Iz obrazložitve upravnih aktov organov prve in druge stopnje ni razvidno, da bi bili v upravnem postopku presojani tudi dokazi, ki jih je tožnik priložil glede svoje invalidnosti. S tem, ko teh dokaznih predlogov nista obrazloženo zavrnila, sta upravna organa kršila tožnikovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Izpodbijana odločba nima razlogov za to, da tožnici niso priznani točke za uveljavljene zdravstvenih razmer pod točko 7.2. Javnega razpisa. Župan pa je z odločitvijo, da s strani tožnice priložen Zapisnik ni verodostojen dokaz o vlagi, kot je mogoče povzeti Odločbo Župana, kršil načelo proste presoje dokazov tako z vidika neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), kot tudi s pomanjkljivo dokazno oceno (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP- odločbe se v tem delu ne da preizkusiti).
Zapisnik je z Javnim razpisom določen kot dokazno sredstvo vlage za kriterij 7.2. točke, zato bi, če je toženka ocenila, da ni verodostojen, na podlagi 146. člena ZUP morala tožnici dati možnost, da se o tej dokazni oceni Zapisnika izjavi, česar pa ni storila in zato kršila 146. člen ZUP.
V postopku izdaje izpodbijane odločbe niso bila upoštevana pravila postopka, dejansko stanje pa je bilo zmotno ugotovljeno, ker so bili zmotno presojeni dokazi, zato je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu upravnemu organu v ponoven postopek.
Tožnik po sodni presoji več ne izkazuje pravnega interesa za odločitev o tožbi in s tem pravovarstvene potrebe, saj si z morebitnim uspehom v tem upravnem sporu ne bi mogel izboljšati svojega pravnega položaja. Izpodbijani akt je že odpravljen skupaj z njegovimi pravnimi posledicami (ga ni), zato s tožbo ne more več spremeniti svojega pravnega položaja oziroma ga še izboljšati.
Odločba, ki jo tožnica izpodbija s tožbo v tej zadevi, je bila z novo odločbo prvostopenjskega organa z dne 28. 8. 2024 v celoti odpravljena. Odprava odločbe pa pomeni, da je vzpostavljeno pravno stanje, kot da odločba, ki jo tožnica izpodbija v tem sporu, sploh ne bi bila izdana, torej pravno stanje, kakršno je bilo pred njeno izdajo. Posledično tožnica v predmetni zadevi ne izkazuje več pravnega interesa za nadaljevanje upravnega spora, v katerem zasleduje odpravo oziroma spremembo izpodbijane odločbe, ki pa je sedaj ni več. Posledično si tožnica z vloženo tožbo ne more več popraviti svojega pravnega položaja.
Tožba, ki je bila od same vložitve neprimerna za obravnavo, je ostala neprimerna tudi po pozivu sodišča k popravi. Ker gre za pomanjkljivost tožbe, zaradi katere sodišče zadeve ne more obravnavati, saj se nanaša na bistveno sestavino tožbe, ki ne sme izostati (overjen podpis tožnika na tožbi v primeru dvoma v pristnost podpisa), je sodišče na podlagi četrtega odstavka 108. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 tožbo kot nepopolno zavrglo.
V stanovanjski stavbi, v kateri ima tožnica položaj etažne latnice, opravlja posle upravnika oseba, ki je registrirana za upravljanje nepremičnin. Upravni organ je zato presodil, da začasna postavitev upravnika zaradi varovanja javnega interesa ni potrebna, saj ne gre za položaj, ko v stavbi, ki bi morala imeti upravnika, ta sploh ni določen. Če pa med etažnimi lastniki ali med njimi in upravnikom obstoji spor o tem, ali je upravnik zakonito določen ali mu je pogodba zakonito odpovedana, pa gre za spor zasebne narave, za katero je predvideno sodno varstvo v civilnih razmerjih.
Ker je inšpekcijski postopek uveden po uradni dolžnosti in ne na zahtevo tožeče stranke, ustavitev postopka pa ni povezana z razlogi na strani (tožeče) stranke, temveč z obstojem javnega interesa, ki je stvar presoje inšpekcijskega organa, sodišče ugotavlja, da tožeča stranka za ta upravni spor ne izkazuje pravnega interesa.