Glede na dolžnost substanciranja dokaznega predloga bi tako moral tožnik, v kolikor je želel, da sodišče z njegovim zaslišanjem ugotavlja tudi obstoj vzročne zveze, to izrecno predlagati. Ker tega ni storil, sodišče tega spornega dejstva ni bilo dolžno ugotavljati z njegovim zaslišanjem, z opustitvijo izvedbe tega dokaza pa mu posledično tudi ni bila odvzeta možnost dokazovanja.
Po ustaljeni praksi Vrhovnega sodišča je treba pri določitvi višine pravične odškodnine za nepremoženjsko škodo upoštevati tako načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine kot tudi načelo individualizacije odškodnine. Individualne značilnosti vsakega posameznega primera torej niso nepomembne, prav zaslišanje oškodovanca pa predstavlja ključni dokaz za ugotavljanje njegove subjektivne prizadetosti.