kmetija - javni razpis - računi izdani na drugo ime - dodelitev nepovratnih sredstev - zavrnjen zahtevek za izplačilo sredstev
Ker 16. točka 102. člena navedene uredbe in 13. točka 14. poglavja javnega razpisa, ki jih je organ citiral, določata, da se morajo računi in druga dokazila glasiti na upravičenca, je tudi po presoji sodišča organ mogel in moral zaključiti, da je tožnikov zahtevek v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici sredstev (četrti odstavek 56. člena ZKme-1) in tožnikov zahtevek z odločbo zavrniti.
akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - predlog za izločitev uradne osebe - odločitev organa druge stopnje o pritožbi - ni upravni akt - zavrženje tožbe
Izpodbijani sklep, s katerim je bil zavrnjen tožnikov predlog za izločitev uradne osebe, predstavlja odločitev procesne narave, izdano med postopkom pred organom. S tem sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o nobeni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Zato ta sklep ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1. Po drugem odstavku 5. člena ZUS-1 se v upravnem sporu sicer lahko izpodbijajo sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Vendar pa sklep o neizločitvi uradne osebe med takšne sklepe ne sodi in z njim postopek odločanja pred pristojnim organom ni bil končan, zato ne uživa samostojnega varstva v upravnem sporu.
Prav tako ne predstavlja upravnega akta v smislu 2. člena ZUS-1 odločba ministrstva, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena tožnikova pritožba zoper prvostopni sklep, torej z njo ni bilo vsebinsko odločeno o tožnikovi pravici, obveznosti ali pravni koristi.
nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - zavezanec za plačilo nadomestila - neposredni uporabnik zemljišča
V zadevi ni sporno, da tožnik uporablja objekte na naslovu B., saj ni ugovarjal ugotovitvi toženke, da je edini uporabnik predmetne nepremičnine prav on oziroma sam trdi, da tam živi. To pomeni, da neposredno uporablja tudi zazidano stavbno zemljišče, zato je dolžan plačati nadomestilo za njegovo uporabo.
ZZZiv člen 26, 26/1, 26/1-9, 26.c, 26.c/1, 26.c/1-1, 43, 43-5.
inšpekcijski ukrep - ukrep veterinarskega inšpektorja - nevaren pes - obvezno šolanje psa - usmrtitev živali
Inšpekcijska postopka izdaje odločbe o odreditvi šolanja nevarnega psa in odločbe o njegovi usmrtitvi sta glede na ureditev v ZZZiv medsebojno povezana. Nespoštovanje predhodno izdane odločbe o odreditvi šolanja je pogoj za izdajo odločbe o usmrtitvi. Kljub temu pa sta navedena inšpekcijska postopka dva ločena upravna postopka, v katerih se izdata samostojna upravna akta, zoper katera je mogoče vložiti ločeni pravni sredstvi. Ker je bil rok za izvedbo obveznega šolanja nevarnega psa na podlagi prve alineje prvega odstavka 26.c člena ZZZiv določen že z odločbo o odreditvi šolanja nevarnega psa, bi se lahko ustavnopravni pomislek glede vezanosti trenutka začetka teka roka za izvedbo šolanja na dan ugriza in s tem povezana dejanska dolžina roka kot pravno odločilen lahko izkazal le v postopkih pravnega varstva zoper odločbo o odreditvi šolanja, ta pa je bila v času izdaje izpodbijane odločbe o usmrtitvi psa pravnomočna.
ZUreP-1 člen 92, 92/2, 93, 93/1, 93/1-1, 93/1-2, 93/3. ZPNačrt člen 110.
razlastitev - javna korist - posegi v lastninsko pravico - nujnost in sorazmernost razlastitve
Kadar gre za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture, se šteje, da je javna korist za nepremičnine izkazana, če so predvidene v državnem prostorskem načrtu oziroma občinskem podrobnem prostorskem načrtu (tretji odstavek 93. člena ZUReP-1 v zvezi s 110. členom ZPNačrt).
Obstoj javne koristi je torej tisto, kar daje razlastitvi legitimnost. Vendar njen obstoj še ne zadostuje za ustavno dopustnost razlastitve. Zato je zakonodajalec v drugem odstavku 92. člena ZUreP-1 vgradil še dva elementa načela sorazmernosti, nujnost razlastitve za doseg javne koristi ter sorazmernost med pomenom (težo) razlastitvenega namena (javne koristi) in težo razlastitve kot posega v lastninsko pravico.
Sodišče, enako kot sta to pravilno ugotovila že upravna organa, z vpogledom v listine priloženega upravnega spisa na katerih temelji izpodbijana odločitve, ugotavlja, da sta bila delničarja podržavljene družbe J.J. in H.H.. Sodišče pritrjuje ugotovitvi obeh upravnih organov, da lastništva podržavljenih delnic B.B. navedbe iz knjige I.I. ne dokazujejo. Te navedbe predstavljajo posreden dokaz, ki se nanaša na vstop B.B. v Upravni svet delniške družbe, namesto pokojnega K.K.. Navedene ugotovitve po presoji sodišča zadoščajo za ugotovitev (v smislu razlage iz 24. točke te sodbe), da tožeči stranki nista izkazali zatrjevanega lastništva (solastništva) delnic v podržavljeni družbi.
založitev zneska za kritje izvršilnih stroškov - akt, ki se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu - ni upravni akt
Po oceni sodišča izpodbijani sklep ne predstavlja akta iz 2. člena ZUS-1, saj ne gre za akt, s katerim bi organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku. Res je bilo tožniku z izpodbijanim sklepom naložena založitev denarnega zneska v tam opredeljeni višini, vendar pa ne samo, da gre za začasno naloženo denarno obveznost v določenem znesku (torej le do poznejšega obračuna dejanskih izvršilnih stroškov), temveč tega zneska v primeru, če ga zavezanec (tožnik) ne založi, organ ne more od njega izterjati, temveč ga mora založiti sam organ, glede na to, da se je postopek uvedel po uradni dolžnosti.
Prav tako izpodbijani sklep ni sklep po drugem odstavku 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek ni bil obnovljen, ustavljen ali končan.
ZVOP-1 člen 20, 20/1, 20/5, 20/7, 157, 157/1. ZUS-1 člen 2, 7, 65, 65/1, 66, 67, 67/1. URS člen 120, 153. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo (2006) člen 18, 26, 34, 39. Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv člen 7.
O obveznosti tožnika, da pri izvajalcih javne službe prevzame odpadno komunalno embalažo, se ne odloča z upravno odločbo.
Tožnik je dolžan prevzemati (le) takšno količino odpadkov, kot so jo zavezanci za ravnanje z odpadno embalažo, s katerimi ima tožnik sklenjene pogodbe, dali na trg.
Tožnika kot zasebnega gospodarskega subjekta ni mogoče prisiliti k sklenitvi pogodb, bodisi z zavezanci za ravnanje z odpadki (tj. s povzročitelji odpadkov), bodisi z izvajalci javne službe, saj je to stvar njihovega svobodnega urejanja. Lahko pa, kolikor se izkaže, da zaradi nesklenjenih pogodb izpolnjevanje obveznosti iz okoljevarstvenega dovoljenja ni (več) možno, predlaga ministrstvu odvzem okoljevarstvenega dovoljenja (4. točka prvega odstavka 157. člena ZVO-1).
Za odločanje o tožnikovi zahtevi za plačilo odškodnine, zaradi izvršitve odločbe o višini prevzema odpadne embalaže, kot je bil zavezan z izpodbijano odločbo, v tem postopku upravnega spora ni podlage.
odmera davka v posebnih primerih - sredstva za privatno potrošnjo - prijava premoženja - izvor premoženja - bančni podatki - dokazno breme - dokazovanje - vnaprejšnja dokazna ocena - listinska dokumentacija - listinska dokazna moč
Zavezanec svoje trditve v davčnem postopku dokazuje praviloma s pisno dokumentacijo, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi. V odsotnosti oziroma nezadostnosti listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva se (razen, če so listine formalni pogoj za uveljavljanje pravic) dejstva oziroma trditve dokazujejo tudi z drugimi dokaznimi sredstvi, tudi s pričami. Dokazovanje z listinami je torej prednostno, ne pa izključno, saj ZDavP-2, enako kot ZUP, dokaznih sredstev ne omejuje.
Pravilnik o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (2002) člen 11, 11/1, 20. ZUP člen 140.
javni uslužbenec - napredovanje v naziv - pogoji za napredovanje - dodatno strokovno delo
Po presoji sodišča je tožena stranka pri točkovanju navedenih referatov oziroma pri vrednotenju navedenega strokovnega dela, iz razlogov, ki jih je obširno navedla v obrazložitvi izpodbijane odločbe, utemeljeno podvomila v verodostojnost potrdil o izvedbi referatov, ki jih je izdalo C. in ki so bili kot dokazilo priloženi predlogu za napredovanje. Tožena stranka je zato tožnico tudi utemeljeno pozvala na dopolnitev predloga, da bi dokazala resničnost izvedbe referatov na mednarodnih znanstvenih posvetih s predložitvijo programov posvetov, iz katerih bo razviden izvajalec referata, naslov referata in kdaj je bil referat izveden, torej dokazil, s katerimi bi bila izkazana dejanska izvedba spornih referatov. Predlagatelj napredovanja oziroma stranka postopka je namreč tista, ki mora svoje navedbe v vlogi tudi dokazati, hkrati pa ni ovire za to, da tožena stranka predložena dokazila oceni oziroma zahteva predložitev dodatnih dokazil, če meni, da predložena dokazila ne dokazujejo tistega, kar se v vlogi zatrjuje.
V skladu z navedeno zakonsko ureditvijo je bilo treba za gradnjo takšnega objekta, katerega tako tlorisne mere kot namembnost je bila ugotovljena pri inšpekcijskem pregledu, pridobiti gradbeno dovoljenje.Nesporno je, da v predmetnem postopku gradbeno dovoljenje ni bilo izdano, pri čemer potrdili, s katerima je bila vzeta na znanje priglasitev gradnje po merah in namembnosti bistveno drugačnega objekta, kot je dejansko zgrajeni objekt, ne predstavljata gradbenega dovoljenja.
ZKme-1 člen 49-57. ZUS-1 člen 19, 65. OZ člen 299, 299/1, 378, 378/1. ZUP člen 2, 99, 99/2, 113, 113/1, 113/3, 129, 129/1, 129/1-1, 140, 140/2,. ZJN-2 člen 37.
Toženka je pristojna, da v okviru postopka javnega razpisa preverja izpolnjevanje materialnih pogojev, ki so bili v Javnem razpisu določeni kot pogoj za izplačilo sredstev. Spoštovanje pravil javnega naročanja pa je eden od pogojev za izplačilo, zato ga je bila v tem okviru pristojna tudi presojati.
Toženka je posamezne postavke glede na razpisno dokumentacijo tožnice štela za "nedeljive", na tožnici pa je bilo dokazno breme, da dokaže, da niso, možnost dokazovanja nasprotnega je glede na poziv toženke imela, možnosti pa ni izkoristila.
Toženka je ugotavljala neupravičene stroške in njihovo višino glede na izpolnjevanje pogojev za upravičenost. V tem pogledu načelo sorazmernosti ni uporabljivo.
Obseg obveznosti tožnice je določala dokumentacija, ki jo je tožnica predložila vlogi za izdajo odločbe o pravici do sredstev, in na tej podlagi je bila tudi določena višina odobrenih sredstev.
Nespecificirana klavzula v osnovni pogodbi kot "možnost dodatnih del" ne pomeni, da je toženka sprejela obveznost povrnitve stroška konkretno izvedenih del že z odločbo o pravici do sredstev, ne da bi tožnica zanje kot konkretno izvedena pridobila od toženke soglasje iz 54. člena ZKme-1.
Kolikor je predhodno ugotovljeno, da je bil neupravičen strošek vključen v zahtevek za izplačilo in upravičenec zatrjuje, da za to ni odgovoren, mora toženka upravičencu omogočiti, da dokaže, da za vključitev spornih stroškov v zahtevku ni odgovoren. Presoja se zgolj vprašanje neodgovornosti upravičenca za vključitev neupravičenega stroška v zahtevek, le to je pravno pomembna okoliščina, ki jo je za (ne)uporabo znižanja kot upravne sankcije treba ugotoviti.
Toženka je zavrnila dokazne predloge, s katerimi je tožnica želela dokazovati nasprotno, kot izhaja iz "materialnopravnih izhodišč", ki toženko prepričujejo, da je tožnica odgovorna za vključitev neupravičenih zneskov v zahtevek, ter s tem tožnici odrekla možnost, da dokazuje nasprotno. Dokazna ocena toženke torej temelji na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, odločitev pa je obremenjena tudi z bistveno kršitvijo določb postopka, saj navedeno stališče toženke pomeni vnaprejšnjo dokazno oceno, vnaprejšnjo opredelitev o dokazni vrednosti, prepričljivosti, pomenu in vplivu na končno oceno. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena ni dovoljena.
Odločitev o teku zamudnih obresti temelji na prvem odstavku 378. člena OZ. Toženka bi torej morala o zahtevku tožnice za izplačilo zamudnih obresti odločiti meritorno, torej ugotoviti, ali je njena obveznost za izplačilo sredstev tekom postopka nastala, pa ni bila izvršena, torej ali sta tožnica in toženka tekom postopka vstopili v dolžniško upniško razmerje, ki bi tožnico upravičevalo do izplačila zamudnih obresti.
Upravni postopek odločanja o zahtevku za izplačilo sredstev iz naslova Ukrepov programa razvoja podeželja RS za obdobje 2007 do 2013 se začne na zahtevo stranke, zato je v skladu s prvim odstavkom 113. člena ZUP toženka zahtevek tožnice za povračilo stroškov pravnega zastopanja pravilno zavrnila.
ZGos člen 12, 12/3. ZUP člen 42, 43. Pravilnik o spremembi pravilnika o merilih za določitev obratovalnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost (2000) člen 4, 4/1, 4/2, 4/3.
gostinstvo - obratovalni čas gostinskega lokala - podaljšanje obratovalnega časa - stranski udeleženec - pravna korist - pravni interes
Pravnega interesa za upravni postopek ter aktivne legitimacije in pravnega interesa za upravni spor ni mogoče enačiti. Za ugotovitev obstoja navedenih predpostavk v zvezi z upravnim sporom je pomembno, da je bil s tožbo izpodbijani sklep izdan tožnikoma in da je bila z njim sprejeta za tožnika neugodna odločitev. Tožnika sta po 19. členu ZUS-1 aktivno legitimirana za vložitev tožbe zoper izpodbijani sklep.
Pristojni organ na podlagi vloge gostinca za obratovanje v podaljšanem obratovalnem času o tem odloča (gre za upravno odločanje v smislu ZUP) in da tako tudi v primeru, ko ob izpolnjenih ostalih pogojih soglaša s predlaganim podaljšanim obratovalnim časom in zato s strani gostinca predlagani razpored obratovalnega časa na s Pravilnikom o merilih za določitev obratovanlnega časa gostinskih obratov in kmetij, na katerih se opravlja gostinska dejavnost predpisanem obrazcu potrdi, s tem odloči o njegovi vlogi.
davek na dodano vrednost (DDV) - obveznost plačila ddv - izogibanje plačila davka - povezane osebe - objektivne okoliščine
V konkretnem primeru obstajajo objektivne okoliščine, iz katerih izhaja, da je tožnik vedel oziroma bi moral vedeti, da sodeluje v transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Okoliščine, omogočajo zaključek, da je tožnik vedel in ne le moral vedeti, da DDV, ki ga je bilo treba plačati od računov, izdanih tožniku, ne bo plačan.
Povezanost tožnika in družbe A. d.o.o. v smislu določb ZDDPO-2 je objektivna okoliščina, ki omogoča zaključek, da je tožnik vedel, da sodeluje pri transakcijah, katerih namen je izogibanje plačilu DDV. Ugotovljena je bila poslovna povezanost med tožnikom in družbo A. d.o.o., zaradi česar je tožnik moral biti seznanjen s poslovanjem družbe A. d.o.o. in njenim slabim finančnim položajem. Tožnik je vedel, da navedena družba ne bo poravnala obveznosti plačila DDV po računih, ki jih je izdala tožniku. Sam način tožnikovega poslovanja in družbe A. d.o.o. je kazal na to, da je bil tožnik ustanovljen zgolj z namenom, da se družba A. d.o.o. izogne plačilu davčnih obveznosti.
ZKZ člen 63, 63/4. Pravilnik o izvajanju komasacij kmetijskih zemljišč (2004) člen 18. ZUS-1 člen 20, 20/3.
komasacija - vrednotenje zemljišča - pripombe na elaborat vrednotenja zemljišč na komasacijskem območju - prekluzija v pritožbenem postopku
Določbe četrtega odstavka 63. člena ZKZ je tudi po presoji sodišča treba razlagati v pomenu, kot jih je razlagal drugostopenjski organ, da so torej komasacijski udeleženci po preteku osmih dni od izteka roka za razgrnitev posameznega od elaboratov prekludirani v dajanju pripomb na posamezni elaborat.
tožba v upravnem sporu - pasivna legitimacija - avtonomija državne univerze - zavrnitev doktorata
Sodišče je v upravnih sporih članici državne univerze na podlagi 58. člena Ustave ter druge alineje drugega odstavka 6. člena in četrtega odstavka 10. člena Zakona o visokem šolstvu že priznalo sposobnost samostojnega vlaganja tožbe v upravnem sporu. To pomeni, da je tudi članica državne univerze lahko samostojno tožena v upravnem sporu.
Sodišče ugotavlja, da v upravnem sporu ni mogoče izpodbijati strokovne ocene doktorske disertacije, na podlagi katere je sprejeta odločitev, da se kandidatova (v konkretnem primeru tožničina) doktorska disertacija zavrne. Gre namreč za strokovno pedagoško opravilo, pri katerem mora imeti pristojni organ tožene stranke vso avtonomijo in v njegova stališča glede tega vprašanja sodišče ne more posegati ali jih presojati.
davek na dodano vrednost (DDV) - nakup nepremičnin - prodaja nepremičnin - odbitek vstopnega DDV - namen uporabe nepremičnine - ekonomski namen posla
Kljub temu, da gradnja oziroma adaptacija hiše v zadevnem obdobju še ni dokončana, pa gre po ustaljeni sodni praksi lahko tudi v času izgradnje za ekonomsko aktivnost in s tem za pravico zavezanca, da uveljavlja odbitek vstopnega DDV po računih, ki jih prejme v zvezi z izgradnjo. Pri čemer je na davčnem zavezancu, da dokaže zatrjevani namen njene kasnejše (nameravane) prodaje. Da to dokaže, pa ni dovolj njegova izjava, temveč je potrebno, da to dokaže na objektivni način, oziroma s tem, da predloži objektivne dokaze za to, da je nepremičnina, ki se bo zgradila, primerna za ekonomsko izkoriščanje (24. točka). Pri tem se upoštevajo vse (zatrjevane) dejanske okoliščine konkretnega primera, vključno z vrsto blaga in časovnim obdobjem med pridobitvijo blaga in njegovo uporabo za ekonomsko dejavnost oziroma za trgovanje.
brezplačna pravna pomoč - nujna brezplačna pravna pomoč - dodelitev brezplačne pravne pomoči - tožba v upravnem sporu - pravni interes - zavrženje tožbe
Toženka z izpodbijano odločbo, s katero je tožniku na podlagi 36. člena ZBPP odobrila nujno BPP za vložitev tožbe, vezane na rok, o njegovi prošnji za dodelitev BPP še sploh ni odločila, temveč bo to šele morala storiti, in sicer takoj, ko bo pridobila vse potrebne podatke o tožnikovem materialnem položaju, zato gre za situacijo, ko izpodbijana odločba očitno ne posega v tožnikovo pravico ali njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist.
dovoljenje za začasno prebivanje - potrdilo - odstranitev iz države - pravna korist za vložitev tožbe
Pristojni organ, če so izpolnjeni pogoji za zavarovanje pravice iz 20. člena PDEU v zvezi s pravico do družinskega življenja iz 7. člena Listine EU o temeljnih pravicah in načela varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljnih pravicah, mora preklicati ali vsaj začasno odložiti izvajanje odločbe o vrnitvi in prepovedi vstopa na ozemlje, ki veljata za državljana tretje države. To pomeni, da opustitev dejanja, ki ga tožnik izpodbija v tem upravnem sporu s tožbo po prvem odstavku 4. člena ZUS-1, očitno ne posega v nobeno njegovo pravico ali pravno zavarovano korist in ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v povezavi z drugim pravnim razmerjem oziroma odločbo, ki še ni dokončna.