Prekinitev leasing pogodbe med toženko in leasingodajalcem ne vpliva na pogodbeno razmerje toženke s tožečo stranko, s katero je sklenila zavarovalni pogodbi.
OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0077111
OZ člen 74, 619, 1035, 1041. ZPP člen 155.
spor majhne vrednosti – leasing – operativni leasing – kritje stroškov popravila leasinškega vozila – podjemna pogodba - pooblastilo – asignacija – nakazilo – učinki asignacije – potrebni pravdni stroški – stroški odgovora na pritožbo
Tožena stranka se kot nesporen naročnik pogodbe o delu svoje obveznosti plačila nasproti tožeči stranki ne more razbremeniti že s preprostim zapisom v pooblastilu, da bo vtoževani znesek plačal nekdo drug.
Samo dejstvo pooblastitve, asignanta ne odvezuje plačila vtoževanega zneska, saj zaradi same asignacije asignantova obveznost do asignatarja (še) ne preneha. Kaj takega bi bilo podano šele, ko (če) bi asignat opravil plačilo asignatarju, kar pa se v obravnavanem primeru ni zgodilo.
rezervni sklad – plačilo prispevka v rezervni sklad
Toženca se plačila prispevka v rezervni sklad ne moreta razbremeniti na predlagan način, torej da v obnovo skupnega dela stavbe (svoje terase) vložita svoja sredstva (ne glede na to, da je bila odločitev o povečanju prispevka rezervnega sklada sprejeta ravno zaradi predvidene obnove teras), saj zakon takšnega načina prenehanja obveznosti ne omogoča. Za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo prispevka v rezervni sklad je odločilno le, ali sta sredstva rezervnega sklada za sporno obdobje že vplačala ali ne.
ZSVarPre člen 6, 6/3, 8. ZST-1 člen 11, 11/1, 11/2, 11/3.
pogoji za oprostitev plačila sodnih taks – popolna taksna oprostitev – delna oprostitev plačila sodne takse – upravičenec do denarne socialne pomoči – osnovni znesek minimalnega dohodka – pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje – odplačevanje kredita – odločba ustavnega sodišča
V skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/14-13 z dne 10. 7. 2014 morajo sodišča do odprave protiustavnosti določb 11. člen ZST-1 v primerih, ko je podan predlog za popolno taksno oprostitev, sama ugotavljati, ali bi bila stranka do denarne socialne pomoči upravičena ali ne.
ZFPPIPP člen 67, 67/1, 212, 212/1, 212/4, 214, 214/1, 215, 215/3. ZPP člen 157, 254, 316, 316/1.
postopek prisilne poravnave – priznanje terjatev – pripoznava terjatve – procesna dispozicija – učinek pravnomočnosti – sklep o potrditvi prisilne poravnave – izvršilni naslov – načelo koncentracije
Priznanje terjatve v postopku prisilne poravnave je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. Primerjava pokaže, da ima ravnanje dolžnika in upravitelja v postopku prisilne poravnave, ki priznata terjatev, hkrati pa terjatve ne prereka nihče od upnikov, enake učinke kot pripoznava tožbenega zahtevka v pravdnem postopku. Tudi v tem primeru gre namreč za procesno dispozicijo z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti.
Zavezo tožene stranke, da bančno garancijo vnovči za poplačilo podizvajalcev, je
nedvomno mogoče umestiti pod pravni institut pogodbe v korist tretjega. Ker pa z
bančno garancijo razpolaga tožena stranka, je tožeča stranka kot upravičenec iz nje, ne more prisiliti k izpolnitvi pogodbe v korist tretjega, vendar pa je tožeča stranka s tem, ko je izjavila, da zahteva korist iz pogodbe v korist tretjega neposredni upravičenec iz te pogodbe in ima neizpolnitev pogodbe za posledico odškodninsko odgovornost tožeče stranke.
Tožene stranke nedvomno ni mogoče prisiliti k prostovoljni vnovčitvi bančne garancije, vsekakor pa je to po zgoraj obrazloženem mogoče po sodni poti. Bančna garancija je bila v konkretnem primeru sicer pogoj za veljavnost glavne izvajalske pogodbe, vendar pa je več kot očitno v interesu pogodbenih partnerjev bilo, da se zaradi nemotenega izvajanja del z njo zagotovi tudi zavarovanje plačil podizvajalcev. Odklanjanje unovčitve bančne garancije pa je protipravno ravnanje, saj je obveznost tožene stranke v tem, da tožečo stranko poplača iz v ta namen pridobljene bančne garancije, to obveznost pa je mogoče realizirati le z predložitvijo bančne garancije na unovčenje. Tako se krog protipravnosti kaže v nepredložitvi bančne garancije na unovčenje in posledično v neizpolnitvi obveznosti, dogovorjene v korist tožeče stranke, to je njenega poplačila kot podizvajalca.
Ravnanje tožene stranke, ki ni unovičila bančne garancije, ni skladno z načelom vestnosti in poštenja, niti z načelom prepovedi povzročanja škode, hkrati pa je v nasprotju z utemeljenim pričakovanjem tožeče stranke, da bo njeno opravljeno delo poplačano in da s tem ne bo oškodovanje njenega premoženja.
Mandatar pridobi pravico do plačila, če svojo storitveno obveznost pravilno izpolni . To pomeni, da bodisi uspešno opravi posel (v primeru odvetnikovega zastopanja v pravdnem postopku to praviloma pomeni uspeh s tožbenim zahtevkom); če pa posla ne opravi uspešno, pridobi pravico do nagrade, če je hkrati izpolnjena nadaljnja predpostavka: da je pri opravljanju posla ravnal z ustrezno skrbnostjo in v skladu z naročiteljevimi interesi.
dokazovanje z izvedencem – izvedensko mnenje – strokovno vprašanje – pravica do izvedbe dokazov
Edina možnost toženke, da dokaže utemeljenost svojih trditev, da vozili tožnika in oškodovanca nista bili poškodovani na v tožbi zatrjevani način, je izvedba dokaza s predlaganim izvedencem. Gre za vprašanje strokovne narave, na katerega lahko odgovori le izvedenec ustrezne stroke. Izpovedbi policistov (toženka utemeljeno opozarja, da tožnik ni trdil, da bi zaviral pred zatrjevanim trčenjem vozil) ne moreta nadomestiti mnenja izvedenca.
Tožena stranka ni prerekala odločilne trditve tožeče stranke glede obvestila toženi stranki o odstopu terjatve in glede tega, da je s podpisom potrdila, da je obveščena o odstopu terjatve in seveda tako tudi ni moglo biti dokaznega predloga v zvezi z neprerekano trditvijo tožeče stranke. Če pa ni trditev in za dokazovanje teh konkretnih trditev predlaganih dokazov, pa sodišče tudi ni imelo o čem sprejemati dokaznega sklepa.
Tako pritožba zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti vse predlagane dokaze in z njimi dokazno preizkusiti tudi nesporne trditve ali pa še več z zaslišanjem prič ugotavljati nekaj, kar ni bilo zatrjevano. Izpovedbe prič ne morejo nadomestiti trditev strank in četudi bi sodišče prve stopnje zaslišalo po toženi stranki predlagane priče, bi jih smelo le v zvezi s s tistimi trditvami tožene stranke, za katerih dokazovanje so bile predlagane.
Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja člen 44, 44/2, 45, 46, 48, 48/3.
zdraviliško zdravljenje
Pri tožnici ne gre za bolezensko stanje, kot je opredeljeno v 45. členu Pravil obveznega zdravstvenega stanja, na podlagi katerega bi bila upravičena do zdraviliškega zdravljenja. Zato njen tožbeni zahtevek na priznanje pravice do zdravljenja v naravnem zdravilišču, ni utemeljen.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - obstoj subjektivnih in objektivnih pogojev - plačila dobav, potrebnih za redno poslovanje
V 273. členu ZFPPIPP so izrecno (in izčrpno) določena pravna dejanja, ki jih kljub obstoju objektivnih in subjektivnih pogojev ni dovoljeno izpodbijati. Med njimi pa plačila (izpolnitve), opravljena v skladu z določbami 34. člena ZFPPIPP, niso zajeta, zato ni zakonske podlage, ki bi nakazovala vnaprejšnjo izključitev izpodbojnosti plačil tekočih dobav, potrebnih za redno poslovanje insolventnega dolžnika.
OBLIGACIJSKO PRAVO – IZVRŠILNO PRAVO – ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL0073392
ZIZ člen 9, 9/6, 19, 19/4, 279. OZ člen 288.
učinek sklepa o razveljavitvi začasne odredbe – izvršljivost začasnih odredb – nesuspenzivnost pritožbe – nastop zamude – vračunavanje obresti in stroškov
Tožena stranka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na določbo 4. odstavka 19. člena ZIZ, ki ureja pravilo o dovolitvi izvršbe še pred pravnomočnostjo sodne odločbe. Z izdajo sklepa o razveljavitvi sklepa o začasni odredbi, ni bilo odločeno o dovolitvi izvršbe, temveč o tem, da se postopek zavarovanja ustavi. Morebitna neutemeljenost začasne odredbe daje dolžniku zgolj podlago za odškodninski zahtevek do upnika, ki je predlagal izdajo neutemeljene začasne odredbe (279. člen ZIZ). Zato negotovost, ki traja do pravnomočnosti odločitve o razveljavitvi začasne odredbe, ne more iti v breme dolžnikovega dolžnika (v našem primeru tožene stranke). Sodišče prve stopnje je zato pravilno štelo, da bi lahko tožeča stranka od tožene stranke šele po pravnomočnosti sklepa o razveljavitvi začasne odredbe zahtevala plačilo dolgovane obveznosti.
Toženka (prodajalka) je s tem, ko si je prisvojila del gotovine iz trezorja, ki bi jo morala sicer položiti na račun tožnika, ravnala protipravno in naklepno. Za nastalo škodo je odgovorna, saj je bila kot vodja izmene v skladu s pogodbo o zaposlitvi zadolžena za pravilno stanje blagajne oz. za dnevni zaključek, za polog gotovine dnevnih izkupičkov na transakcijski račun tožnika, o morebitnih nepravilnostih oz. razlikah, ki bi nastale pri samem poslovanju, zaključku blagajne in pri pologu gotovine pa je bila dolžna opozoriti delodajalca. Podana je tudi vzročna zveza med toženkinim protipravnim ravnanjem in nastalo škodo v obliki blagajniškega manka. Zato je odškodninski zahtevek tožeče stranke utemeljen.
V primeru, da so v gradbeni pogodbi določene cene del za mersko enoto posameznih del, torej kot cena za enoto del, se poleg gradbenega dnevnika, ločeno vodi še knjiga obračunskih izmer.
pogodba o zaposlitvi za določen čas - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - javna dela - ukrepi aktivne politike zaposlovanja
Zaposlitev tožeče stranke na delovnem mestu oskrbovalke III ni bila izvedena na podlagi vnaprej formalno sprejetega programa javnih del v smislu določb 52. člena ZZZPB. Šlo je za običajno zaposlitev tožeče stranke ob zgolj delnem in začasnem subvencioniranju zaposlitve s strani zavoda, v smislu drugih ukrepov aktivne politike zaposlovanja.
V predmetnem sporu je bila sklenjena veriga medsebojno povezanih pogodb o zaposlitvi, pri čemer je bila predhodna pogodba podlaga za sklenitev naslednje. Šlo je za tipične pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je toženo stranko zavezovala prepoved iz 2. odstavka 53. člena ZDR, ki določa, da delodajalec ne sme skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem in za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil dalji od dveh let. Ker je tožena stranka navedeno prepoved prekršila, je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz določenega v nedoločen čas (54. člen ZDR).
ZUTD člen 71, 71/2, 180, 180/2. ZZZPB-D člen 61, 61/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
V prehodni določbi ZZZPB-D, ki je začela veljati 24. 10. 1998, je bilo določeno, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti do uveljavitve ZZZPB-D, zadrži te pravice v obsegu in trajanju, kot je bilo določeno po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (1. odstavek 61. člena ZZZPB-D). Smiselno enaka je določba 2. odstavka 180. člena ZUTD. Tožnik lahko ob ponovni uveljaviti pravice do denarnega nadomestila izrabi le pravice, ki so bile zavarovancem priznane z ureditvijo v ZZZPB v času, ko je prvič prejemal denarno nadomestilo. Zato neizrabljene pravice do nadomestila ne morejo izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju, saj zakonska ureditev ob prvi uveljavitvi takšne možnosti ni določala. Tožnik bi zato tako možnost imel le, če bi se zaposlil za določen čas, krajši od 9 mesecev in bi se potem v 30 dneh ponovno prijavil na zavodu. V vseh drugih primerih ponovne zaposlitve pa zavarovanci take možnosti niso imeli, vključno s tožnikom, ki se je leta 1995 ponovno zaposlil za nedoločen čas, to pa pomeni, da v letu 2012 pravice, ki jo v letu 1994 niti ni mogel pridobiti, ne more uspešno uveljavljati.
Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek, da je bilo med strankama na dan 31. 12. 2012 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu vodja montaže in da zato delovno razmerje ni prenehalo z dnem 31. 12. 2012, ko ga je tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj, ampak je delovno razmerje prenehalo na dan izdaje te sodbe (25. 3. 2013). S tem je tožena stranka dejansko pristala na uporabo instituta sodne razveze pogodbe iz 1. odstavka 118. člena ZDR, ki je hkrati temelj za prisojo odškodnine iz istega odstavka.
Če dejansko stanje ni isto, gre za predhodno vprašanje, ne za učinek pravnomočnosti. Vendar pa je sodišče na odločitev sodišča v prvem postopku vezano. Posledica vezanosti je, da tega, kar je torej tožena stranka v drugem postopku prejela, tožena stranka iz prvega postopka ne more več zahtevati nazaj z zahtevkom za neupravičeno obogatitev.
Pri zahtevku iz neupravičene obogatitve ni odločilno, kakšno je (neutemeljeno) zmanjšanje premoženja upnika, temveč kakšno je neutemeljeno povečanje premoženja dolžnika.
DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VDS0012768
OZ člen 239, 239/1, 311, 427. ZPP člen 324, 324/3, 339, 339/2, 339/2-1. ZGD-1 člen 263, 263/1, 263/2, 268, 268/2, 515, 515/6. ZDR člen 72.
pobot - odškodnina - odškodninska odgovornost delavca - protipravnost - izrek sodbe - bistvena kršitev določb postopka - odpoklic - odpravnina - poslovodna oseba - direktor - individualna pogodba o zaposlitvi - prevzem dolga
Izrek sodbe, s katero sodišče odloči o ugovoru pobota, mora poleg ugodilnega oziroma zavrnilnega dela, vsebovati še odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljana zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo. V izreku sodbe pa je ugotovitev o neobstoju v pobot ugovarjane terjatve izostala. Izrek sodbe je torej v nasprotju z obrazložitvijo. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Dejansko stanje v zvezi z odpoklicem tožnika ni v zadostni meri razjasnjeno, zato je preuranjena odločitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni bil odpoklican iz nekrivdnega razloga, zaradi česar mu pripada odpravnina.
Pravila poslovno-finančne stroke in druga pravila poslovodne (managerske) stroke so merilo za presojo, ali je podana protipravnost ravnanja kot ena od predpostavk o odškodninski odgovornosti direktorja. V tem pomenu je treba razumeti določbo 2. odst. 263. člena ZGD-1, po kateri direktor družbi odgovarja za škodo, ki je nastala kot posledica kršitve pri opravljanju njegovih nalog, razen če dokaže, da je pošteno in vestno izpolnjeval te obveznosti. Svojo obveznost krši že s tem, če pri vodenju poslov družbe ravna v nasprotju s pravili poslovne (managerske) stroke. Tako ravnanje mora dokazati oškodovanec, direktor pa se razbremeni, če dokaže, da je podan kateri od razlogov za razbremenitev njegove odgovornosti.
Odločilno vprašanje v zvezi z ugovorom zastaranja je, kdaj je terjatev tožeče stranke zapadla, oziroma kdaj je začelo teči zastaranje. Res obstaja sodna praksa, po kateri začne zastaranje teči po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti končni obračun. Vendar to ne pomeni, da ta trenutek nastopi šele, ko so količine in cene usklajene, temveč takrat, ko so dela zaključena in bi bilo mogoče opraviti potrebne izmere in izstaviti račun.