upravni spor - uveljavljanje več tožbenih zahtevkov - različna pravna podlaga zahtevkov - poziv k razdružitvi tožbenih zahtevkov - pravica do pritožbe - pravni interes
Sklepa sta bila izdana v dveh samostojnih upravnih postopkih in temeljita na različnih pravnih podlagah. Ker po navedenem pogoji za kumulacijo tožbenih zahtevkov iz 35. člena ZUS-1 niso izpolnjeni, je sodišče tožnika na podlagi 31. člena ZUS-1 opozorilo na to pomanjkljivost in ga pozvalo na njeno odpravo. Tožnik na poziv sodišča ni odgovoril in ni vložil samostojne tožbe. Posledično je sodišče na podlagi drugega odstavka 31. člena ZUS-1 tožbo zoper sklep Občinske uprave Mestne občine Novo mesto št. 3512-0481/2021 (660) z dne 15. 3. 2022 zavrglo.
Tožnik v pritožbi tudi ni zatrjeval, da izdano soglasje posega v njegove pravice ali pravne koristi. Tudi v tožbi podaja zgolj dejanske navedbe glede škode, ki jo na njegovem zemljišču povzroča meteorna voda, s čimer pa posega v pravice oziroma pravne koristi, ki bi izhajal prav iz izdanega soglasja, ni izkazal. S temi navedbami po oceni sodišča zatrjuje kvečjemu dejanski interes za izid postopka, kar pa ne zadostuje, da bi bil kot druga oseba iz drugega stavka prvega odstavka 229. člena ZUP upravičen do vložitve pritožbe.
prekrškovni postopek - drugo sodno varstvo - prepozna tožba
Za prekrškovne zadeve z ZP-1 je določeno drugo sodno varstvo, tj. zahteva za sodno varstvo (59. člen v zvezi z 57. členom ZP-1), zato tožba v upravnem sporu ni dovoljena. Sodišče je zato tožbo zoper sklep Postaje prometne policije Ljubljana št. 22-795/2022/17 (3E611-007) z dne 13. 10. 2022, na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.
Sodišče je kot prepozno na podlagi 2. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo tudi tožbo v delu, ki se nanaša na davčno izvršbo zaradi izterjave 90 EUR v zvezi s plačilnim nalogom št. 125098316, ki je bila izvršena dne 9. 1. 2023, ker je bila tožba vložena 5. 6. 2023, kar je po poteku roka 30 dni za vložitev tožbe (prvi odstavek 28. člena ZUS-1). Navedeno velja toliko bolj tudi glede roka za izpodbijanje morebitnega predhodno izdanega pravnega akta, na podlagi katerega je bila opravljena izvršba, ki sicer v tožbi ni naveden niti predložen.
stavbno zemljišče - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - nezazidano stavbno zemljišče - zazidano stavbno zemljišče - obrazloženost odločbe
Vrhovno sodišče je v sklepu I Up 80/2020 z dne 16. 9. 2020 (9. točka obrazložitve) pojasnilo, da ne glede na to, da je že v postopku ugotavljanja za odmero NUSZ potrebnih podatkov na občini predvideno sodelovanje davčnega zavezanca, se ta postopek ne zaključi z upravnim aktom (občine), temveč se o tem, kdo je zavezanec za plačilo NUSZ in v kakšni višini, odloči šele z odmerno odločbo davčnega organa, izdano na podlagi ZDavP-2. To pomeni, da je davčni organ tisti, ki skladno z ZDavP-2 vodi davčni in s tem tudi ugotovitveni postopek odmere NUSZ. Tudi dejstva, ki jih v svoje evidence zabeleži občina in posreduje davčnemu organu za potrebe odmere NUSZ, so torej predmet preizkusa na podlagi pravnih sredstev zoper odmerno odločbo toženke.
Izpodbijana odločitev glede zahteve za vračilo plačanih zneskov vpisnine in dela šolnine ne predstavlja zadeve v zvezi s študijem, zato izpodbijani akt ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Izpodbijana odločitev ne vsebuje meritorne odločitve, torej vsebinske opredelitve pravic ali obveznosti stranke oz. zavrnitve njenega zahtevka o priznanju pravice ali pravne koristi, ki izhaja iz materialnega prava.
odpadki - ravnanje z odpadno embalažo - določitev deležev za prevzemanje odpadne embalaže - sestavine odločbe - pomanjkljiva obrazložitev
Izpodbijani sklep ne vsebuje vseh sestavin, ki bi jih v skladu s tretjim odstavkom 210. člena ZUP moral. Iz njega na primer ni razviden pouk o pravnem sredstvu, niti ne vsebuje obrazložitve.
ZMZ-1 člen 15. Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (2010) člen 4, 7, 24, 24/2, 47, 52, 52/3. Konvencija ZN o otrokovih pravicah člen 3, 3/1. Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/2, 17, 17/1. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 3, 8.
mednarodna zaščita - Uredba (EU) št. 604/2013 (Dublinska uredba III) - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - predaja odgovorni državi članici - uporaba prava EU - pravo EU - nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja - sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka - največja korist otroka - dokazno breme - dokazni standard - pravica do pritožbe - Republika Hrvaška
EKČP v Sloveniji v določenih primerih velja brez omejitev, ki jih morebiti postavlja pravo EU glede učinkovitega varstva človekovih pravic v zadevah, ki se nanašajo na uporabo Dublinske uredbe in načela medsebojnega zaupanja iz prava EU.
V tovrstnih zadevah lahko pride do konflikta med pravom EU in EKČP, če pristojni organ ali sodišče v upravnem sporu na podlagi Dublinske uredbe pri interpretaciji diskrecijske klavzule upošteva(ta) samo načelo medsebojnega zaupanja med državami članicami EU, ne da bi ob tem skrbno upoštevala tudi metodo razlage prava EU, po kateri je v smislu člena 52(3) Listine "treba zagotoviti potrebno usklajenost med Listino in EKČP, ne da bi to škodilo avtonomiji prava Unije in Sodišča Evropske unije" in da je treba, sekundarni akt EU, "če je le mogoče, razlagati tako, da se ne vzbuja dvom o njegovi veljavnosti, in skladno s celotnim primarnim pravom ter predvsem z določbami Listine."
Kadar z vidika sodne prakse ESČP ne pride v poštev domneva o enakovrednem varstvu človekovih pravic po pravu EU, kot to velja v konkretnem primeru zaradi diskrecije Republike Slovenije na podlagi člena 17(1) Dublinske uredbe, standard, ki aktivira obveznosti stroge presoje tveganja z vidika 3. člena EKČP ni ta, da je stranka predložila zelo resne in utemeljene argumente za pretečo nevarnost kršitve 3. člena EKČP, ampak te obveznosti nastopijo že, če njeni argumenti v zvezi s 3. členom EKČP niso očitno neutemeljeni.
Če gre za prosilca, ki izkazuje določeno izstopajočo ranljivost, je zaradi odsotnosti prepričljivih informacij o tem, ali so spoštovane pravice prosilcev ali tujcev, ki so vrnjeni na Hrvaško po Dublinski uredbi, glede na Direktivo o sprejemu 2013/33/EU in 4. člen Listine, treba pred izdajo sklepa o predaji pridobiti konkretno, individualizirano zagotovilo pristojnega hrvaškega organa, da bodo spoštovane omenjene pravice.
Ločnica med okoliščinami in informacijami o stanju na področju dostopa tujcev do azilnega postopka po tem, ko tujci vstopijo iz BiH na Hrvaško in pridejo v prvi stik s policijo, ter okoliščinami in postopkom, ko pride do predaje prosilca iz Slovenije hrvaškim organom na podlagi Dublinske uredbe, "sicer do neke mere relevantna, ne more pa biti odločilna" za oceno, ali se organ lahko avtomatično opre na načelo medsebojnega zaupanja, ali pa mora v okviru tega pridobiti tudi posebno zagotovilo hrvaških organov, da ne bo prišlo do kršitve človekovih pravic.
V predmetni zadevi gre za posebno ranljivost vseh petih otrok in njihove matere, ki je sama in zato tudi ona spada med posebej ranljive osebe.
V primeru, ko obstaja "resen dvom" o primernosti nastanitvenih kapacitet za družine z mladoletnimi otroci, je potrebno podrobno in prepričljivo ter konkretizirano zagotovilo o bivanjskih razmerah, kamor bo družina nameščena iz razloga, ker obstajajo dve specifike pri opredeljevanju prepovedi nečloveškega ravnanja, ko gre za predajo mladoletnih otrok v drugo državo članico EU bodisi, da so otroci v spremstvu staršev, ali pa ne. Prva specifika je v tem, da mora nečloveško ravnanje doseči določeno minimalno raven resnosti, ki pa je relativna in je odvisna med drugim tudi od starosti prosilca, pa tudi od trajanja izpostavljanja nečloveškim razmeram in fizičnim in psihičnim učinkom bivanjskih razmer na prosilca, odvisna je lahko tudi od spola, ali od zdravstvenega stanja prosilca. Druga specifika pa je v tem, da gre pri prosilcih za mednarodno zaščito na splošno za posebej ranljivo skupino.
Za to, da bi se resničnost pomanjkljivosti glede sprejema prosilcev v drugi državi EU natančneje in strogo preverjala, je dovolj, da stranka nima v zvezi s tem očitno neutemeljenega zahtevka.
Za ugotavljanje, ali ima prosilec očitno neutemeljeni zahtevek in s tem za oceno tveganja, ali bi lahko prišlo za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja, ki posledično zahtevata strogo in natančno oceno tveganja z vidika 4. člena Listine, ni vse dokazno breme in v vsakem primeru na prosilcu. To je odvisno od narave elementov, ki izkazujejo tveganja za morebitno kršitev 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP. Razumljivo je, da prosilci nosijo dokazno breme glede tistih elementov, ki se nanašajo na njihove osebne okoliščine, in ki jih sami najbolje poznajo in z njimi razpolagajo. Z razliko od dokaznega bremena glede individualnih okoliščin pa je po sodni praksi ESČP morda bolj izrecno, jasno in večkrat poudarjeno, kot s strani Sodišča EU, da je glede splošnih razmer v državi, kamor naj bi bili prosilci predani, dokazno breme na pristojnem organu, zato ker ima ta organ lahko bistveno lažji dostop do teh informacij.
Če prosilec v dublinskem postopku izpolni svoj del dokaznega bremena v zvezi z razčiščevanjem, ali ima zahtevek v zvezi s 4. členom Listine, ki ni očitno neutemeljen, potem ni podlage za stališče, da zgoraj naveden princip "sodelovanja” v postopku ugotavljanja pravno relevantnih dejstev ne bi veljal tudi v dublinskem postopku.
Procesne dimenzije varstva pravice iz 3. člena EKČP zahtevajo, da imajo organi ne glede na ravnanja stranke dolžnost, da tudi po uradni dolžnosti preverijo tveganja v zvezi s pravico iz 3. člena EKČP, kar pomeni, da ne pridejo v poštev samo tisti, elementi, ki jih v postopku predloži stranka, ampak mora po potrebi relevantna dejstva organ pridobiti in preveriti proprio motu.
Ko prosilec izpolni svoj del dokaznega bremena z vidika dokaznega bremena in dokaznih standardov ni nobenih morebitnih nejasnosti med sodno prakso ESČP in Sodišča EU v dublinskih zadevah. Povsem ustaljena sodna praksa obeh sodišč je, da se dokazno breme takrat prevali na toženo stranko, da "odpravi vsakršen resen pomislek”, oziroma da "izključi vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja”, kar lahko pomeni, da mora preveriti z informacijami, ki jih pridobi proprio motu in morebiti tudi s "preventivnimi ukrepi”, na kakšen način bi bilo potrebno zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ne bi prišlo.
Določene informacije oziroma pravno relevantne elemente za varstvo pravice iz 4. člena Listine oziroma 3. člena EKČP bistveno lažje dobijo pristojni organi kot pa prosilci. Takšne informacije so ravno informacije o tem, kaj se dejansko dogaja s prosilci za mednarodno zaščito, ki so po Dublinski uredbi predani Hrvaški, v smislu njihove nastanitve, bivanjskih razmer in šolanja, ko gre za mladoletne otroke.
Povsem je razumljivo, da tožnica ne more na zaslišanju dokazati, da bi bili tožniki v primeru predaje ogroženi v smislu 4. člena Listine oziroma ali obstajajo na Hrvaškem sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Iz odgovorov na vprašanja uradne osebe ne izhaja, da se tožnica ne bi potrudila in da ne bi razkrila okoliščin, problemov in stisk iz časa bivanja v nastanitvenem centru na Hrvaškem, ki bi bile očitno nepomembne, premalo natančne, pavšalne, nepovezane, nasprotujoče ali kako drugače pomanjkljive z vidika standardov dokaznega bremena, ki ga je treba tožnici upravičeno naložiti. Od tožnice ni mogoče pričakovati, da bi morala tudi sama predložiti kakšne pravno-relevantne informacije o stanju prosilcev za mednarodno zaščito v hrvaških nastanitvenih centrih po predaji na podlagi Dublinske uredbe. Iz tega izhaja, da ni izkazano, da tožnica na osebnem razgovoru ne bi izpolnila svojega dela dokaznega bremena v zvezi z utemeljevanjem, da njen zahtevek glede 4. člena Listine ni očitno neutemeljen. Nadalje je z vidika presoje izpolnitve dokaznega bremena na strani tožečih strank važno, da so pooblaščenci iz PIC pred dnem izdaje izpodbijanega akta v postopku predložili informacije o Hrvaški. Vse te informacije niso nepomembne z vidika vprašanja, ali imajo tožniki zahtevek, ki ni očitno neutemeljen, saj se te informacije niso nanašale samo na migrante, ki so bili nezakonito na ozemlju Hrvaške, ampak tudi na prosilce za azil. Vsi tožniki v predmetni zadevi pa spadajo med ranljive osebe.
Tožena stranka se je namesto, da bi sledila dokaznim standardom in pravilom iz sodbe ESČP v zadevi Tarakhel in da bi pridobila od pristojnega organa Hrvaške konkretno zagotovilo o tem, kam bodo tožnik nastanjeni, ali je nastanitev prilagojena za potrebe otrok v starosti, kot so tožniki, in ali imata starejša otroka dejansko zagotovljen dostop do osnovnošolskega izobraževanja in v kateri šoli, ukvarjala z oceno neverodostojnosti tožnice o tem, ali je s petimi mladoletnimi otroci na Hrvaško vstopila v prvem ali v drugem poskusu, ali je vstopila na Hrvaško iz Srbije ali iz BiH in ali je ob prijetju s strani hrvaške policije na območju Hrvatske Kostanjice dne 27. 7. 2023 deževalo, ali pa morda ni deževalo.
Če je oziroma če bi tujka - mati s petimi majhnimi in mladoletnimi otroki na Hrvaškem že izrazila željo za mednarodno zaščito, pa le-ta kljub očitni ranljivosti prosilcev (tujcev) njihove prošnje ni evidentirala, potem to ni nujno brez pomena za predajo oziroma pravilno uporabo določila člena 3(2) Dublinske uredbe, še posebej ne, če gre za majhen časovni zamik med dvema dogodkoma.
Tožečim strankam ni bilo treba dokazati sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem v zvezi s sprejemom prosilcev po Dublinski uredbi in dejstvo, da je Hrvaška že sprejela pristojnost za obravnavanje prošenj, ne pomeni, da predaja tožnikov Hrvaški ne more povzročiti posega v njihove pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja iz 4. člena v povezavi z določilom člena 24(2) Listine in navedeno tudi ne pomeni, da predaja ne more povzročiti nesorazmernega posega v pravico do varstva zasebnosti iz 7. člena Listine v povezavi z določilom člena 24(2) Listine. Da bi tožena stranka akt predaje presojala v luči omenjenih dveh pravic v navezavi na člen 24(2) Listine, bi morala najprej od pristojnega hrvaškega organa dobiti ustrezna pojasnila in zagotovila o tem, kam bodo nastanjeni tožniki, ali je nastanitveni center prilagojen starosti in potrebam otrok, tudi najstarejše hčerke, da ni nastanjena skupaj z odraslimi prosilci za azil in da bosta najstarejša otroka sprejeta v izobraževalni proces v osnovni šoli na Hrvaškem. Ker se je po izpolnitvi dokaznega bremena na strani tožnikov, le-to prevalilo na toženo stranko, bi ta morala v upravnem postopku odpraviti vsakršen resen pomislek, oziroma bi morala izključiti vsakršno dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja. Zato bi morala preveriti z informacijami, ki bi jih brez težav lahko pridobila po uradni dolžnosti na podlagi sodelovanja s hrvaškimi organi in morebiti tudi s preventivnimi ukrepi zavarovati okoliščine predaje, da do kršitve pravice iz 4. člena Listine ali 7. člena Listine v zvezi z členom 24(2) Listine ne bi prišlo.
Uporaba načela enakovrednosti pripelje do sklepa, da tožena stranka v primeru, kot je obravnavani, ne bi smela imeti možnosti vložiti pravnega sredstva zoper odločitev sodišča v prvi točki izreka te sodbe, in s tem odložiti pravnomočnost sodne odločbe, ki gre v prid prosilcu.
Primerljivost in enakovrednost ureditve oziroma pravnih pravil v nacionalnem pravu je treba glede možnosti pritožbe zoper prvostopno sodbo presojati glede na položaj upravičenca/ke do pravice, ki mu/ji pripada po pravu EU, ne pa zgolj abstraktno za državni oziroma pristojni organ in za upravičenca. Bistvena so torej pravila o pravnih sredstvih brez razlikovanja za pravna sredstva, ki temeljijo na kršitvi prava EU, in tista, ki temeljijo na kršitvi nacionalnega prava. Kršitve prava pa uveljavljajo posamezniki in zasebne pravne osebe kot tožniki, ne pa pristojni državi organi, ki so sporne odločitve sprejeli. Človekove pravice in med njimi tudi pravica do pravnega sredstva po azilnem pravu EU namreč pripada(jo) prosilcem, ki so tožniki v upravnih sporih, kjer se izvaja pravo EU, ne pa pristojnim organom, ki odločajo o teh pravicah.
Enakovrednost pravnih sredstev v azilnih zadevah in v domačih zadevah, kjer ne gre za uporabo prava EU, je treba presojati po predmetu, podlagi in bistvenih elementih ureditve pravnih sredstev. Načelo enakovrednosti v pravu EU ni reducirano na vprašanje, ali imata obe stranki enakopraven položaj v postopku.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - odmera nadomestila - obrazložitev odločbe
Tožničinih ugovorov (o vodovodnem omrežju, dostopu do javnega cestnega omrežja ...) ni mogoče opredeliti kot očitno nerelevantnih, zato bi se drugostopenjski organ do njih moral obrazloženo opredeliti. Ob tem sodišče dodaja še, da stranki praviloma ni mogoče nalagati bremena, da dokazuje negativna dejstva, pač pa je na organu, da ugotovi in v odločbi navede vsa dejstva, ki so pomembna za odmero obveznosti, ter obrazloži pravno podlago za to.
ZUJIK člen 20, 90, 90/1. Uredba o republiških priznavalninah na področju kulture (2003) člen 2, 3.
republiška priznavalnina - pogoji za dodelitev republiške priznavalnine - strokovna komisija - obrazložitev odločbe
Pogoji za pridobitev republiške priznavalnine se razlikujejo od pogojev za vpis v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture. Tega, da je toženka v postopku odločanja o vpisu tožnika v razvid samostojnih ustvarjalcev na področju kulture tožnikovo delo opredelila kot "pomemben prispevek k slovenski kulturi", torej v postopku dodeljevanja republiške priznavalnine ni mogoče upoštevati; v postopku dodeljevanja republiške priznavalnine je toženka morala upoštevati pogoje za pridobitev priznavalnine, določene v zdaj (v času odločanja) veljavnih predpisih, ki to področje urejajo.
mednarodna zaščita - ponovna prošnja za mednarodno zaščito - zavrženje ponovne vloge - nova dejstva in novi dokazi
V primeru ko tožnik ne navaja ustreznih novih dejstev ali ne predloži novih dokazov, torej ne spoštuje zaostrenih dokaznih standardov, toženi stranki ni treba po uradni dolžnosti pridobivati informacij o izvorni državi.
inšpekcijski postopek - ukrep kmetijskega inšpektorja - prepoved uporabe kmetijskega zemljišča v drug namen - reklamni pano - odstranitev objekta - pravni interes
Ne glede na odločitev, ki bi jo sodišče ob eventualni vsebinski presoji izpodbijane odločitve sprejelo, ta tožnikovega pravnega položaja ne bi spremenila, saj je bila z izpodbijano odločbo naložena obveznost izpolnjena, hkrati pa tožbeni zahtevek ni bil spremenjen ali dopolnjen na način zatrjevane ugotovitve nezakonitosti upravnega akta, s katerim bi bilo poseženo v pravice ali pravne koristi tožnika.
URS člen 22, 23, 157. ZUS-1 člen 1, 17, 17/1, 36, 36/1, 36/1-3.
predhodni preizkus tožbe - predmet varstva v upravnem sporu - aktivna legitimacija za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
V končanem upravnem postopku je tožnica nesporno izvrševala svoje naloge v okviru podeljenega javnega pooblastila, izpodbijana odločba tožene stranke ne pomeni odločitve o tožničini lastni pravici ali pravnem interesu, ki bi ji jo podeljeval predpis, ampak odločitev na področju njenega delovanja oz. izvajanja v zakonu podeljenih pooblastil. Varstva teh pa ji upravni spor ne zagotavlja, zaradi česar tožnica ne more utemeljiti svoje aktivne legitimacije s sklicevanjem na svojo obveznost (pravilnega) izvrševanja javnega pooblastila.
Ker torej tožnica kot prvostopenjski organ na podlagi izrecne določbe četrtega odstavka 17. člena ZUS-1 ne more biti tožnik v upravnem sporu in ker tožnica v svoji tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
Peti odstavek 39. člena GZ določa, da mora stranka, ki nasprotuje nameravani gradnji, za trditve predložiti dokaze, tožnika pa dokazil, da naj bi bila cesta na najožjem delu ožja od 2,98 m nista predložila in niti zatrjevala.
ZČmIS člen 10, 11, 11/2, 27. Uredba (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti člen 12, 12/2.
napoteni delavec - izdaja potrdila - pogoji za izdajo potrdila - dejansko opravljanje dejavnosti - pravica do izjave
Glede na jasno določbo tretje alineje tretjega odstavka 11. člena ZČmIS potrdilo A1 razveljavi ZZZS na podlagi obvestila IRSD, da je bilo v postopku iz 10. člena ZČmIS ugotovljeno, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji. V primeru, da je razlog za razveljavitev potrdila A1 ugotovtiev, da delodajalec oziroma samozaposlena oseba dejansko običajno ne opravlja dejavnosti v Republiki Sloveniji, je treba torej to ugotoviti po postopku, opredeljenem v 10. členu ZČmIS.
Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da toženec posebnega ugotovitvenega postopka ni vodil. To je glede na stališče toženca, da tega niti ni bil dolžan voditi, ker naj bi obvestilo RSVZ dokazovalo pogoje za izdajo odločbe sicer logično, ampak, kot že navedeno, ni pravilno. Tožniku je tako odvzeta možnost, da bi v postopku dokazal, da zahteva belgijskega organa ni bila utemeljena, da ni bila podprta z dokazi in da so bili izpolnjeni vsi pogoji za uporabo izjeme iz drugega odstavka 12. člena Uredbe št. 883/200431. Utemeljeno tožencu očita tudi, da je bilo kršeno tudi načelo zaslišanja stranke, saj tožniku ni omogočil, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo.
Toženec je tako že neposredno na podlagi Uredbe št. 883/2004 in Uredbe št. 987/2009 pristojen za odločanje o veljavnosti potrdil A1, ki jih je izdal in glede katerih je pristojni nosilec države članice napotitve izrazil dvom. Niti Uredba št. 883/2004 niti Uredba št. 987/2009 pa ne zavezujeta nosilca, ki je izdal potrdilo A1, da avtomatično sledi bodisi zahtevi bodisi prošnji nosilca druge države članice po preklicu potrdil A1.
ZDoh-2 člen 90. ZDDPO-2 člen 74. ZDavP-2 člen 10, 138, 138/1. ZUP člen 238, 238/3.
davek od dohodka iz kapitala - prikrito izplačilo dobička - sodelovalna dolžnost
Po presoji sodišča roki za predložitev poslovnih listin, ki jih je določil davčni organ, niso bili prekratki oziroma so bili na tožničin predlog podaljšani, zato njena pravica do izjave v postopku ni bila kršena. Tožnica davčnemu organu ni predložila listin, s katerimi bi dokazno podprla zatrjevane poslovne dogodke.
Tožnica tudi po dodatno izvedenem dokaznem postopku ni uspela dokazati obstoja posojil niti domnevnega plačila pogodbene kazni s strani B. B., s tem pa ni dokazan obstoj terjatev, ki so bile kompenzirane decembra 2017. Posledično je bila s kompenzacijo družbeniku zagotovljena korist, ki jo je davčni organ pravilno obdavčil kot prikrito izplačilo dobička v skladu s 7. točko 74. člena ZDDPO-2 in z 90. členom ZDoh-2.
Pač pa je sodišče kot verodostojno ocenilo pričanje A. A. v delu, ki se nanaša na plačilo več računov za tožnico, s čimer naj bi družbenica tožnici posodila svoja sredstva, ki jih je v letu 2017 kompenzirala s svojo (delno) obveznostjo iz naslova plačila kupnine za stanovanje v ... Njene trditve o tem, da je za družbo iz svojih sredstev plačevala različne račune v obdobju, ko je imela družba blokiran bančni račun, so življenjsko verjetne in prepričljive, zato je v tem delu sodišče presodilo, da je davčni organ preuranjeno odločil, da celoten kompenzirani znesek iz naslova kupnine za stanovanje pomeni prikrito izplačilo dobička družbenici.
odobritev pravnega posla - vrstni red predkupnih upravičencev - jezikovna razlaga zakonskega besedila - načelo svobodnega urejanja obligacijskih razmerij
Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v sodbi v zadevi X Ips 115/2020 z dne 13. 6. 2022, v kateri je obravnavalo enako vprašanje, zavzelo stališče, da se v primeru dveh ali več prednostnih upravičencev iz desetega odstavka 47. člena ZG določbe 23. člena ZKZ, ki določajo predkupne upravičence za nakup kmetijskega zemljišča, sploh ne uporabljajo. Po naziranju Vrhovnega sodišča že iz jezikovne razlage prvega odstavka 23. člena ZKZ izhaja, da lahko pri nakupu kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije predkupni upravičenci uveljavljajo predkupno pravico po določenem vrstnem redu, če ni glede kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije z drugimi zakoni določeno drugače. V obravnavanem primeru ZG glede prodaje gozda prednostne upravičence določa drugače, manj restriktivno. Bistvena razlika med ZKZ in ZG je, da ZG ob izpolnjevanju enakih pogojev predkupnih upravičencev prednosti ne daje predkupnemu upravičencu s statusom kmeta. Taka omejitev (dodaten pogoj) bi bistveno presegla omejitve, ki jih je za prodajo gozdov določil zakonodajalec.2 To pomeni, da v takšnem primeru velja avtonomija strank. Udeleženci obligacijskih razmerij namreč ta prosto urejajo, kar kot splošno načelo določa že 3. člen Obligacijskega zakonika (OZ). Avtonomija strank je omejena samo v primeru, da je obligacijsko razmerje v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. V primeru odločitev prodajalca, da proda gozd enemu od predkupnih upravičencev enakega položaja, ne nasprotuje ničemur od navedenega. Zato je v takšnih primerih tudi sklicevanje na četrti odstavek 23. člena ZKZ nepotrebno.
brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - obrazložitev odločbe
Obrazložitev izpodbijane odločbe ne obsega navedbe nobene določbe, niti predpisa, na katere se odločba opira, prav tako ne obsega razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje in uporabljeno pravno podlago narekujejo odločbo, kot jo je sprejela toženka. Navedene pomanjkljivosti sodišču tako povsem onemogočajo presojo zakonitosti izpodbijane odločbe. Če obrazložitev upravne odločbe nima predpisane vsebine, stranki namreč ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.
ZDavP-2 člen 74, 74/3. ZDoh-2 člen 105, 105/3, 105/3-11.
dohodnina - davek od drugih dohodkov - akontacija dohodnine - posojilna pogodba - navidezni pravni posel (simuliran pravni posel) - povečanje vrednosti premoženja - aktivno ravnanje
Tožnik utemeljeno izpostavlja, da toženka v dosedanjem postopku ni zadostno opredelila, kateri pravni posel naj bi bil prikrit in s tem relevanten za obdavčitev. Drugostopenjski organ je glede tega le nekonkretizirano navrgel, da naj bi šlo za izplačilo sredstev tožniku kot nekdanjemu direktorju družb B. in C. Kolikor navedeno drži, bi bilo treba to razmerje tožnika natančneje opredeliti. Kajti, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, tožnik v teh dveh družbah ni bil le poslovodja, temveč je bil tudi njun družbenik. Vse navedeno pomeni, da je bil s tema družbama lahko v razmerju na podlagi različnih pravnih podlag: morebiti delovnopravno, morebiti zgolj korporacijskopravno, morebiti le obligacijskopravno. V vsakem primeru bi bilo treba z gotovostjo opredeliti prikriti pravni posel oz. pravo ekonomsko vsebino, kdaj je do obdavčljivega dogodka prišlo, ter posledično identificirati, kdo je zavezanec za davek. Šele ko bi bil konkretno opredeljen prikriti pravni posel, ki naj bi bil relevanten za obdavčenje, pa bi bila možna preverba, tj. da naj se ugotovi, ali se sporni tožnikov dohodek lahko kvalificira pod katero izmed vrst dohodkov, ki jih ureja ZDoh-2
blagovna znamka - registracija blagovne znamke - ugovor zoper registracijo znamke - verjetnost zmede v javnosti
Sodišče se strinja s presojo toženke, da so primerjani znaki glede na rezultate pomenske, vizualne in fonetične analize med seboj podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti. Pri tem je toženka sicer upoštevala, da je stopnja pozornosti relevantnega potrošnika v tem primeru višja, vendar sodišče soglaša, da bi lahko kljub temu prišlo do zmede med potrošniki oziroma zmotnega povezovanja med znaki. Toženka je upoštevala tudi načelo, da sta podobnost znakov in podobnost blaga odvisna kriterija.
ZOUTPI člen 30, 30/1, 38, 38/1, 38/3, 42, 42/1, 42/1-23.
inšpekcijski postopek - ukrep tržnega inšpektorja - prepoved prodaje - prodajalna tobačnih izdelkov - ne bis in idem - skrajšani ugotovitveni postopek - uporaba materialnega prava - teorija ratio legis - plačilni nalog - sprememba tožbe - pravni interes
Iz izpodbijane odločbe izhaja, da prepoved prodaje izdelkov traja šest mesecev od dneva vročitve odločbe. Tožnik za izpodbojno tožbo zaradi vmesnega preteka obdobja šestih mesecev nima več pravnega interesa, saj svojega položaja ne more (več) izboljšati.
Iz spisovnih podatkov sicer izhaja, da je bil prekrškovni postopek zoper tožnika (kot pravno oseba) s sklepom ustavljen, saj je uveljavil ekskulpacijski razlog. Kar pa ne pomeni, da je bil ustavljen tudi zoper odgovorno osebo pravne osebe. Nadzorni in prekrškovni postopek pa imata različen ratio legis ter drugačne pravne posledice za storilca, zaradi česar nista v koliziji po načelu prepovedi ponovnega sojenja.
Navedba tožnika, da mu je bila tekom izreka ukrepa na osnovi ugotovljene kršitve ukrepa kršena pravica do izjave, je neutemeljena, saj se pri izdaji plačilniega naloga ne zahteva, da bi morala biti storilcu dana možnost izjave, predvideva se le seznanitev s prekrškom in dokazi zanj, s čimer je bil tožnik nesporno seznanjen. Tožniku zato pravica do neposredne seznanitve s prekrškom ni bila kršena.
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3, 3/1. ZMZ-1 člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - predaja Republiki Hrvaški - sistemske pomanjkljivosti
Sodišče ugotavlja, da tožnik niti v postopku pred toženo stranko, niti v tožbi ni navajal nobenih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da bi Hrvaška kot odgovorna država članica za presojo njegove prošnje za mednarodno zaščito onemogočila njegov dostop do azilnega postopka oziroma da ga bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomeni ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje. Tožnik dejansko ni prerekal oziroma nasprotoval ugotovitvi tožene stranke, da na Hrvaškem sploh ni šel v azilni dom in torej sploh ni bil izpostavljen življenjskim razmeram v Azilnem domu na Hrvaškem, iz katerih bi izhajalo nečloveško ravnanje.
Glede morebitnih ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilca za mednarodno zaščito.