Tožnik ni bil dolžan trpeti prikrajšanja svoje lastninske pravice, ko je javna cesta potekala po njegovi nepremičnini, dokler formalni postopek razlastitve ni bil izveden. Lahko bi vložil stvarnopravno tožbo (primerjaj sodbo VS RS II Ips 212/2013 z dne 18. 9. 2014), s katero bi zahteval, da druga toženka na lastne stroške prestavi javno cesto, ki poteka po njegovi nepremičnini, na katastrsko določeno traso javne ceste, ali odškodninsko tožbo zaradi zmanjšanja vrednosti svoje nepremičnine (primerjaj sodbo VS RS III Ips 59/2010 z dne 7. 9. 2010). Ker se je prva toženka strinjala s prestavitvijo ceste, tožnik ni ravnal protipravno, ko je, brez da bi se poslužil sodnega varstva, organiziral prestavitev ceste sam.
Občina za zadovoljevanje potreb svojih prebivalcev gradi, vzdržuje in ureja lokalne javne ceste in javne poti (drugi odstavek 21. člena ZLS). Zmotni so razlogi sodišča druge stopnje, da druga toženka ni obogatena v višini stroškov izgradnja nadomestne javne ceste. Njena obogatitev se odraža v prihranitvi njenega premoženja, ker je tožnik namesto nje izpolnil njeno zakonsko obveznost (197. člen v zvezi s prvim odstavkom 190. člena OZ).
Glede na to, da so pravni predniki tožencev pridobili lastninsko pravico na spornih nepremičninah s kupno pogodbo z dne 19. 1. 1929 in svojo lastninsko pravico tudi vpisali v zemljiško knjigo, ob nacionalizaciji pa pridobili na njih pravico brezplačnega uživanja in ob tem, da tožnika nista izkazala, da sta lastninsko pravico pridobila na katerikoli od zatrjevanih pravnih podlag (pravnoposlovni, gradnja na tujem svetu, priposestvovanje), je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna.
Prepoved iz 88. člena ZDen zajema vsako razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev ali na obliko vrnitve podržavljenega premoženja in zaradi katerega bi se lahko poslabšal položaj upravičencev. Da je prepoved iz prvega odstavka 88. člena ZDen naslovljena na denacionalizacijskega zavezanca in njegovega sopogodbenika v praksi Vrhovnega sodišča ni bilo nikoli sporno. Določbe 88. člena ZDen ne dopuščajo razlage, po kateri bi bil ničen le prvi pravni posel, ki pomeni razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dolžnost vrnitve, medtem ko nadaljnji pravni posli ne bi bili nični oziroma naj bi se ničnost ne raztezala na nadaljnja razpolaganja s premoženjem. Zakon namreč prepoveduje vsako razpolaganje in le ob takem razumevanju njegovega besedila so lahko ustrezno zavarovani interesi denacionalizacijskih upravičencev.