V razlogih napadene sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je izvedensko mnenje Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (v nadaljevanju Komisija) na glavni obravnavi predstavil izvedenec I. I., kar ne drži, kot pravilno opozarja pritožba, saj je iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 14. 10. 2021 (list. št. 212) razvidno, da se je vabilu na glavno obravnavo odzval J. J., ki je skupaj z I. I. izdelal pisno izvedensko mnenje za oškodovanca B. B. in C. C. Gre za očitno pisno pomoto v imenu in priimku v sodbi, ki nima odločilnega pomena, pa tudi bistvena kršitev določb kazenskega postopka, kot navaja pritožba, ni podana.
Če sodišče mnenje izvedenca oceni kot strokovno, tehtno in sprejemljivo, ni dolžno izvedenca soočiti z mnenjem izvedenca, ki je v isti zadevi že podal mnenje, a se njuni mnenji razlikujeta. Izvedenca sooči le v primeru, če oceni, da je zaradi razjasnitve strokovnih vprašanj njuno soočenje potrebno.
Zaključek, da tožnikova izpoved ni verodostojna in je delno prirejena, je sodišče prve stopnje obrazložilo s tem, da se izmika resnici in šele na izrecna vprašanja delno odgovori po resnici, saj je najprej izpovedal, da v službi ni imel težav in so se dobro razumeli, šele na vprašanje predsednice senata pa je priznal, da je dobil več pisnih opozoril. Pritožba zaključek o neverodostojnosti utemeljeno izpodbija. Tožnik je izpoved o tem, da je pri tožencu delal ves čas normalno, brez kakšne težave, s sodelavci je bil super, vodje so bili super ..., podal v okviru odgovora na vprašanje predsednice senata, čez koliko časa (po odpovedi) se je zaposlil. Izpovedi torej ni podal kot odgovor na vprašanje, ki bi se kakorkoli nanašalo na pisna opozorila. Poleg tega je tožnik na nadaljnje vprašanje predsednice senata, ali je prejel kakšno pisno opozorilo, takoj izpovedal, da jih je. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri oceni verodostojnosti tožnika 8. člen ZPP pravilno uporabiti tako, da bi vestno in skrbno presodilo sosledje in vsebino zgoraj izpostavljenih vprašanj, ki jih je sodišče postavilo tožniku, ter tožnikovih odgovorov nanje.
Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da je tožnik s tem, ko je iz električnega omrežja izključil priključni kabel avtomatskega merila za merjenje telesne temperature zaposlenim in onemogočil delovanje naprave, ki jo je toženec namestil zaradi obvladovanja epidemije covid-19, storil hujšo kršitev delovne obveznosti (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), saj je ogrožal vse zaposlene in poslovanje toženca. V zvezi s pritožbeno navedbo, da do takšnega ogrožanja ni prišlo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v skladu s 37. členom ZDR-1 za obstoj kršitve zadošča tudi, če je ta takšne narave, da bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca, torej že potencialna nevarnost. Poleg tega za presojo obstoja hujše kršitve ni zanemarljivo v odpovedi navajano dejstvo, da je toženec zaradi nepravilnega delovanja naprave v preteklosti že dvakrat klical servis, ki je ugotovil, da naprava ni bila pravilno priključena, oziroma kot je izpovedal direktor, je serviser opozoril, da nekdo izklaplja priključek.
ZPP člen 18, 339, 339/2, 339/2-3.. ZArbit člen 45, 45/2, 49.. ZDR-1 člen 6, 6/6, 115, 115/2, 201, 201/2, 201/3.
odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi - arbitraža - neposredno sodno varstvo - razlika v plači - podpis aneksa - ekonomski razlog - epidemija - vezanost sodišča na trditve strank - izbira presežnega delavca - sprememba akta o sistematizaciji - varovana kategorija delavcev - diskriminacija - zmotna uporaba materialnega prava - delna razveljavitev sodbe
Sodišče prve stopnje ni dvomilo v izgubo poslov, ki jih je zatrjevala toženka in izhajajo iz listin. Ugotovilo je, da je bilo znižanje stroškov dela zaradi prenehanja delovnega razmerja tožnici nedvomno dokazano na ravni poslovnega leta. Ob upoštevanju navedenih ugotovitev je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo glede obstoja ekonomskega razloga. Ta je lahko podan že ob negativnih ekonomskih trendih, zaradi katerih delodajalcu grozi izguba (VIII Ips 72/2013).
V primeru delavčeve odklonitve ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za neustrezno delo, delavec, ki odkloni takšno ponudbo, ne izgubi pravice do odpravnine, sama odpoved pa ostane v veljavi (VIII Ips 182/2015). Glede na navedeno ni pomembna presoja sodišča prve stopnje o ustreznosti tožnici ponujene zaposlitve - ker naj bi neustrezna zaposlitev pomenila tudi nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.
Sodišče prve stopnje je kot pripravljalno dejanje štelo oblikovanje delovnega mesta svetovalca s spremembo akta o sistemizaciji v začetku leta 2020. Pri tem se je sklicevalo na zadevo VIII Ips 48/2019, čeprav iz obrazložitve v tej zadevi izhaja, da sprememba sistemizacije sama po sebi ne predstavlja nujno pripravljalnega dejanja za odpoved iz poslovnega razloga. V obravnavanem primeru je toženka v času starševskega dopusta tožnice spremenila akt o sistemizaciji tako, da je oblikovala delovno mesto svetovalca, kar samo po sebi ne predstavlja pripravljalnega dejanja, ki bi imelo za posledico prenehanje potrebe po delu odvetnika.
Pritožnik utemeljeno opozarja na Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 70/2022 z dne 20. 5. 2022 in ki v tar. št. 25 določa nagrado za pregled spisovne dokumentacije v obsegu 50 odv. točk (1. točka tar. št. 25) ter nagrado za razgovor s stranko v psihiatrični bolnišnici, zavodu ali izven v obsegu od 50 do 100 odv. točk (2. točka tar. št. 25).
Sodišče prve stopnje je glede na ugotovitev, da tožnica kljub opravljanju dela v projektni skupini ni opravljala povečanega obsega celotnega dela in ni bila prekomerno obremenjena, tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo, upoštevajoč 22.e člen ZSPJS, ki opredeljuje plačilo delovne uspešnosti iz naslova povečanega obsega dela javnih uslužbencev.
Pogosta odsotnost z delovnega mesta in neopravljanje dela oziroma zadrževanje na drugih lokacijah v delovnem času tudi po stališču pritožbenega sodišča utemeljujeta zaključek o tem, da delavec v takšnem primeru ni nadpovprečno obremenjen z delovnimi nalogami.
zahteva za obnovo kazenskega postopka - zavrženje zahteve - nova dejstva in dokazi - izvedensko mnenje
Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da pri ugotovitvi, ki izhaja iz novo pridobljenega mnenja, ne gre za novo dejstvo, temveč zgolj za drugačne zaključke glede dejstva, ki ga je sodišče že ugotavljalo. S samim mnenjem kot dokazom tega dejstva sodišče prve stopnje v času sojenja res ni bilo in tudi ni moglo biti seznanjeno, bistveno pa je, da je sodišče dejstvo ponareditve podpisa v pravnomočno zaključenem postopku že ugotavljalo.
sprememba denarne kazni v kazen zapora - denarna kazen - izvršitev denarne kazni - slabo premoženjsko stanje
Po ustaljeni sodni praksi obsojenčevo slabo premoženjsko stanje oziroma objektivna nezmožnost plačila denarne kazni ni razlog, da se denarna kazen, ki se ne da prisilno izterjati, ne izvrši na zaporni način. Namen zakonodajalca v citiranih določbah je jasen. Denarna kazen se spremeni v zaporno kazen ravno iz razloga, ker se denarne kazni ne da prisilno izterjati. Navedeno pomeni, da če bi obsojenec imel premoženje, na katerega bi bilo mogoče poseči z izvršbo, potem ne bi bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 87. člena KZ-1, ki torej predpostavlja predhodno neuspešno prisilno izterjavo denarne kazni.
ZDR-1 člen 109, 109/2, 110, 110/1, 110/1-1, 110/1-2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - seznanitev z odpovednim razlogom - pravočasnost odpovedi
Tožnik je na razgovoru 22. 4. 2021 priznal odtujitev gotovine, vendar pa pri tem ni pojasnil na kak način je to storil, kolikokrat, kdaj oziroma v katerem časovnem obdobju in do kakšnih posledic je prišlo; svoje izjave je tudi spreminjal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožencu, da se je z vsemi kršitvami seznanil, ko je prejel poročilo z dne 17. 5. 2021, v katerem so časovno opredeljena in natančno opisana tožnikova ravnanja (načini manipulacij s stavomati in prilastitve gotovinskih iztržkov) ter posledice le-teh (zneski povzročene škode oziroma odtujene gotovine). Na podlagi teh natančnih ugotovitev je bila tožniku nato podana izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi.
sodba na podlagi pripoznave - pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave - pravilna vročitev tožbe v odgovor - vročanje sodnih pisanj - fikcija vročitve - osebno vročanje - vročilnica kot javna listina - domneva o resničnosti vsebine javne listine - nasprotni dokaz - zanikanje prejema - pavšalne navedbe - spor majhne vrednosti
Pravilno izpolnjena vročilnica dokazuje vročitev in datum vročitve. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini dejstva neresnično ugotovljena ali da je sama listina nepravilno sestavljena. Zgolj z zanikanjem prejema pošiljke zakonske domneve ni mogoče ovreči.
spor majhne vrednosti - sprememba procesne zakonodaje - vodenja spora po pravilih za spor majhne vrednosti - prehod iz rednega postopka v spor majhne vrednosti - pritožbeni razlogi v postopku v sporu majhne vrednosti - nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja - nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in samimi listinami (protispisnost)
Postopek se je začel leta 1991, ko je bila vrednost spornega predmeta nad tedanjo mejo spora majhne vrednosti, vendar je bil ZPP spremenjen, vmes je to postal spor majhne vrednosti in je sodišče prve stopnje pravilno obravnavalo zadevo kot spor majhne vrednosti.
nadaljevanje prekinjenega pravdnega postopka - reševanje predhodnega vprašanja - dedičev prevzem pravdnega postopka - dedna pravica - izvenzakonska skupnost (zunajzakonska skupnost) - zakonski zadržek za obstoj zunajzakonske skupnosti - trajno prenehanje življenjske skupnosti - izguba dedne pravice - prekinitev postopka zaradi smrti stranke - razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju
Tudi, če bi bilo ugotovljeno, da D. D. nima dedne pravice po pokojnem tožniku zaradi trajnega prenehanja življenjske skupnosti, to ne pomeni, da bi se vzpostavila dedna pravica toženke, glede na že navedeni zakonski zadržek za obstoj (s strani toženke zatrjevane) zunajzakonske skupnosti.
odlog izvršbe na predlog upnika - soglasje dolžnika - soglasje vseh upnikov - izvršba na nepremičnino
Upnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje. Iz spisovnih podatkov ne izhaja, da je pritožnik 14. 12. 2021 sodišču izročil vlogo – predlog za nadaljevanje odložene izvršbe. Predmetno vlogo je pritožnik navedel tudi kot dokaz oziroma kot prilogo k pritožbi, a je ni predložil. Ker iz spisovnih podatkov ne izhaja, da je upnik podal predlog za nadaljevanje izvršbe oziroma umik soglasja k odlogu izvršbe, niti ni takšne vloge predložil v pritožbenem postopku, da bi sodišče druge stopnje lahko preverilo njeno vsebino oziroma se prepričalo, da jo je resnično vložil, so pritožbeni očitki v tem delu v celoti neutemeljeni.
V že pravnomočnem delu zadeve, v kateri je zaradi umika tožbe ustavljen postopek zoper prvo toženo stranko in zaradi pomanjkanja procesne predpostavke za vsebinsko sojenje zavržena izpodbojna tožba zoper upravno odločbo Centra za socialno delo A. ter vtoževanih 5.000,00 EUR odškodnine, gre za kombiniran spor o pravicah iz sistema socialne varnosti in odškodninsko terjatvijo. Že iz navedenega razloga in ko v zvezi z zavrženjem tožbe za plačilo 5.000,00 EUR odškodnine, ker tožnika pred vložitvijo tožbe nista postopala po 7. členu ZDOdv in nista predhodno predlagala mirne rešitve spora, posebni stroški drugo tožencu sploh niso nastali, je zakonito izrečeno, da krije sam svoje stroške postopka.
Zavrnitev povračila stroškov drugo toženi stranki je pravilno oprta na 68. člen ZDSS-1, ki med drugim izrecno določa, da v socialnih sporih o pravicah do in iz socialnih zavarovanj zavod, kar velja tudi za drugo toženi državni organ, krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora.
V skladu z drugim odstavkom 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ mora stranka v zahtevi za povrnitev stroškov opredeljeno navesti stroške, katerih povrnitev zahteva. To pomeni, da je stranka dolžna ločeno specificirati višino stroškov, nastalih s posameznim opravilom, nastanek stroškov pa mora biti tudi izkazan. V obravnavani zadevi je upnica v delnem umiku izvršilnega predloga priglasila 3,65 EUR materialnih stroškov (vloga 0,75 EUR, priloga o,75 EUR, administrativni stroški 2,15 EUR), kar naj bi predstavljalo stroške fotokopij, tiskanja in administrativne stroške, obračunane skladno z javno objavljenim cenikom storitev upnice. Tak stroškovni predlog ni dovolj specificiran, saj ni jasno, kateri konkretni stroški naj bi upnici v zvezi z vlogo in prilogo dejansko nastali. Prav tako ni jasno, katere konkretne stroške je upnica obračunala pod postavko administrativni stroški. Že iz tega razloga upnica s svojim stroškovnim zahtevkom ne more uspeti.
Cenik, ki ga je predložila upnica izkazuje zgolj ceno storitev, ki jih upnica za pošiljanje kopij dokumentov zaračunava svojim strankam, ne pa dejanske višine upnici nastalih materialnih stroškov, ki bi bili neposredno povezani z obravnavano vlogo, vloženo v tem izvršilnem postopku. Cenika zato ni mogoče upoštevati kot izkaza dejanskega nastanka priglašenih stroškov.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00059152
KZ-1 člen 201, 201/2, 201/3, 201/4. ZKP člen 344, 344/1, 385. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 8. Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (2004) člen 27, 27/1, 28, 28/2.
kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu - delictum proprium - posebne lastnosti storilca - oseba, odgovorna za varnost in zdravje pri delu - blanketna norma - sprememba obtožbe - sprememba obtožbe v ponovljenem postopku po razveljavitvi sodbe - sprememba na slabše - prepoved spremembe na slabše (prepoved reformatio in peius) - sprememba obtožbe v škodo obtoženca
Ker je bila pritožba vložena le v korist obdolženca, je bilo sodišče prve stopnje v novem sojenju vezano na prepoved spremembe na slabše (385. člen ZKP). Slednja pa onemogoča v novem sojenju spremeniti pravno opredelitev kaznivega dejanja in kazensko sankcijo v obdolženčevo škodo ter, po pravni teoriji in ustaljeni sodni praksi, tudi ugotovitev slabšega, neugodnejšega dejanskega stanja za obdolženca.
Kaznivo dejanje ogrožanja varnosti pri delu po drugem odstavku 201. člena KZ-1 je nepravi delictum proprium in ga lahko stori le oseba, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu v rudnikih, tovarnah, delavnicah, na gradbiščih in drugih delovnih krajih.
družbena lastnina - lastninjenje družbene lastnine - lastninjenje stanovanj - pridobitev lastninske pravice po zakonu (originarna pridobitev) - izviren način pridobitve lastninske pravice - priposestvovanje
Nima prav pritožnica, ko sodišču prve stopnje očita, da je napačno odločilo, ko je svojo odločitev utemeljilo na SZ, ki v 1. členu določa, da ureja vprašanja stanovanjskih stavb in lastninskopravna razmerja ter upravljanje večstanovanjskih stavb. Pritožba sodišču prve stopnje namreč očita, da se ni opredelilo, ali je šlo v spornem objektu za večstanovanjsko ali poslovno stavbo in se tako postavlja vprašanje ali bi sploh smelo uporabiti SZ. Takšni razlogi niso pravno pravilni, saj 111. člen SZ (poglavje 8. - Lastninjenje in privatizacija stanovanj in stanovanjskih hiš ter stanovanjskih podjetij) ureja lastninjenje stanovanj, ne glede na to v kakšnih objektih se nahajajo.
Trditev o tem, da sodišče prve stopnje v zvezi s svojimi ugotovitvami in zaključki ni izvedlo vseh predlaganih dokazov, je pavšalna in kot takšna neupoštevna. Ker tožeča stranke ne pojasni niti kateri dokazi naj ne bi bili izvedeni in na kakšen način naj bi zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe niti ne trdi, da prvostopenjsko sodišče za zavrnitev izvedbe dokaznih predlogov ni navedlo ustavno dopustnih razlogov, na njene navedbe ni mogoče konkretizirano odgovoriti in so neupoštevne. Poleg tega je tožeča stranka pravico, da prvostopenjskemu sodišču očita domnevno nezakonito zavrnitev izvedbe nekaterih njenih dokaznih predlogov, že izgubila, saj zatrjevanih kršitev ni grajala takoj, ko je bilo to mogoče (najkasneje na naroku za glavno obravnavo dne 15. 9. 2021), v pritožbi pa tudi ni izkazala, da teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti.
Tožeča stranka v obravnavanem gospodarskem sporu ni dokazala, da sta pravdni stranki kot pogoj za veljavnost pogodbe določili kakšno posebno obliko, bodisi v obliki na papirju podpisane listine bodisi z nadaljnjim pogojem overitve podpisa ene ali obeh pogodbenih strank ali pa celo v obliki notarskega zapisa (OZ pa za pogodbo o odstopu terjatev ne predvideva nikakršne obličnosti). S tem v zvezi sta namreč odločilna predvsem elektronsko sporočilo tožene stranke tožeči stranki z dne 16. 1. 2017 (elektronska pošta na B 6, ki je v 7. točki obrazložitve natančno povzeta in ki po svoji vsebini predstavlja novo ponudbo v smislu prvega in tretjega odstavka 29. člena OZ), saj je tožeča stranka to ponudbo z elektronskim sporočilom z dne 23. 1. 2017 sprejela (elektronsko sporočilo na B 7, povzeto v 7. točki obrazložitve), in elektronsko sporočilo z dne 23. 1. 2017. Ker pa niti iz prvega (16. 1. 2017) niti iz drugega sporočila (23. 1. 2017) ne izhaja, da sta se pravdni stranki sporazumeli, da bo posebna oblika (na papirju podpisana listina ipd.) pogoj za veljavnost njunega dogovora, pa tudi osnutki pogodb (ki sta si jih stranki izmenjevali pred oziroma po sklenitvi sporne cesijske pogodbe in), na katere se sklicuje pritožnica, ne morejo dokazovati, da je bila kot bistven pogoj oziroma kot pogoj za veljavnost dogovora določena obličnost.
ZPIZ-2 člen 4, 4/2, 108, 108/1, 108/2, 108/3, 111, 111/1, 111/2.. ZUstS člen 23.. URS člen 22, 50.. Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 6, 13, 14.
invalidska pokojnina - I. kategorija invalidnosti - nastanek invalidnosti - pričetek izplačevanja
Izplačilo pokojnine je pogojeno s prenehanjem zavarovanja. V kolikor zavarovanec na dan izpolnitve pogoja za pridobitev pravice ni zavarovan, se glede na sistemsko ureditev v 2. odstavku 111. člena ZPIZ-2 pokojnina izplačuje največ za 6 mesecev nazaj od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve. Čeprav po 2. odst. 4. člena ZPIZ-2 pravice iz obveznega zavarovanja ne zastarajo, to ne pomeni, da ne bi moglo priti do izgube izplačil posameznih mesečnih zneskov. Po ustaljeni sodni praksi pritožbenega in revizijskega sodišča je potrebno ločiti priznanje pravice do invalidske pokojnine od njenega izplačevanja. Zmotno in zato nesprejemljivo je stališče pritožnice, da ni podlage za različno obravnavanje pridobitve in realizacijo pravic. Ob razlagi, za katero se zavzema pritožba bi lahko imel posameznik hkrati dva statusa, bil sočasno prejemnik dveh dajatev iz socialnega zavarovanja, ali bil v določenem obdobju brez obveznega zavarovanja in brez pravic.
Ne gre slediti pritožbeni navedbi, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za presojo stroškovnega zahtevka upnice, priglašenega po OT, ker je ta temeljil na neveljavnem predpisu. Sodišče na pravno podlago, ki jo navede stranka, namreč ni vezano, utemeljenost priglašenih odvetniških stroškov pa mora presojati upoštevaje predpis, ki v konkretnem primeru velja za povrnitev odvetniških stroškov.
V obravnavanem primeru se je postopek začel z vložitvijo predloga za izvršbo dne 27. 9. 2013, torej po uveljavitvi ZOdvT in pred uveljavitvijo OT, zaradi česar je treba utemeljenost priglašenih odvetniških stroškov presojati po določbah ZOdvT.
Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča, da pri tožniku ne obstoji takšno zdravstveno stanje, ki bi utemeljevalo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in posledično priznanje invalidske pokojnine.