CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - PRAVO DRUŽB
VSM00042273
ZGD-1 člen 263, 283. OZ člen 353, 360. ZPP člen 7, 212.
odškodninska odgovornost poslovodje - ugovor zastaranja odškodninske terjatve - zastaranje pravice - kršitev razpravnega načela - seznanjenost s škodo in storilcem - vedenje oškodovanca o osebi povzročitelja in obstoju škode - pristojnosti nadzornega sveta - nepremagljive ovire za uveljavljanje terjatve - ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja v pravdi
Kljub načelni pravilnosti sklicevanja pritožbe na določila ZGD-1 o pristojnosti organov družbe namreč ne drži, da zaradi delitve le-teh med njimi ni mogoče šteti, da je s seznanjenostjo nadzornega sveta z določenim dejstvom, s tem dejstvom seznanjena tudi družba. Potrebno je namreč pojasniti, da ima tudi nadzorni svet določena pooblastila v zvezi z opravljanjem opravil v imenu družbe (kar na načelni ravni sprejema tudi pritožba), kar je seveda nemogoče, če se ne bi imel „pravice“ oz. možnosti predhodno (v imenu družbe) seznaniti s pravnorelevantnimi dejstvi. Tako ima v skladu z določbo 283. člena ZGD-1 predsednik nadzornega sveta pristojnost in s tem upravičenje zastopati družbo proti članom (aktualne) uprave, v ta okvir pa po oceni pritožbenega sodišča sodi tudi možnost vložitve odškodninske tožbe v imenu družbe zoper poslovodjo na temelju kršitve določb 263. člena ZGD-1.
Nepremagljive ovire so lahko subjektivne ali objektivne narave in morajo imeti tako težo, da je bilo zaradi njih upniku dejansko onemogočeno, da bi sodno zahteval izpolnitev obveznosti. Sodna praksa je kot nepremagljive ovire, zaradi katerih je bilo zastaranje zadržano, upoštevala bolezen ali poškodbo, zaradi katere je bil upnik hospitaliziran, ugrabitev, nahajanje na vojnih bojiščih v tujini in prestajanje zaporne kazni. Gre za primere, ko upniki dejansko niso imeli možnosti uveljavljati svojih zahtevkov. Za okoliščine, ki jih zatrjujejo tožniki, pa tega ni mogoče trditi. Tudi če bi držalo, da jim toženec ni želel dati informacij, ki so jih potrebovali za vložitev tožbe, so, kot je že pojasnilo sodišče prve stopnje, imeli vzvode, da to dosežejo in so to, potem sodne intervencije (preko instituta posebne revizije), nenazadnje tudi dosegli, kot to sami trdijo.
Po prevladujočem stališču sodne prakse1 pravdno sodišče o obstoju kaznivega dejanja kot o predhodnem vprašanju odloča v izjemnih situacijah, praviloma, ko kazenskega postopka zoper storilca ni mogoče niti začeti niti končati ali spoznati storilca za krivega kaznivega dejanja, pri čemer praviloma tudi ne sme biti dvoma, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO
VSL00043215
ZZZDR člen 51, 59, 59/2. ZPP člen 314. OZ člen 312, 314.
premoženjska razmerja med zakonci - skupno premoženje zakoncev - vlaganje v nepremičnino - povečanje vrednosti nepremičnine zaradi vlaganj - delež na skupnem premoženju - denarni zahtevek - obogatitveni zahtevek - ugovor zastaranja terjatve - pobotni ugovor - izjava o pobotu - procesni pobot - zastaranje v pobot uveljavljane terjatve - pogoji za pobot - delna sodba - pravnomočna odločitev - vezanost na pravnomočno delno sodbo
S pravnomočno delno sodbo je bilo ugotovljeno, da nepremičnina skupaj s hišo, zgrajeno do podaljšane tretje gradbene faze, ne sodi v skupno premoženje pravdnih strank in predstavlja posebno premoženje tožene stranke. Delna sodba je končna sodba o enem izmed zahtevkov oziroma o količinsko pomembnem delu zahtevka, ki je zrel za odločitev. Delna sodba šteje za samostojno sodbo (314. člen ZPP). Pravnomočnost pomeni vezanost strank in sodišča na sodbo. Sodišče o tem vprašanju ne more ponovno odločati, saj tisto, o čemer je bilo odločeno, šteje za resnico.
Po stališču VSRS pri ugovoru zaradi pobota v pravdi (procesno pobotanje) namreč veljajo materialnopravna pravila o učinkovanju pobotne izjave za nazaj (ex tunc) ter o dopustnosti uveljavljanja zastarane terjatve v pobot, če takrat, ko so se stekli pogoji za pobot, še ni bila zastarana. Prvostopenjsko sodišče je glede na navedeno materialnopravno pravilno presodilo, da ugovor zastaranja glede v pobot uveljavljane terjatve ni utemeljen, saj terjatev 2.086,00 EUR še ni bila zastarana, ko so se stekli pogoji za pobot in izvedlo procesni pobot.
Stanje nepremičnin se presoja po času nastanka zahtevka, vrednost pa po času razsojanja.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045681
ZKP člen 18, 285f, 285f/2, 285f/2-2.
kazenski postopek - razveljavitev pravnomočne sodbe - predobravnavni narok - odpoved pravici do sojenja pred senatom - načelo proste presoje dokazov - zavrnitev dokaznih predlogov
Na podlagi določila 285.f člena ZKP lahko sodnik na predobravnavnem naroku obtoženca, ki krivde po obtožbi ne priznava, pouči o možnosti dogovora za hitrejši postopek in končanje obravnave, če se odpove določenim pravicam, ki jih ima po tem zakonu. Med takšnimi pravicami je v 2. točki drugega odstavka 285.f člena ZKP navedena tudi pravica, da obtožencu namesto senata v predpisani sestavi sodi sodnik posameznik okrožnega sodišča. Po pregledu spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dne 26.9.2016 ponovno odprlo predobravnavni narok (l. št. 321-326), na katerem sta se oba obtoženca odpovedala senatnemu sojenju, s tem pa sta se strinjala tudi oba zagovornika in državna tožilka, zato je bil sprejet sklep, da bo obema obtožencema sodila sodnica posameznica. Strinjati se je potrebno s pritožnikom, da so z razveljavitvijo pravnomočne sodbe prvostopenjskega sodišča v celoti prenehali učinki pravnomočne sodbe, vendar pa vrhovno sodišče z razveljavitvijo sodbe ni in tudi ne more razveljaviti obtoženčeve odpovedi pravice do senatnega sojenja. Sodišče prve stopnje v ponovljenem sojenju nima nobene pravne podlage, da bi stranke ponovno spraševalo o pravicah, ki so se jim že odpovedale, zato do zatrjevane kršitve ni prišlo.
NEPRAVDNO PRAVO - OSEBNOSTNE PRAVICE - USTAVNO PRAVO
VSL00042651
ZDZdr člen 39, 39/1.
zdravljenje na oddelku pod posebnim nadzorom - pogoji za prisilno zadržanje na zdravljenju - organska duševna motnja - poskus samomora
Zdravljenje osebe na oddelku psihiatrične bolnišnice pod posebnim nadzorom brez privolitve je skladno s prvim odstavkom 39. člena ZDZdr dopustno, (1) če oseba ogroža svoje življenje ali življenje drugih, ali huje ogroža svoje zdravje ali zdravje drugih, ali povzroča hudo premoženjsko škodo sebi ali drugim, (2) če je ogrožanje posledica duševne motnje, zaradi katere ima oseba hudo moteno presojo realnosti in sposobnost obvladovati svoje ravnanje in (3) če navedenih vzrokov in ogrožanja ni mogoče odvrniti z drugimi oblikami pomoči.
pogodba o delu - cena - davek na dodano vrednost (DDV) - cena brez DDV - trditveno in dokazno breme
Res se v skladu s sodno prakso šteje, da če pogodba ne določa, ali je DDV vključen ali ne, je ta vključen. Tožeča stranka pa je trdila in dokazala drugače, torej da v konkretnem primeru DDV ni bil vključen v ceno.
KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
VSK00045756
ZKP člen 148.. ZNPPol člen 115, 115/1.. ZVOP-1 člen 21, 74.. ZNDM-2 člen 41, 42.
predlog za izločitev dokazov - nadzor državne meje - tehnična sredstva - videonadzor - videonadzor javnih površin - zbiranje osebnih podatkov - hramba podatkov - obdelava osebnih podatkov
Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna tudi glede podatkov (posnetkov videonadzora javnih cest), ki jih je policija pridobila od Direkcije RS za infrastrukturo. Izvajanje videonadzora, kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, je urejeno v Zakonu o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP). V obravnavanem primeru je bil spoštovan 74. člen ZVOP, ravno tako 21. člen ZVOP, ki se nanaša na čas hrambe podatkov. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno pojasnilo, da lahko policija od upravljavca pridobi te podatke na podlagi 148. člena ZKP kot tudi na podlagi 115. člena ZNPPol. Kot že zgoraj navedeno obravnavani primer po dejanski in pravni podlagi ni enak tistemu iz odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-152/17-30 z dne 4.7.2019, saj v obravnavanem primeru ne gre za preventivno in neselektivno hrambo podatkov s strani policije, kot to zmotno trdi pritožnik. Prej navedena odločba Ustavnega sodišča se namreč nanaša na obdelavo osebnih podatkov, ki vključuje samodejni (avtomatizirani) dostop do podatkov ali samodejno primerjanje podatkov z drugimi evidencami osebnih podatkov. Kot izhaja iz navedene odločbe, pa ima policija splošno pravno podlago, da dostopa do evidenc osebnih podatkov tudi, če je njihov upravljavec tretja oseba (prvi odstavek 115. člena ZNPPol).
odvzem otroka staršem - namestitev otroka v zavod - načelo najmilejšega ukrepa - izkazana ogroženost otroka - plačilo preživnine za otroka - določitev preživnine - vezanost na predlog v nepravdnem postopku - stroški pritožbenega postopka
Sodišče prve stopnje je pri izbiri ukrepa ustrezno pretehtalo načelo najmilejšega ukrepa. Oba starša zaradi svojega nezrelega osebnostnega funkcioniranja in pomanjkljivih starševskih kapacitet nista bila zmožna obvladovati izredno konfliktne družinske situacije, deklici sta vpletala v partnerski konflikt, njuno ravnanje pa je predstavljalo čustveno zlorabo, ki povzroča pri otrocih dolgotrajno spremenjen osebnostni razvoj. Deklici zaradi nezmožnosti staršev, da obvladujeta negativna čustva do drugega starša, in stalnega vpletanja v partnerski konflikt odraslih, ne doživljata občutka varnosti, ki ga takšno ravnanje stalno ruši. To se kaže v zmedenosti, ne upata izražati pozitivnih čustev do enega starša, ker pričakujeta, da drugemu to ne bo všeč, staršema sta lojalni, nimata pa varne čustvene navezanosti na nobenega od njiju. Takšne nespodbudne razmere so narekovale umik otrok iz domačega okolja, saj sta deklici nujno potrebovali stabilnost in varnost, prva nasprotna udeleženka pa soglasja za namestitev v zavod ni podala, zato je bila sodna intervencija potrebna.
Sodišče v nepravdnem postopku za varstvo koristi otrok ni vezano na predlog predlagatelja in zato s tem, ko je plačilo preživnine določilo od dneva izdaje izpodbijanega sklepa, ne pa že od dneva namestitve deklic v zavod, kot je predlagal predlagatelj v skladu z določilom 196. člena DZ, ni zagrešilo postopkovne kršitve.
zavarovanje nedenarne terjatve - izdaja regulacijske začasne odredbe - vsebina začasne odredbe enaka tožbenemu zahtevku - verjetnost obstoja terjatve - zahtevek za izpraznitev prostorov - predpostavke za izdajo začasne odredbe - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali znatno otežena - preprečitev nasilja ali težko nadomestljive škode - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - tehtanje interesov strank - ogrožanje varnosti - javna varnost - redno vzdrževanje zaklonišča - začasna ureditev spornega razmerja - možnost vzpostavitve prejšnjega stanja - reverzibilna začasna odredba
Pravilno je stališče izpodbijanega sklepa, da je pri izdaji začasne odredbe, katere vsebina se prekriva z vsebino tožbenega zahtevka, potrebna zadržanost. Stališče ima oporo v odločbi US RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998, ki je bila podlaga za spremembo prejšnjega stališča sodne prakse, da se začasna odredba ne more prekrivati z vsebino zahtevka. US RS je poudarilo, da je v nekaterih primerih nujno na tak način začasno urediti stanje, ker sicer sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Ena od takih okoliščin je, da tožniku že med sodnim postopkom nastaja težko nadomestljiva škoda. Ne glede na to je na drugi strani v vsakem takem primeru treba upoštevati tudi položaj nasprotne stranke. Izdaja začasne odredbe z vsebino, identično tožbenemu zahtevku, je pred izvedbo kontradiktornega postopka dopustna le, kadar bo kljub izdani (in izvršeni) začasni odredbi mogoče po zavrnitvi tožbenega zahtevka vzpostaviti prejšnje stanje.
Vzpostavitev in ohranjanje ustreznih pogojev v zakloniščih z namenom varovanja življenja in zdravja ljudi je tožničina zakonska naloga. Zmotno je zato stališče v izpodbijanem sklepu, da trditve o ogroženosti življenj drugih ne utemeljujejo sklepa o verjetnem izkazu težko nadomestljive škode. Sodno varstvo, ki ga tožnica uveljavlja s tožbenim zahtevkom, ne služi zgolj varstvu njene lastninske pravice glede sporne nepremičnine (istovrstne lastninski pravici oseb zasebnega prava), ampak tudi – ali celo prvenstveno – izpolnitvi njenih zakonskih nalog, ki jih ima kot oseba javnega prava na področju varovanja zdravja in življenja ljudi na svojem območju. Navedeno funkcijo tožničine lastninske pravice glede javnih zaklonišč je zato treba upoštevati tudi pri presoji, ali potrebuje začasno sodno varstvo. Z nasprotnim stališčem bi bilo začasno sodno varstvo zoženo na zgolj eno od funkcij lastnine, ne da bi bil za to podan stvaren razlog.
Zahteve po možni vzpostavitve prejšnjega stanja v primeru, ko bi bil po izdani začasni odredbi zahtevek zavrnjen kot neutemeljen (t. i. reverzibilnost), ni sprejemljivo razlagati tako ozko, da bi bila začasna ureditev razmerja dopustna le, ko se ne bi v ničemer ali le zanemarljivo spremenil toženčev pravni položaj. Na eni strani je treba ovrednotiti škodo, ki bi nastala tožniku v primeru odložitve ureditve razmerja na čas izdaje pravnomočne sodbe, na drugi strani pa toženčevo breme, ki bi ga ureditev razmerja predstavljala zanj pred izvedbo kontradiktornega postopka in izdajo pravnomočne odločbe.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - STEČAJNO PRAVO
VSL00042185
ZPP člen 199, 200, 201, 202. OZ člen 3, 34, 34/1, 649, 660, 663, 663/2, 663/3. ZFPPIPP člen 212, 212/2, 221z, 221z/2.
gradbena pogodba - jamčevanje za napake gradbe - jamčevalni zahtevek - napaka v solidnosti gradbe - odprava napak na račun izvajalca - odprava napak na lastne stroške - odprava napak po drugem izvajalcu - pravočasnost sodnega uveljavljanja pravice iz naslova jamčevanja - obvestilo o napakah in izguba pravic - dogovor strank - načelo vestnosti in poštenja - intervencijski učinek - protispisnost - nastanek terjatve - učinek kasnejše prisilne poravnave - ponovna prisilna poravnava
Če se kljub jasno izraženemu stališču, da bo poravnala stroške, ki jih bo tožeča stranka imela z odpravo napak, zdaj tožena stranka skuša temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti, bi se moglo njeno ravnanje šteti za zavajanje, s katerim je tožečo stranko odvrnila od takojšnje vložitve tožbe. Med ravnanja, s katerimi je izvajalec zavedel naročnika, da svojih zahtevkov ni pravočasno uveljavil, namreč skladno s sodno prakso in tudi pravno teorijo spadajo vsa izvajalčeva ravnanja, iz katerih izhaja, da namerava svoje obveznosti iz jamčevalnih zahtevkov prostovoljno izpolniti.
Pravica odpraviti napako na podjemnikove stroške obsega naročnikovo materialnopravno upravičenje od podjemnika zahtevati, da mu plača denarni znesek v višini stroškov potrebnih za odpravo napake (po drugem podjemniku).
V pravdi I Pg 118/2015 sta pravdni stranki iz te pravde imeli možnost, da bi zatrjevali in dokazali, da posamezni stroški za odpravo napak, ki so jih vtoževali etažni lastniki od tožene stranke (tožeče stranke v tem postopku), niso bili potrebni. Pravdni stranki v postopku I Pg 118/2015 tega trditvenega in dokaznega bremena nista zmogli. Zato tožena stranka v tem postopku upoštevajoč tudi okoliščino, da je v okviru določil o jamčevalnih zahtevkih imela možnost (in pravico), da sama odkrije vzrok za napake in jih tudi sama ali po svojih izvajalcih sanira, pa tega ni storila, ne more uspeti s trditvami, da bi bili stroški sanacije nižji, če bi jo izvedla tožeča stranka v svoji režiji.
Terjatev lahko nastane šele, ko je opredeljena po svoji vsebini. Povedano drugače, terjatev nastane šele, ko je jasno, kaj je "predmet obveznosti," kakšno dajatev ali storitev lahko torej upnik zahteva od dolžnika. Iz pojasnjenega torej izhaja, da lahko terjatev iz naslova uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov nastane najprej s pojavom napake na gradbi.
zavrženje revizije - nepopolna revizija - predlog za dopustitev revizije - sklep o dopustitvi revizije
V zadevi ne gre za to, da bi tožeča stranka vložila nezadostno število izvodov predlogov za dopustitev revizije in sklepov o dopustitvi revizije, kar nujno pomeni, da je vložila vsaj en izvod obeh, temveč da ni vložila nobenega izvoda predloga za dopustitev revizije in sklepa o dopustitvi revizije.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) člen 10, 10/2. URS člen 8, 15, 15/5, 35, 39, 39/1. OZ člen 132, 134, 183. ZSOVA člen 1, 2, 2/1. ZTP člen 1, 1/4, 7. ZDIJZ člen 5, 5/1, 6, 6/1, 22, 22/2, 22/5. KZ-1 člen 260. ZKP člen 235, 295, 296, 296/3.
neposlovna odškodninska obveznost - država - pravna oseba javnega prava - osebnostne pravice - svoboda izražanja - pravica do ugleda ali dobrega imena - tajni podatki - dostop do tajnih podatkov - dostop do informacij javnega značaja - odgovornost novinarja
Država kot pravna oseba javnega prava ni nosilka osebnostnih pravic v primeru, ko deluje v položaju oblastnega organa.
ZFPPIPP-UPB8 člen 46, 270, 270/4, 351, 351/2, 351/3, 351/4.
izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj - osebni stečaj - načelo enakega obravnavanja upnikov - izpodbijanje pravnih dejanj v korist stečajne mase - predlog za izvršbo v korist stečajne mase
Dejstvo, da je sodba, s katero je sodišče ugodilo zahtevku na podlagi izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj po splošnih pravilih obligacijskega prava, postala pravnomočna preden se je nad upnikom predmetnega izvršilnega postopka začel postopek osebnega stečaja in da zato v izvršilnem naslovu stečajni dolžnik oziroma njegova stečajna masa ni označena kot upnik, ne pomeni, da v konkretnem primeru ne pride v poštev uporaba določb drugega do četrtega odstavka 351. člena v zvezi s četrtim odstavkom 270. člena ZFPPIPP. Namen določbe 270. člena ZFPPIPP je namreč v uresničitvi načela enakega obravnavanja upnikov, kot temeljnega načela stečajnega postopka. To načelo zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako.
III. kategorija invalidnosti - invalidska pokojnina
Utemeljene pa so pritožbene navedbe, da je tožnik s tožbo izrecno zahteval, da se pritožba delodajalca zavrne in da ostane v veljavi prvostopenjska odločba. Tožena stranka s tem očitno opozarja, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je poseglo v prvostopenjsko odločbo tožene stranke, ki jo tožnik ni izpodbijal. Po stališču pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje za tak poseg ni imelo pravne podlage, saj tožnik ni uveljavljal več ali manj pravic, kot so mu bile že priznane s prvostopenjsko odločbo tožene stranke, temveč je izrecno zahteval, da navedena odločba ostane v veljavi.
ZFPPIPP člen 399, 399/1, 399/3, 403. URS člen 23, 33. OZ člen 5.
postopek osebnega stečaja - ugovor upnika proti odpustu obveznosti - zloraba pravice do odpusta obveznosti - namen odpusta obveznosti - načelo vestnosti in poštenja - tožba na ugotovitev obstoja lastninske pravice
Vodenje dveh postopkov v konkretnem primeru ne more predstavljati dolžnikove zlorabe v smislu zavestnega povzročanja dodatnih stroškov v stečaju in namernega škodovanja upniku v stečaju, posledično pa tudi ne predstavlja zlorabe pravice do odpusta obveznosti v smislu tretjega v zvezi s prvim odstavkom 399. člena ZFPPIPP. Dolžnik je skušal namreč v okviru dopustnega sodnega varstva uveljaviti svoje stališče, da ima na sporni nepremičnini, ki predstavlja dom njegovi družini, lastninsko pravico. Če oseba meni, da ima na nepremičnini lastninsko pravico in skuša to svojo pravico sodno uveljaviti, se ji iz tega razloga ne more očitati zavlačevanja postopka prodaje te nepremičnine v stečajnem postopku, niti neupravičenega povzročanja stroškov, saj gre za varstvo ustavno varovane kategorije pravice do zasebne lastnine v okviru ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva.
Uveljavljanje svojih pravic v sodnih postopkih, ki se sicer na koncu izkažejo za neutemeljene, ne more pomeniti zlorabe pravice, pa četudi se je ena od strank postopka določenih dejstev (ne pa tudi vseh tistih, ki so na koncu pripeljali do zavrnitve postopka) zavedala.
Sodišče je pravilno izpostavilo, da je sodna praksa že večkrat zavzela stališče, da je potrebno drugi odstavek 15. člena ZUPJS razlagati in uporabljati tako, da se primarno uporabijo podatki o dohodku iz preteklega leta, ne glede na to, ali je podatek razviden iz izdane odločbe o dohodnini ali iz potrdila o dohodkih, ki ima podlago v uradni evidenci davčnega organa. Bistveno je, da so zavezanci podatke o dohodku za preteklo leto dolžni davčnemu organu posredovati do konca januarja tekočega leta in da so najpozneje na ta dan v uradni evidenci davčnega organa na razpolago vsi dohodki zavezanca iz preteklega leta (četrti odstavek 337. člena ZDavP-2).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZEMLJIŠKA KNJIGA
VSL00042357
OZ člen 6, 39, 39/2, 39/4, 40, 40/3, 86, 93. ZZK-1 člen 243, 244.
ugotovitev ničnosti darilne pogodbe - ničnostna (izbrisna) tožba - ničnost pogodbe - neodplačna pogodba - nedopusten nagib - nagib pri darilni pogodbi - nagib za sklenitev darilne pogodbe - nedopustna kavza - zavedanje obveznosti - izigranje upnikov - dobrovernost pridobitelja - ugovor zastaranja - nezastarljivost pravice do uveljavljanja ničnosti - posojilo - menična izjava - dolg - bianco menica - menično pooblastilo - vedenje o finančnem stanju dolžnika - premoženjsko stanje dolžnika - drugo sodno varstvo - paulijanska tožba (actio pauliana)
Ker je bila sporna darilna pogodba sklenjena z namenom izigranja tožnice kot upnice, je zaradi nedopustnega nagiba utemeljena sankcija ničnosti pogodbe. Kot je pojasnilo že prvostopenjsko sodišče, se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da pogodba, ki je sklenjena z (glavnim) namenom izigrati tretje in jih prikrajšati v njihovih premoženjskih pravicah, nasprotuje moralnim načelom. Taka kavza pogodbe je zato v skladu z drugim odstavkom 39. člena OZ nedopustna. Povsem enako velja, če enega od sopogodbenikov vodi enakovrstni odločilni nagib. Ne glede na to, ali se namen oškodovanja upnikov pravno kvalificira kot nedopustno pogodbeno kavzo ali kot nedopustni ključni nagib dolžnika za sklenitev take pogodbe, je posledica ničnost pogodbe (četrti odstavek 39. člena OZ oziroma tretji odstavek 40. člena OZ). Upnik, čigar dolžnik je premoženje odtujil z ničnim pravnim poslom, varstva svoje terjatve ne more zahtevati s paulijansko tožbo, pač pa s tožbo za ugotovitev ničnosti. Prvostopenjsko sodišče tudi pravilno navaja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da je ustrezno sredstvo za vračilo nepremičnine, odsvojene na podlagi nične pogodbe, izbrisna tožba.
93. člen OZ določa, da pravica do uveljavljanja ničnosti ne ugasne. ZZK-1 pa za vložitev izbrisne tožbe ne določa več prekluzivnega roka. Navedeno pripelje do zaključka, da vtoževani primarni tožbeni zahtevek ni zastaral. Ob tem pritožbeno sodišče še dodaja, da se lahko skladno z 92. členom OZ na ničnost sklicuje vsaka zainteresirana oseba. Sem nedvomno sodi tudi oseba, ki ima obligacijsko pravico. Pritožba ima sicer prav, da so obligacijske pravice zastarljive, vendar pa v konkretni zadevi terjatev, katere realizacijo s to pravdo ščiti tožnica, ni zastarala. Kot izhaja iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča, dolg prve toženke v višini 373.957,32 EUR obstaja na podlagi sodbe, ki je postala pravnomočna v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. I Cp 1105/2018 z dne 24. 4. 2019. Gre za judikatno terjatev, ki skladno s 356. členom OZ zastara v desetih letih. Glede na to, da je sodba postala pravnomočna šele leta 2019, terjatev iz te sodbe nedvomno še ni zastarala. Zatorej ni dvoma, da ima tožnica pravni interes za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe in posledično pravico do izbrisne tožbe, za vložitev katere pa, kot rečeno, ZZK-1 ne določa več prekluzivnega roka.
sodna določitev meje - elaborat - zaslišanje izvedenca - izvedensko mnenje - izvedenec - postavitev novega izvedenca
Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje, da je izvedenec tudi skico sporne mejne površine izdelal natančno in strokovno pravilno, zato v zvezi s tem izvedba njegovega zaslišanja ali celo postavitev drugega izvedenca ni bila potrebna. Tako postopanje je v 254. členu ZPP namreč predvideno le, če je mnenje nejasno, nepopolno ali če so v njem nasprotja.
Zgolj zatrjevano vedenje stečajne upraviteljice in njena seznanitev s stališčem etažnih lastnikov, da je Predmetna parcela pripadajoče (funkcionalno) zemljišče Stavbe, še ne zadošča za sklepanje, da je (tudi) na strani stečajne upraviteljice prvo tožene stranke kot prodajalke Predmetne parcele podana t.i. kvalificirana nedobrovernost, zlonamernost, namerno izigravanje stečajnega postopka. Upoštevati je namreč potrebno tudi vse preostale okoliščine tega primera, še zlasti pa dejstvo, da je tožeča stranka v stečajnem postopku prijavila svojo izločitveno pravico na Predmetni parceli, ki jo je stečajna upraviteljica obrazloženo prerekala, nato pa niti v zakonsko predpisanem roku niti kasneje vse do prodaje Predmetne parcele v stečajnem postopku ni vložila tožbe za uveljavitev prerekane izločitvene pravice. Tožeča stranka bi lahko, ob lastni zadostni skrbnosti (s pravočasno vložitvijo tožbe za uveljavitev izločitvene pravice) že v teku stečajnega postopka ustrezno poskrbela za varstvo svojih interesov in zavarovanje svojega pravnega položaja in (vsaj do pravnomočne odločitve o obstoju njene izločitvene pravice na Predmetni parceli) preprečila tudi prodajo Predmetne parcele. S trditvami tožeče stranke ni verjetno izkazano, da gre v konkretni zadevi za primer, ki bi zaradi kvalificirane nedobrovernosti (vseh) strank Prodajne pogodbe zahteval odstop od pravila iz 5. odstavka 342. člena ZFPPIPP in bi bil tako njen zahtevek vsaj s stopnjo verjetnosti utemeljen.
KZ-1 člen 211, 211/1, 211/3. ZKP člen 277, 277/1, 277/1-4, 403, 403/3.
ugovor zoper obtožnico - ustavitev postopka - utemeljen sum - goljufija - načelo proste presoje dokazov - nedokazanost
Stopnja verjetnosti izvršitve kaznivega dejanja, navkljub identičnemu poimenovanju, v fazi preiskave in v fazi preizkusa obtožbe ne more biti enaka. Dokazni standard za preizkus obtožbe je postavljen višje - med dokazni standard utemeljenega suma in standard gotovosti, ki se zahteva za obsodbo.
Edini neposredni obremenilni dokaz prestavlja oškodovančeva izpoved. Posledično taka presoja utemeljenosti suma neizogibno terja tehtanje izpovedi oškodovanca na eni strani ter vseh drugih dokazov na drugi strani.