Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo U-I-85/14-13, odločilo, da je prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST v neskladju z Ustavo v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Do odprave ugotovljenega neskladja se 1. odstavek v zvezi z 2. in 3. odstavkom 11. člena ZST-1 uporablja tako, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. Zato je odločitev sodišča prve stopnje o le delni oprostitvi plačila sodnih taks za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari nad zneskom 100,00 EUR napačna, saj toženec izpolnjuje vse pogoje za taksno oprostitev v celoti.
Sodišče prve stopnje je vsa vročanja opravilo v skladu z določbami Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) zato pritožnik z navedbami, da nobene sodne pošiljke (na sodišču znanem naslovu v Srbiji) ni prejel, ne more biti uspešen. Z naslova v Srbiji, ki ga navaja kot naslov prebivališča tudi ob vložiti pritožbe so bile namreč vrnjene vse pošiljke, tako tiste, ki jih je sodišče samo priporočeno poslalo kot tudi pošiljke, ki jih je sodišče vročalo preko Sektorja za mednarodno pravno pomoč pri Ministrstvu za pravosodje, oziroma Sodišča za prekrške v Beogradu.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO – KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0005951
KZ-1 člen 7, 7/1, 186, 186/1. ZKP člen 358, 358-1, 358-4, 371, 371/1-11.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka – očitna pisna napaka – kršitev kazenskega zakona – časovna veljavnost – neupravičena proizvodnja in promet s prepovedanimi drogami - kupovanje, hramba ali prenašanje zaradi dajanja v promet - sprememba sodbe – oprostilna sodba – zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – dokazna ocena – dejanje majhnega pomena
Utemeljeno pa zagovornik obtoženega sodišču prve stopnje očita, da je bil glede dejanja opisanega v 2. točki izreka v škodo obtoženca kršen zakon. Kaznivo dejanje, ki se obtožencu očita v 2. točki izreka izpodbijane sodbe in naj bi bilo storjeno 30. julija 2001 (prav 30. julija 2011) namreč v času storitve ni bilo kaznivo dejanje. To je postalo šele z novelo KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/2011 z dne 14. novembra 2011), ki velja od 15. maja 2012, s katero je bila določba prvega odstavka 186. člena KZ-1 dopolnjena z novo izvršitveno obliko kaznivega dejanja, ki vključuje kupovanje, hrambo ali prenašanje zaradi dajanja v promet rastlin ali substanc, ki so razvrščene v prepovedane droge ali nedovoljene snovi v športu ali predhodne sestavine, ki se uporabljajo za izdelavo prepovedanih drog. Glede na utemeljitev predlagatelja je bila sprememba te zakonske določbe predlagana zaradi zaznanih primerov hrambe droge z namenom razdelitve drugim osebam (uživalcem), na način, da ne gre za prodajo, ampak prepustitev v uporabo na zabavah ali druženjih, torej prav zaradi primerov, kot je obravnavani. Glede na to, da uvaja novo izvršitveno obliko kaznivega dejanja, ni dvoma, da je KZ-1B za obtoženca strožji zakon, zato bi moralo sodišče prve stopnje v skladu z določbo 7. člena KZ-1 ob odločanju uporabiti zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK0005993
KZ-1 člen 204, 204/1, 204/2, 209, 209/1, 209/2. ZKP člen 371, 371/1-8.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - nezakoniti dokazi - kršitev kazenskega zakona - pravna opredelitev - tatvina - poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja
Obtoženec je tako vzel stvari (drobiž, cigarete, žetone), ki so bili osebna lastnina tam zaposlenih in za katero se ne zatrjuje, da mu je bila v okviru njegovih nalog prepuščena v varovanje. Na splošno bi se sicer dalo zastopati stališče, da varnostnik, ko izven delovnega časa zaposlenih izvaja naloge varovanja družbe, posredno varuje tudi osebno premoženje zaposlenih, ki se nahaja v prostorih, vendar pa obtožencu varovanje takega premoženja v konkretnem primeru izrecno ni bilo prepuščeno, temveč, kot rečeno, le varovanje družbe.
končanje stečajnega postopka brez razdelitve stečajne mase upnikom – pravdni postopek zaradi ugotovitve obstoja prerekane terjatve
V primeru stečajne mase neznatne vrednosti, ki ne zadošča niti za stroške postopka, ni nobene podlage za nadaljnje vodenje stečajnega postopka, ne glede na nezaključen pravdni postopek, na katerega se sklicuje pritožnik, saj je predmet tega postopka zgolj vprašanje obstoja terjatve pritožnika do stečajnega dolžnika, zato razrešitev te pravde ne bi v ničemer omogočila vsaj delno poplačilo upnika v stečajnem postopku nad dolžnikom.
Tožena stranka z ničemer ni uspela izpodbiti ugotovitve prvostopenjskega sodišča o zapadlosti obveznosti dne 30. 7. 2010. Poseg Okrajnega sodišča v Piranu s predhodno odredbo, izdano 30. 12. 2010, zato ni v ničemer vplival na upravičenje tožeče stranke do zamudnih obresti pred tem obdobjem.
Drugačen pa je položaj v času učinkovanja prepovedi toženi stranki na podlagi citirane predhodne odredbe, to je od izdaje dne 30. 12. 2010 do dne 13. 3. 2013, ko bil toženi stranki vročen sklep o ustavitvi postopka zavarovanja s predhodno odredbo. V tem obdobju vzrok za zamudo z izpolnitvijo nedvomno ni izhajal iz sfere tožene stranke, pač pa gre za tako imenovano zunanje tveganje, ki je zunaj sfere tožene stranke in ga ta ne more oziroma ga ni dolžna obvladovati. Tožena stranka ni smela izpolniti denarne obveznosti. To dejanje bi namreč pomenilo kršitev prepovedi iz izdane predhodne odredbe, zato tožena stranka ni imela vpliva na izpolnitev svoje obveznosti. Posledično toženo stranko ne morejo bremeniti zamudne obresti za to obdobje.
ugotovitev vrednosti spornega predmeta - vrednost premoženja - predmet tožbenega zahtevka
V pravdnem postopku lahko sodišče pri oceni vrednosti spornega predmeta upošteva le vrednost premoženja, ki je predmet tožbenega zahtevka in ne more vrednosti spornega predmeta ugotavljati glede na to, kakšne posledice bo imela ugoditev tožbenemu zahtevku v nekem drugem (v konkretnem primeru zapuščinskem) postopku.
ZPIZ-1 člen 390, 397. ZPIZ-2 člen 85, 389, 390, 397.
prehodne in končne določbe - nadomestilo za invalidnost - veljavnost zakona - invalid III. kategorije - nadomestilo za invalidnost - pravica do nadomestila za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu
Tožnik je zahtevo za priznanje nadomestila za invalidnost vložil v času veljavnosti ZPIZ-2, zato je sodišče prve stopnje o nadomestilu za invalidnost pravilno odločilo na podlagi ZPIZ-2 in ne na podlagi ZPIZ/92.
ZPIZ-2 v prehodnih in končnih določbah ne daje podlage za uporabo predpisov, ki so veljali do uveljavitve tega zakona.
Ob ugotovitvi, da tožnik (invalidu III. kategorije) izpolnjuje pogoje določene v 85. členu ZPIZ-2, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3. KZ-1 člen 29, 29/4. OZ člen 136, 136/2.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - neodgovorne osebe - neprištevnost - zloraba psihoaktivnih snovi
Tožnik si je z uporabo psihoaktivnih snovi sam povzročil neprištevnost, zato je ob smiselni uporabi določbe 2. odstavka 136. člena OZ (po kateri je tisti, ki drugemu povzroči škodo v stanju prehodne nerazsodnosti, zanjo odgovoren, razen če dokaže, da ni po svoji krivdi prišel v takšno stanje) potrebno šteti, da je tožnik kljub začasni neprištevnosti odgovoren za očitano opustitev iz 3. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR.
KZ-1 v 4. odst. 29. člena določa, da je kriv storilec kaznivega dejanja, ki si je z uporabo alkohola, drog, drugih psihoaktivnih snovi ali kako drugače sam povzročil neprištevnost, če je bila pred tem za kaznivo dejanje podana njegova krivda, ki jo zakon določa za to dejanje. Za dejanje, ki je sankcionirano v 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, zadošča malomarnost. Tožniku je ravnal malomarno, saj bi se kot dolgoletni odvisnik moral zavedati, da bo v primeru zlorabe psihoaktivnih substanc lahko prišel v stanje nerazsodnosti, v katerem delodajalca ne bo mogel obvestiti o svojem stanju.
ZDSS-1 člen 5, 5/2. ZVZD člen 5. OZ člen 131, 179. ZDR člen 184.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - stvarna pristojnost - zavarovalnica - krivdna odgovornost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Tožnik je vložil tožbo zoper zavarovalnico, pri kateri je imel delodajalec zavarovano svojo odškodninsko odgovornost in zoper delodajalca. Spor zoper drugo toženo stranko - tožnikovega delodajalca je bil pravnomočno zaključen, vendar kljub temu na podlagi 2. odstavka 5. člena ZDSS-1 še vedno obstaja podlaga za stvarno pristojnost delovnega sodišča za odločanje v tem sporu med tožnikom in prvo toženo stranko - zavarovalnico.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je delodajalec kršil določila 5. člena ZVZD, saj bi moral sprejeti ukrepe, ki bi preprečili nastanek poškodbe oči, ne glede na to, ali je družba, ki je zanj vodila organizacijo varstva pri delu, to predvidela ali ne. Iz zdravstvene ocene tveganja namreč izhaja zdravstvena ogroženost delavcev zaradi izpostavljenosti kemičnim dejavnikom tveganja z dražečim, toksičnim, lipolitičnim, alergogenim, fibrogenim in kancerogenim delovanjem in je malta kot takšen dejavnik tudi izrecno navedena. Delodajalec takšnih zaščitnih ukrepov ni sprejel. Naloga delodajalca je, da za delo z malto priskrbi ustrezno zaščito za delavce. Delodajalec bi moral računati, da se kljub skrbnemu in previdnemu ravnanju delavca, malta lahko odbije in delavcu pade v oči. Zato je podana krivdna odgovornost tožnikovega delodajalca za vtoževano škodo.
ZUTD člen 63, 63/1. ZDR člen 112, 112/4, 112/1, 112/1-4.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca - neplačevanje oz. zamujanje z izplačilom plače - nepravočasno izplačilo plač - rok za podajo odpovedi
Tožniku je delovno razmerje prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato je upravičen do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti v trajanju treh mesecev (tožnik ima dopolnjeno zavarovalno dobo v trajanju štirih let in 22 dni).
izčrpanje pravnih sredstev pred agencijo – pravdni postopek – pravica do sodnega varstva
Nikakor iz razlogov v izpodbijani sodbi ne izhaja, da je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke zato, ker tožena stranka ni izkazala, da je izčrpala vse pravne možnosti pred Agencijo za pošto in poštne telekomunikacije RS. Sodišče je izvedlo dokazni postopek in je odločilo po pravilih pravdnega postopka. Sodno varstvo ji je torej nudilo. Zato ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče poseglo v ustavno pravico tožene stranke do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.
Pri tožnici bi se moralo (glede na datum vložitve zahteve za uveljavitev starostne pokojnine - 17. 1. 2012) upoštevati 18 letno povprečje, vendar je toženec pravilno upošteval pri njej najugodnejše 16 letno povprečje, ker tožnica ni dopolnila 18 let zavarovalne dobe. Za upoštevanje 12 letnega povprečja ni bilo pravne podlage.
odškodninska odgovornost delodajalca - nezgoda pri delu - odgovornost delodajalcev - odgovornost za delavce - krivdna odgovornost - objektivna odgovornost - nepremoženjska škoda - odmera višine odškodnine
Do obravnavane nezgode pri delu je prišlo, ko je tožnik v varovanem območju stroja pripravljal papirne zavitke za nadaljnjo obdelavo, zaradi vklopa fotocelice s strani sodelavca pa je stroj nadaljeval z delom in spustil dvižno rampo, ki je tožniku stisnila prste na levi nogi. Tožniku je škoda nastala v posledici nepravilnega ravnanja njegovega sodelavca, ki je stroj nepravilno vključil takrat, ko je bil tožnik še znotraj območja njegovega delovanja. Takšna ugotovitev narekuje materialnopravni zaključek, da je podana krivdna odgovornost drugotožene stranke (tožnikovega delodajalca), saj ni dokazala, da bi bilo ravnanje njenega delavca (tožnikovega sodelavca) pravilno in v skladu s skrbnostjo, ki jo terja opravljanje določenih nalog, ki so mu bile zaupane.
Stroj, ki je bil udeležen v škodnem dogodku, ter s tem v zvezi težka dvižna rampa, ki je tožniku pri spustu stisnila prste na levi nogi, upoštevaje kriterije, ki jih je opredelila sodna praksa, predstavlja nevarno stvar, konkretno delo, ki ga je tožnik opravljal v času škodnega dogodka, pa nevarno dejavnost, saj ni mogoče zaključiti, da bi bilo takšen stroj, kljub veliki skrbnosti, mogoče vedno imeti pod svojo kontrolo in tako pravočasno odvrniti nesreče. Dviganje in spuščanje dvižne rampe stroja s papirnimi zvitki je gibanje, pri katerem je ob povprečni pazljivosti nevarnost za poškodovanje večja od običajne. Drugotožena stranka zato odgovarja tudi po načelu objektivne odgovornosti.
invalidnost III. kategorije - invalidska pokojnina - vzrok nastanka invalidnosti
Na invalidnost tožnika (invalida III. kategorije) je vplivala bolezen (degenerativne spremembe hrbtenice) in ne poškodba pri delu. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana III. kategorija invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu, in da mu je tožena stranka dolžna priznati vse pravice, vezane na priznanje III. kategorije invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu ter odločiti o pravici in višini tožnikove invalidske pokojnine, ni utemeljen.
brezposelnost - denarno nadomestilo - nadomestilo za invalidnost - osnova za odmero denarnega nadomestila
Nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu ima značaj samostojne dajatve iz invalidskega zavarovanja, ki jo izplačuje ZPIZ. V ZDR, ki opredeljuje pojem plače, ni podlage za to, da bi takšno nadomestilo predstavljalo sestavni del plače. Posledično se tudi ne more vštevati v osnovo za odmero denarnega nadomestila za primer brezposelnosti.
ZZVZZ člen 23, 23/1, 23/1-2, 25, 25/2. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 103, 103/1, 130, 135, 135/1.
zdravljenje v tujini - povračilo stroškov zdravljenja v tujini - stroški zdravljenja v tujini – ustavna odločba
Za presojo pravilnosti in zakonitosti posamičnih upravnih aktov, izdanih pred uveljavitvijo novele ZZVZZ-M z dne 15. 11. 2013, ki do izdaje odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1303/11-21 in U-I-25/14-8 z dne 21. 3. 2014 niso bili pravnomočno zaključeni, razen omejitve iz 2. alinee 2.točke 1. odstavka 23. člena ZZVZZ (po kateri je z obveznim zavarovanjem zavarovanim osebam zagotovljeno plačilo najmanj 95 % vrednosti zdravstvenih storitev v tujini) ni nobene druge omejitve za priznavanje pravice do zdravljenja v tujini. Določbe prvega odstavka 135. člena Pravil OZZ, ki določa dodatne pogoje in omejitve, prav tako pa tudi določbe 225. člena Pravil OZZ, ki se nanaša na izvedbo prvega odstavka 135. člena Pravil OZZ, zaradi neustavnosti ni mogoče uporabiti.
ZDR člen 88, 88/1, 88/1-1, 204, 204/3. ZJU člen 3, 5, 6, 24, 24/3, 25, 39, 39/2, 154. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-3. ZUP člen 222. ZPIZ-1 člen 102, 102/1, 103, 103/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - sodno varstvo - invalid III. kategorije
Tožnik se je zoper prvostopenjski sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravočasno pritožil in obenem predlagal, da komisija za pritožbe zadrži učinkovanje odpovedi. Komisija za pritožbe o tožnikovi pritožbi ni odločila, je pa ugodila tožnikovemu predlogu za začasno zadržanje učinkovanja odpovedi (do odločitve o pritožbi). Če komisija ne odloči v 30-dnevnem roku, daje zakon javnemu uslužbencu možnost vložitve tožbe v tridesetih dneh od poteka roka za njeno odločitev, kar je tožnik v obravnavanem primeru tudi storil s predmetno tožbo, zato jo je sodišče prve stopnje utemeljeno obravnavalo po vsebini.
Mnenje Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je procesna predpostavka v postopku odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu. Dejansko šele z ugotovitvijo komisije, da delodajalec delavcu invalidu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe za ustrezno zaposlitev, nastopi razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu invalidu brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v smislu določb prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1. Brez takšne ugotovitve komisije razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi invalida s prenehanjem delovnega razmerja ni podan. Tožena stranka pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku (invalidu III. kategorije) ni pridobila mnenja Komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov nezakonita.
Ker je tožnik vlogo označil kot „vloga za revizijo oziroma obnovitev postopka“ in jo vložil osebno, in ne po pooblaščencu, ki je odvetnik, je sodišče prve stopnje vlogo pravilno zavrglo. Pravilno je štelo, da tožnik vloge v zvezi s predlaganima izrednima pravnima sredstvoma ni vložil po pooblaščencu, ki je odvetnik.
Zoisova štipendija - prva pridobitev - pogoji - nadaljnje prejemanje
Tožnica je štipendistka, ki je prejemala Zoisovo štipendijo in ne nova štipendistka, ki prvič uveljavlja pravico do Zoisove štipendije. Tožena stranka zaradi nepravilnega materialnopravnega stališča ni presojala, ali tožnica kot prejemnica Zoisove štipendije izpolnjuje predpisane pogoje za nadaljnje prejemanje štipendije v spornem šolskem letu. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano zavrnilno sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi (o zavrnitvi tožničine vloge za dodelitev Zoisove štipendije) odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno odločanje.