Opomin pred začetkom davčne izvršbe ni upravni akt v smislu ZUP, niti se z njim ne posega v pravice, pravne koristi ali obveznosti davčnega dolžnika. Opomin pred izvršbo je po svoji vsebini fakultativni poziv k izpolnitvi že zapadle davčne obveznosti. Podane niso niti zatrjevane procesne kršitve, saj davčni organ z izdajo opomina (še) ni začel postopka davčne izvršbe zoper tožnika. Da bi moral pred zavrženjem nedovoljene pritožbe organ v okoliščinah konkretnega primera izvesti posebni ugotovitveni postopek, pa ne določata ne ZDavP-2 ne ZUP.
mednarodna zaščita - ponovni postopek - zavrženje zahtevka za uvedbo ponovnega postopka - novi dokazi in nova dejstva
Toženka je tudi po presoji sodišča tako pravilno ugotovila, da tožnik v Zahtevku ni navedel novih dejstev, ki pomembno povečujejo verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite, zato je toženka pravilno ugotovila, da niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 64. člena ZMZ-1, in na podlagi četrtega odstavka 65. člena ZMZ-1 pravilno zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji, ki ga je podal 22. 12. 2023.
promet s kmetijskimi zemljišči - status kmeta - izjava o sprejemu ponudbe - izpolnjevanje pogojev ob sprejemu ponudbe
Kupoprodajna pogodba za kmetijska zemljišča je sklenjena s trenutkom sprejema izjave o sprejemu ponudbe, zato mora dejstvo, na katerega predkupni upravičenec opira svojo predkupno pravico obstajati ob sprejemu ponudbe. Dejstvo, da je tožnica "drug kmet", ob vložitvi izjave o sprejemu ponudbe ni obstajalo, saj tožnica še ni vložila izjave po četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ. Zato tožnica z izjavo na zapisnik pri upravni enoti dne 29.10.2021, ki jo je utemeljevala na četrti alineji prvega odstavka 24. člena ZKZ, ni mogla izkazati, da bo zemljišča, ki so bila predmet ponudbe pridobila po odložim pogojem odobritve in na teh zemljiščih pridobivala pomemben del prihodka.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - zavrženje prošnje za mednarodno zaščito - sistemske pomanjkljivosti - Republika Hrvaška - prosilec iz Maroka
V obravnavani zadevi ni sporno, da bo tožnik v primeru vrnitve na Hrvaško v okviru dublinskega postopka obravnavan kot prosilec za mednarodno zaščito in ne kot tujec. Glede na navedeno, je po presoji sodišča za ugotavljanje ovir za predajo Republiki Hrvaški na podlagi Uredbe Dublin III, bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito.
mednarodna zaščita - mladoletnik brez spremstva - varna izvorna država
Tožena stranka bi morala pred izdajo izpodbijane odločbe zaradi spoštovanja načela največje koristi otroka odpraviti vsak dvom glede tožnikovega pravnega in dejanskega položaja in njegove prihodnosti ter natančneje raziskati, ali je možna tožnikova vrnitev k staršem, drugemu sorodniku, skrbniku ali ustrezni državni instituciji v izvorni državi. Šele v tem primeru bi bila možna celovita presoja, ali je izvorna država ob upoštevanju tožnikovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito (mladoletnik brez spremstva) v skladu z ZMZ-1 zanj varna (prvi odstavek 62. člena ZMZ-1), ali pa bo morda tožnik v primeru vrnitve soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1.
brezplačna pravna pomoč - izrek odločbe - dan vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči - po pooblaščencu vložena prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči - prošnja za dodelitev BPP
Zakon ne določa, da je datum dodelitve BPP obvezna sestavina odločbe, je pa glede tega, katere stroške oziroma dejanja zajema dodeljena BPP v povezavi z dnem vložitve prošnje, jasna določba drugega odstavka 11. člena ZBPP, ki določa, da dodeljena brezplačna pravna pomoč zajema tiste stroške sodnega postopka, ki so nastali po dnevu vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči ter plačilo za dejanja pravne pomoči, ki do dneva vložitve prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči še niso bila opravljena. Glede na navedeno je povsem določljivo, od katerega datuma tožniku pripada BPP, o čemer obstaja tudi že ustaljena sodna praksa.
Glede na to, da je iz I. točke izreka jasno razvidno, da gre za zastopanje v pravdi, napaka v II. točki, ki govori o predlogu namesto o tožbi, ne pomeni, da je izrek tako nejasen, da iz njega ne bi bilo mogoče nedvoumno razbrati, kakšna je tožnikova pravica oziroma obveznost.
Dopolnjeni tožbeni zahtevki pusti objektivno spremembo tožbe v smislu drugega odstavka 184. člena ZPP, in sicer uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, kot subjektivno spremembo, saj se nov zahtevek ne nanaša na sedaj toženo stranko, pač pa bi ga tožnica morala v skladu z 58. členom ZUreP-2 naperiti zoper občino, ki je prostorski akt sprejela.
Okoljevarstveno soglasje po svoji pravni naravi ni odločba, ki bi jo bilo mogoče prisilno izvršiti, ampak gre za odločbo, ki dodeli pravico nosilcu nameravanega posega, da izvede nameravani poseg v okviru pogojev, ki so določeni v izdanem okoljevarstvenem soglasju. Taka odločba pa le učinkuje, in sicer tako, da daje posegu, ki je izveden v okviru z njo določenih pogojev, status zakonitosti oziroma legalnosti, kot izhaja iz tretjega odstavka 61. čelna ZVO-1, ki določa, da se v okoljevarstvenem soglasju določijo pogoji, ki jih je treba upoštevati pri pripravi dokumentacije za izvedbo posega, oziroma za samo izvedbo posega. Zato je pravilno stališče, da ničnostni razlog po drugi točki že na podlagi pravne narave okoljevarstvenega soglasja ne more biti podan.
Določbe SPZ ne dajejo podlage za tožničino trditev, da bi morali vsi lastniki zemljišč vložiti vlogo za izdajo okoljevarstvenega soglasja.
začasna odredba v upravnem sporu - enotno dovoljenje za prebivanje in delo - izdaja začasne odredbe - razveljavitev dovoljenja - odložitvena začasna odredba
Izdaja (odložitvene) začasne odredbe v zadevi ne more temeljiti na samem dejstvu razveljavitve dovoljenja za začasno prebivanje, temveč na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi njega oz. v povezavi z njim tožniku lahko nastala, še preden bi sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, ali je izpodbijana odločitev pravilna in zakonita.
Sodišče ugotavlja, da je ob odsotnosti kakršnihkoli nasprotnih navedb toženke dejstvo nastale težko popravljive škode, sploh glede na tožnikovo izgubo statusa, odsotnost sredstev za preživljanje in prihodkov ter (grozečo) izgubo prebivališča, ob tem, da v Sloveniji nima nobene druge pridobitne možnosti, izkazano s potrebno stopnjo verjetnosti.
Ker toženka ni podala nobenih navedb o nujnosti razveljavitve enotnega dovoljenja za prebivanje in delo z vidika varovanja javnega interesa in tretjih oseb, sodišče ugotavlja, da je z zadostno verjetnostjo izkazano, da nasproti izdaji začasne odredbe ne stoji javni interes oz. pravno varovani interes nasprotne stranke oz. da ta ne bosta prizadeta z izdano začasno odredbo.
Navedbe tožeče stranke se lahko kvečjemu razume, da je Upravna enota oziroma njen uradnik storil kaznivo dejanje v upravnem postopku. To pa ni ničnostni razlog po 2. točki prvega odstavka 279. člena ZUP. Slednji se nanaša na vprašanje, ali bi z izvršitvijo odločbe prišlo do kaznivega dejanja. Določnih trditev v tem okviru pa tožeča stranka ni postavila.
Kar pa se tiče prisiljenja, izsiljevanja, pritiska ali drugega nedovoljenega dejanja, velja, da je vsebina izdane odločbe njihova posledica. Med nedovoljenimi ravnanji in odločbo je vzročna zveza. Samo ravnanje, torej kdo, kdaj in s kakšnimi konkretnimi dejanji je storil in na koga je pritiskal, pa mora biti izkazano. Prisila je konkretna in se je vršila na določen organ. Nič od naštetega Upravna enota ni zaznala, tožeča stranka pa ne izkazala. Ta je dala ponudbo za prodajo svojega gozdnega zemljišča, stranka z interesom pa jo je sprejela. Upravna enota je, po tem ko je preverila, ali so izpolnjene predpostavke po ZKZ, ta pravni posel odobrila.
Sicer pa se da iz tožbenih navedb razbrati, da je srž nesoglasij v gradnji cestnega križišča. To bi morda sodilo na področje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja v odločbi o odobritvi pravnega posla. S tem v zvezi je Ustavno sodišče Republike Slovenije oblikovalo naslednje stališče. Ugotovljeno dejansko stanje v prvotnem postopku ni predmet (ponovne) presoje v postopku za izrek ničnosti te odločbe.
brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - prošnja za dodelitev BPP - neskladja v prosilčevi izjavi - prosta presoja dokazov
Po presoji sodišča je tožena stranka v izpodbijani odločbi obširno in argumentirano pojasnila, na kakšni podlagi je pri ocenjevanju opisanega neskladja med predmetno prošnjo za brezplačno pravno pomoč ter tožnikovimi vlogami v kazenskem postopku, v katerih se je izrekal glede zagovornika, poklonila svojo vero slednjim.
A. A. je kmetijska zemljišča ponudila v zakup v tako imenovanem paketu, torej kot celoto, vsa zemljišča skupaj, za eno(tno) ceno najema. Pri tem je v svoji ponudbi za zemljišča v solastnini zapisala le polovico površin (kar ustreza njenemu solastniškemu deležu). Ni pa označila delov teh kmetijskih zemljišč v naravi. Še drugače, ostalo je neznano, kaj naj bi obsegal zakup. To pa pomeni le eno: predmet zakupa ni bil določen oziroma ni bil določljiv. Ponudba ni vsebovala podatkov, ki bi omogočili identifikacijo delov treh kmetijskih zemljišč v solasti, namenjenih zakupu (38. člen in 35. člen OZ ter peti odstavek 27. člena ZKZ). A. A. bi lahko dala del kmetijskega zemljišča v solasti v najem, toda le, če bi ga točno označila v ponudbi in bi za to imela strinjanje solastnice, B. B.
Po ustaljeni sodni praksi je ocenjevanje vlog, prispelih na javni razpis, po razpisnih merilih v pristojnosti ocenjevalne komisije. Ocenjevanje vlog je strokovno opravilo, tako da v te ocene sodišče ne sme posegati. V upravnem sporu se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernost ali ustreznost določenega merila javnega razpisa. Sodišče torej presoja le, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava. Posledično se sodišče ne more spuščati v presojo, ali je tožena stranka pravilno ocenila projekt, ki je predmet prijave na javni razpis. Upoštevaje vsebino izpodbijanega sklepa in tožbenih navedb pa mora presoditi, ali je tožena stranka ocenila vlogo na podlagi objavljenih meril in ali je svojo oceno ustrezno obrazložila.
Tožeča stranka s tem, ko ugovarja, da je bilo ocenjevanje subjektivno in nestrokovno, po vsebini ugovarja ocenjevanju komisije. Gre za strokovno oceno, ki je sodišče, ko že pojasnjeno, ne more presojati, saj za to ni usposobljeno.
ZUS-1 člen 36, 36/1, 36/1-6. ZTro-1 člen 93, 93/1. Direktiva Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije člen 8.
trošarine - vračilo trošarine - vračilo trošarine za energente - pogoji za vračilo - gradbeništvo - delovni stroj - pravni interes - zavrženje tožbe
Tožnik odločbo davčnega organa izpodbija tudi v delu 1. točke izreka, s katerim je davčni organ njegovemu zahtevku za vračilo trošarine ugodil. Ker je tožnik v tem delu s svojim zahtevkom uspel, si s tožbo v navedenem obsegu ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zato v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za ta upravni spor.
Pojem "statičen delovni stroj" iz prvega odstavka 93. člena ZTro-1 po presoji Vrhovnega sodišča lahko pomeni le delovne stroje, ki so dovolj trdno povezani s tlemi, da so nepremični in niso le parkirani. Delovni stroji, ki se lahko premikajo, bodisi zato, ker imajo kolesa ali pa so premakljivi s pomočjo drugih strojev, so premični. Torej ne morejo biti opredeljeni kot statični (stacionarni) delovni stroji.
Po presoji sodišča je davčni organ glede na značilnosti delovnih strojev pravilno ocenil, da buldožer, nakladač, valjar in demper niso omejeno mobilni oziroma statični stroji, niti niso delovali v dejavnosti gradbeništva.
Davčni organ se sklicuje na odločbo organa prve stopnje, s katero je bilo odločeno, da se tožnik šteje za rezidenta Slovenije od 1. 1. 2014 dalje. Tožnik zoper navedeno odločbo ni vložil pritožbe, zato se ta odločba šteje za dokončno in pravnomočno. To pa tudi po presoji sodišča, pomeni, da je bilo vprašanje rezidentstva ugotovljeno v postopku, ki je dokončno oziroma pravnomočno končan, in je zato davčni organ pri odmeri dohodnine utemeljeno upošteval omenjeno odločitev. Gre namreč za vprašanje, ki je predhodno pri izdaji odmerne odločbe in je o njem že pravnomočno odločeno.
omejitev gibanja tujcu - nastanitev v centru za tujce - nujnost in sorazmernost ukrepa - nevarnost pobega - identiteta
Drži, da zgolj dejstvo, da državljan tretje države nima osebnih dokumentov, samo po sebi ne opravičuje omejitve gibanja, kar zatrjuje tožnik v tožbi. Vendar so neutemeljena njegova nadaljnja izvajanja, da toženka v konkretnem primeru ni celovito ugotavljala dejanskega stanja, saj je iz prej povedanega razviden cel spekter (nespornih) okoliščin, ki jih je toženka pri odločanju upoštevala, iz obrazložitve izpodbijane odločbe pa so tudi spoznavni razlogi, ki so bistveni za sprejeto odločitev, vključno z okoliščinami, ki utemeljujejo zaključek, da pri tožniku obstaja nevarnost pobega, in razlogi, zaradi katerih mu ni bilo mogoče izreči milejšega ukrepa.
mednarodna zaščita - omejitev gibanja - odvzem prostosti - razlogi za odvzem - pomanjkljiva obrazložitev
Pri 82.a in 82.b členu ZMZ-1 ter 84. členu ZMZ-1 gre torej za dve različni pravni podlagi, pri čemer je nujna uporaba odvisna od dejanskega stanja oz. okoliščin konkretnega primera, pa tudi od cilja oz. namena, ki ga želi pristojen organ z izrečenim ukrepom doseči. Ob tem velja posebej opozoriti, da je pri izreku ukrepa po 84. členu ZMZ-1 vedno potrebno opraviti tudi test sorazmernosti, v okviru katerega se tudi presodi, ali je zasledovani cilj mogoče doseči z milejšim sredstvom oz. posegom. Če je cilj prevencija, je glede na okoliščine primera, lahko primernejši eden od ukrepov iz 82.b člena ZMZ-1.
Ker gre pri omejitvi gibanja po 84. členu ZMZ-1 za nujen, preventiven (in ne za kaznovalen) ukrep, je ključna prav navedba okoliščin, iz katerih izhaja verjetnost, da bo prosilec s kršitvami nadaljeval. Ni torej odločilno, ali tožnikovo ravnanje predstavlja kršitev Uredbe o hišnem redu v azilnem domu, ali pa lažjo ali težjo kršitev po 82.a členu ZMZ-1, ampak ali je odvzem prostosti nujno potreben zaradi varstva v 4. alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 navedenih dobrin. Izkazana in v smislu 4. alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustrezno ovrednotena morajo torej biti takšna dejstva in okoliščine (vključno z nevarnostjo ponovitve ravnanj, njihovo intenziteto, odnosom družbe in prosilca do dejanj … ), ki utemeljujejo zaključek o nujnosti, primernosti in sorazmernosti odvzema prostosti.
Tožnik v prošnji za dodelitev BPP ni navedel nikakršnih okoliščin, na podlagi katerih bi lahko toženka ugotovila, da so v zadevi izpolnjeni pogoji iz 24. člena ZBPP, tj. da je vložitev odgovora na pritožbo razumna. Tožnik ni navedel nobenega dejstva ali okoliščine, ki bi toženki omogočala presojo, da je za odobritev BPP za odgovor na pritožbo izpolnjen tudi pogoj iz 24. člena ZBPP. Tožnik namreč (kljub temu, da je bil pri podaji odgovora na poziv zastopan po pooblaščenki - odvetnici) ni v ničemer (niti laično) navedel, glede česa konkretno je potrebno odgovoriti na pritožbo oz. zakaj naj bi bil za njegov uspeh v konkretnem pritožbenem postopku odgovor na pritožbo potreben oziroma razumen.
komunalni prispevek - odmera komunalnega prispevka - izboljšanje komunalne opremljenosti - rok za izdajo odmerne odločbe
Ob nespornem dejstvu, tj. času priklopa objekta na kanalizacijsko omrežje v juniju 2013, ni mogoče šteti, da je bila odmera komunalnega prispevka za priklop na to vrsto komunalne opreme (zaradi izboljšanja komunalne opremljenosti) z izpodbijano odločbo (izdano dne 23. 3. 2021) opravljena v razumnem času od trenutka zakonitega priklopa. Od trenutka priklopa do izdaje izpodbijane odločbe je namreč poteklo že več kot 8 let. Ker gre za namensko javno dajatev, namenjeno izgradnji oziroma izboljšanju komunalne opremljenosti zemljišča, sodišče glede na pretečen čas od trenutka priklopa do izdaje odmerne odločbe sodi, da ni (več) podane vzročne zveze med izgradnjo oziroma izboljšanjem komunalne opremljenosti stavbnega zemljišča in posledično odmero komunalnega prispevka kot enega izmed finančnih virov za to izgradnjo oziroma za izboljšanje komunalne opremljenosti zemljišča z javnim kanalizacijskim omrežjem.
Kolikor bi toženka izdala odločbo, ki bi imela naravo predloga sporazuma, bi to moralo iz akta (in njegovega izreka) izhajati. V obravnavani zadevi pa to ne izhaja, pač pa iz odločbe izhaja naložitev obveznosti. Toženka bi lahko na podlagi drugega odstavka 213. člena ZUP, v kolikor bi želela, da je njena odločitev pogojna, določila, da je glede na področni zakon, oziroma naravo zadeve, njena odločitev sprejeta pod pogojem (conditio). V obravnavanem primeru bi to lahko bil sklenjen sporazum o odškodnini, kar pa ne iz prve in ne iz tretje točke izreka, ki se nanaša na tožnika, ne izhaja, pa tudi ne iz druge točke v smislu, da je dosežen sporazum pogoj za izdajo odločbe.
Iz odločbe bi moralo izhajati, na kakšen način je bil določen kot delodajalec pri katerem je bolezen nastala, in kako je toženka ugotavljala, da naj bi bili izpolnjeni pogoji za izplačilo odškodnine. Dejstvo je, da tudi kolikor bi toženka izdala odločbo iz katere bi izhajalo, da je sklenjena pod pogojem sklenitve sporazuma, da toženka odloča o obveznosti delodajalca, da pristopi k sklenitvi sporazuma o plačilu v odločbi določenega dela odškodnine, kot tisti subjekt, ki je po zakonu k temu lahko zavezan, torej odloča o temelju zahtevka. Razlogi za to pa morajo biti razvidni iz akta, ki ga izda.