CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00042185
ZPP člen 199, 200, 201, 202. OZ člen 3, 34, 34/1, 649, 660, 663, 663/2, 663/3. ZFPPIPP člen 212, 212/2, 221z, 221z/2.
gradbena pogodba - jamčevanje za napake gradbe - jamčevalni zahtevek - napaka v solidnosti gradbe - odprava napak na račun izvajalca - odprava napak na lastne stroške - odprava napak po drugem izvajalcu - pravočasnost sodnega uveljavljanja pravice iz naslova jamčevanja - obvestilo o napakah in izguba pravic - dogovor strank - načelo vestnosti in poštenja - intervencijski učinek - protispisnost - nastanek terjatve - učinek kasnejše prisilne poravnave - ponovna prisilna poravnava
Če se kljub jasno izraženemu stališču, da bo poravnala stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, zdaj tožena stranka skuša temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti, bi se moglo njeno ravnanje šteti za zavajanje, s katerim je tožečo stranko odvrnila od takojšnje vložitve tožbe. Med ravnanja, s katerimi je izvajalec zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, namreč skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo spadajo vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov prostovoljno izpolniti.
Pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo materialnopravno upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov potrebnih za odpravo napake (po drugem podjemniku).
V pravdi I Pg 118/2015 sta pravdni stranki iz te pravde imeli možnost, da bi zatrjevali in dokazali, da posamezni stroški za odpravo napak, ki so jih vtoževali etažni lastniki od tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku), niso bili potrebni. Pravdni stranki v postopku I Pg 118/2015 tega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogli. Zato tožena stranka v tem postopku upoštevajoč tudi okoliščino, da je v okviru določil o jamčevalnih zahtevkih imela možnost (in pravico), da sama odkrije vzrok za napake in jih tudi sama ali po svojih izvajalcih sanira, pa tega ni storila, ne more uspeti s trditvami, da bi bili stroški sanacije nižji, če bi jo izvedla tožeča stranka v svoji režiji.
Terjatev lahko nastane šele, ko je opredeljena po svoji vsebini. Povedano drugače, terjatev nastane šele, ko je jasno, kaj je "predmet obveznosti," kakšno dajatev ali storitev lahko torej upnik zahteva od dolžnika. Iz pojasnjenega torej izhaja, da lahko terjatev iz naslova uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov nastane najprej s pojavom napake na gradbi.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045681
ZKP člen 18, 285f, 285f/2, 285f/2-2.
kazenski postopek - razveljavitev pravnomočne sodbe - predobravnavni narok - odpoved pravici do sojenja pred senatom - načelo proste presoje dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov
Na podlagi določila 285.f člena ZKP lahko sodnik na predobravnavnem naroku obtoženca, ki krivde po obtožbi ne priznava, pouči o možnosti dogovora za hitrejši postopek in končanje obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po tem zakonu. Med takšnimi pravicami je v 2. točki drugega odstavka 285.f člena ZKP navedena tudi pravica, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dne 26.9.2016 ponovno odprlo predobravnavni narok (l. št. 321-326), na katerem sta se oba obtoženca odpovedala senatnemu sojenju, s tem pa sta se strinjala tudi oba zagovornika in državna tožilka, zato je bil sprejet sklep, da bo obema obtožencema sodila sodnica posameznica. Strinjati se je potrebno s pritožnikom, da so z razveljavitvijo pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča v celoti prenehali učinki pravnomočne sodbe, vendar pa vrhovno sodišče z razveljavitvijo sodbe ni in tudi ne more razveljaviti obtoženčeve odpovedi pravice do senatnega sojenja. Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju nima nobene pravne podlage, da bi stranke ponovno spraševalo o pravicah, ki so se jim že odpovedale, zato do zatrjevane kršitve ni prišlo.
odvzem otroka staršem - namestitev otroka v zavod - načelo najmilejšega ukrepa - izkazana ogroženost otroka - plačilo preživnine za otroka - določitev preživnine - vezanost na predlog v nepravdnem postopku - stroški pritožbenega postopka
Sodišče prve stopnje je pri izbiri ukrepa ustrezno pretehtalo načelo najmilejšega ukrepa. Oba starša zaradi svojega nezrelega osebnostnega funkcioniranja in pomanjkljivih starševskih kapacitet nista bila zmožna obvladovati izredno konfliktne družinske situacije, deklici sta vpletala v partnerski konflikt, njuno ravnanje pa je predstavljalo čustveno zlorabo, ki povzroča pri otrocih dolgotrajno spremenjen osebnostni razvoj. Deklici zaradi nezmožnosti staršev, da obvladujeta negativna čustva do drugega starša, in stalnega vpletanja v partnerski konflikt odraslih, ne doživljata občutka varnosti, ki ga takšno ravnanje stalno ruši. To se kaže v zmedenosti, ne upata izražati pozitivnih čustev do enega starša, ker pričakujeta, da drugemu to ne bo všeč, staršema sta lojalni, nimata pa varne čustvene navezanosti na nobenega od njiju. Takšne nespodbudne razmere so narekovale umik otrok iz domačega okolja, saj sta deklici nujno potrebovali stabilnost in varnost, prva nasprotna udeleženka pa soglasja za namestitev v zavod ni podala, zato je bila sodna intervencija potrebna.
Sodišče v nepravdnem postopku za varstvo koristi otrok ni vezano na predlog predlagatelja in zato s tem, ko je plačilo preživnine določilo od dneva izdaje izpodbijanega sklepa, ne pa že od dneva namestitve deklic v zavod, kot je predlagal predlagatelj v skladu z določilom 196. člena DZ, ni zagrešilo postopkovne kršitve.
ZPP člen 142, 316, 338, 338/3, 339, 339/2, 339/2-7, 453a.
sodba na podlagi pripoznave - spor majhne vrednosti - nepravilna vročitev tožbe - nepravilna vročitev sodnega pisanja - domneva o pripoznavi tožbenega zahtevka - sprememba naslova prebivališča pred vročitvijo tožbe - dejansko prebivališče - fikcija osebne vročitve - kršitev pravice do obravnavanja pred sodiščem
V primeru preselitve tožene stranke že pred vložitvijo tožbe, kar tudi sama zatrjujeta toženca, osebna vročitev na naslovu, ki ga navede tožeča stranka v tožbi, na katerem dejansko toženca ne bivata, ni možna.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STANOVANJSKO PRAVO
VSL00042061
ZPP člen 189, 189/3.
pogodba o upravljanju - potrebna večina za veljavnost pogodbe o upravljanju - cesija - dokazna moč verodostojne listine v pravdnem postopku - ugovor litispendence - odločanje mimo tožbenega zahtevka - omejenost pritožbenih razlogov v sporih majhne vrednosti - graja relativnih kršitev - zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja
Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila v letu 2004 sklenjena pogodba o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki objekta T. – stari del in da se tudi pogodba o opravljanju upravniških storitev z D. d. o. o. nanaša le na stari del, saj so bili le etažni lastniki starega dela stranke pogodbe, ki je bila sklenjena z zadostno večino. Tožena stranka z ugovori, da bi morali biti pri veljavnosti pogodbe upoštevani tudi etažni lastniki novega dela, ne more uspeti, saj ni z ničemer izkazano, da bi morali lastniki novega dela skleniti isto pogodbo kot lastniki starega dela.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM00042273
ZGD-1 člen 263, 283. OZ člen 353, 360. ZPP člen 7, 212.
odškodninska odgovornost poslovodje - ugovor zastaranja odškodninske terjatve - zastaranje pravice - kršitev razpravnega načela - seznanjenost s škodo in storilcem - vedenje oškodovanca o osebi povzročitelja in obstoju škode - pristojnosti nadzornega sveta - nepremagljive ovire za uveljavljanje terjatve - ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja v pravdi
Kljub načelni pravilnosti sklicevanja pritožbe na določila ZGD-1 o pristojnosti organov družbe namreč ne drži, da zaradi delitve le-teh med njimi ni mogoče šteti, da je s seznanjenostjo nadzornega sveta z določenim dejstvom, s tem dejstvom seznanjena tudi družba. Potrebno je namreč pojasniti, da ima tudi nadzorni svet določena pooblastila v zvezi z opravljanjem opravil v imenu družbe (kar na načelni ravni sprejema tudi pritožba), kar je seveda nemogoče, če se ne bi imel „pravice“ oz. možnosti predhodno (v imenu družbe) seznaniti s pravnorelevantnimi dejstvi. Tako ima v skladu z določbo 283. člena ZGD-1 predsednik nadzornega sveta pristojnost in s tem upravičenje zastopati družbo proti članom (aktualne) uprave, v ta okvir pa po oceni pritožbenega sodišča sodi tudi možnost vložitve odškodninske tožbe v imenu družbe zoper poslovodjo na temelju kršitve določb 263. člena ZGD-1.
Nepremagljive ovire so lahko subjektivne ali objektivne narave in morajo imeti tako težo, da je bilo zaradi njih upniku dejansko onemogočeno, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Sodna praksa je kot nepremagljive ovire, zaradi katerih je bilo zastaranje zadržano, upoštevala bolezen ali poškodbo, zaradi katere je bil upnik hospitaliziran, ugrabitev, nahajanje na vojnih bojiščih v tujini in prestajanje zaporne kazni. Gre za primere, ko upniki dejansko niso imeli možnosti uveljavljati svojih zahtevkov. Za okoliščine, ki jih zatrjujejo tožniki, pa tega ni mogoče trditi. Tudi če bi držalo, da jim toženec ni želel dati informacij, ki so jih potrebovali za vložitev tožbe, so, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, imeli vzvode, da to dosežejo in so to, potem sodne intervencije (preko instituta posebne revizije), nenazadnje tudi dosegli, kot to sami trdijo.
Po prevladujočem stališču sodne prakse1 pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.
pogodba o delu - cena - davek na dodano vrednost (DDV) - cena brez DDV - trditveno in dokazno breme
Res se v skladu s sodno prakso šteje, da če pogodba ne določa, ali je DDV vključen ali ne, je ta vključen. Tožeča stranka pa je trdila in dokazala drugače, torej da v konkretnem primeru DDV ni bil vključen v ceno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSL00043593
KZ-1 člen 249, 249/1. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-1.
kaznivo dejanje davčne zatajitve - opis dejanja - zakonski znaki - konkretizacija zakonskih znakov - lažni podatki - ustavitev kazenskega postopka
V konkretnem delu opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja torej ni navedeno, kateri so lažni podatki oziroma zakaj je račun družbe Y. d.o.o. lažen, saj je navedba "lažni račun" presplošna in preohlapna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je doslednejša konkretizacija nujna, saj je navedba lažnih podatkov konstitutivni znak tega kaznivega dejanja. Pritrditi je potrebno prvostopenjskemu sodišču, da te konkretizacije ni mogoče dopolniti z vsebino obrazložitve obtožnice.
ZIZ člen 16, 16-1, 17, 17/2-1, 20a, 55. ZN člen 4. OZ člen 356, 1016, 1034, 1034/1.
načelo formalne legalitete - izvršba na podlagi neposredno izvršljivega notarskega zapisa - notarski zapis kot izvršilni naslov - izvršljivost notarskega zapisa - poroštvo - soglasje dolžnika o neposredni izvršljivosti zapisa - primerna opredelitev obveznosti - pojem terjatve - bodoča terjatev - zastaranje terjatve, ugotovljene z neposredno izvršljivim notarskim zapisom - desetletni zastaralni rok
Soglasje o neposredni izvršljivosti notarskega zapisa učinkuje za terjatev/obveznost, ki je z notarskim zapisom določena ali vsaj določljiva. Soglasje za neposredno izvršljivost se glede na določbe ZIZ lahko razteza zgolj na obstoječe terjatve.
Ko je dolžnikova obveznost enkrat ugotovljena v notarskem zapisu, se za njeno zastaranje uporabi določba 356. člena OZ in ne ostale določbe o zastaranju. Dolžnik zaradi svojega pristanka na neposredno izvršljivost ni v pravni negotovosti, upnik pa lahko neposredno vloži predlog za izvršbo.
ZFPPIPP-UPB8 člen 46, 270, 270/4, 351, 351/2, 351/3, 351/4.
načelo enakega obravnavanja upnikov - aktivna legitimacija stečajnega upravitelja - vpliv začetka stečajnega postopka na postopek izvršbe - izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika
Dejstvo, da je sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, postala pravnomočna preden se je nad upnikom predmetnega izvršilnega postopka začel postopek osebnega stečaja in da zato v izvršilnem naslovu stečajni dolžnik oziroma njegova stečajna masa ni označena kot upnik, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Namen določbe 270. člena ZFPPIPP je namreč v uresničitvi načela enakega obravnavanja upnikov, kot temeljnega načela stečajnega postopka. To načelo zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.
postopek osebnega stečaja - odpust obveznosti - dolžina preizkusnega obdobja - pravni interes za ugovor - sklep o začetku postopka odpusta obveznosti - pritožba zoper sklep o začetku postopka - določitev trajanja preizkusnega obdobja - pogoji za skrajšanje preizkusnega obdobja - mnenje upravitelja - okoliščine, ki vplivajo na dolžino preizkusnega obdobja - izredne okoliščine
Sodišče preizkusnega obdobja, ki ga določi na podlagi petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ki določa, da preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti, na ugovor dolžnika ne more skrajšati. Zato dolžnik, ki mu sodišče določi najkrajšo preizkusno dobo na podlagi določbe petega odstavka 400. člena ZFPPIPP, nima pravnega interesa za ugovor, da je preizkusno obdobje dveh let predolgo (tretji odstavek 403. člena ZFPPIPP). To pa pomeni, da sodišče prve stopnje v konkretnem primeru vloge dolžnice pravilno ni obravnavalo kot ugovor iz tretjega odstavka 403. člena ZFPPIPP pač pa kot pritožbo zoper sklep o začetku postopka odpusta obveznosti.
V konkretnem primeru iz ugotovitev sodišča prve stopnje, da je dolžnica stara 76 let ter da prejema pokojnino 537,32 EUR mesečno, izhaja, da je znesek njenih prejemkov neznaten in da ni izgledov, da bi bila stečajna dolžnica v naslednjih dveh letih zmožna pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih je prejemala v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti. Ker iz mnenja upravitelja, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo odločitev o določitvi dveletnega preizkusnega obdobja, tudi ne izhaja, da obstaja možnost, da bo stečajna upraviteljica pridobila v dveh letih od začetka postopka odpusta obveznosti premoženje večje vrednosti, pritožbeno sodišče ne vidi razloga, zakaj upravitelj sodišču ni predlagal preizkusnega obdobja dolžnici v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP. V kolikor pa takšen razlog obstaja, s tem pa tudi dejanska podlaga za to, da upravitelj ne predlaga dolžine preizkusnega obdobja v skladu z določbo osmega odstavka 400. člena ZFPPIPP, ga mora sodišče ustrezno obrazložiti, česar pa v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni storilo.
Zato je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo, izpodbijani del sklepa razveljavilo in v delu, ki se nanaša na dolžino preizkusnega obdobja, zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).
sklep o prodaji nepremičnin - sklep o izpraznitvi stanovanja oziroma stanovanjske hiše - sklep o izročitvi nepremičnine kupcu - prodaja premoženja v stečajnem postopku - prodaja stanovanja ali družinske stanovanjske hiše - nepremičnina v solastnini - deložacija
Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep utemeljilo na drugem odstavku 395. člena ZFPPIPP, ki določa, da če se v postopku osebnega stečaja prodaja stanovanje ali družinska stanovanjska hiša, v kateri stanuje dolžnik kot lastnik, sodišče s sklepom o prodaji naloži dolžniku, da v treh mesecih po prejemu sklepa izprazni stanovanje ali stanovanjsko hišo in jo izroči upravitelju. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bila predmetna nepremičnina na podlagi sklepa o prodaji z dne 13. 11. 2018 prodana kupcu, ki je istočasno tudi upnik – Banka, d. d., ki je tudi predlagal izdajo sklepa o izpraznitvi nepremičnine. Vendar je bil v navedeni zadevi že dne 30. 9. 2019 izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ki je postal pravnomočen dne 8. 1. 2020, Banka, d. d., pa je tudi po podatkih zemljiške knjige že imetnik lastninske pravice do celote (1/1). Glede na navedeno pritožbeno sodišče pritrjuje upravitelju, da predmetne nepremičnine niso več del stečajne mase. Za izdajo izpodbijanega sklepa zato ni več podlage v ZFPPIPP.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSM00043156
ZKP člen 169, 169/7. KZ-1 člen 240, 240/1, 240/2.
zavrnitev zahteve za preiskavo - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti - utemeljenost suma storitve kaznivega dejanja - preizkus pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ali ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje
Sodišče prve stopnje je v sklepu pravilno pojasnilo, kot je že bilo obrazloženo, da kazenski postopek ni namenjen razlagi določb zakonov in pogodb, ki urejajo civilnopravna razmerja med poslovnimi subjekti in da mora biti podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja, pri čemer tudi vsebina listin (priloge A34, prejšnje pogodbe, sklenjene med občinami in L. L. ter druge) ne potrjuje utemeljenosti suma, da je osumljenka storila navedeno kaznivo dejanje. Tudi če so že prejšnje pogodbe vsebovale določilo o tem, da bodo sredstva, prejeta od države, vrnjena občinam, in tudi če je osumljenka pogodbe s takšnim določilom večkrat podpisala, ni mogoče oceniti, da je izvršila kaznivo dejanje, ko v skladu z mnenjem Ministrstva za finance sredstev, ki jih je prejela L. L., ni nakazala občinam.
ZFPPIPP člen 230, 230/1, 230/2, 231, 231-3, 382, 382/1, 383, 383/1. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
postopek osebnega stečaja - predlog za začetek postopka osebnega stečaja - odločanje o začetku stečajnega postopka - namen postopka osebnega stečaja - upravičen predlagatelj - legitimacija - uporaba pravil o stečajnem postopku nad pravno osebo - terjatve nastale pred začetkom stečajnega postopka - standard obrazloženosti - sklep o začetku postopka osebnega stečaja - razlogi o odločilnih dejstvih - absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka
Iz razlogov izpodbijanega sklepa v zvezi z legitimacijo upnice za vložitev predloga izhaja le navedba, da je sodišče prve stopnje na podlagi izida dokaznega postopka upnici priznalo procesno legitimacijo na podlagi 231. člena ZFPPIPP, ker je verjetno izkazala svojo terjatev do dolžnice, dolžnica pa je obstoj terjatve ter zamudo z izpolnitvijo tudi izrecno priznala.
Dolžnica v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da v razlogih sklepa ni navedlo razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Dolžnica je obstoj terjatve ter zamudo s plačilom res priznala, vendar je tudi trdila, da gre za zelo stare terjatve, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka, ki se je vodil nad njo kot s. p. Upnici je očitala, da nima upravnega odbora, ter da zato tudi ni mogla pooblastiti odvetnika, da zoper njo sedaj predlaga postopek osebnega stečaja.
Da bi obrazložitev sklepa o začetku postopka osebnega stečaja zoper dolžnico v konkretnem primeru zadostila standardu obrazloženosti, bi glede podane legitimacije upnice po stališču pritožbenega sodišča moralo sodišče prve stopnje v razlogih sklepa navesti vsa odločilna dejstva.
Dolžničina izjava, da želi tudi stare terjatve „podjetja“ poravnati, ne pomeni, da se sodišču prve stopnje ne bi bilo treba opredeliti do vprašanja, kako je končan stečajni postopek vplival na obveznost dolžnice, da terjatev plača upnici.
pravica do kritja razlike do polne razlike zdravstvenih storitev
Ker gre le za spor o pravici do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev je pravna podlaga za rešitev zadeve podana v 1. odst. 29. člena ZUPJS-a, po katerem imajo pravico do kritja razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev zavarovanci in po njih zavarovani družinski člani na podlagi upravičenja do denarne socialne pomoči oz. izpolnjevanja pogojev za pridobitev denarne socialne pomoči, razen v primeru, če upravičenec izpolnjuje pogoje za pridobitev varstvenega dodatka pod pogojem, da navedenih pravic nimajo zagotovljenih v celoti iz obveznega zdravstvenega zavarovanja ali iz drugega naslova.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 12, 13, 39, 39/1, 53.
pridržanje na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve v nujnem primeru - zdravljenje v psihiatrični bolnišnici - pravica do uporabe telefona - pravica do pošiljanja in sprejemanja pošiljk - načelo najmilejšega ukrepa - omejitev pravic - odklanjanje zdravljenja - poseg v osebnostno pravico - pravica do osebne svobode - pravica do varstva duševne integritete - pravica do prostovoljnega zdravljenja - duševna bolezen - bipolarna afektivna motnja - huda premoženjska škoda - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih
Poglabljanje že tako hude (več let trajajoče) psihične bolezni, ob sočasni zlorabi alkohola in droge, nedvomno ustreza standardu hujšega ogrožanja zdravja. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da zgolj zavračanja zdravljenja (predvsem zdravil), sicer še ni mogoče a pripori šteti za ogrožanje zdravja v smislu prve alineje prvega odstavka 39. člena ZDZdr, a gre pri udeleženki za tako duševno motnjo, da se svojega bolezenskega stanja v tem trenutku ne zaveda in zato nanj ne more svobodno pristati.
Iz ugotovitev sodišča prve stopnje ne izhaja, kakšno pošto dvomljive vsebine naj bi udeleženka pošiljala, o prejetih pošiljkah (in njihovi vsebini) pa predlog niti ne govori. To ne izhaja niti iz listin v spisu. Ni torej podlage za popolno omejitev pošiljanja in sprejemanja pošiljk.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožnik s tožbo izrecno zahteval, da se pritožba delodajalca zavrne in da ostane v veljavi prvostopenjska odločba. Tožena stranka s tem očitno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je poseglo v prvostopenjsko odločbo tožene stranke, ki jo tožnik ni izpodbijal. Po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za tak poseg ni imelo pravne podlage, saj tožnik ni uveljavljal več ali manj pravic, kot so mu bile že priznane s prvostopenjsko odločbo tožene stranke, temveč je izrecno zahteval, da navedena odločba ostane v veljavi.
umik tožbe - izjava o umiku tožbe - ustavitev postopka zaradi umika tožbe - nepreklicnost izjave o umiku tožbe - privolitev tožene stranke
Izjava o umiku tožbe je neposredno učinkujoča, nepogojna in nepreklicljiva, kar velja tudi za primere morebitnih napak volje.
Umik za tožečo stranko učinkuje takoj, ko se z njim seznani sodišče. Od tedaj lahko umik tožbe in ustavitev postopka prepreči le še tožena stranka, ki se je z vložitvijo odgovora na tožbo že spustila v obravnavanje glavne stvari, če izjavi, da se z umikom ne strinja (prvi in drugi odstavek 188. člena ZPP).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00042357
OZ člen 6, 39, 39/2, 39/4, 40, 40/3, 86, 93. ZZK-1 člen 243, 244.
ugotovitev ničnosti darilne pogodbe - ničnostna (izbrisna) tožba - ničnost pogodbe - neodplačna pogodba - nedopusten nagib - nagib pri darilni pogodbi - nagib za sklenitev darilne pogodbe - nedopustna kavza - zavedanje obveznosti - izigranje upnikov - dobrovernost pridobitelja - ugovor zastaranja - nezastarljivost pravice do uveljavljanja ničnosti - posojilo - menična izjava - dolg - bianco menica - menično pooblastilo - vedenje o finančnem stanju dolžnika - premoženjsko stanje dolžnika - drugo sodno varstvo - paulijanska tožba (actio pauliana)
Ker je bila sporna darilna pogodba sklenjena z namenom izigranja tožnice kot upnice, je zaradi nedopustnega nagiba utemeljena sankcija ničnosti pogodbe. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, nasprotuje moralnim načelom. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna. Povsem enako velja, če enega od sopogodbenikov vodi enakovrstni odločilni nagib. Ne glede na to, ali se namen oškodovanja upnikov pravno kvalificira kot nedopustno pogodbeno kavzo ali kot nedopustni ključni nagib dolžnika za sklenitev take pogodbe, je posledica ničnost pogodbe (četrti odstavek 39. člena OZ oziroma tretji odstavek 40. člena OZ). Upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno navaja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba.
93. člen OZ določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. ZZK-1 pa za vložitev izbrisne tožbe ne določa več prekluzivnega roka. Navedeno pripelje do zaključka, da vtoževani primarni tožbeni zahtevek ni zastaral. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se lahko skladno z 92. členom OZ na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Sem nedvomno sodi tudi oseba, ki ima obligacijsko pravico. Pritožba ima sicer prav, da so obligacijske pravice zastarljive, vendar pa v konkretni zadevi terjatev, katere realizacijo s to pravdo ščiti tožnica, ni zastarala. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, dolg prve toženke v višini 373.957,32 EUR obstaja na podlagi sodbe, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1105/2018 z dne 24. 4. 2019. Gre za judikatno terjatev, ki skladno s 356. členom OZ zastara v desetih letih. Glede na to, da je sodba postala pravnomočna šele leta 2019, terjatev iz te sodbe nedvomno še ni zastarala. Zatorej ni dvoma, da ima tožnica pravni interes za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe in posledično pravico do izbrisne tožbe, za vložitev katere pa, kot rečeno, ZZK-1 ne določa več prekluzivnega roka.