OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0077111
OZ člen 74, 619, 1035, 1041. ZPP člen 155.
spor majhne vrednosti – leasing – operativni leasing – kritje stroškov popravila leasinškega vozila – podjemna pogodba - pooblastilo – asignacija – nakazilo – učinki asignacije – potrebni pravdni stroški – stroški odgovora na pritožbo
Tožena stranka se kot nesporen naročnik pogodbe o delu svoje obveznosti plačila nasproti tožeči stranki ne more razbremeniti že s preprostim zapisom v pooblastilu, da bo vtoževani znesek plačal nekdo drug.
Samo dejstvo pooblastitve, asignanta ne odvezuje plačila vtoževanega zneska, saj zaradi same asignacije asignantova obveznost do asignatarja (še) ne preneha. Kaj takega bi bilo podano šele, ko (če) bi asignat opravil plačilo asignatarju, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.
OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO – TRANSPORTNO PRAVO
VSL0077110
ZPPCP-1 člen 24, 24/1, 24/2. Konvencija o pogodbi za mednarodni prevoz blaga po cesti (CMR) člen 1.
prevozna pogodba – mednarodni cestni prevoz blaga – plačnik prevoza – naročnik prevoza – pošiljatelj – stranka prevozne pogodbe
Konvencija ne ureja (vsebine) prevozne pogodbe (za katero se uporablja) niti ne vsebuje določil o plačniku prevoza. Prav tako njen namen ni reševati splošnih pogodbenih težav, kot je na primer določanje cene prevoza. To pomeni, da je določbe, ki navedena vprašanja obravnavajo, potrebno iskati v ZPPCP-1 oziroma določbah OZ, kolikor ZPPCP-1 določenega vprašanja ne ureja.
V primerih, ko naročnik in pošiljatelj nista ista oseba, je treba to upoštevati. Ko ZPPCP-1 (kot tudi OZ) nalaga obveznost plačila pošiljatelju, mu jo nalaga kot stranki prevozne pogodbe, ne pa kot osebi, ki zgolj (v imenu naročnika) predaja pošiljko.
ZFPPIPP člen 67, 67/1, 212, 212/1, 212/4, 214, 214/1, 215, 215/3. ZPP člen 157, 254, 316, 316/1.
postopek prisilne poravnave – priznanje terjatev – pripoznava terjatve – procesna dispozicija – učinek pravnomočnosti – sklep o potrditvi prisilne poravnave – izvršilni naslov – načelo koncentracije
Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Primerjava pokaže, da ima ravnanje dolžnika in upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki priznata terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti.
Prekinitev leasing pogodbe med toženko in leasingodajalcem ne vpliva na pogodbeno razmerje toženke s tožečo stranko, s katero je sklenila zavarovalni pogodbi.
ZSVarPre člen 6, 6/3, 8. ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 11/3.
pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – popolna taksna oprostitev – delna oprostitev plačila sodne takse – upravičenec do denarne socialne pomoči – osnovni znesek minimalnega dohodka – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – odplačevanje kredita – odločba ustavnega sodišča
V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 morajo sodišča do odprave protiustavnosti določb 11. člen ZST-1 v primerih, ko je podan predlog za popolno taksno oprostitev, sama ugotavljati, ali bi bila stranka do denarne socialne pomoči upravičena ali ne.
Zavezo tožene stranke, da bančno garancijo vnovči za poplačilo podizvajalcev, je
nedvomno mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega. Ker pa z
bančno garancijo razpolaga tožena stranka, je tožeča stranka kot upravičenec iz nje, ne more prisiliti k izpolnitvi pogodbe v korist tretjega, vendar pa je tožeča stranka s tem, ko je izjavila, da zahteva korist iz pogodbe v korist tretjega neposredni upravičenec iz te pogodbe in ima neizpolnitev pogodbe za posledico odškodninsko odgovornost tožeče stranke.
Tožene stranke nedvomno ni mogoče prisiliti k prostovoljni vnovčitvi bančne garancije, vsekakor pa je to po zgoraj obrazloženem mogoče po sodni poti. Bančna garancija je bila v konkretnem primeru sicer pogoj za veljavnost glavne izvajalske pogodbe, vendar pa je več kot očitno v interesu pogodbenih partnerjev bilo, da se zaradi nemotenega izvajanja del z njo zagotovi tudi zavarovanje plačil podizvajalcev. Odklanjanje unovčitve bančne garancije pa je protipravno ravnanje, saj je obveznost tožene stranke v tem, da tožečo stranko poplača iz v ta namen pridobljene bančne garancije, to obveznost pa je mogoče realizirati le z predložitvijo bančne garancije na unovčenje. Tako se krog protipravnosti kaže v nepredložitvi bančne garancije na unovčenje in posledično v neizpolnitvi obveznosti, dogovorjene v korist tožeče stranke, to je njenega poplačila kot podizvajalca.
Ravnanje tožene stranke, ki ni unovičila bančne garancije, ni skladno z načelom vestnosti in poštenja, niti z načelom prepovedi povzročanja škode, hkrati pa je v nasprotju z utemeljenim pričakovanjem tožeče stranke, da bo njeno opravljeno delo poplačano in da s tem ne bo oškodovanje njenega premoženja.
dokazovanje z izvedencem – izvedensko mnenje – strokovno vprašanje – pravica do izvedbe dokazov
Edina možnost toženke, da dokaže utemeljenost svojih trditev, da vozili tožnika in oškodovanca nista bili poškodovani na v tožbi zatrjevani način, je izvedba dokaza s predlaganim izvedencem. Gre za vprašanje strokovne narave, na katerega lahko odgovori le izvedenec ustrezne stroke. Izpovedbi policistov (toženka utemeljeno opozarja, da tožnik ni trdil, da bi zaviral pred zatrjevanim trčenjem vozil) ne moreta nadomestiti mnenja izvedenca.
Tožena stranka ni prerekala odločilne trditve tožeče stranke glede obvestila toženi stranki o odstopu terjatve in glede tega, da je s podpisom potrdila, da je obveščena o odstopu terjatve in seveda tako tudi ni moglo biti dokaznega predloga v zvezi z neprerekano trditvijo tožeče stranke. Če pa ni trditev in za dokazovanje teh konkretnih trditev predlaganih dokazov, pa sodišče tudi ni imelo o čem sprejemati dokaznega sklepa.
Tako pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse predlagane dokaze in z njimi dokazno preizkusiti tudi nesporne trditve ali pa še več z zaslišanjem prič ugotavljati nekaj, kar ni bilo zatrjevano. Izpovedbe prič ne morejo nadomestiti trditev strank in četudi bi sodišče prve stopnje zaslišalo po toženi stranki predlagane priče, bi jih smelo le v zvezi s s tistimi trditvami tožene stranke, za katerih dokazovanje so bile predlagane.
Mandatar pridobi pravico do plačila, če svojo storitveno obveznost pravilno izpolni . To pomeni, da bodisi uspešno opravi posel (v primeru odvetnikovega zastopanja v pravdnem postopku to praviloma pomeni uspeh s tožbenim zahtevkom); če pa posla ne opravi uspešno, pridobi pravico do nagrade, če je hkrati izpolnjena nadaljnja predpostavka: da je pri opravljanju posla ravnal z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi.
Le splošno nasprotovanje mnenju invalidske komisije, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva izvedbe dokaza s sodnim izvedencem.
Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro, kakor je bila pri njemu ugotovljena v predsodnem postopku. Izguba sluha po Fowlerju 15,6 % ne predstavlja telesne okvare, saj bi morala izguba sluha znašati najmanj 60 %, kakor to določa Seznam TO. Prav tako ni mogoče opredeliti kot telesno okvaro, kile v steni trebušne votline, saj ne gre za telesno okvaro, ki je bila kot takšna opredeljena v Seznamu TO. Enako velja za kronični lumbalni sindrom, otežen predklon, težko premikanje in hojo s pomočjo bergel in počeno mišico, ki drži abdomen. Zato tožnikov zahtevek, da se mu prizna invalidnina za 70 % telesno okvaro, ni utemeljen.
Ob ugotovitvi, da je v zvezi z v pobot uveljavljena terjatev podana negativna procesna predpostavka litispendence, je sodišče pravilno zavrglo pobotni ugovor s takšno terjatvijo.
ZDR člen 6, 6/1, 73, 88, 88/1, 88/3, 88/6, 90, 90/3. ZTFI člen 159, 159/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - ponudba nove pogodbe o zaposlitvi - rok za podajo odpovedi - ustrezna zaposlitev - sprememba delodajalca - diskriminacija
Ukinitev tožnikovega delovnega mesta predstavlja organizacijski razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, na podlagi katerega je tožena stranka tožniku lahko redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga.
V konkretnem primeru ni šlo za spremembo delodajalca v smislu 73. člena ZDR zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, temveč za odločitev prve tožene stranke, da storitve preneha opravljati in da dotedanjim strankam ponudi možnost, da te storitve opravljajo pri drugi toženi stranki ali pa kje drugje, ter da delavce iz ukinjene službe zaposli pri sebi na drugih delovnih mestih. Za velik del strank (komitentov), za katere je borzno posredniške storitve opravljala prva tožena stranka, te storitve sedaj opravlja druga tožena stranka, vendar zgolj ta okoliščina ne more biti odločilna za presojo, da je šlo za spremembo delodajalca v smislu določbe 73. člena ZDR.
Okoliščina, da sta prva in druga tožena stranka želeli doseči, da bi komitenti, za katere bo storitve borznega posredovanja opravljala druga tožena stranka, naročila še vedno oddajali pri prvi toženi stranki, ne pomeni, da je šlo za prenos podjetja ali dela podjetja v smislu določbe 73. člena ZDR. Gre zgolj za način oddajanja naročil in ne za okoliščino, ki bi kazala na ohranitev identitete v smislu sodb SEU.
Odločilno vprašanje v zvezi z ugovorom zastaranja je, kdaj je terjatev tožeče stranke zapadla, oziroma kdaj je začelo teči zastaranje. Res obstaja sodna praksa, po kateri začne zastaranje teči po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti končni obračun. Vendar to ne pomeni, da ta trenutek nastopi šele, ko so količine in cene usklajene, temveč takrat, ko so dela zaključena in bi bilo mogoče opraviti potrebne izmere in izstaviti račun.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - javna dela - ukrepi aktivne politike zaposlovanja
Zaposlitev tožeče stranke na delovnem mestu oskrbovalke III ni bila izvedena na podlagi vnaprej formalno sprejetega programa javnih del v smislu določb 52. člena ZZZPB. Šlo je za običajno zaposlitev tožeče stranke ob zgolj delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani zavoda, v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja.
V predmetnem sporu je bila sklenjena veriga medsebojno povezanih pogodb o zaposlitvi, pri čemer je bila predhodna pogodba podlaga za sklenitev naslednje. Šlo je za tipične pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je toženo stranko zavezovala prepoved iz 2. odstavka 53. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil dalji od dveh let. Ker je tožena stranka navedeno prepoved prekršila, je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (54. člen ZDR).
vpis služnostne pravice - delitev nepremičnin - nastanek novih parcel - izkaz identitete med nepremičninami v predlogu in nepremičnino v listini, ki je podlaga za vpis
Dejstvo, da je po sklenitvi sodne poravnave prišlo do razdelitve nepremičnine v zemljiškem katastru na dve parceli, samo po sebi še ne pomeni, da sodna odločba (oziroma sodna poravnava), s katero je bila na prej enotni parceli ustanovljena služnost, ne more biti podlaga vpisu. Drugi odstavek 225. člena Stvarnopravnega zakonika določa, da ostane, če se služeča nepremičnina razdeli, stvarna služnost samo na tistih delih, na katerih se je izvrševala. Predlagateljica v predlogu ni navedla ničesar o tem, kje, glede na razdelitev parcele, poteka pot (predlagala je vpis pri obeh nepremičninah), nasprotni udeleženec pa v ugovoru trdi, da se na novo nastali parc. št. 611/8 služnost gotovo ne izvršuje. Dejstvo, kje se je služnost izvrševala, se je torej v tej zadevi izkazalo za sporno. V taki procesni situaciji je potrebno šteti, da predlagateljica ni izkazala identitete med nepremičninami v predlogu in nepremičnino v listini, ki je podlaga za vpis.
ZDSS-1 člen 72, 72/1, 73, 73/1. ZPP člen 108, 108/5.
zavrženje vloge
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep o zavrženju vloge izdalo po tem, ko je ugotovilo, da vložnik ni ravnal v skladu s sklepom, s katerim mu je naložilo, da navede toženo stranko, opredeli tožbeni zahtevek in predloži dokončno odločbo v izvirniku ali overjenem prepisu. Vložnik ni ustrezno dopolnil svoje vloge, tako da bi bila primerna za obravnavo in ni predložil dokončnega upravnega akta, zoper katerega se lahko vloži tožba. Zato je sodišče prve stopnje njegovo vlogo kot nepopolno pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP).
OZ člen 346, 347, 347/1, 352, 352/1, 352/3. ZDR člen 172, 172/3, 206.
vračilo stroškov izobraževanja - zastaranje
V obravnavani zadevi gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena ZDR, ki v 3. odstavku določa, da trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oz. kolektivno pogodbo. Gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, terjatve iz delovnega razmerja pa po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na OZ specialni predpis, zastarajo v roku petih let.
Pogodba o izobraževanju je bila s strani tožene stranke prekršena zaradi prenehanja delovnega razmerja pred iztekom dogovorjenega roka, v katerem bi morala po končanem izobraževanju še ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki. S pogodbo o izobraževanju se je tožena stranka zavezala tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja, med katere spada tudi skupen strošek nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Ker je tožena stranka izrabila študijski dopust, je tožničin zahtevek za plačilo vtoževanega zneska (bruto zneskov nadomestila plače za študijski dopust) utemeljen.
nadomestilo za invalidnost - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Tožnica (invalidka III. kategorije) je bila v času nastanka invalidnosti brezposelna oseba, prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in ni bila uživalka pravice do denarnega nadomestila. Zato ji je toženec pravilno odmeril nadomestilo za invalidnost v višini 40 % invalidske pokojnine, kot to določa 3. odstavek 94. člena ZPIZ-1.