CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00059154
ZFPPIPP člen 386, 386/1, 386/1-2. OZ člen 87, 87/1, 522. ZVPot člen 49. ZPotK-2 člen 2, 2-3. ZPP člen 452, 452/3, 452/4, 453.
spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - pripravljalna vloga - druga pripravljalna vloga - pravočasna vloga - dejstva in dokazi - ničen pravni posel - osebni stečaj dolžnika - pravne posledice začetka stečajnega postopka - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - pogodba o prodaji na obroke - potrošniška kreditna pogodba - odobritev pravnega posla
Pravni posel ali drugo pravno dejanje stečajnega dolžnika, ki je v nasprotju s prvim odstavkom 386. člena ZFPPIPP, nima pravnega učinka (prvi odstavek 386. člena ZFPPIPP), je torej ničen.
denarna odškodnina za premoženjsko škodo - posekan les
Ne glede na to, pa je bilo postopanje izvedenca, ki je upošteval vrednost sekancev in le-to odštel od stroška odstranitve jablan, pravilno tudi iz vidika standarda dobrega gospodarja, ki je ob sekanju dreves dolžan poskrbeti za ustrezno ravnanje z odpadlim lesom.
ZPP člen 51b, 51b/4, 51b/5, 69, 69/3. ZIZ člen 15, 62, 62/2.
krajevna pristojnost - dogovor o krajevni pristojnosti sodišča - sklicevanje na sporazum o pristojnosti - splošni pogoji poslovanja - ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine - pristojnost v sporih iz zavarovalnih razmerij
Splošni pogoji za dopolnilna zdravstvena zavarovanja SPD-06, ki jih je pritožbi priložila dolžnica, v tretjem odstavku 12. člena določajo, da morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani. Gre torej za splošen sporazum o pristojnosti, kot ga določa tretji odstavek 69. člena ZPP, ne pa za sporazum, ki bi bil sklenjen po tem, ko je prišlo do spora med upnikom in dolžnico, kot določa peti odstavek 51.b člena ZPP. Glede na določbo petega odstavka 51.b člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ takšnega sporazuma pri določitvi krajevno pristojnega sodišča ni mogoče upoštevati, zaradi česar je treba pristojno sodišče določiti na podlagi določbe četrtega odstavka 51.b člena ZPP, torej po stalnem ali začasnem prebivališču dolžnice. Ker ima dolžnica stalno prebivališče v Dravogradu, je za odločanje o zahtevku in stroških v pravdnem postopku pristojno Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu.
Po prvem odstavku 51. člena ZZZDR premoženje, ki ga ima zakonec ob sklenitvi zakonske zveze, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Po drugem odstavku 51. člena ZZZDR je premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Pritožba ima sicer prav, da nakup stanovanja v času trajanja zakonske zveze, še avtomatsko ne pomeni obstoja skupnega premoženje, vendar pa ob nesporni ugotovitvi, da je bilo sporno stanovanje tožencev pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in zatrjevanju tožnice, da sta toženca kupila stanovanje iz skupnih denarnih sredstev, pridobljenih z delom, trditveno in dokazno breme o tem, da ne gre za skupno premoženje nosita toženca, ki zatrjujeta njegovo drugačno naravo. Po vsebini gre za trditev in dokazovanje, da premoženje ni bilo pridobljeno z delom oziroma iz sredstev, pridobljenih z delom.
družbeniška tožba - actio pro socio - tožba družbenika v svojem imenu in za račun družbe - predpostavke za vložitev tožbe - materialnopravne predpostavke - materialnopravno upravičenje - sklepčnost zahtevka - predujem za stroške postopka - založitev predujma za stroške - plačilo predujma - obročno plačilo predujma
Za vložitev družbeniške tožbe morajo biti izpolnjene materialnopravne predpostavke iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1. Ne gre torej za procesno predpostavko za dopustnost vložitve tožbe, kot to zmotno meni pritožnik, pač pa za materialnopravno upravičenje pod pogoji iz drugega odstavka 503. člena ZGD-1, zato je vprašanje izpolnitve teh pogojev predmet meritornega odločanja o utemeljenosti tožbenega zahtevka po izvedenem dokaznem postopku, ne pa vprašanje predhodnega formalnega preizkusa tožbe. Zato, ker prvostopenjsko sodišče v tej fazi postopka ni ugotovilo obstoja zakonskih predpostavk za vložitev družbeniške tožbe, izpodbijani sklep torej ni nezakonit.
Sodišče je pravilno določilo predujem v enkratnem znesku, ker mu to nalaga jasna določba četrtega odstavka 503. člena ZGD-1. Za plačilo po obrokih ni nobene zakonske podlage.
Upniki v pritožbi sami priznavajo, da bi se z izdajo predlagane začasne odredbe ohranilo obstoječe stanje, dolžnici pa bi bilo prepovedano (zgolj) nadalje prepovedovati upnikom neoviran dostop in dovoz do njihovih zemljišč in nadaljevati s postavitvijo soh in žice. Ker je glede na trditve upnikov v predlogu za izdajo začasne odredbe obstoječe stanje takšno, da jim je že v celoti onemogočen dostop do njihovih nepremičnin, upniki pa niso konkretizirano predlagali tudi odstranitve že postavljenih ovir, ki jim preprečujejo neovirano uporabo služnostne poti, je pravilno stališče sodišča prve stopnje, da s predlagano začasno odredbo ne morejo doseči neoviranega dostopa do svojih nepremičnin in torej tudi ne namena zavarovanja.
vročanje sodnih pisanj - osebno vročanje fizični osebi - vročanje s fikcijo - vročanje na naslovu stalnega prebivališča - dejansko bivališče - kraj dejanskega bivanja
Osebno vročanje je treba opraviti na naslovu, na katerem naslovnik dejansko stanuje. ZPP navezuje vročanje fizičnim osebam na njihovo stanovanje, kar je treba razumeti v dejanskem pomenu, da je za vročanje odločilen kraj strankinega dejanskega bivanja.
Povzeti postopek vročanja je bil izveden v skladu z določbami 142. člena ZPP.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - NEPRAVDNO PRAVO - SODSTVO
VSL00060254
ZPP člen 111, 140, 142, 142/4. ZNP-1 člen 42. ZDZdr člen 30, 30/2, 30/2-3, 33, 33/1, 50, 50/1, 75, 75/2. ZS člen 83, 83/2, 83/3, 83/3-9.
vročanje sodnih pisanj - fikcija vročitve - prepozna pritožba - prepozna pritožba v nepravdnem postopku - postopek sprejema v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve - nujna zadeva - tek procesnih rokov med sodnimi počitnicami
Odvetnici nasprotnega udeleženca – pritožnici je sodišče prve stopnje poskusilo vročiti odločbo osebno, ker pa vročitev po 140. členu ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 ni bila možna, je bila vročitev opravljena tako, da ji je vročevalec v njenem poštnem predalu pustil obvestilo z navedbo, kje je pošiljka in z navedbo roka 15 dni, v katerem jo mora prevzeti. Ker pritožnica pisanja ni dvignila v 15 dneh, se v skladu z določbo četrtega odstavka 142. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 šteje, da je bila vročitev opravljena s potekom tega roka.
Da gre za nujno zadevo iz drugega odstavka 83. člena ZS, v kateri torej procesni roki tečejo, je določeno v 9. točki tretjega odstavka 83. člena ZS, po kateri so nujne tudi tiste zadeve, za katere tako določa zakon. ZDZdr med postopke pred sodiščem po tem zakonu uvršča tudi postopek za sprejem v obravnavo v varovani oddelek socialnovarstvenega zavoda brez privolitve na podlagi sklepa sodišča (tretja alineja drugega odstavka 30. člena ZDZdr) in hkrati določa, da so postopki pred sodiščem po tem zakonu nujni (prvi odstavek 33. člena ZDZdr). Obravnavana zadeva je torej nujna zadeva, zato v njej tečejo procesni roki tudi v času poletnega poslovanja.
Predlagateljičine zdravstvene težave so po naravi stvari takšne, da so povezane z dodatnimi stroški zdravljenja, kar pomeni, da so celotni stroški preživljanja predlagateljice in otrok ustrezno višji. V teh okoliščinah bi tudi plačilo takse v desetih mesečnih obrokih pomenilo preveliko breme. Ugotovljene okoliščine narekujejo podaljšanje obročnega plačevanja dolžne takse na čas 24 mesecev.
IZVRŠEVANJE KAZENSKIH SANKCIJ - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VSM00058857
KZ-1 člen 86, 86/4. ZIKS-1 člen 12, 12/1.
nadomestna izvršitev denarne kazni - alternativna izvršitev kazni zapora - vikend zapor - predkaznovanost - kazenski postopek v teku - zavrnitev predloga - namen kaznovanja
Strinjati se je sicer s pritožbo v kritiki izpostavljanja kazenske preiskave I Kpr 42207/2019 in sploh odprtih kazenskih postopkov v točki 12 obrazložitve izpodbijanega sklepa, ki se pokaže kot neprimerno in odvečno, še sploh zato, ker je sodišče prve stopnje v predhodni, tj. točki 11 obrazložitve, pravilno ugotovilo obsojenkino predhodno nekaznovanost in njen status siceršnje obravnavanosti na osnovi podatkov iz kazenske evidence povsem zadostno pojasnilo. Prav zato v tej zvezi ne gre pritrditi očitku obsojene, da izpodbijana odločitev bazira na nepravnomočnem postopku (preiskavi) in trditvi, da je bilo s tem (posredno) poseženo v obsojenkino ustavno varovano domnevo nedolžnosti. Odločitev o alternativnem načinu izvršitve kazni ni nikoli obvezna, ampak vselej fakultativna, pri čemer je poudariti, da je potrebno tudi v fazi izvrševanja kazni upoštevati namen kaznovanja, ki ni le specialno preventivni (vplivanje na storilca) in generalno preventivni (vplivanje na vse posameznike), temveč tudi povračilni.
kaznivo dejanje goljufije - goljufiv namen - goljufiv namen ob sklenitvi posla - zakonski znaki goljufije - spravljanje v zmoto - lažno prikazovanje dejanskih okoliščin - opis kaznivega dejanja - neizvedba dokazov - relativna bistvena kršitev določb kazenskega postopka
Z očitkom, da sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, ki jih je predlagal obdolženi, pritožnik smiselno uveljavlja kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, vendar pa mu v zatrjevanem ne gre pritrditi. Ne navede namreč niti konkretno, katerih dokazov ni izvedlo niti, v čem je uveljavljana kršitev vplivala ali mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožba v stoičnem vztrajanju obstoja spornega obligacijskega razmerja povsem prezre tudi, da je bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije spravljanje drugega v zmoto, to je ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah. Te okoliščine oziroma t.i. goljufivi namen kot bistveni zakonski znak kaznivega dejanja goljufije, je jasno in konkretno opredeljen v opisu inkriminiranega dejanja, nato pa tudi ustrezno obrazložen v točkah 14 in 15 obrazložitve izpodbijane sodbe. Obstoj obdolženčevega goljufivega namena ob sklenitvi posla pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo tudi na podlagi dejstva, da je obdolženi lažno zatrjeval, da je bančni svetovalec, ki je ob prejemu denarja C. C. izročil le na roko napisano potrdilo, brez da bi mu dal tudi kakšno potrdilo zavarovalnice ali zavarovalno pogodbo.
kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu - pravica do obrambe z zagovornikom - pouk o pravici do zagovornika - formalna obramba - priznanje krivde - pogoji za sprejem priznanja krivde - sklep o sprejemu priznanja krivde - zaslišanje obdolženca - predobravnavni narok - odmera kazni - primernost izrečene kazni - sorazmernost kazenske sankcije z očitanim dejanjem - nevarnost in teža kaznivega dejanja - prepovedana posledica - olajševalne in obteževalne okoliščine - predkaznovanost - povratništvo - specialni povratnik
Sodišče prve stopnje ni nepravilno uporabilo določb ZKP, ki urejajo predobravnavni narok in potek glavne obravnave, niti ni prekršilo pravic obrambe, saj je obdolženca seznanilo z njegovo pravico vzeti si zagovornika, ki pa je obdolženec, iz le njemu znanih razlogov, ni izkoristil.
V okviru predkaznovanosti lahko sodišče upošteva vse izrečene pravnomočne obsodbe in ne le tiste, ki se nanašajo na istovrstna kazniva dejanja. Obdolženca pa je šteti za predkaznovanega tako pri splošnem kot tudi specialnem povratništvu in zakon sodišča pri odmeri kazni ne omejuje le na upoštevanje specialnega povratništva, kot to zmotno menijo pritožniki.
Strinjati se je s pritožnico, da je v vmesnem času ob izpostavljenih postala pravnomočna še ena izrečena ji kazen zapora v trajanju enajst mesecev, in sicer v kazenskem postopku, ki se je pred Okrajnim sodiščem v Mariboru vodil pod opr. št. III K 47380/2020. Vendar je stališče pritožnice, da bi morala biti v okviru predmetnega postopka tudi ta kazen všteta v predmetno združitev, zmotno. Izpostavljena sodna odločba je namreč postala pravnomočna (šele) dne 20. 4. 2022, torej po tem, ko je obsojena dne 7. 2. 2022 že podala predlog za združitev zapornih kazni. Gre torej za novo dejstvo, ki ga pritožnica izpostavi v pritožbi, o katerem pa višje sodišče kot sodišče druge stopnje ne more odločati v okviru predmetnega pritožbenega postopka, pač pa je lahko predmet vnovičnega predloga obsojene za združitev zapornih kazni, ki se lahko poda pred sodiščem prve stopnje.
Od vsake posamezne zadeve je odvisno, kaj bo policija ukrenila za izsleditev storilca kaznivega dejanja, kako bo zavarovala sledove in predmete kaznivega dejanja, in zato zgolj umanjkanje bioloških sledi v tej drugi zadevi in zavrženje kazenske ovadbe ne more utemeljevati zaključka o nezakonitosti odvzema brisa ustne sluznice. Ocena, kateri dokazi naj se zavarujejo in s tem povezano vprašanje o potrebnosti odvzema brisa ustne sluznice, je namreč v pristojnosti policije, ki je pri preiskovanju kaznivih dejanj in odkrivanju njihovih storilcev vezana na določila 148. člena ZKP in mora storiti vse potrebno, da se odkrije storilec kaznivega dejanja.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - ZDRAVSTVENO VARSTVO
VSL00058862
ZDZdr člen 2, 39, 39/1, 39/1-2, 50. URS člen 19, 19/1, 32.
prisilna hospitalizacija - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici v oddelku pod posebnim nadzorom - zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - pogoji za zadržanje na zdravljenju brez privolitve - osebnostna ali vedenjska motenost - odklanjanje zdravljenja (terapije) - hujše ogrožanje lastnega zdravja - sklepanje škodljivih poslov - kumulativno izpolnjevanje pogojev
Čim eden od pogojev po prvem odstavku 39. člena ZDZdr, ki morajo biti kumulativno izpolnjeni, ni podan, prisilna hospitalizacija ni dopustna.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00058696
KZ-1 člen 288, 288/1, 288/2. ZKP člen 76, 76/2, 168, 168/3, 429, 431.
predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj - očitek pristranskosti sodnika - pomanjkljive navedbe - nepopolna vloga
Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da oškodovanec kot tožilec v predlogu za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ni navedel, zakaj je odločitev sodnika šteti kot pristransko, protizakonito in krivično sojenje v smislu 288. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), prav tako v njegovem predlogu manjkajo navedbe o naklepnem ravnanju sodnika ter da je želel stranki s svojo odločitvijo v postopku škodovati, kar vse so zakonski znaki kaznivega dejanja protizakonitega, pristranskega in krivičnega sojenja po prvem odstavku 288. člena KZ-1.
sodba s skrajšano obrazložitvijo - napoved pritožbe - rok za vložitev napovedi pritožbe - potrdilo o vročitvi - vročilnica kot dokaz - vročilnica kot javna listina - vročilnica kot izkaz osebne vročitve
Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz podatkov v sodnem spisu izhaja, da je toženka prejela sodbo 18. 3. 2022. Sodbi je namreč priložena vročilnica, torej potrdilo o vročitvi sodbe toženki z dne 14. 3. 2022, in iz nje je razviden lastnoročno zapisan datum prejema 18. 3. 2022 ter podpis prejemnika in žig tožene stranke. Prav tako je na njej žig vročevalca, da je bila sodba vročena 18. 3. 2022. Tako ne držijo trditve tožene stranke o vročitvi sodbe dne 25. 3. 2022. Sama trditev, da iz sprejemne poštne knjige toženke to izhaja, pa ne more izpodbiti dokaza, ki je v sodnem spisu, torej uradnega potrdila o vročitvi sodbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00061696
URS člen 22, 23, 33. ZFPPIPP člen 61, 63, 67, 67/1, 67/2, 260, 296, 296/2, 300. OZ člen 59, 59/3, 404, 432, 1018. ZPP člen 2, 2/1, 181, 285.
prijava in preizkus terjatev - izjava upravitelja o prijavljenih terjatvah - ugovor o prerekanju terjatve - napotitev na pravdo za ugotovitev terjatve - ugotovitev obstoja prerekane terjatve v pravdi - tožba na ugotovitev obstoja terjatve - tožba na ugotovitev prerekane terjatve - vezanost na napotitveni sklep - pogodba o pristopu k dolgu - poroštvo - razvezni pogoj - prehod upnikovih pravic na poroka (subrogacija) - pravica izpolnitelja do povračila - terjatve, ki jih je treba prijaviti v stečajnem postopku - odložni pogoj - pravni interes za ugotovitveno tožbo - materialno procesno vodstvo - pravica do zasebne lastnine kot ustavna kategorija
S tem, ko je upravitelj terjatvi priznal le kot pogojni, sicer ni prekoračil zahtevka, temveč ju je priznal le kot pogojni, s čimer je priznal manj, kot je bilo zahtevano, ne pa nekaj drugega. Glede na določila 67. člena ZFPPIPP torej nobena od teh terjatev ni priznana, temveč so vse prerekane, čeprav je prvo in tretjo terjatev upravitelj delno, drugo terjatev pa v celoti priznal.
Če je tožeča stranka uveljavljala nižje zneske, kot bi jih glede na napotitveni sklep lahko, ali pa je uveljavljala nekaj manj, torej ugotovitev obstoja terjatev pod razveznim pogojem namesto kot nepogojne terjatve, je bila s tem še vedno v okviru napotitvenega sklepa in je njen pravni interes za ugotovitveno tožbo izkazan (181. člen ZPP).
Poudariti velja, da je tožena stranka sicer v ugovorih o prerekanju terjatev tudi kritizirala izjavo upravitelja, vendar pa to ne spremeni dejstva, da je ta ugovor namenjen prerekanju prijavljene terjatve in je povsem neodvisen od prerekanja upravitelja in se njegove posledice ne navezujejo na prerekanje upravitelja. Tudi če bi upravitelj sam prerekal terjatve iz vseh razlogov, ki jih navaja tudi tožena stranka, je še vedno smiselno, da upnik tudi sam prereka terjatve, z obstojem katerih se ne strinja. V takem primeru (ko terjatev ni judikatna terjatev) s tem namreč doseže, da je tudi sam stranka postopka, na katerega je napoten upnik - prijavitelj terjatve (primerjaj 300. člen ZFPPIPP), kar pomeni, da ima tudi "oblast" nad postopkom kot stranka postopka in tako najbolje poskrbi za svoje pravice, če bi se stečajni upravitelj morda slabo pravdal.
Višje sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, ki je tudi skladno tako s teorijo kot sodno prakso, da institut pristopa k dolgu iz 432. člena OZ (sam po sebi) ne daje podlage za povračilni zahtevek pristopnika do prvotnega dolžnika. Kadar gre za zakonsko subrogacijo, je to v zakonu posebej določeno; ko se tožeča stranka sklicuje na to, da gre za zakonsko subrogacijo (ko torej plačnik stopi v položaj upnika že po samem zakonu), pri tem ne uspe prepričati, da bi šlo res za kaj takega. Tožeča stranka je imela sicer možnost dokazovati tudi, da je bilo drugače dogovorjeno med njo in stečajnim dolžnikom, s čimer bi lahko dokazala, da dejansko obstaja pravna podlaga za upravičenje do povrnitve plačanega, vendar pa tega ni niti zatrjevala.
Ko tožeča stranka zahteva, da se njena terjatev ugotovi kot pogojna terjatev, s tem po oceni višjega sodišča zahteva manj, kot bi glede na napotitveni sklep lahko, ne pa nekaj drugega.
Tožeča stranka ima sicer prav, ko navaja, da pravdna stranka ni dolžna navesti, ali gre za odložni ali razvezni pogoj, temveč je dolžna opisati okoliščine, ki pomenijo nastanek pogoja, da torej navede, s čim se bo pogoj izpolnil, pa tudi to, ali bo takrat terjatev nastala ali pa prenehala.
Zakonska subrogacija torej plačniku omogoča regres, zato ni razlikovanja med tema dvema pojmoma, kot ga izpostavlja tožeča stranka (da naj bi šlo za nekaj povsem drugega in naj bi bil zato ZFPPIPP v 296. členu terminološko napačen).
S tem, ko bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo terjatev pod odložnim pogojem, ki se uresniči ob plačilu terjatve, in bi s tem prisodilo terjatev, ki bo nastala, ko bo s strani poroka plačana, namesto terjatve pod razveznim pogojem, ki se uresniči ob plačilu terjatve, s čimer se prisodi, da terjatev preneha, ko je s strani poroka plačana, pa bi sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo nekaj drugega, kot je zahtevala.
Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno prvostopenjskega sodišča, da kljub dejstvu, da v času odločitve sodišča prve stopnje izvršba še ni bila v celoti ustavljena, ni bilo moč pričakovati poplačila terjatve. Predmetni sklep o izvršbi (z rubežem in prenosom denarnih sredstev pri organizacijah za plačilni promet) se je namreč nahajal šele na devetem mestu neporavnanih obveznosti, pri čemer pa iz podatkov spisa še izhaja, da je bila tudi ta izvršba naknadno ustavljena, in to že s sklepom Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu I 393/2019 z dne 7. 2. 2022 (list. št. 278), kar samo potrjuje pravilnost ocene sodišča prve stopnje v času odločanja 20. 1. 2022.
ZPP člen 70, 70-6, 71, 72, 73, 73/4, 74, 75, 274, 274/1, 319, 332. ZFPPIPP člen 121.
izločitev sodnika - zloraba procesnih pravic - nepristranskost sodnika - nepristransko sojenje - dvom o nepristranskosti sodnika - subjektivni test - objektivni test - subjektivna nepristranskost - objektivna nepristranskost - videz nepristranskosti sojenja - pravnomočno razsojena stvar - pravnomočnost sodbe - pravnomočnost sklepa - zavrženje tožbe - zavrženje predloga - predlog za izločitev sodnika - smiselna uporaba določb ZPP - objektivne meje pravnomočnosti - načelo hitrosti postopka
Po določilu prvega odstavka 274. člena ZPP sodnik tožbo zavrže, če ugotovi, da je stvar že pravnomočno razsojena. Skladno z določilom prvega odstavka 121. člena ZFPPIPP se v insolvenčnih postopkih smiselno uporabljajo tudi določila ZPP. Vendar iz 332. člena ZPP ne izhaja, da se določila o pravnomočnosti sodbe smiselno uporablja tudi za sklepe. Torej sodišče novega predloga za izločitev, ki je oprt na identično dejansko stanje, o katerem je že pravnomočno odločeno, ne more kratko malo zavreči. Zato se odpira vprašanje, kaj lahko v takih primerih sploh stori. Po prepričanju pritožbenega sodišča so s pravnomočnostjo predhodnih sklepov o izločitvi v ponovnem postopku za izločitev iste sodnice izključene vse navedbe o tistih dejstvih, ki jih je sodišče v prejšnjih postopkih vzelo kot podlago za odločitev o prvotnih izločitvah.