priposestvovanje služnosti hoje in vožnje - dobra vera priposestvovalca - desetletna priposestvovalna doba
Za desetletno priposestvovalno dobo je SPZ določil, da mora obstajati dobra vera priposestvovalca v celotnem obdobju, potrebnem za priposestvovanje pravice služnosti. Takšno stališče je zavzela tako pravna teorija kot tudi sodna praksa, ki se v sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 428/2007 pri svoji odločitvi v podobnem primeru izrecno sklicuje na Komentar SPZ stran 902.
Pritožnik se ne more sklicevati na nepoznavanje prava oziroma konkretno, da je ″mislil, da se vikendi ne štejejo‶ v z zakonom predpisan pritožbeni rok, saj v skladu s splošnim pravnim načelom (ignorantia iuris nocet) nepoznavanje prava škoduje.
ZST-1 člen 11, 11/4, 34a, 34a/1, 34a/2, 34a/3, 34a/7. ZPP člen 11.
ugovor zoper plačilni nalog - prepozen ugovor - oprostitev plačila sodne takse pravne osebe - začetek teka roka za plačilo sodne takse - denarna kazen - zloraba pravic - pravni interes za pritožbo
Ker je ugovor prepozen, se sodišče prve stopnje v vsebinsko presojo in s tem v utemeljenost ugovora pravilno ni spuščalo.
Iz izrecne določbe četrtega odstavka 11. člena ZST-1 izhaja, da pravna oseba ne more biti oproščena plačila takse, ki znaša do vključno 44 EUR. Že sam zakon torej ne daje možnosti, da bi sodišče sploh lahko odločalo o oprostitvi sodne takse do višine 44 EUR, saj morajo pravne osebe sodno takso do te višine plačati in jim oprostitev niti ni omogočena.
Glede na to, da je sodišče prve stopnje samo zapisalo, da je v tem postopku M. V. prvič vložil ugovor zoper plačilni nalog in predlog za oprostitev plačila sodne takse, le na podlagi dejstva, da je bilo pritožniku v drugem sodnem postopku s sodnimi odločbami že pojasnjeno, da je ugovor, ki je vložen po poteku 8-dnevnega roka, prepozen in da predloga za oprostitev sodne takse ne more vložiti, če gre za sodno takso do višine 44 EUR, po presoji pritožbenega sodišča to samo po sebi in v takih okoliščinah primera ni mogoče šteti in zaključiti, da z vložitvijo ugovora in predloga za oprostitev sodne takse v tem postopku pritožnik zlorablja pravice.
ZFPPIPP člen 226, 226/4, 226/4-6 226/5, 371, 371/1. ZST-1 člen 24.
razdelitvena masa - razdelitev posebne razdelitvene mase - posebna razdelitvena masa - stroški posebne razdelitvene mase - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - stroški upravljanja in vzdrževanja nepremičnine - stroški prevoza - stroški obratovanja - sodna taksa za razdelilni sklep
Utemeljeno je bilo pričakovati, da se bo ločitveni upnik zavedal, da bo del stroškov, ki odpade na prodajanje premoženja, ki sodi v posebno stečajno maso, bremenil njega, še posebej, ko so bili sprejeti tudi sklepi o neposredni prodaji (med drugim) zastavljenih zalog v prodajalnah.
Pritožnik meni, da so ti stroški dela nastali zaradi odločitve upravitelja, da ohrani zaposleno osebo za potrebe celotnega stečajnega postopka. Stroški dela zaposlenih res nastanejo zaradi odločitve stečajnega upravitelja, vendar pa to še ne pomeni, da ne bremenijo posebne stečajne mase. Pritožnik (oziroma njegov pravni prednik) je vedel, da se zastavljene zaloge prodajajo v trgovinah in je s tem tudi soglašal, s tako prodajo pa nastanejo stroški, za katere ni nobene podlage, da bi jih krili upniki drugih stečajnih mas. Gre na nek skupen strošek, ki bremeni vse stečajne mase, nato pa je treba ta strošek razdeliti na posamezne stečajne mase. Za to se praviloma uporablja ključ, kot je določen v petem odstavku 226. člena sicer za stroške iz 5. točke četrtega odstavka 226. člena ZFPPIPP.
Res bi bili ti stroški enaki, tudi če se ne bi opravljala prodaja zastavljenih zalog v trgovini, vendar pa bi bilo napačno, da bi vse te stroške nosili le upniki splošne stečajne mase, ko pa je vse to prineslo korist posebni stečajni masi in jih zato mora ločitveni upnik nositi le delno.
O dopustni nujni gestiji bi lahko govorili le v primeru, če bi tožnica kot poslovodja brez naročila (gestor) ravnala v stiski, torej kadar posla ne bi bilo mogoče odložiti, ker bi sicer nastala škoda, obstajati pa bi morala konkretna nevarnost škode, ki jo je gestor želel preprečiti s svojim ravnanjem oziroma je škoda že nastajala.
postopek osebnega stečaja nad dolžnikom - sklep o prodaji premoženja stečajnega dolžnika - procesna legitimacija za vložitev tožbe
Višje sodišče ugotavlja, da je pritožbo vložila družba A. d. o. o., ki pa v času vložitve pritožbe (20. 12. 2019) ni bila izločitvena upnica stečajnega dolžnika. Prijavo izločitvene pravice je vložila 7. 12. 2020, kar je precej časa po izteku roka za njeno prijavo. Za to, da bi tisti, ki meni, da ima izločitveno pravico, pridobil pravico opravljati procesna dejanja v glavnem postopku (v tem primeru vložiti pritožbo proti sklepu o prodaji premoženja), bi moral pred tem prijaviti izločitveno pravico. Šele s tem bi pridobil procesno legitimacijo za vložitev pritožbe. Ob vložitvi pritožbe pritožnica ni bila stranka tega stečajnega postopka niti ni imela na podlagi kakšnega drugega zakona pravice do vložitve pritožbe zoper izpodbijani sklep. Ker je pritožbo vložila oseba, ki ni imela te pravice, je ta nedovoljena in jo je, ker tega na podlagi prvega odstavka 128. člena ZFPPIPP ni storilo že sodišče prve stopnje, višje sodišče zavrglo.
Dejstvo, da je tožnik tudi po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine, še naprej opravljal enako delo kot prej, za katero je predvidena vključenost v obvezno dodatno pokojninsko (poklicno) zavarovanje, še ne pomeni, da tožena stranka ni zakonito prenehala plačevati prispevkov za poklicno zavarovanje. Za izdajo izpodbijanih sklepov in prenehanja plačevanja prispevkov za poklicno zavarovanje je imela podlago v desetem odstavku 202. člena ZPIZ-2, ki prav predvideva situacije, kot je tožnikova, da torej delavec po izpolnitvi pogojev za pridobitev pravice do poklicne pokojnine sicer še naprej opravlja dela, za katera bi se mu prispevki za poklicno zavarovanje sicer plačevali, ti pa se mu prav zaradi dejstva izpolnitve pogojev za pridobitev poklicne pokojnine ne plačujejo več.
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00042172
ZIZ člen 270, 270/1, 270/2. OZ člen 275, 1028.
začasna odredba za zavarovanje denarne terjatve - postopek za izdajo začasne odredbe - hiter postopek - izvajanje dokazov - dokazni standard v postopku izdaje začasne odredbe - dokazni standard verjetnosti - trditvena in dokazna podlaga - neobvezna izvedba naroka - obstoj verjetnosti terjatve - povračilni zahtevek - poroštvo - subrogacija - plačilo obratovalnih stroškov - subjektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena - odtujitev nepremičnine - razpolaganje s premoženjem - premoženjsko stanje dolžnika
Eno temeljnih načel postopka zavarovanja je načelo hitrosti postopka. Načelo kontradiktornosti se lahko vzpostavi šele v ugovornem postopku. Sodišče namreč lahko izda sklep o začasni odredbi zgolj na podlagi podatkov, ki izhajajo iz predloga, še preden se o njih izjavi dolžnik. Z ugovorom pa je dolžniku omogočeno, da se izjavi o upnikovih (tožnikovih) pravnorelevantnih navedbah in dokazih. O ugovoru nato sodišče odloči na podlagi trditvene in dokazne podlage obeh strank. Dokazni standard za odločanje o postopku zavarovanja je nižji kot pri izdaji sodbe. Zadošča standard verjetnosti. Ker mora sodišče postopek zavarovanja izvesti hitro, odloči o izpolnjenosti zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi tistih dokazov, katerih izvedba je čimhitrejša. To so praviloma listinski dokazi. Izvajanje ustnih dokazov je praviloma pridržano za odločitev o tožbenem zahtevku v pravdi, kar je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, ko je v obravnavanem primeru v okviru podane trditvene in dokazne podlage obeh strank in glede na materialnopravni pogoj izpolnjenosti standarda verjetnosti pravilno zavrnilo izvajanje predlaganih ustnih dokazov. Izvedba naroka namreč v postopku zavarovanja ni obvezna. Sodišče ga izvede le, če ugotovi, da je razpis naroka smotrn.
Za subjektivno nevarnost po drugem odstavku 270. člena ZIZ mora biti izkazano konkretno ravnanje dolžnika, ki ima lahko za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bi upnik dejansko prišel do poplačila terjatve.
ZIZ člen 225, 225/1, 226, 226/1, 268, 272. EZ-1 člen 147, 154, 154/3. Splošni pogoji za dobavo in odjem električne energije iz distribucijskega omrežja električne energije (2007) člen 27, 27/1, 45, 45/1.
regulacijska začasna odredba - priklop električne energije - motenje posesti - sredstvo izvršbe - nenadomestno dejanje - nadomestno dejanje - soglasje za priključitev na električno omrežje - dobava električne energije - denarna kazen kot sredstvo izvršbe
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, da tožnik lahko sam uredi vse pri elektro omrežju, da se ponovno priklopi na javno električno omrežje. Toženka kot lastnica mora skleniti pogodbo z elektro podjetjem in njeno ravnanje je nenadomestljivo. Sodišče ne more pooblastiti tožnika, da sam ureja pri elektro podjetju vse za priklop, ampak to lahko zahteva od toženke in jo prisili v ravnanje s penali.
V primeru, če upnik ne predlaga ustreznega sredstva izvršbe, predlog za izdajo začasne odredbe šteje za neutemeljenega in se ne vrača v popravo.
terjatev za plačilo nepremoženjske škode - smrt oškodovanca v teku postopka na prvi stopnji - podedljivost terjatve - dedovanje terjatve za nepremoženjsko škodo - prehod terjatve za povrnitev nepremoženjske škode na dediče - položaj dediča - osebna terjatev - nepremoženjska škoda - telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - dokazovanje škode - odločba ustavnega sodišča o razveljavitvi zakonske določbe
Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-213/15-135 razveljavilo 184. člen OZ, saj je bil v neskladju z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena URS.
Oškodovanec je z vložitvijo tožbe nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi škodnega dogodka, ovrednotil v denarni vrednosti in od oškodovalca zahteval plačilo konkretnega in natančno postavljenega denarnega zneska. Na ta način je svoji strogo osebni terjatvi določil premoženjsko vrednost. Z vložitvijo tožbe se je torej oškodovančeva strogo osebna terjatev v zadostni meri materializirala, da je le-ta postala podedljiva.
Zaslišanje tožnika ni edini dokaz, s katerim lahko tožnik dokazuje obstoj in obseg telesnih in duševnih bolečin. Oškodovanec (tožnik) je umrl po vložitvi tožbe in pred razpisom naroka, torej preden bi bil lahko v postopku zaslišan. Iz tega razloga je bilo prvostopenjsko sodišče primorano subjektivni element tožbenih navedb ugotavljati z drugim predlaganim dokazom tožeče stranke.
Med tožnikom in tožencem ni bila sklenjena posojilna pogodba. Pogodba je bila sklenjena med tožnikom in družbo po posredovanju toženca kot finančnega svetovalca zakonitega zastopnika družbe.
Toženec je bil posrednik in ne vlagatelj v družbo. Posrednik si prizadeva najti in spraviti v stik z naročiteljem osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, naročitelj pa se zavezuje, da mu bo za to dal določeno plačilo, če bo pogodba sklenjena.
Šlo je za dogovor med pogodbenima strankama posredniške pogodbe (tožencem in družbo) o plačilu za posredovanje v obliki prepisa polovičnega deleža družbe v zameno za toženčev angažma pri iskanju investitorja – tožnika, ki pa se je izjalovil.
začasno skrbništvo - postopek za postavitev odrasle osebe pod skrbništvo - začasni skrbnik - stroški odvetnika - odvzem poslovne sposobnosti - odvetniška tarifa
Ker inštitut postavitve odrasle osebe pod skrbništvo po določbah DZ nadomešča postopek odvzema poslovne sposobnosti, ki se je vodil na podlagi prej veljavnega ZNP, je sodišče prve stopnje za odmero stroškov začasnega skrbnika pravilno uporabilo tarifno številko 24 OT, ki določa nagrado v postopku za odvzem poslovne sposobnosti.
OZ člen 131, 171, 171/1. ZVZD-1 člen 5, 5/1, 19. ZDR-1 člen 35.
padec po stopnicah - odgovornost delodajalca za škodo, ki jo delavec utrpi na delu - varstvo in zdravje pri delu - protipravno ravnanje - soprispevek delavca - trditvena podlaga - sodni izvedenec
Glede na tožnikov opis nenadnosti dogodka je sodišče pravilno presodilo, da bi morebitna ograja oziroma oprijemalo lahko preprečila tožnikov padec ali vsaj zmanjšala njegovo škodo.
poziv sodišča k dopolnitvi tožbe - manjkajoče listine - priloge tožbe - pravne posledice nedopolnitve - fikcija umika
Poziv sodišča na predložitev manjkajočega števila izvodov prilog k tožbi je temeljil na določbi prvega odstavka 106. člena ZPP in petega odstavka 108. člena ZPP. Ker tožnik vseh manjkajočih izvodov prilog tudi po pozivu sodišča ni predložil, je sodišče prve stopnje pravilno sklenilo, da se v izreku izpodbijanega sklepa naštete priloge štejejo za umaknjene.
določitev meje med nepremičninami - kriteriji za določitev meje - kriterij močnejše pravice - presoja močnejše pravice - najverjetnejša katastrska meja - dokaz s sodnim izvedencem - katastrski podatek - geodetska izmera - velikost zemljišča
Med udeleženci obravnavanega postopka je bil sporen mejni prostor med parcelama predlagateljev in nasprotne udeleženke, saj sta predlagatelja zatrjevala drugačen potek meje kot nasprotna udeleženka. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje določilo mejo med parcelama.
Podlago za ureditev meje po kriteriju močnejše pravice (v okviru rezervne argumentacije pa tudi po podrednem kriteriju zadnje mirne posesti) je sodišče prve stopnje pravilno našlo v konsistentnosti njenih trditev in izpovedbe, skladnih s potekom najverjetnejše katastrske meje, kot jo je ugotovil izvedenec.
Izvedenec se pri ugotavljanju najverjetnejše katastrske meje ni oprl zgolj na analizo katastrskih podatkov, temveč je njihovo pravilnost (natančnost) preveril tudi glede na stanje v naravi, upoštevajoč lokacijo mejnih znamenj. Vse ugotovljeno je tudi primerjal s potekom meje, kot so jo zatrjevali oziroma ob geodetski izmeri pokazali predlagatelja in nasprotna udeleženka. Njegova ocena o (ne)natančnosti prenosa najverjetnejše katastrske meje iz načrtov v naravo (do + oziroma - 10 m) zato ne more biti odločilna.
začasna odredba v zavarovanje nedenarne terjatve - pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve - objektivna nevarnost - obstoj nevarnosti, da bo terjatev onemogočena ali znatno otežkočena - konkretizirana nevarnost - konkretna ravnanja dolžnika - težko nadomestljiva škoda - neznatna škoda - možnost uporabe - hujše neugodne posledice
Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve zadošča objektivna nevarnost, da bo terjatev onemogočena ali precej otežena, vendar mora biti ta dejanska in konkretizirana. Zgolj dejstvo, da bi lahko toženka v primeru, če bi ji bilo omogočeno prosto razpolaganje z nepremičninami, z njimi razpolagala, jih odtujila ali obremenila z zastavno pravico, ne zadošča, saj je to vsakdanja možnost vsakega lastnika.
SPZ člen 68, 115, 116, 116/1, 116/1-1. SZ-1 člen 23, 29, 29/2, 29/3. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več posameznimi deli člen 10, 10/5. ZGO-1 člen 2. Pravilnik o upravljanju večstanovanjskih stavb (2009) člen 13.
stroški uporabe skupne stvari - solastnina na skupnih delih - idealni delež solastnika - pogodba o medsebojnih razmerij - spor majhne vrednosti - stroški ogrevanja - izdelava fasade
Toženka je lastnica stanovanja, z ustreznim deležem solastnine na skupnih prostorih in napravah v večstanovanjskih hišah in je zato v skladu z 68. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) dolžna nositi stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, v sorazmerju z velikostjo svojega idealnega deleža (115. člen SPZ) in tudi za svoj del v okviru meril, dogovorjenih s pogodbo o medsebojnih razmerjih (1. alineja prvega odstavka 116. člena SPZ).
OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00042966
ZVPot člen 6, 6/1, 22, 22/1, 22/4, 22/5, 23, 23/1, 23/2, 24, 24/1. OZ člen 6, 86, 119. Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 3/1, 3/2, 4, 4/2, 5. ZPotK člen 6, 6/1, 7, 7/1, 7/1-9.
valutno tveganje - pojasnilna dolžnost banke - informacijska dolžnost banke - kršitev pravice do obveščenosti - nedobrovernost - skrbnost pri sklepanju pogodbe - skrbnost stranke - načelo vestnosti in poštenja - Direktiva Sveta 93/13/EGS - transparentnost pogodbenih pogojev - sodna praksa Sodišča Evropske unije - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - trenutek sklenitve pogodbe - čas sklepanja pogodbe - merilo pričakovanosti - spremenjene okoliščine po sklenitvi predpogodbe - trditveno in dokazno breme - oderuška pogodba - primarni tožbeni zahtevek - ničnost kreditne pogodbe - kreditna pogodba - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula v CHF - potrošniški kredit - varstvo potrošnikov - pravilna uporaba materialnega prava - predmet pogodbe - dopustnost pogodbenega predmeta - nepošten pogodbeni pogoj - razlaga pogodbenih določil - obseg obveznosti
V skladu z določbo prvega odstavka 23. člena ZVPot banka ne sme postavljati pogodbenih pogojev, ki so nepošteni do potrošnika. Za pogodbene pogoje se štejejo vse sestavine pogodbe, ki jih določi podjetje, zlasti tiste, ki so določene v obliki formularne pogodbe ali splošnih pogojev poslovanja, na katere se pogodba sklicuje (prvi odstavek 22. člena ZVPot). Navedeni pogodbeni pogoji morajo biti jasni in razumljivi, nejasna določila pa je treba razlagati v korist potrošnika (četrti in peti odstavek 22. člena ZVPot). V drugem odstavku 23. člena ZVPot je določeno, da so nepošteni pogodbeni pogoji nični, za nepoštene pogodbene pogoje pa se štejejo - če v škodo potrošnika povzročijo znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe neutemeljeno v škodo potrošnika ali - povzročijo, da je izpolnitev pogodbe znatno drugačna od tistega, kar je potrošnik utemeljeno pričakoval, ali - nasprotujejo načelu poštenja in vestnosti (prvi odstavek 24. člena ZVPot).
Presoja nepoštenosti pogodbenih pogojev je omejena na pogodbene določbe, ki niso bile predmet individualnih pogajanj. Domnevati je namreč, da je pogoj, o katerem sta se stranki pogajali in dosegli soglasje, posledica svobodne odločitve pogodbene stranke. Praviloma gre za stranske pravice in obveznosti, vendar pa je po omenjeni določbi drugega odstavka 4. člena Direktive 93/13 presoja nedovoljenosti oziroma nepoštenosti mogoča tudi glede pogodbenih določb, ki sicer predstavljajo glavno obveznost, če niso v jasnem in razumljivem jeziku. Pri presoji nepoštenosti oziroma nedovoljenosti pogodbenih pogojev se zato najprej postavi vprašanje, - ali je sporni pogodbeni pogoj pogoj o glavnem predmetu pogodbe, - če je odgovor pritrdilen, se postavi vprašanje njegove jasnosti in razumljivosti (preglednosti oziroma transparentnosti), - če se ugotovi da je jasen in razumljiv, se izogne presoji nepoštenosti, - če pa se ugotovi, da ni jasen in razumljiv, se presoja njegova nepoštenost oziroma nedovoljenost.
Test transparentnosti se torej vedno uporabi v okviru kontrole nepoštenosti pisnih pogodbenih določb in je eden od elementov za presojo nepoštenosti pogodbene določbe. To izhaja iz 5. člena Direktive 93/13, po katerem morajo biti pisni pogodbeni pogoji vedno sestavljeni v jasnem in razumljivem jeziku. Lahko pa je, kot je zgoraj navedeno, vloga presoje transparentnosti v postopku kontrole nepoštenosti pogodbenega pogoja dvojna, kadar je del postopka, v katerem se presoja, ali je pogodbena določba, ki se nanaša na glavni predmet obveznosti (drugi odstavek 4. člena Direktive) vseeno lahko predmet kontrole nepoštenosti, ker je nejasna in/ali nerazumljiva. Pri tem je pomembno, da za eno in drugo presojo transparentnosti veljajo enaki kriteriji.
Prvostopenjsko sodišče je pri presoji pravilnosti toženkine izvedbe pojasnilne dolžnosti (zahteva transparentnosti pogodbenih pogojev) izhajalo iz meril, ki jih je v omenjenih odločbah postavilo Vrhovno sodišče RS ob upoštevanju razlage Direktive 93/13, ki izhaja iz sodbe SEU C–186/16.
Od povprečno obveščenega, razumno pozornega in preudarnega potrošnika je mogoče pričakovati, da se zaveda, da se kredit v evrih in kredit v CHF razlikujeta zaradi prevzema valutnega tveganja in da se tečaj CHF lahko spremeni. Drugačno stališče je v nasprotju s splošno znanimi dejstvi in življenjskimi izkušnjami. Če je potrošnik podcenil možnost sprememb tečaja CHF v obdobju vračanja kredita (30 let) ali pričakoval, da se bo tečaj spremenil zgolj v njegovo korist, to ne pomeni, da s tveganjem ni bil seznanjen.
Presoja dobovernosti istočasno sodi tudi v okvir presoje nedovoljenosti oziroma nepoštenosti pogodbenega pogoja iz 23. člena in prvega odstavka 24. člena ZVPot in 3. člena Direktive 93/13 oziroma presoje, ali je sporni pogodbeni pogoj nepošten zaradi bankine nedobrovernosti in znatnega neravnotežja v pogodbenih pravicah in obveznostih strank. V obravnavanem primeru je zatrjevano neravnotežje v pravicah in obveznostih nastalo kasneje, med trajanjem pogodbe, iz vzroka, ki je nastal po sklenitvi pogodbe (zaradi naknadne spremembe deviznega tečaja). Razlogi za neravnotežje oziroma obe omenjeni predpostavki nepoštenosti pa morajo neodvisno od tega, kdaj se je neravnotežje pokazalo, obstajati že v trenutku sklenitve pogodbe.
Bistven je odgovor na vprašanje, ali je banka v času sklepanja pogodb izpolnila svojo pojasnilno dolžnost v skladu s kriteriji, ki jih je oblikovalo SEU, in ali je v času sklepanja pogodbe obstajalo znatno neravnotežje v stopnji informiranosti med potrošnikom in banko glede rizika spremembe deviznega tečaja na podlagi tedaj obstoječih okoliščin, ki so kasneje vplivale na spremembo deviznega tečaja na škodo potrošnika. Pri tem je treba še poudariti, da je treba v okviru presoje nedovoljenosti/nepoštenosti pogodbenega pogoja ločeno izvesti test nedobrovernosti in test neravnotežja, ki sta ločeni predpostavki, ki morata biti kumulativno izpolnjeni, da se lahko pogodbeni pogoj razglasi za nepoštenega.