoliščine prosilca
ZBPP kot pogoj za dodelitev BPP predpisuje upoštevanje okoliščin in dejstev o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP. Slednje načeloma sicer lahko zajema presojo zahtevnosti postopka oziroma posameznih procesnih dejanj, v zvezi s katerimi prosilec prosi za BPP, vendar mora ta presoja na drugi strani upoštevati tudi subjektivne in objektivne (z)možnosti prosilca, da procesna dejanja dejansko opravi sam, predvsem pa tožena stranka ne more mimo okoliščin in dejstev v zadevi, ki jih ZBPP v prvem odstavku 24. člena ZBPP izrecno izpostavlja, tj. razumnost zadeve oziroma verjetnost uspeha v postopku in pomembnost zadeve za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj ter oceno o tem, ali je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Zavrnitev prošnje za BPP tako ne more temeljiti zgolj na presoji okoliščine, ki je zakon izrecno ne omenja, tj., da naj bi šlo za enostavno procesno dejanje.
poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine - subsidiarni upravni spor - predhodni preizkus tožbe - nepopolna tožba - poziv na popravo tožbe - zavrženje tožbe
Po presoji sodišča tožba, kljub dopolnitvi oziroma popravi ni popolna in razumljiva, saj tožnik ni sledil navodilom sodišča iz sklepa I U 788/2023-3 z dne 25. 5. 2023. Zato je sodišče, po ugotovitvi, da so pomanjkljivosti tožbe take, da onemogočajo obravnavanje zadeve, tožbo na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 zavrglo.
varstvo ustavnih pravic - zadržanje sredstev - državna pomoč - finančna sredstva
Sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je bilo ravnanje – zadržanja izplačil, izvedeno kot oblastno, enostransko ravnanje in brez pravne podlage saj se je z njim poseglo v (oz. odvzelo) že pridobljeno pravico do izplačil finančne državne pomoči brez ustreznega pravnega akta in postopka, ki bi stranki omogočil ustrezno pravno varstvo, še pred dokončnostjo odločitve. Odvzem (brez pravne podlage) teh pričakovanih, odobrenih izplačil, pa za tožečo stranko predstavlja premoženjsko škodo.
Pri spornem plačilu ne gre za plačilo imetnika ODRF v zameno za rabo radijske frekvence, saj je to plačilo urejal osmi odstavek 60. člena ZEKom-1, ampak gre za plačilo oziroma pristojbino, ki je bila po ZEKom-1 namenjena za delovanje agencije.
Pristojbina iz prvega odstavka 60. člena ZEKom-1 po vsebini ustreza upravni pristojbini iz 12. člena Direktive o odobritvi (oziroma člena 16 Direktive EECC), pristojbina iz osmega odstavka 60. člena ZEKom-1 pa pristojbini za pravice uporabe in za pravice do vgradnje naprav iz 13. člena Direktive o odobritvi (oziroma člen 42 Direktive EECC).
Sorazmernost pokrivanja stroškov za delovanjem agencije, tj. za zagotavljanje njenih storitev v zvezi z izdajanjem ODRF, upravljanjem frekvenčnega spektra in nadzorom nad izvajanjem dodeljenih pravic, ni v neposredni povezavi s tem, v katerem obsegu posamezni operaterji uporabljajo oziroma ne uporabljajo dodeljene ODRF oziroma ali so pri tem moteni.