Pritožbeno sodišče je izhajalo z materialnopravnega izhodiča, da se prenovitev ne domneva, marveč mora biti izražena, nato je zaostrilo trditveno in dokazno breme tožene stranke do skrajnosti in sprejelo zanjo neugodno dokazno oceno. S tem je v celoti zasenčilo bistvo življenjskega dogodka, kakor je bil ugotovljen v veliki meri z zaslišanjem same tožnice, in na ta način ukrivilo dejansko stanje do te mere, da je procesni rezultat pravnomočne sodbe (odločitev o konkretnem primeru) diametralno nasproten, kot je bil pred sodiščem prve stopnje. Tega ni smelo storiti na tak način.

V literaturi in sodni praksi ni sporno kdaj in zakaj mora ob poseganju v dejansko stanje pritožbeno sodišče razpisati pritožbeno obravnavo ter na njej ponoviti že izvedene dokaze.

Ker dokazna ocena sodišča prve stopnje temelji tudi na (ali celo predvsem) na izpovedbi tožnice o okoliščinah sklepanja druge najemne pogodbe, je pritožbeno sodišče s posegom vanjo, ne da bi svojo drugačno dejansko hipotezo preizkusilo v kontradiktornem dokaznem postopku na pritožbeni obravnavi, kršilo že procesnopravna pravila, konkretno drugi odstavek 347. člena ZPP.

Dejstvo, da je predlagatelj postopka nekdanji sodnik sodišča, ki je pristojno odločati o zadevi, da gre za majhno sodišče in majhen kraj, in tudi upoštevaje naravo zadeve - spor med sorodniki, natančneje razdružitev solastnega premoženja med sorodniki, utegne pri nasprotnem udeležencu in v javnosti vzbuditi dvom v korektnost postopka in nepristranskost sojenja.
Upoštevaje še dejstvo, da je predlagatelj delegacije nasprotni udeleženec, torej stranka (in ne sodišče), in da je nasprotni udeleženec že izrazil dvom v nepristranskost sodišča, je po presoji Vrhovnega sodišča tehten razlog v smislu določbe 67. člena ZPP za določitev drugega pristojnega sodišča, da postopa v zadevi.