Pritožbeno sodišče ugotavlja, da upnika svoje terjatve nista prijavila v smislu petega odstavka 20. člena ZFPPIPP in v prijavi terjatve nista niti omenila, da vrednost zavarovanja ne zagotavlja poplačila njune terjatve. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno opraviti presoje, do katere višine imata upnika terjatev zavarovano z ločitveno pravico.
Pri tem je po presoji pritožbenega sodišča pravilen pristop k ugotavljanju očitnega nesorazmerja med premoženjem in dohodki, po katerem se upoštevajo tudi odhodki (poraba), ki jih je imel preiskovanec v relevantnem obdobju. Šele upoštevanje teh pokaže, s kakšnim premoženjem je oseba v preiskovanem obdobju razpolagala. Tako razumevanje ni le v okviru jezikovnega pomena 5. člena ZOPNI, temveč je skladno tudi z njegovim namenom, ki je v ugotovitvi razkoraka med dohodki prvotoženca in premoženjem, s katerim je razpolagal v določenem časovnem obdobju.
V postopku začasnega zavarovanja po ZOPNI se smiselno uporabljajo določbe ZIZ. Tožnica je v odgovoru na ugovor obema ugovoroma nasprotovala, vendar sodišče prve stopnje svoje odločitve v bistvenem ni oprlo na navedbe tožnice iz odgovora na ugovor. Iz drugega odstavka 58. člena ZIZ izhaja, da če upnik v odgovoru na ugovor ugovoru nasprotuje, sodišče glede na okoliščine primera razpiše narok za obravnavo ugovora ali pa izda sklep brez naroka. Glede na že pojasnjene okoliščine konkretnega primera sodišče prve stopnje pravilno ni izvajalo naroka za obravnavanje ugovora, saj za kaj takega ni bilo nobene potrebe.
Ni kršena kontradiktornost v postopku, če sodišče ne ugodi posameznemu dokaznemu predlogu, ker pravilno oceni, da izvedba določenih dokazov ni potrebna oziroma ni dovoljena (zaslišanje prič kot nedovoljen informativni dokaz) ter zaradi tega v primeru reševanja ugovora zoper začasno zavarovanje v skladu z določbo drugega odstavka 58. člena ZIZ presodi, da izvedba naroka ni potrebna. Enako velja to tudi za fazo odločanja o samem predlogu za začasno zavarovanje, saj opravi sodišče narok, kadar zakon tako določa ali kadar je po njegovem mnenju to smotrno (29.a člen ZIZ).
V postopku izvršbe in zavarovanja mora sodišče upoštevati načelo sorazmernosti iz 3. člena ZIZ, ki izrecno določa obseg izvršbe in zavarovanja. To pomeni, da se lahko zavarovanje dovoli le v obsegu, ki je nujno potreben za dosego namena zavarovanja. Namen začasnega zavarovanja odvzema premoženja nezakonitega izvora je v odpravi nevarnosti, da tega premoženja po končanem pravdnem postopku ne bo mogoče več odvzeti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
VSM00042520
OZ člen 179, 182. ZPP člen 340.
odškodninska odgovornost - višina denarne odškodnine - nepremoženjska škoda - prometna nesreča - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo - okoliščine konkretnega primera - upoštevanje specifičnega položaja oškodovanca in razpona odškodnin v podobnih primerih - objektivni in subjektivni vidik - pravilna ugotovitev dejanskega stanja
Pritožba kot argument za previsoko odmerjeno odškodnino v tem delu navaja, da je tožnik zaključil bolniški stalež že 6. 5. 2016, kar dokazuje, da močnejših bolečin ni več čutil. Navedenemu pritožbeno sodišče ne more slediti, saj dejstvo, da je tožnik zaključil z bolniškim staležem, še ne izkazuje, da tožnik ne bi več čutil bolečin. V postopku postavljeni izvedenec medicinske stroke v zvezi s poškodbami, ki jih je utrpel tožnik, navaja, da povzročajo lahke telesne bolečine od nekaj tednov do več mesecev in da je tožnik po njegovi oceni občasne lahke telesne bolečine trpel okrog treh mesecev.
URS člen 19, 19/1, 35, 51, 51/3. ZDZdr člen 39, 39/1.
psihiatrično zdravljenje - oddelek pod posebnim nadzorom - brez privolitve osebe - ambulantno zdravljenje - duševno zdravje - ogrožanje varnosti ljudi - agresivnost - psihotično dojemanje realnosti - dokazni postopek - navzočnost priče pri izvajanju dokazov - dokaz s sodnim izvedencem
Odločitve sodišča prve stopnje tudi ne omajejo pomisleki pritožnice v dokazni postopek glede dokazov o agresivnem vedenju, razbijanju po stanovanju in metanju predmetov skozi okno. Pritožnica navedenih ravnanj ne zanika, po izvedenih dokazih pooblaščenec pritožnice dodatnih dokazov ni predlagal, poleg tega pritožnica ne navede nobenih okoliščin na podlagi katerih bi sodišče podvomilo v navedbe reševalcev, njeno agresivno in nekontrolirano vedenje pa je bilo izkazano tudi ob tokratnem sprejemu. Zaradi odzivanja pritožnice ob zaslišanju, ji je sodišče tudi omejilo prisotnost pri izvajanju dokazov, da se ne bi še bolj vzemirila.
tožbeni zahtevek - trditve o dejstvih - pravna podlaga zahtevka - nevezanost sodišča na pravno podlago - zakupna (najemna) pogodba
Tožniku v tožbi (pa tudi pozneje v postopku) namreč ni treba navesti, katera pravna norma za tista dejstva, ki jih v tožbi navaja, določa takšno pravno posledico, kot se izraža v tožbenem zahtevku. Sodnik vzame tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je navedla, sodnik ni vezan nanjo.
poškodba pri športu - odgovornost smučarskega kluba - skrbnost ravnanja - odgovornost trenerja - protipravno ravnanje - vmesna sodba
Pravilno načrtovanje vadbe je eno najpomembnejših področij športnega procesa tekmovalnih športnikov. Ni sporno, da bi tožnik četrto zaletno mesto skakalnice lahko uporabil oziroma bi ga moral uporabiti zaradi tekmovalnih dosežkov v kasnejših fazah treningov. V obravnavanem primeru je sporno, ali je trener v konkretnem primeru ravnal na ustaljen in strokovno dopusten način, kot bi ravnal vsak trener na prvem treningu, glede na tožnikove psihične, tehnične in specialno motorične dejavnike.
Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijanega sklepa pravilno ugotovilo, da je rok za plačilo sodne takse toženi stranki iztekel s potekom 15 dnevnega roka od domneve vročitve naloga, to je 30. 10. 2020, kar je v skladu s četrtim odstavkom 142. člena v zvezi s šestim odstavkom 142. člena ZPP. Tožena stranka sodne takse v navedenem roku, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, ni plačala, česar tožena stranka s pritožbo niti ne napada.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - PRAVO EVROPSKE UNIJE - VARSTVO POTROŠNIKOV
VSL00082281
Direktiva Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah člen 3, 4, 4/2, 5. ZVPot člen 22, 23, 24. ZPotK člen 5, 6, 6/1, 6/2, 7, 7/1, 7/1-5, 7/1-9, 7/2. OZ člen 372. ZPP člen 163, 163/4, 213, 270, 270/2.
potrošniška kreditna pogodba - potrošniška hipotekarna kreditna pogodba - posojilo v tuji valuti - dolgoročni kredit v CHF - valutna klavzula - valutno tveganje - aleatorna pogodba - valorizacija denarnih obveznosti - obveznosti pred sklenitvijo kreditne pogodbe - vsebina kreditne pogodbe - varstvo potrošnikov - ničnost pogodbe - varstvo potrošnikov po evropskem pravu - sodna praksa SEU - pogodbeni pogoji - nejasni pogodbeni pogoji - nepošten pogodbeni pogoj - pojasnilna dolžnost banke - vsebina pojasnilne dolžnosti - način posredovanja informacij - standard profesionalne skrbnosti - znatno neravnotežje v pogodbenih pravicah in obveznostih strank - čas sklenitve pogodbe - načelo vestnosti in poštenja - dobra vera - slaba vera banke - prepoved zlorabe pravic - načelo enake vrednosti dajatev - prepoved povzročanja škode - dokazi in izvajanje dokazov - opredelitev do dokaznih predlogov - dokazovanje pravno odločilnih dejstev - dolžnost povrnitve stroškov postopka - odločanje o stroških postopka s posebnim sklepom - neizdaja posebnega sklepa - odločitev o stroških postopka v sodbi
V naslednji fazi - ko je ugotovilo, da pisni pogodbi vsebujeta jasna in razumljiva določila o medsebojnih pravicah in obveznostih - je sodišče prve stopnje raziskalo, ali sta bila tožnika (potrošnika) obveščena o posebnostih sklepanja kreditnih pogodb v tuji valuti in tveganjih, ki jih s sklepanjem takih pogodb prevzemata. To dokazovanje - v nadaljevanju bo opredeljeno kot izpolnitev toženkine pojasnilne dolžnosti - je izvedlo z zaslišanjem strank in prič ter obravnavo listinskih dokazov. Na osnovi dokazov, ki niso potrdili nepravilnosti v fazi sklepanja kreditnih pogodb, in drugih ugotovljenih okoliščin je opravilo tudi presojo dovoljenosti pogodbene vsebine, ki jo terjajo argumenti, s katerimi tožeča stranka utemeljuje ničnost in izpodbojnost sklenjenih kreditnih pogodb. Ugotovilo je, da sta bili kreditni pogodbi pravno veljavno sklenjeni in da ni razlogov za njuno razveljavljanje.
Kriterije v zvezi z obsegom pojasnilne dolžnosti banke je začrtalo Sodišče EU, Vrhovno sodišče RS pa jih je povzelo v sklepu II Ips 201/2017 in drugih odločbah. Iz vseh navedenih pravnih virov sledi, da mora biti kreditojemalec ne le seznanjen z možnostjo zvišanja ali znižanja vrednosti tuje valute, v kateri mora odplačevati kredit, temveč mora imeti tudi možnosti za oceno potencialno znatnih ekonomskih posledic pogodbenega pogoja ter njegovega vpliva na prevzete finančne obveznosti, torej skupne stroške kredita. Biti mora obveščen, da prevzema valutno tveganje, ki ga bo ob devalvaciji valute, v kateri prejema odhodek, morda težko nosil. To med drugim pomeni pregledno pojasnjeno konkretno delovanje mehanizma, v katerega spada zadevni pogoj ter, če je to primerno, povezavo med tem mehanizmom in mehanizmom, določenim z drugimi pogoji, na podlagi česar lahko potrošnik z natančnimi in razumljivi merili presodi, kakšne so ekonomske posledice, ki se jim izpostavlja. Pri tem je treba upoštevati ne le vsebino same pogodbe, temveč vse oglase in informacije, ki so bile potrošniku posredovane v okviru pogajanj. Pritožnik te kriterije izpostavlja, poudarja posamezne od njih, opisuje jih s sklicevanjem na posamezne člene Direktive 93/13, ne interpretira pa jih drugače kot so interpretirane v sodni praksi in kakor jih je uporabilo sodišče prve stopnje.
Pravilno je pritožbeno stališče, da je pogodbeno določilo o izpolnjevanju - v eurski protivrednosti CHF določenih anuitet - bistven element pogodbe. Táko je tudi stališče prvostopenjskega sodišča, ki je ugotovilo, da gre za enostransko, v naprej pripravljeno določilo in pogodbo kot celoto. V 38. točki obrazložitve se je prvostopenjsko sodišče sklicevalo na drugi odstavek 4. člena Direktive 93/13, po katerem ocena nedovoljenosti pogojev glavnega predmeta pogodbe ni predvidena, če je pogoj zapisan v jasnem in razumljivem jeziku, torej če ni določen nejasno. Upoštevajoč 23. in 24. člen ZVPot pa je ugotovilo tudi vsa dejstva, potrebna za presojo ne/poštenosti pogodbenih pogojev; tudi glede glavnega predmeta pogodbe. Tudi glede glavnega predmeta je torej zadoščeno zahtevi po presoji, ki jo terja ZVPot z vključitvijo stanovanjskih in hipotekarnih kreditov v sistem varstva po ZPotK in zahtevi po presoji, kakršno terja Direktiva 93/13.
ZST-1 člen 1, 5, 11, 12, 13, 13/1, 13/5, 14a, 14a/3. ZPP člen 105a, 319.
predlog za taksno oprostitev - pravnomočno zavrženje predloga - nov predlog za oprostitev plačila sodnih taks - spremenjene okoliščine - nastanek taksne obveznosti - plačilni nalog - rok za vložitev predloga za oprostitev plačila sodnih taks - rok za plačilo sodne takse - začetek teka roka za plačilo sodne takse - izpolnitveni rok - pravni pouk v plačilnem nalogu - neplačilo sodne takse - opozorilo na pravne posledice neplačila sodne takse - plačilo sodne takse kot procesna predpostavka - fikcija umika - domneva umika pritožbe
Po stališčih sodne prakse predlog za oprostitev plačila sodne takse vedno vključuje tudi predlog za obročno plačevanje oziroma odlog plačila, in sicer ne glede na to, ali je stranka to v predlogu izrecno predlagala ali ne.
Predlog za taksno oprostitev je bil pravnomočno zavržen. Pravnomočni postanejo tudi procesni sklepi. To pa pomeni, da so nanje vezane tako stranke kot sodišče. Iste stvari ne sme na novo obravnavati in o njej odločati, če je bilo o stvari že pravnomočno razsojeno (drugi odstavek 319. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Prepoved ne bis in idem po ustaljenih stališčih sodne prakse velja tudi v postopku za oprostitev plačila sodne takse. Predlog za taksno oprostitev, ki vključuje predlog za odlog ali obročno plačilo sodne takse, za en postopek in ob enakih okoliščinah, lahko stranka poda le enkrat.
Ponovno odločanje o tovrstnem predlogu (po pravnomočni odločitvi o prvem predlogu) je mogoče le v primeru spremenjenih okoliščin, ki pa jih pritožnika ne zatrjujeta.
Določba prvega odstavka 13. člena ZST-1 upravičencu do oprostitve plačila sodnih taks ne omogoča dvojnega ali celo večkratnega odločanja o taksni oprostitvi. Določa le časovno točko, do katere mora zainteresirana stranka vložiti predlog za oprostitev plačila (odlog ali obročno plačilo) sodne takse. Taksna obveznost za pritožbeni postopek nastane ob vložitvi pritožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena ZST-1). Po nastanku taksne obveznosti ima taksni zavezanec možnost izposlovati oprostitev, odlog ali obročno plačilo z vložitvijo ustreznega predloga (prvi odstavek 12. člena ZST-1). Običajno je, da stranka poda predlog za taksno oprostitev hkrati z vložitvijo pravnega sredstva ali predloga za začetek postopka, torej takoj, ko taksna obveznost nastane. To pa lahko stori tudi kasneje, in sicer najkasneje do takrat, ko se izteče rok za plačilo sodne takse po plačilnem nalogu. Ker sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks učinkuje od dne, ko je pri sodišču podan ustrezen predlog za taksno oprostitev (prvi odstavek 13. člena ZST-1), je z rokom, določenim v plačilnem nalogu, stranki, ki ob nastanku taksne obveznosti še ni zaprosila za taksno oprostitev, dana možnost, da z ustrezno vlogo, podano v postavljenem roku doseže, da lahko zaprošena oprostitev učinkuje tudi za nazaj, torej od dneva, ko je taksna obveznost nastala.
Plačilni nalog je odločitev o taksni obveznosti, ki pa je znana že ob njenem nastanku. Predlog za taksno oprostitev je pravno sredstvo, s katerim želi stranka doseči odpravo te obveznosti. Vložitev predloga za taksno oprostitev zadrži izvršitev izdanega plačilnega naloga. Pravnomočna zavrnitev predloga za taksno oprostitev sprosti pravne učinke izpodbijanega plačilnega naloga in tek izpolnitvenega roka iz plačilnega naloga. Če sodišče predlogu za oprostitev, odlog ali obročno plačilo ne ugodi, začneta teči rok za plačilo takse in rok za ugovor zoper že izdani plačilni nalog naslednji dan po vročitvi sklepa o zavrženju ali zavrnitvi predloga, na kar mora sodišče stranko opozoriti (tretji odstavek 14.a člena ZST-1).
CIVILNO PROCESNO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - ZAVAROVANJE TERJATEV
VSL00041985
DZ člen 138, 138/1, 141, 161, 162, 162/1, 162/1-3, 173, 173/1. ZPP člen 214, 214/1, 214/4.
zaupanje otroka v varstvo in vzgojo - dodelitev otroka - varstvo koristi otroka - stiki otrok s starši - preselitev zakonca in otrok - izvrševanje stikov - enakopravnost staršev pri izvajanju stikov - preživnina otrok - priznanje sklopa dejstev - začasne odredbe v družinskih sporih - začasna odredba o stikih - odvzem pravice do stikov - omejitev pravice do stikov - COVID-19 - restriktiven pristop - tehtanje neugodnih posledic izdaje začasne odredbe - zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe
Pri odločanju o dodelitvi otrok je bolj pomembno, da so otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo tistemu od staršev, ki ima boljše starševske kapacitete, kot tistemu, pri katerem bi imeli boljše stanovanjske pogoje. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s temeljnim načelom, ki mora prevevati vsako odločanje o otrokovih pravicah - načelom njihove koristi.
Vrhovno sodišče RS je zavzelo načelno stališče, da naj oba roditelja skrbita za prevoze otrok na stike in s stikov, pri čemer ni odločilna finančna plat tega vprašanja, ampak to, da sodelovanje obeh staršev pokaže otrokom, da pri izvrševanju stikov sodelujeta in sta v odnosu do njih enakopravna.
Le če je nujno, se v skladu s prvim odstavkom 173. člena DZ enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Poseg v pravico do stikov je hud poseg ne le v starševsko skrb oziroma pravico, temveč v prvi vrsti v pravico otrok, da imajo (redne in kontinuirane) stike s tistim od staršev, s katerim ne živijo, da na ta način ohranjajo povezanost in z njim vzdržujejo čim bolj poln odnos. Okoliščina, da je (bila) v državi razglašena epidemija COVID-19, sama po sebi ni razlog za izdajo ukrepa sodišča. Ob tehtanju nevarnosti, da otroka zbolita in nevarnosti, da se odtujita od očeta zaradi nekajmesečne odsotnosti stikov, je treba dati prednost osebnim stikom z očetom.
ZPIZ-2 člen 28, 28/1, 28/1-1, 28/2.. ZPIZ-1 člen 37, 37/2.. ZDPre člen 3.. ZSDP-1 člen 5.
starostna pokojnina - znižanje starostne meje zaradi skrbi in vzgoje za otroka - čas skrbi za otroka
Zakonska ureditev pravice do nadomestila iz naslova starševstva pokaže, da objektivno ni mogoče, da bi lahko oče uveljavljal nadomestilo iz naslova starševstva na način, kot razloguje sodišče, torej samo v primeru, če bi oče v prvem letu otrokove starosti v celoti prevzel skrb za otroka. Gre za neživljenjsko razlogovanje, ki bi lahko de facto pripeljalo do neenakopravne obravnave očeta in matere.
V sodni praksi je zavzeto povsem določno stališče, da je začasne odredbe, ki se prekrivajo s tožbenim zahtevkom, dopustno izdajati izjemno restriktivno, da ob morebiti pozitivni odločitvi brez izvedbe kontradiktornega postopka ne bi prišlo do prejudiciranja spora o glavni stvari. Tožnikovo drugačno pravno naziranje je zmotno in zato nesprejemljivo.
zavarovanje ao plus - zavarovalno kritje - splošni pogoji - poškodba rame - tuja pomoč - višina škode - pravična denarna odškodnina - nepošten pogodbeni pogoj
Pogodbeni pogoji, ki krijejo le škodo zaradi telesnih poškodb vsakokratnemu vozniku in ne dodatno poškodovanih stvari, katere koli naj si že bodo, niso nepošteni. Smisel takega zavarovanja je v tem, da voznik ne glede na krivdo, torej tudi, če je za svoje poškodbe kriv sam, kot je bila tožnica, ki ji je pri vožnji spodrsnilo in je padla, dobi za svoje telesne poškodbe odškodnino. Splošni pogoji, ki odrekajo kritje zahtevkov za škodo zaradi poškodovanja stvari, so tako glede na namen samega zavarovanja tudi laičnemu bralcu jasni.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - KMETIJSKA ZEMLJIŠČA - STVARNO PRAVO
VSL00042965
ZKZ člen 19, 21, 21/3, 22. OZ člen 107. ZPP člen 212.
razveza pogodbe - nakup kmetijskega zemljišča - ponudba za prodajo kmetijskega zemljišča - odobritev posla s strani upravne enote - nastop veljavnosti pogodbe - veljavnost pogodbe, sklenjene z odložnim pogojem - zakoniti predkupni upravičenec - status upravičenca - več enakovrednih sprejemnikov ponudbe - učinkovanje pogodbe - domneva - nesklenitev pogodbe - neuresničena podlaga - neizpolnitev pogoja - neobstoj pravice - ugotovitev neobstoja obveznosti po pogodbi - odstop od pogodbe - plačilo kupnine - plačilna sposobnost - breme dokazovanja - informativni dokaz - pogoji za veljavnost pogodbe
Pri prodaji zemljišča skladno z ZKZ velja, da je pogodba sklenjena s prejemom izjave o sprejemu ponudbe, vendar ob dodatnem pogoju odobritve s strani pristojne upravne enote. Ker je torej za veljavnost takšne pogodbe določena naknadna odobritev pristojne upravne enote, je pogodba o prodaji kmetijskega zemljišča sklenjena pod odložnim pogojem te odobritve (19. člen, tretji odstavek 21. člena in 22. člen ZKZ). Z iztekom roka za sprejem ponudbe je torej sklenjenih toliko zavezovalnih pravnih poslov za prodajo ponujenega kmetijskega zemljišča, kolikor predkupnih upravičencev je pravočasno sprejelo objavljeno ponudbo s predpisano vsebino, vsi pa pod odložnim pogojem odobritve s strani pristojnega upravnega organa.
V predmetni zadevi se odložni pogoj še ni izpolnil, saj upravna enota še ni odobrila pravnega posla med pravdnima strankama. Kot je to obrazložilo že sodišče prve stopnje, je posledica odložnega pogoja, da učinek pogodbe še ni nastopil. Učinek bo nastopil, ko bo izpolnjen odložni pogoj. Do uresničitve pogoja pa pogodba stranki zavezuje v pomenu, da nobena od njiju ne more odstopiti od pogodbe le z enostransko izjavo. Navedeno stališče dodatno utemeljuje okoliščina, da se bo v primeru neodobritve pravnega posla s toženko, s strani upravne enote štelo, kot da pravni posel s toženko ni bil nikoli sklenjen in bo moral ponudnik (tožnik) pogodbo za prodajo kmetijskega zemljišča skleniti z drugim sprejemnikom ponudbe.
Dejstvo, da pogodba zaradi še neuresničenega odložnega pogoja ne učinkuje, ima za posledico, da med pravdnima strankama še niso nastale medsebojne pravice in obveznosti. Ker toženkina obveznost še niti ni nastopila oziroma nastala (in posledično rok za izpolnitev tudi še ni začel teči), ni možna uporaba 107. člena OZ, po katerem se presoja, ali je še pred iztekom roka za izpolnitev obveznosti očitno, da stranka (ob zapadlosti) obveznosti ne bo izpolnila.
Pri odstopu od pogodbe po 107. členu OZ stranka, ki odstopa od pogodbe, prevzame nase breme dokazovanja okoliščin, ki morajo biti izpolnjene za predčasni odstop in na podlagi katerih se je torej odločila za odstop. To pomeni, da bi morale biti zatrjevane okoliščine (po navedbah tožnika javno objavljeni podatki o toženkinem finančnem stanju) znotraj tožnikovega zaznavnega območja, zato bi postavitev izvedenca, ki naj bi ugotovil finančno, likvidnostno in insolventno stanje toženke, ter pridobitev dodatnih listin o poslovanju, predstavljala informativna dokaza.
Odločitev o pravilnosti upravnega postopka in ustreznosti predloženih dokumentov v upravnem postopku je v pristojnosti upravne enote in ne sodišča. Vprašanje izpolnjevanja pogojev predkupnega upravičenca po ZKZ je namreč pogoj za veljavnost sklenjenega posla, zato je to pristojnost upravnega organa.
ZFPPIPP člen 105, 105/2, 355, 355/3, 355/3-6, 357, 357/1. Pravilnik o tarifi za odmero nagrade upravitelja v postopkih zaradi insolventnosti in prisilne likvidacije ter stroških, do povrnitve katerih je upravitelj v teh postopkih upravičen (2008) člen 21. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14.
V kolikor je upravitelj v predračunu stroškov predvidel stroške v dejanski višini, bi moral natančneje pojasniti višino posameznega od zgoraj navedenih stroškov, za katere predvideva, da bodo nastali v skupnem znesku 40,00 EUR + DDV mesečno.
Potni stroški so v predračunu stroškov le okvirno predvideni in se bodo plačali, kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, glede na konkretno potrebo, če bodo nastali in v odvisnosti od razdalje.
Znižanje plačila na podlagi navedene določbe 779. člena OZ je treba uveljavljati z nasprotno tožbo, saj ne gre za enostransko upravičenje pogodbene stranke, temveč za spremembo pogodbenih obveznosti, za kar je potrebna sodna intervencija.
ZIZ člen 101, 101-2, 101-11, 102, 102/1, 102/3. ZFPPIPP člen 389, 389/2, 389/2-2. URS člen 2, 14, 22, 34. ZPIZ-2 člen 63, 175. ZOPDA člen 1, 4, 5, 6, 6/2.
postopek osebnega stečaja - prejemki izvzeti iz stečajne mase - prejemki, ki so izvzeti iz izvršbe - odškodnina za poklicno bolezen - odškodnina zaradi izpostavljenosti azbestu - razlaga zakona - teleološka (namenska) razlaga - gramatikalna razlaga - pravna država - enakost pred zakonom - enako varstvo pravic - pravice iz naslova invalidnosti - II. kategorija invalidnosti - III. kategorija invalidnosti - status invalida - eksistenčni minimum - nadaljnje poslovanje dolžnika - namen odškodnine - načelo sorazmernosti - interes upnika - socialna varnost - namen stečajnega postopka - namen izvršilnega postopka
Pri dolžniku je bila ugotovljena poklicna bolezen po 4. členu v zvezi s 1. členom ZOPDA, ki je nastala zaradi izpostavljenosti azbestnemu prahu ali prahu materialov, ki vsebujejo azbest v času proizvodnje, uporabe in odstranjevanja azbestnih izdelkov (1. člen ZOPDA). ZOPDA izplačila odškodnine po 5. členu ne pogojuje z ugotovljeno invalidnostjo.
Dolžnik nima statusa invalida niti njegove življenjske funkcije zaradi poklicne bolezni (kot to izhaja iz Odločbe Vlade RS z dne 14. 6. 2018) niso zmanjšane. Zato odškodnine, ki mu je bila priznana po določbah ZOPDA, ni mogoče šteti kot prejemek po 2. točki 101. člena ZIZ, saj je pravica do tega prejemka pogojena s prej ugotovljeno in priznano invalidnostjo.
Zakonodajalec te odškodnine ni določil kot prejemek, ki bi bil izvzet iz izvršbe, čeprav bi glede na ureditev v 101. členu ZIZ to moral storiti, v kolikor bi bil njegov namen takšen.
Namen določb 101. (in 102. člena ZIZ) je zagotoviti eksistenčni minimum dolžnika oziroma njegovo socialno varnost in socialno varnost oseb, ki jih mora dolžnik preživljati ter omogočiti nadaljnje poslovanje dolžnika. Poudarjen je torej socialni oziroma premoženjski status dolžnika. Iz izvršbe so tako izvzeti prejemki, ki mu ta status zagotavljajo oziroma zagotavljajo ohranjanje zaposlitve ali dejavnosti, s katero se dolžnik ukvarja. Odškodnina po ZOPDA zato ni primerljiva z nobenim od prejemkov iz 101. člena ZIZ, niti po vsebini niti namenu, zaradi katerega osebe te prejemke prejemajo.
III. kategorija invalidnosti - nadomestilo za invalidnost
Tudi po stališču pritožbenega sodišča je za odločitev v zadevi odločilno že nesporno dejstvo, da tožnica vse do 11. 3. 2019 ni imela plačanih prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Kot je to poudarilo pritožbeno sodišče že v drugi zadevi, zaradi neplačevanja prispevkov ni mogoče šteti, da je tožnica dejavnost sploh opravljala oziroma, da jo je opravljala v skladu s preostalo delovno zmožnostjo. Kot to pravilno poudarja sodišče prve stopnje se namreč obdobje zavarovanja zavarovancu, ki je v obvezno zavarovanje vključen na podlagi opravljanja kmetijske dejavnosti (17. člen ZPIZ-2) in ki je skladno s 1. alinejo prvega odstavka 152. člena ZPIZ-2 sam zavezan za plačilo prispevkov, obdobje zavarovanja v pokojninsko dobo na podlagi 133. člena ZPIZ-2 upošteva le, če so za obdobje zavarovanja tudi plačani predpisani prispevki. Naknadno plačilo prispevkov pa ima učinek le za naprej, torej ex nunc, ne pa za nazaj. Ker je tožnica plačala prispevke za nazaj ji torej v tem primeru pravica do izplačevanja nadomestila pripada od plačila prispevkov dalje, ne pa za nazaj in so torej s tem v zvezi pritožbene navedbe neutemeljene.
zadržanje na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve - omejitev prisotnosti pri izvajanju dokazov - poseg v ustavno varovane pravice - omejitev svobode - začasna omejitev gibanja - pogoji za pridržanje - hujše ogrožanje svojega zdravja ali zdravja drugih - potrebno zdravljenje - ambulantno zdravljenje - nujnost ukrepa - storitev kaznivega dejanja - prekršek - pripombe strank na izvedensko mnenje - učinek pravnomočnosti
Sodišče prve stopnje je dejstva glede dogajanja pred zadržanjem osebe ugotovilo na podlagi mnenja izvedenke, ki je podatke o teh dogodkih povzela iz zdravstvene dokumentacije zadržane osebe. Izvedenka je na zaslišanju na naroku navedla, da iz te dokumentacije izhaja, da je zdravljenje potrebno zato, ker je pritožnik pred sprejemom resno zdravstveno in življenjsko ogrožal druge, ko je v bolezenskem stanju vozil avtomobil, ukradel dva avtomobila in povzročil prometno nesrečo. Odvetnik zadržane osebe zoper takšne ugotovitve izvedenke na naroku po vpogledu v zdravstveno dokumentacijo zadržane osebe ni imel pripomb, zato pritožnik sedaj neutemeljeno izpodbija navedene ugotovitve sodišča prve stopnje, ki temeljijo na neprerekanem izvedenskem mnenju.
V postopku po ZDZdr ne gre za ugotavljanje, ali je pritožnik storil kaznivo dejanje ali prekršek, zato so nerelevantne navedbe pritožnika, da niso bili pridobljeni ne kazenska ovadba ne predlog za prekrškovni pregon oziroma plačilni nalog.