URS člen 3, 3/2, 15, 15/1, 15/4, 39, 39/1, 39/2, 44, 45, 88, 90. ZUS člen 34, 34/1, 34/1-4.
peticija - metoda razlage ustave
Ker samo jezikovna razlaga določila 45. člena Ustave ne daje določnega odgovora na to vprašanje, je sodišče v presoji upoštevalo tudi teleološko, sistematično in dinamično metodo razlage, ki so v povezavi z jezikovno razlago v tem primeru odločujoče in pretehtajo razlago, da je treba človekove pravice razlagati tako, da se lahko učinkovito uresničujejo in varujejo in je odločilo, ker je vložil tožbo zaradi varstva pravice do peticije v zadevi, v kateri je neposredno politično participiral oziroma ima zakonito možnost udeležbe v procesu pravno urejenega političnega diskurza v predstavniškem organu lokalne skupnosti, je tožbo sodišče zavrglo, ker tožniku z dejanjem tožene stranke očitno ni bilo poseženo v tožnikovo pravico do peticije.
URS člen 54. ZUS člen 46, 46/6, 59, 59/2. MKOP člen 18. ZUP (1986) člen 1.
zastopanje otroka - roditeljska pravica - stiki z otrokom
Starš, pri katerem otrok ne živi, ima načeloma pravico do zastopanja otroka v pravnih postopkih že na podlagi ZZZDR in 54. člena Ustave, zato ni potreben nikakršen zahtevek na center za socialno delo, da mu le-ta prizna omenjeno pravico, saj ta pravica izhaja iz same zakonodaje. To pomeni, da tožena stranka nima prav, ko odločitev, da ne gre za upravno stvar utemeljuje s tem, da je zakoniti zastopnik otroka samo tisti, ki izvršuje roditeljsko pravico, to pa je tisti od staršev, pri katerem otrok živi.
ZPZRTH člen 10, 11, 12, 13. ZSRR člen 2, 2/2, 16, 16/1, 20, 21, 25, 25/1-3. Uredba o podrobnejših pogojih in merilih za dodeljevanje spodbud, pomembnih za skladni regionalni razvoj člen 6, 13. URS člen 25, 87, 120, 120/2.
načelo zakonitosti - pristojnost
Sodišče izhaja iz interpretacije, da je že ZSSRR pred uveljavitvijo ZSSRR-A, to je pred 14. 6. 2003, dopuščal pritožbo zoper prvostopenjski sklep na ministrstvo.
V izhodišču obravnavane zadeve je med strankama sporno vprašanje, ali je bila tožena stranka dolžna tožniku izdati pisni akt o razrešitvi s funkcije podžupana v skladu s pravili ZUP ali ne. To vprašanje je bistveno in med strankama sporno. Od navedenega vprašanja je odvisno, ali bi tožena stranka zaradi narave oziroma statusa pravno zavarovane procesne pravice iz 22. in 25. člena Ustave morala izdati ustrezen akt ob izvajanju sprejete odločitve iz svoje pristojnosti. Ustavne pravice se namreč uresničujejo neposredno na podlagi Ustave, zaradi njihovega učinkovitega varstva pa imajo lahko tudi organi lokalne skupnosti dolžnost izdati ustrezen akt v tudi v primeru, če zakon izrecno za konkretno dejansko okoliščino (razrešitev s funkcije podžupana) ne predvideva izdaje posebnega akta. Zakonodajalec vseh konkretnih dejanj, zaradi katerih mora organ lokalne skupnosti pri izvrševanju odločitev, ki jih je sprejel v okviru svojih pristojnosti, ni mogel vnaprej predvideti, zato je na splošno določil, da so organi občine pri izvrševanju nalog iz svoje pristojnosti dolžni ravnati v skladu z Ustavo in zakoni. Ker Ustava zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in ker se v upravnem sporu lahko med drugim izpodbijajo tudi posamični akti o razrešitvah funkcionarjev, pa tožnik izpodbija prav akt o njegovi razrešitvi s funkcije podžupana, bi tožena stranka morala zaradi tožnikove procesne pravice iz 22. člena Ustave tudi v tem primeru izdati tožniku ustrezen akt v predpisani obliki in z obveznimi sestavnimi deli po standardih, ki jih določa ZUP. Med druge javnopravne stvari, ki po definiciji 2. člena ZUP nimajo značaja upravne stvari, je treba uvrstiti tudi tako pomembne javno-pravne zadeve, kakršna je razrešitev občinskega funkcionarja s funkcije podžupana, sodno varstvo pravic in zakonitih interesov državljanov. To je bistveno oteženo v primeru, če ni izdan ustrezen akt po pravilih ZUP. Da v konkretnem primeru ne bi šlo za poseg v tožnikovo pravico iz 22. člena Ustave, bi morala tožena stranka ob smiselni uporabi ZUP izdati ustrezen akt po pravilih ZUP v predpisani obliki in z vsemi sestavnimi deli, ki jih kot obvezne določa. Šele z izdajo (in ne z ugotovitvijo izida glasovanja o razrešitvi s funkcije) akta o razrešitvi namreč nastopijo pravne posledice izida glasovanja, kajti tudi v zadevah, kot je sporna razrešitev, je treba ob smiselni uporabi določb 207. člena ZUP (4. člen ZUP) šteti, da je o stvari odločeno (šele) z izdajo posamičnega akta, ki ima sestavine, predpisane za upravno odločbo. Določba 1. odstavka 33.a člena ZLS ne vsebuje materialnih pogojev za razrešitev, to pa pomeni, da ima tožena stranka pri odločanju o razrešitvi podžupana široko polje diskrecije, iz česar sledi, da mora biti vpliv kršitve procesnih pravil, ki niso absolutne kršitve predpisov o postopku, tudi dokazan, ne samo zatrjevan. Na splošno je dopustnost upravnega spora urejena z določbo 1. odstavka 4. člena ZUS. Vsakdo pa, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes, kar pomeni, da mora izkazovati, da je odločitev sodišča nujna zaradi varstva njegovih pravic, ker bi mu morebitna ugodna rešitev zagotavljala neko pravico ali pravno korist, ki je brez sodne odločbe ne bi bilo, pri čemer je trditveno in dokazno breme na njegovi strani. Po določbi 3. odstavka 1. člena ZUS se presojajo le posamični akti in dejanja, s katerimi se posega v ustavne pravice, vendar skladno z načelom subsidiarnosti upravnega spora le v primeru, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, kar implicitno predpostavlja dopustnost sodnega varstva.
Sodišče mora v obeh primerih - če je domnevni kršitelj nosilec javnih pooblastil in tudi če je tožnik zasebno-pravni subjekt, uporabiti klavzulo subsidiarnosti. Kadar gre za spor, v katerem tožena stranka ni nosilec javnih pooblastil, ampak gre za zasebno-pravni subjekt, potem sodišču klavzule subsidiarnosti ni treba presojati po strogi metodi, ampak presoja po enostavnejši metodi, ali je zagotovljeno sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti. Za sodno varstvo pravice do pravnega sredstva iz določila 25. člena Ustave RS sodišče ni pristojno, ker izpodbijana razsodba ni odločba nosilca javnih pooblastil v smislu 25. člena Ustave. Za varstvo osebnostnih pravic v smislu osebne integritete (35. člen Ustave) je celo po izrecnih določbah Obligacijskega zakonika pristojno pravdno sodišče. Ravno tako ni nobene ovire za varstvo svobode izražanja pred pravdnim sodiščem, ker gre za spor med zasebno-pravnimi subjekti. Ugotovitveno odločbo o neustavnem posegu v iztožljive pravice pa lahko izda katero koli državno sodišče v Sloveniji, kajti sodišča morajo zagotavljati sodno varstvo človekovih pravic ter pravico do odprave posledic njihove kršitve (4. odstavek 15. člena Ustave) in imajo zato na podlagi določila 15. člena možnost odločiti o vsem, kar je potrebno za učinkovito varstvo človekovih pravic, kar vključuje tudi odpravo posledic kršitve pravic.
Sodišče je moralo tožbo zavreči, ker dejanje drugotožene stranke, zaradi katere je bila vložena tožba, torej njeno domnevno sojenje v nerazumnem roku, več ne traja, saj je drugotožena stranka o zadevi že odločila; zaradi tega tožnik tudi nima več pravnega interesa za vodenje upravnega spora zaradi sojenja v nerazumnem roku proti drugotoženi stranki, ki je o zadevi že v celoti odločila. Sodno varstvo v upravnem sporu zaradi pravice do sojenja v razumnem roku se zagotavlja s ciljem, da se prepreči nadaljnje nepotrebno odlašanje pristojnega sodišča. Ko pristojno sodišče o tožbi odloči, pravnega interesa za varstvo te pravice v upravnem sporu ni več, saj posega v ustavno pravico ni več mogoče preprečevati. Zgolj dejanske podlage za morebitne druge zahtevke, za katere obstaja drugo sodno varstvo (odškodnina), pa upravno sodišče niti ni pristojno ugotavljati.
ZUP člen 6, 254, 254/2. ZSZ člen 3, 4, 5, 10/2. ZUreP člen 137, 137/4, 137/4-1. ZGO-1 člen 22, 22/1, 22/2, 213, 214. URS člen 15, 15/1, 15/2, 15/3, 33, 70, 70/1, 120, 120/2, 156. ZV-1 člen 15, 15/1, 15/5, 17, 18, 18/1, 18/6. ZGJS člen 6, 76, 76/4. ZLS člen 2, 2/2, 21, 21/2, 29, 33, 61. ZVO člen 26, 26-2. ZUS člen 2, 2/1, 60, 60/1, 60/1-2, 60/1-4, 60/3.
varstvo lastninske pravice - grajeno javno dobro
Javno dobro je lahko v zasebni lasti, vendar pa mora zakon določiti način uresničevanja lastninske pravice na javnem dobru oziroma mora določiti načine omejevanja lastninske pravice na javnem dobru. Upravni organ bi moral v ugotovitvenem postopku utemeljiti dejstvo, da je učinek predmetne čistilne naprave na izvajanje obvezne lokalne službe tolikšen, da jo je treba šteti za javni infrastrukturni objekt v smislu 1. odstavka 4. člena ZSZ v zvezi s 1. odstavkom 3. člena ZSZ, čeprav je čistilna naprava z vidika lastninskih razmerij v zasebni lasti. Posledica določitve statusa grajenega javnega dobra na izvrševanje lastninske pravice je ta, da nepremičnina, ki je grajeno javno dobro, ni v pravnem prometu (2. odstavek 10. člena ZSZ), kar pomeni, da z njo ni mogoče razpolagati. Tožena stranka je napačno razlagala in uporabila razmerje med določilom 5. člena ZSZ in varstvom lastninske pravice, ker ni upoštevala načela sorazmernosti.
ZUP člen 2, 3, 3/2, 144, 144/1, 144/1-1, 144/1-2, 145, 145/1, 146, 207. ZUVza člen 7, 7/1, 9, 9/1, 9/2, 9/3. ZUS člen 23, 23/3, 60, 60/1, 60/1-3, 60/3. URS člen 3, 13, 33, 68.
obstoj vzajemnosti - skrajšani postopek - nakup nepremičnine
Ker tožena stranka ni v upravnem postopku seznanila tožnika glede ključne dejanske ugotovitve, do katere je prišla na podlagi primerjalno-pravne analize dveh pravnih redov, zato da bi se tožnika lahko do te bistvene dejanske okoliščine izrekla in s tem zavarovala svoje pravice že v upravnem postopku, je tožena stranka kršila določilo 1. odstavka 145. člena ZUP in 146. člen ZUP.
URS člen 23, 157, 157/2. ZUS člen 1, 1/3. EKČP člen 6.
kršitev pravice do sojenja v razumnem roku
Po praksi Evropskega sodišča za človekove pravice je potrebno obstoj kršitve pravice do sojenja v razumnem roku presojati zlasti ob upoštevanju okoliščin konkretnega primera, med njimi pa predvsem kompleksnost zadeve v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje tožnika, ravnanje pristojnih organov in naravo spora ter njegov pomen za tožnika. Sodišče je tožbo zavrnilo, ker je ocenilo, da gre v tem primeru za tako v dejanskem in pravnem pogledu zapleten primer, da krivde za ne-rešitev primera ni mogoče pripisati toženi stranki.
Minister za izvrševanje zakona lahko izda pravilnik, četudi zakon nima izrecnega zakonskega pooblastila, vendar pa mora minister oceniti ob upoštevanju načela legalitete, da je izdaja pravilnika potrebna za izvrševanje namena zakona. To pomeni, da mora iz vsebine, obsega in namena zakonske določbe dovolj jasno izhajati, da je določba pravilnika potrebna za izvrševanje zakonske določbe, pri tem pa pravilnik zlasti ne sme originarno urejati pravic in obveznosti fizičnih in pravnih oseb, ker bi bilo to v nasprotju ne samo z načelom legalitete, ampak tudi z določilom 87. člena Ustave in 15. členom Ustave. Sodišče odredi ukrepe iz določila 3. odstavka 15. člena ZVO samo, če posledic ni mogoče preprečiti z drugimi ukrepi. Gre za zakonsko pravico, ki pa ima tudi ustavno podlago v določilu 1. in 2. odstavka 72. člena Ustave. Ustava pa ravno za pravico do zdravega življenjskega okolja določa, da zaradi namena zdravega življenjskega okolja zakon določa pogoje in načine za opravljanje raznih dejavnosti (2. odstavek 72. člena Ustave). To pomeni, da bi moral imeti izjemni ukrep, ki ga je sprejela tožena stranka, določno podlago v zakonu.
URS člen 3, 3/2, 23, 23/1. ZUS člen 1, 1/3, 16, 16/1, 23, 23/1, 62, 62/1. ZPP člen 81, 81/5, 154, 154/1, 154/3, 155, 155/1. ZST člen 13, 13/1. ZNP člen 5, 18, 26, 26/2, 26/3, 37, 99, 99/1. Odvetniška tarifa člen 13, 13/3.
poseg v človekove pravice - stroški postopka - sodba taksa - taksna oprostitev - odškodnina - procesna legitimacija upravnega organa v sporih zaradi posega v pravico do sodnega varstva
Sodišče je ugotovilo, da je prva tožena stranka nezakonito posegla v tožnikovo pravico do sodnega odločanja brez nepotrebnega odlašanja, ki mu jo zagotavlja Ustava Republike Slovenije v 23. členu, kajti obdobje, na katero se nanaša tožbeni zahtevek, namreč obsega čas od vložitve predmetnega predloga, to je 28. 12. 1993, do dneva, ko je sodišče odločilo o tožbi v obravnavanem primeru, to je 27. 2. 2004, torej skupno 10 let in dva meseca. Takšne dolžine časovnega obdobja reševanja predmetne zadeve v tožnikovem primeru že samo po sebi ni mogoče opredeliti v besedni zvezi "brez nepotrebnega odlašanja" ob upoštevanju določbe 1. odstavka 99. člena Zakona o nepravdnem postopku, ki kot nujen opredeljuje postopek za določitev odškodnine. Z določbami ZNP je opredeljena tako obvezna vsebina predloga (21. člen) kot tudi določena smiselna uporaba določb ZPP, s tem pa prvi toženi stranki dana možnost učinkovitega procesnega vodenja tudi s preprečevanjem morebitnih zlorab procesnih pravic udeležencev; kadar pa ugotovi, da bi bilo treba postopek opraviti po pravilih pravdnega postopka lahko s sklepom ustavi nepravdni postopek. Odločanje v upravnem sporu o zahtevani odškodnini po temelju in po višini bi v konkretnem primeru podaljšalo trajanje tega postopka, kar ni v prid učinkovitosti sodnega varstva tožnikove ustavne pravice iz 23. člena Ustave RS, ki jo s tožbo uveljavlja. Druga tožena stranka je upravni organ, ki opravlja upravne in strokovne naloge iz svoje pristojnosti in zagotavlja pogoje za delo sodišč, glede na ustavno načelo delitve oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno (2. odstavek 3. člena Ustave RS) pa glede sojenja v konkretnih zadevah nima nobenih pristojnosti, zato ne more biti tožena stranka. Ker je sodišče odločalo v sporu polne jurisdikcije v smislu 1. odstavka 23. člena ZUS, je odločalo o stroških postopka po določbah ZPP.
KZ člen 106, 106/1, 109, 109/1, 109/2, 109/4, 109/5, 109/6. URS člen 14, 14/2, 19, 22, 25, 32, 34, 35, 156. ZIKS člen 82, 82/1, 82/2, 105, 105/1, 105/3, 106, 107, 107/1, 107/2. ZUP člen 7, 28, 138, 145, 145/1. ZUS člen 60, 60/1, 60/1-4, 60/3.
diskriminacija - pogojni odpust - prekinitev postopka zaradi zahteve za presojo ustavnosti
Sistematična, jezikovna, logična in ustavi-naklonjena interpretacija določila 109. člena KZ torej dopušča, da bi tožena stranka v konkretnem primeru uporabila določilo 5. odstavka 109. člena KZ. Dejstvo, da je tožnik v upravnem postopku vložil prošnjo za pogojni odpust na podlagi določila 1. odstavka 109. člena KZ, ne odvezuje tožene stranke, da njegovo prošnjo obravnava po določilu 5. odstavka 109. člena KZ.
ZUP člen 11, 11/1. ZUS člen 61, 61/1, 72, 72/4. ZUSDDD člen 1. URS člen 3, 23, 25, 120, 120/2, 153, 153/4, 156. ZUstS člen 44, 48. MKVCP člen 6.
pravica do učinkovitega pravnega sredstva - načelo sorazmernosti - način uresničevanja pravic - stalno prebivališče državljanov naslednic nekdanje sfrj - dovoljenje za bivanje - sojenje na glavni obravnavi
Zaradi narave pravice iz 25. člena Ustave v zvezi s postopki upravnega odločanja o dovoljenjih za bivanje po presoji sodišča v konkretnem primeru ne gre za poseg v določilo 25. člena Ustave, ki bi ga bilo treba presojati po 3. odstavku 15. člena Ustave, ampak gre za način uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave, ki ga zahteva narava te pravice v konkretni vrsti upravne zadeve (2. odstavek 15. člena Ustave). Za državljane drugih republik, ki jim je 26. 2. 1992 prenehalo stalno prebivališče, zakon zahteva, da vlagatelj prošnje izkaže dejansko življenje v Republiki Sloveniji in ne neprekinjeno dejansko življenje. Stališče Ustavnega sodišča RS v odločbi z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/2003) pomeni, da v konkretnem primeru ni mogoče meritorno odločati, dokler zakonodajalec ne sprejme zakona v skladu s stališčem Ustavnega sodišča. Sodišče ne more presoditi o zadevi neposredno na podlagi ustavne odločbe oziroma "v duhu ustavnih pravic" kot pozivajo tožniki, ker Ustavno sodišče sámo pravi, da mora zakonodajalec najprej opredeliti določena merila za izpolnjevanje pogoja dejanskega življenja.
ZGim člen 28, 40, 40/2. ZSolI člen 1, 11, 11/3, 12, 12/2. ZUS člen 1, 1/3, 2, 34, 34/1-1, 41, 41/1, 41/2. URS člen 14, 23, 25, 26, 35, 157.
pravica do sodnega varstva - pravno varstvo v postopkih ocenjevanja dijakov - subsidiarno pravno varstvo pravic v upravnem sporu - zavrženje tožbe
ZGim (Ur. l. RS, št. 12/96, 59/2001) ne predvideva upravnega spora zoper dokončno oceno komisije iz določila 2. odstavka 40. člena ZGim. Zavrženje tožbe, ker tožeča stranka nima možnosti vložiti tožbe zoper izpodbijana akta v upravnem sporu, hkrati pomeni, da tožeči stranki ni bilo poseženo v pravico iz 25. oziroma 23. člena Ustave, saj tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravno zavarovanih interesih tožeče stranke. Po načelu subsidiarnosti je sodno varstvo v upravnem sporu v zadevah varstva človekovih pravic zagotovljeno, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo (157. člen URS in 3. odstavek 1. člena ter 2. člen ZUS).
Tožniki tožijo zaradi kršitve ustavne pravice iz 21. člena - varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, 34. člena - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti in 35. člena Ustave RS - varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. To naj bi storil drugi toženec v svoji zaključni besedi na glavni obravnavi 27. 6. 2003 pred Okrožnim sodiščem v A v kazenski zadevi opr. št. ..... Po presoji sodišča pa to posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo.
Če tožena stranka izvajanje določene socialno varstvene storitve uporabi tudi za dejansko podlago za odločanje v upravnem postopku ureditve stikov med družinskimi člani, potem lahko prizadeta stranka nepravilnosti glede tako ugotovljenega dejanskega stanja in tudi glede morebitnih kršitev ustavnih pravic uveljavlja v upravnem postopku v zadevi ureditve stikov med družinskimi člani, ne pa v upravnem sporu v zvezi z ugovorom zoper delo strokovne delavke zavoda po 3. razdelku VII. poglavja ZSV. Tudi dejstvo, da odgovora na ugovor zoper delo strokovne delavke ni podal svet socialno varstvenega zavoda, kot to zahteva določilo 95. člena ZSV, ampak direktor zavoda, ni razlog oziroma podlaga za sprožitev upravnega spora. V postopku odločanja o ugovoru tožnice zoper delo strokovne delavke tudi ni bilo poseženo v procesno pravico tožnice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), saj v postopku odgovora na ugovor tožnice sploh ni šlo za varstvo tožničinih pravic in tožena stranka ni odločala o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih tožeče stranke. Ker izpodbijani akt, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, sodišče zaradi načela subsidiarnosti tudi ni sprejelo v vsebinsko presojo tožbene navedbe, da je bilo z delom strokovne sodelavke v okviru razgovora s tožničinimi starši kršena materialna pravica tožnice iz določila 21. člena Ustave RS.
prosti preudarek - postopek izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev - sestavine odločbe - dokazni standardi - varstvo pravice do enakega dostopa do delovnega mesta
Vprašanje, ali je tožena stranka pri izvrševanju prostega preudarka navedla zadostno argumentacijo za ključni razlog zavrnitve oziroma zadostne dokaze za utemeljitev dejanskega stanja, je odvisno od stopnje razumnosti ključnega razloga. Bolj kot je odločitev na podlagi ključnega razloga razumna, manj se sodišče spušča v presojo spornega razloga v upravnem sporu zaradi presoje zakonitosti odločitve v smislu določil 2. in 3. točke 1. odstavka 214. člena ZUP.
ZSS člen 24, 24/3, 28, 28/1, 28/2, 29, 29/1-1, 29/2, 32, 32-2, 33, 33/1 ZP člen 258, 258b/1, 258b/3, 258b/4, 258b/5, 258h/5-1, 258h/6, 258c/3 ZUP člen 2, 2/1, 2/2, 254, 254/2 ZUS člen 25, 25/1-2, 60, 60/1-3 URS člen 14, 22, 25.
oblika in sestavni deli odločbe - ocena sodniške službe - sodnik za prekrške - pravica do napredovanja - odločba Sveta sodnikov za prekrške - kriteriji za oceno sodniške službe - pravica na podlagi zakona
V postopkih napredovanj sodnikov za prekrške je pravno zavarovani interes vlagatelja tožbe pravica do napredovanja. To ni ustavna pravica, ampak zakonska pravica. Po določilu 3. odstavka 258.b. člena ZP Svet sodnikov za prekrške odloči o oceni dela ter o položaju, pravicah in odgovornostih sodnika za prekrške prve stopnje. Prvostopenjski akt bi torej moral imeti obliko odločbe z uvodom, v katerem bi morali biti navedeni predpisi oziroma procesne podlage, na podlagi katerih je organ odločal, vključno z ZUP, določen izrek o (ne)izpolnjevanju pogojev za napredovanje, obrazložitev, ki vsebuje tudi utemeljeno oceno sodniške službe in pravni pouk. V določilu 29. člena ZSS sta temeljna kriterija za odločanje o napredovanju razčlenjena oziroma operacionalizirana prek bolj specifičnih 7 kriterijev. Ocena sodniške službe mora tiste kriterije, ki jih je težko kvantificirati (na primer: varovanje ugleda, vestnost, zanesljivost, odločnost, sposobnost ustnega in pisnega izražanja, sposobnost komuniciranja, odnos s strankami) upoštevati v opisni oceni, kar je sicer prvostopenjski organ tudi izpolnil. Tisti kriteriji, ki pa jih je mogoče kvantificirati, pa morajo biti v oceni sodniške službe kvantificirani.Tožena stranka sicer ima določeno polje proste presoje in sicer v tem smislu, da glede na aktualne potrebe v sodstvu določenemu kriteriju ali več kriterijem iz določila 29. člena ZSS v določenem obdobju dá primerno večjo težo, kot drugim kriterijem. Odločitev pa presega polje proste presoje in je zato nezakonita, če določeni kriterij tožena stranka sploh ne upošteva, čeprav ga je stranka v postopku izrecno uveljavljala.
URS člen 74, 74/1, 154, 154/1. ZUP člen 7, 8, 9, 82, 82/1, 138, 138/1, 146, 146/2, 214, 214/1-2, 214/1-3, 254, 254/2. ZPCP-1 člen 70, 70/3, 70/5, 76, 76/2, 77, 78, 78/3, 79, 79/1, 79/3, 125, 125/2-5. ZUpr člen 99, 99/3. ZUS člen 25, 25/1-1, 25/1-2, 60, 60/1-3, 60/1-4. Pravilnik o delitvi dovolilnic za mednarodni prevoz stvari v cestnem prometu in CEMT dovolilnic člen 37, 47.
načelo materialne resnice - načelo zaslišanja stranke - podelitev dovolilnic za prevoz v cestnem prometu - obvezne sestavine obrazložitve - metode interpretacije pravnega predpisa
Ker so število pravilno uporabljenih dovolilnic in posledice nepravilne uporabe dovolilnic deli materialnega prava, v zvezi s katerim je treba ugotoviti dejansko stanje in opredeliti razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov - še posebej zato, ker to materialno pravo vpliva na uresničevanje pravice do gospodarske pobude iz 74. člena Ustave - bi že v prvostopenjski odločbi moralo biti obrazloženo, koliko in katere dovolilnice niso bile pravilno uporabljene in v katerih elementih ne ustrezajo zakonskim zahtevam pravilne uporabe. Po metodi jezikovne razlage pravnega določila ni dovoljeno razlagati mimo jasnega in določnega besedila tega predpisa. Z Navodilom tudi ni mogoče spreminjati podzakonskega predpisa, ampak je mogoče samo predpisati način ravnanja zaradi izvršitve posamezne določbe zakona, drugega predpisa ali akta.
Tožniku je v zvezi z upravnim izvršilnimi dejanji, ki jih napada s tožbo, zagotovljeno sodno varstvo v rednem upravnem sporu (2. odstavek 1. člena ZUS). Takšna dejanja po ustaljeni sodni praksi (ki se sicer v pogledu razlage 3. odstavka 1. člena ZUS nanaša predvsem na posamične akte in ne na posamična dejanja) ne morejo biti predmet sodnega varstva na podlagi tožbe, oprte na 3.odstavek 1. člena ZUS. Zato je sodišče tožbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 34. člena ZUS moralo zavreči, ne glede na to, da pritožba vložena v upravnem izvršilnem postopku, po 3. odstavku 292. člena ZUP sama po sebi ne zadrži izvršitve.