predlog za izločitev zapuščine - denarna terjatev do zapuščine - načelo proste dokazne ocene
Upnica je dejansko podala predlog za izločitev zapuščine, saj zatrjuje, da v zapuščino ne spada 13 % delež nepremičnine v lasti pokojne. Takšen zahtevek pa ne predstavlja zahtevka po 143. členu ZD, kot to zmotno meni upnica. Za tovrstni zahtevek - izločitev zapuščine, ZD ne daje podlage.
Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (2018) člen 42.
izvedenec - nagrada - izvedensko mnenje
Glede na to, da sta izvedenca odgovarjala na enaka vprašanja, ki jih je postavilo sodišče, ni razlogov, da bi sodišče za opravljena mnenja uporabilo različne kriterije za odmero nagrade izvedencu.
OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL00042910
Konvencija ZN o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Dunajska konvencija) člen 38, 39, 44, 74.
pogodba o mednarodni prodaji blaga - posredovanje pri prodaji - nepravilna izpolnitev pogodbe - izpolnitev z napakami - reklamacija blaga - grajanje napak - rok za grajanje napak - primeren rok - notifikacijska dolžnost - odškodninski zahtevek - kršitev pogodbe - poslovna odškodninska odgovornost - odškodnina - višina škode - tipični interes - pričakovani dobiček - procesni pobotni ugovor
CISG v 39. členu ne specificira oblike obvestila s katerim mora kupec prodajalca obvestiti o napakah blaga. Iz tega sledi, da je dopustno obvestilo tudi preko telefona, vendar pa mora obstoj takega obvestila stranka nato dokazati z drugimi sredstvi.
Tožena stranka kot kupec deluje zgolj kot posrednik v verigi, in je ob prejemu blaga v skladu s standardi pogledala zgolj vzorec nekaj škatel z večje palete. Pomanjkljivosti glede orehov so se pokazale šele, ko je končni kupec odprl celotno pošiljko. Ker je tožena stranka o napakah obvestila tožečo še isti dan, kot so njo obvestili končni kupci, je zato osem oziroma dvanajst dnevni rok še primeren.
Pri kupcu, ki na trgu deluje kot posrednik blaga v proizvodni verigi, pričakovani dobiček od nadaljnje prodaje blaga predstavlja tipičen pogodbeni interes. Riziko izgubljenih poslov in s tem izpad dobička torej predstavlja tipičen riziko takšnega gospodarskega subjekta, ki mora biti njegovemu sopogodbeniku znan.
Pritožba ne uspe izpodbiti zaključkov prvostopenjske sodbe glede ugotovljene višine škode. Izraža zgolj golo nestrinjanje z ugotovljeno višino, pri čemer pa ne poda konkretnih razlogov zakaj ugotovljena višina ni pravilna.
ZD člen 120, 120/3. OZ člen 568, 568/1, 568/2. ZOR člen 412, 412/1, 423, 423/1.
preužitek - solidarna obveznost - razveza pogodbe
Iz pogodbenega dogovora izpolnitev pogodbe v delih ali po posameznih pogodbenikih ni mogoča, ker sta oba prevzemnika preužitkarske obveznosti prevzela nerazdelno. V razmerju do tožnice pa se pogodba izpolnjuje (tako je povedala sama tožnica), ker pogodbo v razmerju do tožnice izpolnjuje po letu 2014 dalje njen sin, to je drugi pogodbenik. Tožnica tako nima podlage na zahtevek za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve.
CIVILNO PROCESNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - ZAVAROVALNO PRAVO
VSL00042124
OZ člen 153, 171, 179. ZPrCP člen 45. ZPP člen 243.
prometna nesreča - območje prehoda za pešce - motorno vozilo in pešec - objektivna in krivdna odgovornost voznika motornega vozila - oprostitev odgovornosti - spoštovanje cestnoprometnih predpisov - skrbnost pri vožnji - soprispevek oškodovanca - prečkanje cestišča pri rdeči luči - potrebna skrbnost pešca - porazdelitev odgovornosti - pravična denarna odškodnina - odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem - strah - odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti - odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti - načelo individualizacija višine odškodnine - načelo objektivne pogojenosti odmere odškodnine - primerjava s primeri iz sodne prakse - enotna odškodnina - vzročna zveza med škodo in škodnim dogodkom - dokazni postopek s sodnim izvedencem - strokovno vprašanje - dokazna pravila
Pravilna je ocena sodišča, da je oškodovanka k nastanku škode prispevala 80 %.
Čeprav 45. člen ZPrCP vozniku ne nalaga le spoštovanja cestnoprometnih pravil (med drugim tudi tistih glede omejitve hitrosti), ampak od njega zahteva, da v določenih okoliščinah prilagodi svojo vožnjo, te zahteve ni mogoče razumeti tako, kot jo razume tožnica. Tako razumevanje namreč ni skladno z namenom te določbe - to je, da voznik v še razumni meri prilagodi vožnjo razmeram na cesti in svojim sposobnostim. Tudi če si je bil zavarovanec toženke morda hipotetično sposoben zamisliti, da bi lahko med vožnjo nastala kritična prometna situacija, ker bo eden od pešcev, kljub rdeči luči na semaforju, prečkal cesto na območju enega največjih ljubljanskih križišč, to še ne pomeni, da gre zato za nekaj, kar je bil v smislu 45. člena ZPrCP tudi dolžan pričakovati in temu prilagoditi svojo vožnjo. Najmanj, kar je, bi morali za to, da se bo to zgodilo, obstajati indici. Teh pa v konkretnem primeru ni bilo. Zavarovanec toženke je vozil po pasu, na katerem je gorela zelena luč na semaforju, na prehodu za pešce pa rdeča, pred trčenjem pa tožnice, ki je kljub rdeči luči prečkala prehod za pešce, zaradi vozil, ki so čakala na zavijanje v levo, tudi ni mogel videti. Nobenega razloga zato ni bilo, da bi hitrost vožnje (ki je bila manjša od predpisane) še zmanjšal.
Pri presoji pravilne uporabe načela pravične denarne odškodnine je pomembna primerjava odmerjenih enotnih odškodnin za vse oblike nepremoženjske škode in izolirana primerjava odškodnine za posamezno obliko škode in primerjava deležev med njimi v okviru enotne odškodnine ni ustrezna. Medsebojna primerjava enotnih odškodnin je namreč nujen pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Le na takšen način je mogoče preizkusiti pravilnost uporabe načela objektivne pogojenosti odškodnine in opraviti razmejitev med običajnimi, težjimi in katastrofalnimi škodami.
Pravila pravdnega postopka stranki praviloma res ne narekujejo dokaza, s katerim mora dokazovati posamezen element odškodninske odgovornosti, vendar pa to velja le, če za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva ni potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. V nasprotnem primeru se izvede dokaz z izvedencem (243. člen ZPP). V konkretni zadevi je bilo tudi po mnenju pritožbenega sodišča na vprašanje, ali je zatrjevane posledice na tožničinih zobeh mogoče pripisati škodnemu dogodku ali ne, mogoče odgovoriti le ob ustreznem strokovnem znanju, torej z izvedbo dokaza z izvedencem zobozdravstvene stroke.
ZPP člen 78. ZFPPIPP člen 97, 97/2, 97/2-1, 97/2-3, 386, 386/1, 386/1-1.
osebni stečaj - omejitev poslovne sposobnosti stečajnega dolžnika - položaj in pristojnosti upravitelja - zastopanje stečajnega dolžnika
Namen postopka osebnega stečaja je v tem, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih delih, pri čemer pa je stečajni upravitelj tisti, ki je v skladu z namenom ZFPPIPP upravičen in pooblaščen voditi posle insolventnega dolžnika ter ga zastopati pri procesnih in drugih pravnih dejanjih v zvezi s preizkusom terjatev ter ločitvenih in izločitvenih pravic. Njegova skrb je v prvi vrsti namenjena varstvu koristi upnikov, zato je v skladu z namenom stečajne zakonodaje pooblaščen za zastopanje stečajnega dolžnika pri vseh poslih in postopkih, ki kakorkoli vplivajo na obseg stečajne mase, torej tudi v smislu večanja obsega dolžnikovega premoženja.
postopek odpusta obveznosti stečajnega dolžnika - ugovor proti odpustu obveznosti - ovira za odpust obveznosti - plačilna sposobnost
Zgolj dejstvo, da je dolžnik zaposlen in prejema plačo, še ne pomeni, da je v celoti sposoben poplačati svoje obveznosti. Upnik niti ne zatrjuje, da bi dolžnik lahko v celoti izpolnil vse svoje obveznosti, pač pa le, da bi lahko izpolnil njegovo terjatev.
Ocenjevanje delovne uspešnosti ni strogo formalen postopek, ki bi bil podrobno urejen s procesnimi pravili. Postopka preizkusa ocene ni mogoče šteti za dokazni postopek niti ga primerjati s takšnim postopkom (npr. pravdnim in kazenskim postopkom). Po tretjem odstavku 17.a člena ZSPJS imata nadrejeni in javni uslužbenec, ki zahteva preizkus ocene, pravico do udeležbe v postopku preizkusa ocene. O preizkusu ocene se vodi zapisnik. Komisija o preizkusu ocene odloči s sklepom (četrti odstavek 17.a člena ZSPJS). ZSPJS ne predpisuje, da se v postopku ocenjevanja javnega uslužbenca smiselno uporabljajo določbe o disciplinskem postopku. Bistveno je, da je javni uslužbenec z oceno seznanjen in da mu je omogočen njen preizkus. S tem je zagotovljena nujna mera kontradiktornosti, ki ustreza pomenu in naravi postopka ocenjevanja.
ZOFVI člen 119, 119/1, 121, 121-1, 124.. ZSPJS člen 5, 5/1, 22e, 22e/2, 22e/4, 40.. Uredba o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju (2009) člen 19b, 19c.. KPJS člen 39.. ZDR-1 člen člen 137, 137/2, 137/7.. Kolektivna pogodba za dejavnost vzgoje in izobraževanja v Republiki Sloveniji (1994) člen 92.
delovna uspešnost - nadomestilo plače - učitelj - povečan obseg dela
Toženka je sporni formuli uporabila tako, da je delovno uspešnost in dodatek v času, ko je bil tožnik odsoten z dela za praznik ali zaradi izrabe letnega dopusta, preračunala na normirane ure rednega dela, kar je vplivalo na višino izplačila. Pritožba utemeljeno navaja, da za takšen izračun toženke v Uredbi o enotni metodologiji in obrazcih za obračun in izplačilo plač v javnem sektorju ni podlage. Uredba je v 19.c členu določala, da so vrste izplačil, ki so upoštevane v bruto osnovi za izračun nadomestila plače v breme delodajalca za tekoči mesec in ki imajo vrednost 1 v stolpcu A1, med izplačili ponovno izračunane in navedene na plačilni listi samo od normiranih ur rednega dela. Pri izračunu nadomestil se upoštevajo vrste izplačil glede na vrednost faktorja A1, ki za delovno uspešnost in dodatek za ure razredništva znaša 0. To pomeni, da se po Uredbi upoštevata izračunani višini izplačane vrednosti delovne uspešnosti zaradi povečane tedenske delovne obveznosti in dodatka za ure razredništva, ki se ne preračunavata na normirane ure rednega dela.
ZIZ člen 29, 29.b, 29.b/5, 102, 102/1, 102/1-1, 128, 128/2, 133, 133.a, 133.a/3. ZDoh-2 člen 37, 37/2, 37/2-8, 40, 40/1. ZIP člen 251, 251.c, 251.c/1, 251.c/2.
sodna taksa kot procesna predpostavka - pravočasno plačilo sodne takse - novo izvršilno sredstvo - rubež pokojnine - pokojnina iz tujine - evropski izvršilni nalog - razglasitev izvršljivosti sodbe, ki je izvršljiva v državi izvora - eksekvatura - ustavitev izvršbe - napačna uporaba materialnega prava - zakonsko določen rok - Uredba 1215/2012 (Bruselj I bis) - Uredba Sveta (ES) št. 44/2001 (Bruseljska uredba I) - Uredba (ES) št. 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov
Skladno z Uredbo (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. 12. 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah slovensko sodišče ne sme opravljati izvršbe nad premoženjem, ki ga ima dolžnik v tujini. Za uveljavitev izvršitve sodbe, sodne poravnave in javne listine, vse izdano s strani slovenskega sodišča oziroma sestavljene v Sloveniji, mora upnik bodisi pridobiti evropski nalog za izvršbo pred slovenskim sodiščem, ki se nato izvrši v drugi državi, v kateri ima dolžnik premoženje, bodisi pridobiti razglasitev izvršljivosti v državi članici, v kateri zahteva izvršitev, torej v kateri ima dolžnik premoženje, na podlagi postopka exequatur, ki ga določa Uredba (ES) št. 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Bruselj I). Pri tem je evropski nalog za izvršbo mogoče dobiti le za izdane sodbe, potrjene ali sklenjene sodne poravnave in javne listine sestavljene po 21. 1. 2005 (Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 805/2004 z dne 21. 4. 2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov).
OZ člen 190.. SPZ člen 48.. ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14, 356.
vlaganje v tujo nepremičnino - povrnitev vlaganj najemnika v poslovni prostor - zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - pomanjkljiva dokazna ocena - napotki pritožbenega sodišča - pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih - dodelitev zadeve drugemu sodniku
Ker sodišče prve stopnje ni sprejelo dokazne ocene glede številnih preostalih predloženih računov (pod prilogo A10), je takšno njegovo postopanje vodilo do nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, predstavlja pa tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.
Upoštevaje, da razpravljajoča sodnica ni sledila navodilom sodišča druge stopnje in je v zadevi zavzela (dokončno) stališče ne da bi opravila dokazno oceno glede že zgoraj omenjenega plačila računov, je pa slednje brez dvoma pomembno za dokončno pravilno odločitev o utemeljenosti tega dela tožbenega zahtevka, je potrebno zadevo dodeliti drugemu zakonitemu sodniku (356. člen ZPP).
ZST-1 člen 1, 1/3, 12, 12/2, 12/3, 12b. ZPP člen 108, 108/5, 142, 142/4, 337, 337/1.
predlog za obročno plačilo sodne takse - predlog za oprostitev oziroma obročno plačilo ali odlog plačila sodne takse - nepopolna vloga - pozivni sklep - vročilnica kot javna listina - vročitev s fikcijo - zavrženje predloga za obročno plačilo sodne takse - nedovoljene pritožbene novote
Ker tožena stranka tudi po pozivu ni posredovala zahtevanih podatkov in izjav (kar pritožbeno ni izpodbijano), je sodišče prve stopnje njen predlog za obročno plačilo sodne takse pravilno zavrglo (peti odstavek 108. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 12. člena ZST-1).
Trditve, da je v drugih postopkih dosegla obročno plačilo sodne takse, je tožena stranka prvič navedla šele v pritožbi. Ker obenem ni pojasnila, zakaj tega brez svoje krivde ni mogla navesti že v predlogu za obročno plačilo sodne takse, gre za nedovoljene pritožbene novote, ki jih višje sodišče ni smelo upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1). Višje sodišče zgolj pripominja, da tudi če je bilo toženi stranki v drugih postopkih omogočeno obročno plačilo sodne takse, to ne povzroči samodejnega obročnega plačila sodne takse v obravnavanem postopku (kot to zmotno meni pritožnica), saj se je v vmesnem času njeno premoženjsko, finančno ali likvidnostno stanje lahko že spremenilo (izboljšalo) do te mere, da do obročnega plačila sodne takse ne bi bila več upravičena (da temu ni bilo tako, pa tožena stranka ni niti zatrjevala, še manj dokazala).
Ker sodne takse za pritožbeni postopek toženka ni plačala, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je svojo odločitev oprlo na določilo tretjega odstavka 105.a člena ZPP.
nepopoln predlog za oprostitev plačila sodnih taks - poziv na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse - rok za dopolnitev nepopolnega predloga - COVID-19 - zavrženje nepopolnega predloga za oprostitev plačila sodnih taks
Ker je sodišče prve stopnje tožečo stranko v sklepu z dne 24. 9. 2020 na zakonski podlagi opozorilo, da bo nepopoln predlog, če ga tožeča stranka ne dopolni v roku 30 dni od prejema sklepa, zavrglo, pritožnica neutemeljeno uveljavlja nezakonitost sklepa. Rok za dopolnitev se je po ugotovitvah sodišča prve stopnje iztekel 2. 11. 2020, čemur pritožnica neutemeljeno nasprotuje s stališčem, da bi moralo sodišče zaradi izrednih razmer Covid-19 tožeči stranki v konkretnem primeru podaljšati rok za dopolnitev predloga. Za tako postopanje sodišče prve stopnje ni imelo nobene dejanske niti pravne podlage. Z iztekom roka, ki ga tožeča stranka ni izkoristila za dopolnitev predloga, so se izpolnili pogoji za zavrženje nepopolnega predloga. Smiselno izraženo stališče, da je sodišče prve stopnje imelo podlago za vsebinsko presojo predloga za oprostitev plačila sodne takse, je materialnopravno zmotno. Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da vsebinska presoja ne bi bila mogoča niti na podlagi v pritožbi predlaganih dokazov, ker tudi ti niso skladni listinami, ki bi jih morala tožeča stranka predložiti v skladu s pozivom sodišča v sklepu z dne 24. 9. 2020. Zakaj pa naj teh listin tožeča stranka ne bi bila dolžna predložiti sodišču za potrebe odločitve o predlogu, da se jo oprosti plačila sodne takse, v pritožbi niti ne pove.
tek rokov - štetje rokov - začetek teka rokov - tek roka za dvig pisanja - sodne počitnice / poletno poslovanje - osebno vročanje - fikcija osebne vročitve - pravočasna pritožba - obvestilo o prispeli sodni pošiljki
Po tretjem odstavku 83. člena ZS v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja, razen v nujnih zadevah, kar pa pričujoča ni. Sodne počitnice so bile letos med 1. in 15. avgustom, kar pomeni, da sodišče pred njihovim iztekom pošte tožencu ne bi smelo vročati. Vročitev, ki je bila sicer neuspešno osebno poizkušana 13. 8., tožencu pa puščeno obvestilo o pošiljki, tega dne torej nima učinka in se šteje, da je rok za dvig sodnega pisanja začel teči šele po koncu sodnih počitnic, to je bilo 17. avgusta, ker je bila 15. sobota.