Tudi po presoji sodišča je datum izdaje zapisnika relevanten trenutek, ko je organ izvedel za nova dejstva oziroma nove dokaze. Šele s sklenitvijo in izdajo zapisnika se ugotovljena dejstva izrazijo navzven, povežejo v celoto in ustrezno formulirajo. Zato so neutemeljene tožbene navedbe, da je rok za obnovo postopka odmere dohodnine pričel teči že pred sklenitvijo in izdajo zapisnika.
V postopku s pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi ni mogoče izpodbijati odločb, ki se izvršujejo. Zato tožena stranka utemeljeno ni presodila tožnikovih navedb, ki se nanašajo na pobiranje komunalnih taks in na izrekanje denarnih kazni v tej zvezi. Kolikor tožnik ugovarja, da plačilnega naloga ni prejel in s tem njegovi izvršljivosti, pa je potrebno njegove navedbe preizkusiti. Nepopolno ugotovljeno dejansko stanje v tem pogledu predstavlja razlog, da se odločba odpravi.
dohodnina - davčna olajšava - posebna olajšava za vzdrževane družinske člane, obdavčitev dohodkov, ki izvirajo iz več let
Posebna olajšava za vzdrževane družinske člane se nanaša na dejansko vzdrževanje le-teh v letu, za katero se dohodnina odmerja, saj gre za obremenitev vseh dohodkov leta, za katero se dohodnina odmerja, tudi tistih, ki so bili izplačani za pretekla leta. Po presoji sodišča tožena stranka tožniku upravičeno ni priznala pravice do posebne olajšave za vzdrževanega družinskega člana v letu 2001, kajti stroški vzdrževanja žene v letih 1993 do 1998 niso obremenili njegovih dohodkov, ki jih je prejel v letu 2001.
Med strankama ni sporno, da je znesek carine za leto 1993 v celoti povzet iz podatka tožnika (izhajajočega iz njegovih računalniških evidenc). Tožnik kot carinski zavezanec ima v postopku možnost dokazovati, da je svojo obveznost, izhajajočo iz določbe 50. člena CZ SFRJ (obveznost izvoza - razdolžitve po posameznih carinskih deklaracijah) izpolnil, vendar tožeča stranka niti v tožbi niti v pritožbi ni trdila niti ni ponudila nobenega dokaza, s katerim bi lahko dokazala, da je svojo prevzeto obveznost izvoza pod pogoji iz 50. člena CZ SFRJ in iz 5. člena Uredbe v celoti izpolnila oziroma, da je dejansko stanje glede izvoženega blaga drugačno od tistega, ki izhaja iz odločb prvostopnega organa in tožene stranke. Ob navedenem je po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da so bile tožeči stranki utemeljeno obračunane carinske dajatve. Prvostopni organ, ki mu pritrjuje tožena stranka, je upošteval celoten izvoz, ki ga je tožnik realiziral, saj je pri obračunu carine izhajal iz podatkov tožnika za tiste avtomobile, ki so bili prodani v Sloveniji in za katere tudi tožnik ne navaja, da v Sloveniji niso bili prodani oziroma, da so bili izvoženi ali da uporabljeni podatki (normativi) o porabi uvoženega materiala ne držijo.
ZUS člen 25, 25/1. Uredba o metodologiji za izdelavo otvoritvene bilance stanja člen 54.
ustanovitev pravne osebe - vpis v register
V postopku ustanovitve pravnih oseb ima vpis v sodni register konstitutivni učinek, zato zgolj na podlagi pogodbe o ustanovitvi sestavljene oblike ni mogoče sklepati o pravilno ugotovljenem družbenem kapitalu, ki je predmet lastninjenja.
Tržni inšpektor je pravilno izdal odločbo o zavajajočem oglaševanju, saj je bilo ugotovljeno, da se posojilne pogodbe dejansko sklepajo z družbo AAA d.o.o. in ne s tožečo stranko, ki je dajanje kreditov oglaševala.
Novo uporabno dovoljenje je kot podlaga za ugotavljanje pogojev za opravljanje gostinske dejavnosti potrebno vedno, kadar nameravana vrsta gostinske dejavnosti zahteva takšno spremembo namembnosti objekta, za katero zakon zahteva izdajo lokacijskega in posledično gradbenega dovoljenja.
ZUS člen 14, 14/3, 59, 59/1, 67, 67/2. ZAzil člen 1, 1/2, 1/3, 24, 24/2, 24/5, 24/6, 33, 33/1.
azil iz humanitarnih razlogov - preganjanje zaradi narodnosti in vere
Pravica do azila ni absolutna pravica, temveč po določbi 2. odstavka 1. člena ZAzil daje Republika Slovenija azil tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Uradni list RS, št. MP 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija) in po 3. odstavku 1. člena ZAzil azil iz humanitarnih razlogov tudi tujcem, ki zaprosijo za zaščito, če bi vrnitev teh oseb v njihovo izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizični integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene s Protokoli št. 3, 5 in 8 ter dopolnjene s Protokolom št. 2 ter njenih Protokolov št. 1, 4, 6, 7, 9, 10 in 11 (Uradni list RS, št. MP 7/94) v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa. V smislu 2. odstavka 1. člena ZAzil se torej prizna azil tujcu, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnega prepričanja, nahaja izven države, katere državljan je, oziroma če je brez državljanstva, izven države običajnega prebivališča, in se ne more ali se zaradi takšnega strahu noče vrniti v to državo. Iz določbe 3. odstavka 1. člena ZAzil pa izhaja, da se to določbo uporablja le izjemoma v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa, vendar pa je iz humanitarnih razlogov utemeljeno podeliti azil tujcu. Sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor bistvene kršitve določb postopka, ker ga tožnik v tožbi niti ne obrazloži in ga tudi ne konkretizira niti ne navede nobene dejanske okoliščine, na podlagi katere bi bil mogoč zaključek, da se v postopku pred izdajo izpodbijanega akta ni ravnalo po pravilih postopka in bi to moglo vplivati oziroma vplivalo na zakonitost oziroma pravilnost odločitve. Tožbena navedba, da je tožnik "vabilo pokazal policiji, vendar mu niso mogli pomagati, ker je to teroristična organizacija, ki je povezana s podzemljem" pa je v nasprotju z njegovo lastno izjavo, ki jo je podal na zaslišanju dne 17. 7. 2003, ko je izjavil, da policija ves čas išče te pripadnike, ker želi zaščiti prebivalstvo. Iz navedenega izhaja, da so policijske sile skupaj s silami mednarodne policije na Kosovu in KFOR sposobne in voljne nuditi zaščito prebivalstvu, kar je tudi splošno znano dejstvo. Ker tožnik niti ne utemelji in ne obrazloži razlogov za spremembo svoje prvotne izjave, ji sodišče ne more slediti. Pri tem še pripominja, da po določbi 3. odstavka 14. člena ZUS tožbene novote v upravnem sporu niso dopustne, zato sodišče že iz tega razloga ne more upoštevati tožbenih navedb, ki jih tožnik prvič navaja šele v tožbi o dejavnosti AKSH v Republiki Makedoniji, ki pa ne morejo biti v tem primeru pravno relevantne že iz razloga, ker Republika Makedonija ni izvorna država tožeče stranke. Zato sodišče kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor, ki na splošno navaja, da iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovila tožena stranka ni mogoče izvesti zaključka, da strah tožnika ni upravičen, ker "v zadnjem času iz Kosova in Makedonije vsakodnevno prihajajo informacije" o vojaških spopadih med albanskimi paravojnimi formacijami, KFOR-jem, policijo in makedonskimi vojaki, ker za svojo trditev tožnik ne predloži in tudi ne predlaga nobenega dokaza. Pri tem sodišče pripominja, da situacija v Republiki Makedoniji, na katero se v tožbi sklicuje tožeča stranka, v obravnavanem primeru ni pravno relevantna, ker Republika Makedonija v obravnavanem primeru ni izvorna država tožeče stranke in se tja tožnik po pravnomočnosti izpodbijane odločbe ne bo vrnil, saj to ni njegova matična država, pač pa je tožnikova izvorna država Srbija in Črna gora. Na območje Srbije in Črne gore oziroma Kosova se lahko tožnik po mnenju sodišča vrne ne da bi bil preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi svojega političnega prepričanja, in sicer tako v rojstni kraj J v občini K kot v P ali pa v vas M blizu P v občini T, kjer je tožnik po lastni izjavi že bival leta 1998 in 1999 in kjer ima tožnikova družina tudi hišo, ki so jim jo zapustili domačini Albanci, pri katerih je tedaj bival tožnik in se mu je pozneje pridružila celotna tožnikova družina. Ob upoštevanju stanja na Kosovem in v Srbiji in Črni gori je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da v tem primeru ni mogoče govoriti o preganjanju, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju ter da je strah tožnika pred preganjanjem neutemeljen. V skladu z 2. odstavkom 24. člena ZAzil je tožena stranka po mnenju sodišča dala tožniku možnost, da izčrpno predstavi, pojasni in dokaže vse okoliščine in dejstva, pomembne za odločitev. V zvezi s tožnikovimi navedbami je tožena stranka po uradni dolžnosti ugotavljala, preverjala in upoštevala vsa dejstva in okoliščine v smislu 5. odstavka 24. člena ZAzil, in po oceni sodišča izdala izpodbijano odločbo po celoviti preučitvi vseh okoliščin in dejstev, ki jih je navajal tožnik (6. odstavek 24. člena ZAzil), ter pravilno in skladno s podatki v spisih ugotovila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti po 2. odstavku 1. člena niti pogojev, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil.
Azil iz humanitarnih razlogov se prosilcu prizna le ob predpostavki, da humanitarni razlogi obstajajo in sicer kot razlogi za ogrožanje varnosti ali fizične integritete oziroma nečloveškega ravnanja. Vendar pa po mnenju sodišča obstoji dolžnost tožene stranke v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja glede morebitnih humanitarnih razlogov za podelitev azila le v tolikšnem obsegu, kolikor se neposredno nanaša na prosilca za azil. Tožnik pa v postopku ni izkazal, da bi bili njegova varnost in fizična integriteta ogroženi ter bi bil v primeru vrnitve na Kosovo oziroma v Srbijo in Črno goro izpostavljen nečloveškemu ravnanju. Po navedenem je tudi nadaljnji tožbeni ugovor glede nepravilne uporabe materialnega prava v tem primeru neutemeljen.
Razmere v katerih prosilec za azil v matični državi ne more računati vsaj na minimalno medicinsko nego, ki predstavlja odsotnost tveganj po 3. členu EKČP, lahko predstavljajo nedopusten poseg v fizično integriteto prosilca za azil.
ZCS-1 člen 12, 12. ZUP člen 261/1, 263, 263/1, 260, 260-1, 261, 261/1, 263, 263/1, 260, 260-1, 261.
obnova postopka - carina
V 12. členu ZCS-1 je določeno, da carinski urad med drugim opravlja tudi naslednje naloge: odloča v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji, če ni z zakonom pristojnost odločanja v upravnem postopku prenesena na Generalni carinski urad. Ta določba torej določa stvarno pristojni organ za carinjenje blaga na prvi stopnji. Za ugotovitev, ali je bila obnova postopka uvedena znotraj enomesečnega roka, je glede na določbo 2. odstavka 263. člena v zvezi s 1. odstavkom 263. člena ZUP pomembno, kdaj je pristojni carinski urad, torej v obravnavanem primeru Carinski urad A, izvedel za novo dejstvo kot razlog za uvedbo obnove postopka.
pristojnost - odločanje nepristojnega organa - odjava iz obrtnega registra
Ker je v zadevi na prvi stopnji odločal stvarno nepristojni organ, je nepravilno odločil, ko je zahtevo stranke zavrgel. Vlogo bi namreč brez odlašanja moral poslati pristojni obrtni zbornici, ne pa je zavreči, češ da ni pogojev za uvedbo upravnega postopka.
upravni spor - razrešitev direktorja javnega podjetja - zadržanje akta občinskega sveta
Sklep o razveljaviti sklepa o imenovanju direktorja javnega podjetja ima učinke sklepa o razrešitvi direktorja javnega podjetja, kar pomeni, da je ob uporabi določil 27. člena Zakona o gospodarskih javnih službah po svoji vsebini upravni akt. Glede na 4. člen ZUP bi se ob njegovi izdaji morala uporabiti pravila upravnega postopka.
Obnove postopka po določbi 9. točke 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86 - prečiščeno besedilo), ki se je končal z izdajo lokacijskega dovoljenja, ne morejo kot bodoči mejaši predlagati osebe, ki šele pričakujejo vrnitev podržavljenega zemljišča v postopku denacionalizacije. To pa pomeni, da obnova postopka na navedeni pravni podlagi v korist oseb, ki so nepremičnine pridobile s pravnim poslom oziroma z aktom državnega organa, po dokončnosti lokacijskega dovoljenja ni mogoča.
ZUN člen 62. ZUP (1986) člen 49, 143, 143/1, 143/2, 143/3.
dovolitev priglašenih del - položaj stranke
Sosed - mejaš ima položaj stranke v postopku pridobitve odločbe o dovolitvi priglašenih del ne glede na to, da gre za manjši poseg (asfaltiranje dvorišča), ki po mnenju investitorja ne more imeti nobenega vpliva na sosednja zemljišča.
Tožniki tožijo zaradi kršitve ustavne pravice iz 21. člena - varstvo človekove osebnosti in dostojanstva, 34. člena - pravica do osebnega dostojanstva in varnosti in 35. člena Ustave RS - varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic. To naj bi storil drugi toženec v svoji zaključni besedi na glavni obravnavi 27. 6. 2003 pred Okrožnim sodiščem v A v kazenski zadevi opr. št. ..... Po presoji sodišča pa to posamično dejanje ne more biti predmet sodnega varstva v upravnem sporu, ker je tožnikom zagotovljeno drugo sodno varstvo.
ZZUZIS člen 27, 27/1-3. Navodilo za izvajanje preventivnih ukrepov pri klanju bolnih živali, v sili zaklanih živali in pri klanju živali iz hlevov z nepreverjeno ali sumljivo epizootiološko situacijo člen 7.
ukrep veterinarskega inšpektorja
Kadar gre za klanje živali v sili, mora imetnik živali o vsakem zakolu v sili takoj obvestiti pristojno veterinarsko organizacijo in preprečiti drugim osebam pristop do mesta klanja in do zaklane živali. Če uradni veterinar oceni meso zaklanih živali kot zdravstveno neustrezno, ima poleg pooblastil po splošnih predpisih pravico in dolžnost odrediti, da se odvzamejo in neškodljivo uničijo živila in izdelki ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, ki ogrožajo zdravje ljudi, na stroške fizične ali pravne osebe, pri kateri so bila odkrita.
Iz upravnega spisa je razvidno, da je tožena stranka 9. 12. 2002 prejela tožnikov predlog za izrek ničnosti odločbe O, naknadno pa je tožena stranka 13. 3. 2003 prejela tudi urgenco s pozivom k takojšnji odločitvi. Sodišče je na podlagi 1. odstavka 65. člena ZUS ugotovilo, da je tožba tožnika upravičena, ker so izpolnjeni procesni pogoji za vložitev tožbe v upravnem sporu zaradi molka upravnega organa.