redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Tožena stranka (športni klub) je finančno odvisna od sredstev, pridobljenih na razpisih. Za sporno leto teh sredstev za tožnika (kondicijskega trenerja) ni dobila. Tožnik je bil namreč edini izmed treh trenerjev tožene stranke, ki ni bil usposobljen za opravljanje dela trenerja na ledu, zato tožena stranka z njim ni mogla kandidirati na razpisu občine, kjer je bil določen poseben razpisni pogoj za zaposlitev trenerja. Zato je tožena stranka dokazala, da je obstajal utemeljen poslovni razlog v smislu 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Tožena stranka je pripoznala tožbeni zahtevek, da je bilo med strankama na dan 31. 12. 2012 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas na delovnem mestu vodja montaže in da zato delovno razmerje ni prenehalo z dnem 31. 12. 2012, ko ga je tožena stranka odjavila iz socialnih zavarovanj, ampak je delovno razmerje prenehalo na dan izdaje te sodbe (25. 3. 2013). S tem je tožena stranka dejansko pristala na uporabo instituta sodne razveze pogodbe iz 1. odstavka 118. člena ZDR, ki je hkrati temelj za prisojo odškodnine iz istega odstavka.
lastnost zavarovanca - opravljanje samostojne poklicne dejavnosti - odškodnina v višini zakonskih zamudnih obresti
Čeprav takšne določbe, kot je bila določba 2. odstavka 276. člena ZPIZ-1, ki bi urejala odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti, ZPIZ-2 nima več, z dnem 31. 12. 2012 pa je ZPIZ-1 in s tem določba 2. odstavka 276. člena prenehala veljati, to ne pomeni, da s 1. 1. 2013 ni več podlage za nadaljnje priznanje odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti, če je le-ta bila priznana še v času veljavnosti ZPIZ-1. V takšnem primeru ZPIZ-2 na odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti in nadaljnjih tek, nima vpliva. Sodišče prve stopnje zato ni imelo pravne podlage, da bi odškodnino v višini zakonskih zamudnih obresti tožniku priznalo le do 31. 12. 2012, za kar se zavzema pritožba.
izdaja sodbe brez glavne obravnave – izvedba naroka za glavno obravnavo – načelo neposrednosti – nesporno dejansko stanje
Nujen pogoj za dopustnost izdaje sodbe brez razpisa naroka za glavno obravnavo je nespornost dejanskega stanja, ki je relevantno za odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke. Takšna nespornost mora biti podana že na podlagi odgovora na tožbo, v trenutku torej, ko je vzpostavljena kontradiktornost postopka in je toženi stranki omogočeno, da se opredeli do trditvene podlage tožeče stranke.
Sodišče na podlagi 488. člena ZPP nima pooblastila, da bi izven naroka za glavno obravnavo dokazno presojalo pisne dokaze. V tem smislu se položaj sodišča po navedeni določbi razlikuje od položaja v primeru spora majhne vrednosti, v katerem je takšno pooblastilo sodišču izrecno podano.
predlog za oprostitev plačila sodne takse – pisna izjava o premoženjskem stanju – priloge – poziv na dopolnitev vloge – dokaz slabega premoženjskega stanja
Sodišče stranko, ki prosi za oprostitev plačila sodne takse, pozove na dopolnitev vloge le v primeru, da ta predlogu ni priložila izjave o premoženjskem stanju na obrazcu (toženec je to izjavo predlogu priložil), dokaze, za katere stranka šteje, da dokazujejo slabo premoženjsko stanje, pa izbira in sodišču predlaga stranka sama.
Le splošno nasprotovanje mnenju invalidske komisije, ki ni v nasprotju s predhodnimi mnenji in z medicinsko dokumentacijo, ne zahteva izvedbe dokaza s sodnim izvedencem.
Pri tožniku gre za 40 % telesno okvaro, kakor je bila pri njemu ugotovljena v predsodnem postopku. Izguba sluha po Fowlerju 15,6 % ne predstavlja telesne okvare, saj bi morala izguba sluha znašati najmanj 60 %, kakor to določa Seznam TO. Prav tako ni mogoče opredeliti kot telesno okvaro, kile v steni trebušne votline, saj ne gre za telesno okvaro, ki je bila kot takšna opredeljena v Seznamu TO. Enako velja za kronični lumbalni sindrom, otežen predklon, težko premikanje in hojo s pomočjo bergel in počeno mišico, ki drži abdomen. Zato tožnikov zahtevek, da se mu prizna invalidnina za 70 % telesno okvaro, ni utemeljen.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-1, 111/1-2. ZPP člen 286, 286/4, 337, 337/1.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - kršitev obveznosti iz delovnega razmerja – znaki kaznivega dejanja - nov dokaz - prekluzija
Tožnik s predložitvijo novih dokazov ni prekludiran v smislu 286. in 337. člena ZPP, saj so glede na potek postopka pred sodiščem prve stopnje in dejstvo, da se je šele na zadnji glavni obravnavi ugotovilo, kdaj se je dogodek zgodil (oz. en dan prej ali kasneje, kot se mu je sprva očitalo v obdolžitvi in izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi) izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 337. člena ZPP, ki določa, da sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivdne ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Novi dokazi kažejo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.
patent - ničnost patenta - nezadostna razkritost patenta - strokovnjak s področja - opis izuma
Opis izuma mora vsebovati vsa tista pojasnila, ki zagotavljajo meje varovanja, zaobsežene v izdanem patentu, ki ima učinek monopola v razmerju do morebitnih drugih udeležencev na trgu. Strokovnjak z opisanega področja mora skozi opis izuma pridobiti vse tiste nujne podatke, na podlagi katerih bo lahko prišel do enoznačnega sklepa o uporabljivosti samega izuma. V kolikor ti podatki ne zadostujejo, niso zadoščeni pogoji ustrezne razkritosti patenta.
nadomestilo za invalidnost - invalidska pokojnina - invalid III. kategorije
Tožnica (invalidka III. kategorije) je bila v času nastanka invalidnosti brezposelna oseba, prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje in ni bila uživalka pravice do denarnega nadomestila. Zato ji je toženec pravilno odmeril nadomestilo za invalidnost v višini 40 % invalidske pokojnine, kot to določa 3. odstavek 94. člena ZPIZ-1.
ZDR člen 10, 10/1, 12, 12/1, 53, 53/2, 54. ZDR-1 člen 55, 55/2, 56.
pogodba o zaposlitvi za določen čas – zakoniti razlog - transformacija pogodbe o zaposlitvi za določen čas - posledice nezakonito sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas - začasno povečan obseg dela
Tožena stranka je s tožnikom nezakonito sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas, saj ni dokazala razloga za njihovo sklenitev (povečanega obsega dela). Zato se skladno s 54. členom ZDR (56. členom ZDR-1) šteje, da je tožnik s toženo stranko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.
predlog za vpis lastninske pravice v vrstnem redu vložitve predloga - sprememba predloga med postopkom - vpis lastninske pravice v zaznamovanem vrstnem redu - vezanost sodišča na predlog - načelo vrstnega reda - prenehanje veljavnosti zaznambe vrstnega reda
Vprašanje je, ali je med zemljiškoknjižnim postopkom dopustna sprememba predloga, podobno kot je v Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), urejena sprememba tožbe. V zemljiškoknjižnem postopku se določbe ZPP, ki dopuščajo spremembo tožbe uporabljajo le smiselno. Upoštevati je treba vse posebnosti zemljiškoknjižnega postopka in njegova temeljna načela, zlasti načelo vrstnega reda. Prav zato spreminjanje predlogov načeloma ni možno, ker bi predlagatelj na ta način lahko izigral načelo vrstnega reda, saj bi dosegel vpis z učinkom pred vložitvijo spremenjenega predloga.
ZDR člen 8. ZJU člen 21, 21/1, 22, 22/3. Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji delovnih mest in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih člen 1, 1/2. ZObr člen 37, 46, 89, 100.b. URS člen 14, 14/2.
kolektivni delovni spor - javni uslužbenci - vojska - sistemizacija delovnih mest - formacija - javna objava - načelo enakosti - sklenitev delovnega razmerja brez objave
Sodišče prve stopnje je pri presoji vprašanja, ali je stanje v Slovenski vojski nezakonito, ker pripadniki vojske nimajo splošnega akta o sistemizaciji delovnih mest, ampak za njih veljajo formacije, ki v delu določajo njihova delovna mesta in pogoje za zasedbo teh delovnih mest ter, da bi morale biti formacije v delovnopravnem delu objavljene kot splošni akti delodajalca, pravilno zaključilo, da drugačno urejanje delovnih razmerjih po ZObr in ZSSloV ni nezakonito in protiustavno, saj je ustavno sodišče že zapisalo, da drugačno urejanje delovnih razmerij s posebnimi zakoni ne pomeni kršitve ustavnih pravic (14. člena Ustave).
Vojska ima specifično ureditev, ki se kaže v njeni hierarhični organizaciji in vodenju (37. do 46. člen ZObr). Sodna praksa je že zavzela stališče, da je formacija v delu, ki se nanaša na delovno pravne elemente, tak predpis, ki ga tožena stranka glede na stopnjo zaupnosti dokumenta ne more javno objaviti v glasilu ali na oglasni deski, ker je na podlagi Odloka o varnostnih ukrepih na obrambnem področju formacija podatek zaupne narave, saj bi razkritje njene vsebine lahko ogrozilo obrambo države in ima zato tudi določeno stopnjo tajnosti, kar pa je v skladu z 89. členom ZObr (sklenitev delovnega razmerja brez objave). Zato je predlog predlagatelja, da naj sodišče ugotovi, da so vse formacije Slovenske vojske, ki se uporabljajo kot sistemizacija, v delu, ki opredeljuje pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, nezakonite ter, da nasprotni udeleženec teh formacij ne sme uporabljati kot sistemizacije za izdajo individualnih delovnih aktov, neutemeljen in ga je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.
Domneva o vročitvi mora temeljiti na izpolnitvi predpisanih formalnosti. Le na izpolnitvi vseh predpisanih formalnosti je mogoče graditi utemeljeno pričakovanje, da je naslovnik sodne pošiljke izvedel za sodno pisanje, ki mu je bilo namenjeno. Ker po trditvah tožene stranke (pravne osebe) na sedežu podjetja ni nikogar od zaposlenih, vročevalec sodne pošiljke ni mogel vročiti osebi, ki je pooblaščena za sprejem pošiljke ali drugemu delavcu, in bi zato moral vročevalec v hišnem predalčniku oz. na vratih stanovanja poslovnega prostora pustiti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje in rok 15 dni, v katerem je potrebo pisanje dvigniti, nato pa opraviti vročitev po določbah 142. člena ZPP.
OZ člen 346, 347, 347/1, 352, 352/1, 352/3. ZDR člen 172, 172/3, 206.
vračilo stroškov izobraževanja - zastaranje
V obravnavani zadevi gre za terjatev zaradi neizpolnitve obveznosti, prevzete s pogodbo o izobraževanju, sklenjene med javnim uslužbencem in delodajalcem na podlagi določb 172. člena ZDR, ki v 3. odstavku določa, da trajanje in potek izobraževanja ter pravice pogodbenih strank med izobraževanjem in po njem določijo s pogodbo o izobraževanju oz. kolektivno pogodbo. Gre torej za terjatev iz delovnega razmerja, terjatve iz delovnega razmerja pa po določbi 206. člena ZDR, ki je glede na OZ specialni predpis, zastarajo v roku petih let.
Pogodba o izobraževanju je bila s strani tožene stranke prekršena zaradi prenehanja delovnega razmerja pred iztekom dogovorjenega roka, v katerem bi morala po končanem izobraževanju še ostati v delovnem razmerju pri tožeči stranki. S pogodbo o izobraževanju se je tožena stranka zavezala tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja, med katere spada tudi skupen strošek nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja. Ker je tožena stranka izrabila študijski dopust, je tožničin zahtevek za plačilo vtoževanega zneska (bruto zneskov nadomestila plače za študijski dopust) utemeljen.
ZUTD člen 71, 71/2, 180, 180/2. ZZZPB-D člen 61, 61/1.
denarno nadomestilo za čas brezposelnosti
V prehodni določbi ZZZPB-D, ki je začela veljati 24. 10. 1998, je bilo določeno, da zavarovanec, ki je uveljavil pravico iz zavarovanja za primer brezposelnosti do uveljavitve ZZZPB-D, zadrži te pravice v obsegu in trajanju, kot je bilo določeno po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona (1. odstavek 61. člena ZZZPB-D). Smiselno enaka je določba 2. odstavka 180. člena ZUTD. Tožnik lahko ob ponovni uveljaviti pravice do denarnega nadomestila izrabi le pravice, ki so bile zavarovancem priznane z ureditvijo v ZZZPB v času, ko je prvič prejemal denarno nadomestilo. Zato neizrabljene pravice do nadomestila ne morejo izkoristiti v preostalem delu pri njenem ponovnem uveljavljanju, saj zakonska ureditev ob prvi uveljavitvi takšne možnosti ni določala. Tožnik bi zato tako možnost imel le, če bi se zaposlil za določen čas, krajši od 9 mesecev in bi se potem v 30 dneh ponovno prijavil na zavodu. V vseh drugih primerih ponovne zaposlitve pa zavarovanci take možnosti niso imeli, vključno s tožnikom, ki se je leta 1995 ponovno zaposlil za nedoločen čas, to pa pomeni, da v letu 2012 pravice, ki jo v letu 1994 niti ni mogel pridobiti, ne more uspešno uveljavljati.
ZPP člen 318, 318/1. ZDR člen 42, 109, 126. ZDoh-2 člen 2.
zamudna sodba - regres za letni dopust - potni stroški - plača - plačilo za delo - bruto - neto - prispevki za socialno varnost
Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku dosodilo regres za sporno leto, plače za vtoževano obdobje in odpravnino v neto znesku ter toženi stranki naložilo, da od neto zneskov plač obračuna davke in prispevke. To je v nasprotju z 2. členom ZDoh-2 ter ZPSV. Delodajalec je dolžan plačati dohodnino in prispevke v višini, kot to izhaja iz davčnih predpisov, od bruto zneska plače in delavcu izplačati neto znesek, od katerega tečejo zakonske zamudne obresti.
ZDR člen 4, 11, 11/2, 16, 20, 118, 118/1. ZPIZ-1 člen 25. ZPIZ-2 člen13.
obstoj delovnega razmerja – elementi delovnega razmerja – razlikovanje z drugimi pogodbenimi razmerji – volja – status samostojnega podjetnika - sodna razveza - odškodnina
ZDR vzpostavlja domnevo delovnega razmerja, če obstajajo elementi tega razmerja. Formalni status samostojnega podjetnika in delavca v delovnem razmerju se pojmovno ne izključujeta. Delavec ne more biti prikrajšan zato, ker je zaradi zmanjševanja škode v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja iz razlogov na strani delodajalca postal samostojni podjetnik posameznik. Tožnik se je za opravljanje dejavnosti samostojnega podjetnika odločil zaradi brezupne situacije po odpovedi pogodbe o zaposlitvi in si plačeval prispevke za socialna zavarovanja od najnižjega zneska, zato bi bil prikrajšan, če mu obstoj delovnega razmerja pri delodajalcu za nazaj v okviru reparacije ne bi bil priznan.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog - svet delavcev - članstvo - preverjanje možnosti zaposlitve - organizacijski razlog
Tožnici je s prenehanjem delovnega razmerja pri toženi stranki v posledici odpovedi iz krivdnih razlogov že na podlagi zakona prenehalo članstvo v svetu delavcev, ki pa s sodbo sodišča ni bilo ponovno vzpostavljeno in to kljub dejstvu, da je bila odpoved razveljavljena in je bila tožnica reintegrirana v delovno razmerje k toženi stranki. Tožnici je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki se presoja v tem sporu, podana v času, ko tožnica po nobeni zakonski določbi ni bila varovana delavka.
Bistveno zmanjšanje proizvodnje (v posledici zmanjševanja naročil) predstavlja resen in utemeljen razlog za odpoved tožničine pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Tožena stranka je v spornem času obrat obutve dokončno ukinila, v njem pa tudi vsa delovna mesta, vključno z delovnim mestom lepljenje stelk ter čiščenje, na katerem je bila zaposlena tožnica. Zato je bil podan organizacijski razlog v smislu določbe 1. alineje 1. odstavka 88. člena ZDR.
Odločilno vprašanje v zvezi z ugovorom zastaranja je, kdaj je terjatev tožeče stranke zapadla, oziroma kdaj je začelo teči zastaranje. Res obstaja sodna praksa, po kateri začne zastaranje teči po izteku primernega roka od dneva, ko so bila dela končana in v katerem je bilo mogoče sestaviti končni obračun. Vendar to ne pomeni, da ta trenutek nastopi šele, ko so količine in cene usklajene, temveč takrat, ko so dela zaključena in bi bilo mogoče opraviti potrebne izmere in izstaviti račun.