Zgolj to, da nepremičnina ni vpisana v zemljiški knjigi, kreditodajalcu ne nalaga večjega bremena glede ugotavljanja resničnega lastninskega stanja na nepremičnini. Večjo skrbnost pri sklepanju kreditne pogodbe bi toženki lahko naložili le, če bi ob sklepanju zastavne pogodbe podane okoliščine, ki bi ji vzbujale dvom v to, da tožničin mož ni edini lastnik stanovanja.
Ustavno sodišče je v odločbi Up-128/03 z dne 6. 9. 2004 zavzelo stališče, da se na zemljiškoknjižno stanje in dobro vero lahko sklicuje tisti, ki je na tej podlagi pridobil veljavno pogodbeno zastavno pravico na nepremičnini. Ta ustavna odločba se ob predpostavki dobrovernosti zastavnega upnika ob sklepanju zastavne pogodbe razteza tudi na primere, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiški knjigi.