CIVILNO PROCESNO PRAVO - DAVKI - PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE
VSL0070503
ZDDV-1 člen 16, 33, 76, 81, 82. ZOdvT člen 14, 14/2, 16, 19. ZOdvT tarifna številka 6000, 6002.
javno priobčevanje glasbenih del - male avtorske pravice - avtorski honorar - plačilo DDV - prosta izbira odvetnika - materialni stroški
Tožeča stranka kot davčni zavezanec in oseba, ki je dolžna izdati račun v skladu z ZDDV-1, od tožene stranke utemeljeno zahteva plačilo DDV od avtorskih honorarjev za male avtorske pravice.
Stranka ima pravico do proste izbire odvetnika, ki se lahko omeji le v izjemnih primerih, ko je to res utemeljeno.
Stranka je upravičena do materialnih stroškov po tar. št. 6002 ZOdvT za vsako stopnjo postopka.
postopek poenostavljene prisilne poravnave – namen postopka poenostavljene prisilne poravnave – namen stečajnega postopka – odložitev odločanja o začetku stečajnega postopka – opravičenje odložitve – predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave – pravna praznina
Položaj, ko dolžnik v času odložitve odločanja o začetku stečajnega postopka poda predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo je podoben položaju, v katerem dolžnik v navedenem času poda predlog za redno prisilno poravnavo. Zaradi pravne praznine je treba v tem primeru smiselno uporabiti določila, ki urejajo razmerje med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in redno prisilno poravnavo tudi v razmerju med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom poenostavljene prisilne poravnave.
priznana dejstva – pravdni stroški – pravočasnost zahteve za povrnitev stroškov – spor majhne vrednosti – vštevanje stroškov izvršilnega postopka
Konkretizirana dejstva tožeče stranke, ki jih tožena stranka zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za ne zanikana in priznana.
Zahteva za povračilo pravdnih stroškov, ki jo je tožeča stranka podala dva dni po prejemu sodbe (torej takoj, ko je izvedela, da obravnave, na kateri bi še lahko pravočasno priglasila stroške postopka, ne bo), je pravočasna.
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je do sklenitve omenjenega aneksa prišlo po tem, ko je tožena stranka že pridobila zastavno pravico v izvršilnem postopku in zato tožeča stranka v času izdaje sklepa o izvršbi v izvršilnem postopku niti ni mogla imeti pričakovane pravice. Iz tega razloga tudi nikakor ni mogoče slediti pritožbenemu očitku, da sklenitev aneksa v smeri poprave zemljiškoknjižnega dovolila nima vpliva na izkazanost pričakovane lastninske pravice tožeče stranke tudi glede solastninskega deleža 1127/10000-in pri omenjenem nepremičnem premoženju.
STVARNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0078831
SZ člen 7, 8. SZ-1 člen 2, 10. ZTLR člen 12. ZPP člen 190, 244. OZ člen 193, 190, 198, 347.
odtujitev nepremičnine med pravdo - stvarnopravni zahtevki - uporabnina - stvarna legitimacija - vznemirjanje lastninske pravice - večstanovanjska hiša - funkcionalno zemljišče - zastaranje - najemna pogodba - obseg uporabe - nadomestilo koristi - tržna najemnina - izvedensko mnenje pridobljeno izven pravde
Tožnica za zahtevek za plačilo uporabnine za čas po odtujitvi nepremičnine (od 1. 7. 2008) ni več stvarno, ne procesno aktivno legitimirana.
Tožnica je stvarno aktivno legitimacijo glede stvarnopravnih zahtevkov z odtujitvijo nepremičnine, glede zahtevka za plačilo uporabnine pa s cesijo, izgubila in bi bili njeni zahtevki, če ji 190. člen ZPP ne bi ohranil aktivne procesne legitimacije, zgolj zaradi odtujitve nepremičnine oziroma prenosa terjatve, zavrnjeni.
Dostop, ki je na skici označen z rumeno barvo, je edini dostop do večstanovanjske stavbe, v kateri je tudi stanovanje, ki ga toženci uporabljajo. Nedvomno gre zato v tem delu za zemljišče, ki ga je mogoče opredeliti kot funkcionalno zemljišče stavbe.
Čeprav se uporabnina in pripadajoče obresti uveljavljajo skupaj, s tem obrestni del zahtevka ne izgubi svoje prave narave – še vedno gre za zamudne obresti. Zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve, v konkretnem primeru torej uporabnina, tako zastara v petih letih, zamudne obresti pa v treh letih.
Izven postopka izdelano mnenje, ki mu nasprotna stranka nasprotuje, ne more biti dokaz v smislu določb ZPP, še manj pa dokaz v smislu izvedeniškega mnenja. Izven postopka pridobljeno mnenje sodišče zato lahko upošteva le kot trditve stranke.
invalidnost II. kategorije - invalidska pokojnina - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje - preostala delovna zmožnost
Po drugi alineji 67. člena ZPIZ-1 pridobi pravico do invalidske pokojnine zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, ki mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Glede na citirano določbo pridobi pravico do invalidske pokojnine tudi zavarovanec (ki je razvrščen v II. kategorijo invalidnosti in je zmožen za drugo delo le po predhodni poklicni rehabilitaciji, vendar je bil ob nastanku invalidnosti starejši od 50 let), ki nima preostale delovne zmožnosti za delo na drugem delovnem mestu v smislu prve ali tretje alineje prvega odstavka 61. člena ZPIZ-1. To pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine, če bi zavarovanec (brez poklicne rehabilitacije) lahko delal s polnim delovnim časom in z delovnim naporom, ki ne poslabša njegove invalidnosti na drugem delovnem mestu, ki ustreza njegovi strokovni izobrazbi oziroma usposobljenosti (prva alineja) ali če bi lahko opravljal določeno delo (v svojem poklicu) vsaj s polovico polnega delovnega časa (tretja alineja 61. člena ZPIZ-1 v zvezi s 3. odst. 60. čl. ZPIZ-1).
Glede na določbo 67. člena ZPIZ-1 je pogoj za priznanje pravice do invalidske pokojnine ob ugotovljeni II. kategoriji invalidnosti, nastali po 50. letu starosti tudi v tem, da zavarovanec za drugo delo ni zmožen brez predhodne poklicne rehabilitacije oz. ni zmožen za opravljanje določenega dela v svojem poklicu vsaj s polovico delovnega časa. Sodišče prve stopnje preostale delovne zmožnosti tožnika (61. čl. ZPIZ-1) z vidika celostne obravnave njegovih zdravstvenih težav (tako psihiatričnih kot kardioloških) ni ugotavljalo, zato je odločitev sodišča prve stopnje o priznanju pravice do invalidske pokojnine preuranjena.
izdaja sodbe brez glavne obravnave – nesporno dejansko stanje – dokazni postopek – procesni pobotni ugovor – trditve v ugovoru zoper sklep o izvršbi
Pri presoji vprašanja, ali gre za nesporno dejansko stanje med pravdnima strankama, je treba upoštevati tudi trditveno podlago tožene stranke v ugovoru zoper sklep o izvršbi.
Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje člen 6, 7. ZPIZ-1 člen 208, 208/8, 209, 209/1, 209/2, 209/6. ZPSV člen 4. Pravilniku o postopku za razvrščanje v zavarovalne osnove člen 2.
zahteva za znižanje zavarovalne osnove - samostojna podjetnica - določanje zavarovalnih osnov samozaposlenim osebam
Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama odločala v skladu s 6. odstavkom 209. člena ZPIZ-1 o zahtevi tožnice za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Do znižanja zavarovalne osnove po določbi 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1 pride v primeru, če zavarovalna osnova ne ustreza pričakovanemu poslovnemu izidu v tekočem letu in če bi plačevanje prispevkov po predpisani zavarovalni osnovi ogrozilo nadaljnje poslovanje samozaposlene osebe. Ogroženost nadaljnjega poslovanja zavarovanca je v 6. členu Sklepa o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje opredeljena z dvema meriloma, in sicer z negativnim tekočim in pričakovanim poslovnim izidom ter s tem, da odhodki dolgoročno presegajo prihodke najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkom od nižje zavarovalne osnove. Poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida tožnice (samostojne podjetnice) ni posledica dogodkov oz. razlogov, na katere zavarovanka ni mogla vplivati. Odhodki tožnice dolgoročno ne presegajo prihodkov najmanj za znesek razlike med prispevkom od predpisane zavarovalne osnove in prispevkov od nižje zavarovalne osnove. Zato tožnica ni izpolnila pogojev za znižanje zavarovalne osnove po določilih 6. odstavka 209. člena ZPIZ-1.
1. Tožeča stranka je v prvi pripravljalni vlogi navedla konkretne podatke glede porabe električne energije, odčitkov števcev in načina obračunavanja. Tožena stranka je na tako substancirane trditve odgovorila le s pavšalnim ugovorom, da ni porabila toliko elektrike in da izstavljeni računi sami po sebi ne dokazujejo ničesar. Na tak način se ne more uspešno braniti, saj je ugovor preveč pavšalen, da bi ga bilo mogoče preizkusiti in da bi od tožeče stranke zahteval kakšne dodatne navedbe in dokazne predloge.
2. V dokaznem predlogu mora stranka navesti, katere konkretne (že postavljene) trditve z njim dokazuje, saj izvedba dokaza ne more nadomestiti pomanjkljivih navedb.
ZDR člen 72, 88, 88/1, 88/1-3, 88/6. KZ-1 člen 240.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - poslovodna oseba - rok za podajo odpovedi - kaznivo dejanje zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti
Tožena stranka je v podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tožniku (članu poslovodstva tožene stranke) očitala, da je spornega dne v obliki namenskega kredita v višini 2.500.000,00 EUR za financiranje izgradnje plovila opustil svojo dolžno skrbnost v zvezi z zaščito premoženjskih interesov delodajalca in kršil pravila delodajalca. Tožnik bi moral v primeru, ko gre za povečanje obliga, kot oseba, odgovorna za pravilnost in zakonitost ter smotrnost poslovanja tožene stranke, zagotoviti, da vlogo obravnavajo pristojni organi, saj ni šlo za sanacijo, kot to navaja tožnik. Prav tako je potrebno vsako financiranje plovil, ne glede na obliko financiranja, obravnavati na nadzornem svetu. Odločitev bi moralo sprejeti poslovodstvo v sestavi vseh članov, predmetna vloga pa je bila odobrena brez podpisa enega člana, kar pomeni, da so bila kršena pravila tožene stranke, tožnik pa te kršitve tudi kasneje ni odpravil ter tudi ni zagotovil, da bi se financiranje odobrilo šele, ko bi vlogo predhodno odobril tudi nadzorni svet tožene stranke. Očitana kršitev je tožniku dokazana in utemeljuje redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.
ZPP člen 116, 116/1. ZUP člen 91, 91/3. ZDSS-1 člen 72.
začasna nezmožnost za delo - bolniški stalež - zavrženje tožbe - rok za vložitev tožbe - zamuda roka - prepozna tožba - sodno varstvo - vrnitev v prejšnje stanje - vročanje - pravna oseba - sindikat
Dokončna odločba je bila naslovljena na sindikat A. (gre za vročitev dokončne odločbe pooblaščenki zavarovanke - tožnice na pravno službo tega sindikata). Vročilnico je podpisal manipulant, arhivar (ki ni zaposlen pri sindikatu A.), ki dela v glavni pisarni in ki ni pooblaščen za prevzem pošte za sindikat A., vendar pa je kljub temu prevzel pošto za omenjeni sindikat in jo dal v omaro, ki je v ta namen postavljena v vložišču. Pošto je prevzel zato, ker je bila to navada, ki jo je prevzel od prejšnje sodelavke. Tak način vročanja je bil ustaljena praksa. ZUP v tretjem odstavku 91. člena ne zahteva, da je izkazano posebno pooblastilo, temveč se lahko dokumenti izročijo uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov. Navedeni je bil torej tisti, ki je bil določen za sprejemanje pošiljk tudi za sindikat A.. Sama organizacija dela, torej kdaj in na kakšen način pošta prispe od vložišča, torej od osebe, ki ji je vročevalec vročil poštno pošiljko, pa do sindikata A., pa je stvar notranje organizacije. Ker je bila pošiljka pravilno vročena osebi, ki je bila glede na dotedanjo prakso tudi določena za prevzem pošiljk, je bila poštna pošiljka pravilno vročena. Ker tožnica ni izkazala, da bi zamudila rok za vložitev tožbe iz upravičenega razloga, je njen predlog za vrnitev v prejšnje stanje neutemeljen.
V poskušanju prodaje premičnin, med katerimi so tudi upnikove, pritožbeno sodišče vidi vznemirjanje upnika v njegovi lastninski pravici. Iz povedanega sledi, da tožeča in tožena stranka nista v tistem razmerju, ki jih med upniki stečajnega dolžnika in stečajnim dolžnikom samim ureja ZFPPIPP, pač pa sta v razmerju lastnika stvari in tretjega, ki posega v lastnikovo lastninsko pravico, teh razmerij pa ZFPPIPP ne ureja.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO – POGODBENO PRAVO
VSL0063833
ZPP člen 2, 2/1, 213, 213/1. OZ člen 239, 239/1.
odškodnina – določen zahtevek – najemna pogodba – najemnina za poslovni prostor – zmanjšanje najemnine
V pravdnem postopku sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Ker tožena stranka za plačilo odškodnine ni postavila določenega zahtevka, o njem sodišče prve stopnje pravilno tudi ni odločalo.
Ker ima bančna garancija tako klavzulo "na prvi poziv", kot tudi klavzuli "ne glede na ugovor" in "brezpogojno", ne more v skladu s prvim odstavkom 1087. člena ZOR banka uveljavljati proti upravičencu ugovorov, ki jih sicer lahko naročitelj lahko uveljavlja proti njemu iz zavarovane obveznosti. Garant je dolžan pri takšni samostojni (od osnovnega posla neodvisni) bančni garanciji preveriti le, ali so izpolnjeni pogoji, ki so navedeni v sami garanciji. Zaradi takšne narave predmetne bančne garancije je bilo presojanje prvostopnega sodišča o tem, kdo je kršil pogodbo, kdo je imel pravico do odstopa od pogodbe, kakšni so bili pogodbeni roki, ali je bil postopek odstopa od pogodbe pravilen ipd., v predmetnem sporu pravno irelevantno.
kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja – odločanje in izdaja sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja - izrečene kazenske točke
Glede na to, da je storilec storil prekršek za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk v cestnem prometu in so mu bile te tudi izrečene, možnosti izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja samo za kategorijo A, s katero je bil prekršek storjen, v storilčevem primeru ni.
Ker se insolventnost v smislu prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP lahko kaže ali v trajnejši nelikvidnosti ali v dolgoročni plačilni nesposobnosti, same insolventnosti ni mogoče izključiti že z utemeljevanjem, da ena od možnih oblik insolventnosti ni izkazana.
ZDR-1 člen 98, 103, 228. ZDR člen 88, 88/6. ZSDU člen 91, 91/1.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi - poslovni razlog - večje število delavcev - kolektivni odpust - program razreševanja presežnih delavcev - rok za podajo odpovedi - svet delavcev - soglasje
Med večje število delavcev se lahko uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga, ne pa tudi delavci, ki jim pogodba o zaposlitvi preneha na drugi zakonski podlagi. V konkretni zadevi pa niti ne gre za to, da bi večjemu številu delavcev delovno razmerje prenehalo na drugi podlagi, temveč le za nekakšno predvidevanje delodajalca o tem, kakšno bi bilo optimalno število zaposlenih, česar pa delodajalec ni realiziral. Istočasno s tožnico je odpoved pogodbe o zaposlitvi prejelo le 6 delavcev. Zato tožena stranka ni bila dolžna izdelati programa razreševanja presežnih delavcev.
Zaradi tega ker svet delavcev k programu razreševanja presežnih delavcev oziroma k spremembam v organizaciji ni podal izrecnega soglasja, odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita.
Tožnica je bila s pravnomočno odločbo ZPIZ razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do dela s krajšim delovnim časom na drugem delovnem mestu. Tožena stranka ni spoštovala dokončne odločbe ZPIZ in tožnici ni zagotovila ustreznega delovnega mesta. ZPIZ je odločil, da tožnica kot delovni invalid III. kategorije zaradi posledic bolezni nima pravice do delne invalidske pokojnine, ker ni bila razporejena s pogodbo o zaposlitvi na drugo ustrezno delovno mesto z omejitvami s polovico delovnega časa. Delodajalec je s tem, ko ni spoštoval dokončne odločbe ZPIZ in s tožnico ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za ustrezno delovno mesto in s krajšim delovnim časom, ravnal protipravno. Zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke je tožnici vsak mesec v vtoževanem obdobju nastala škoda v višini delne invalidske pokojnine. Zato je tožničin tožbeni zahtevek iz tega naslova utemeljen.
ZSPJS člen 32, 206. ZEPDSV člen 18, 19, 19/2. ZPP člen 212, 355.
dodatek za stalno pripravljenost - javni uslužbenci - zastaranje - evidenca o izrabi delovnega časa - nepopono ugotovljeno dejansko stanje
Delodajalec je na podlagi 18. člena ZEPDSV dolžan voditi evidenco o izrabi delovnega časa delavca, pri čemer mora dokumente glede te evidence hraniti kot listino trajne vrednosti (člen 19/2 ZEPDSV). ZEPDSV ne nalaga delavcu vodenja evidence o urah stalne pripravljenosti v posameznem dnevu, zato v tem zakonu ni podlage za ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni predložila evidenc oziroma podatkov o posameznih dnevih in urah stalne pripravljenosti. V skladu z 212. členom ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Trditev, da je imela določeno število ur stalne pripravljenosti, je tožnica dokazovala z izpisom ur. V kolikor se tožena stranka ne strinja s številom ur stalne pripravljenosti iz izpisa oziroma je zanjo ta sporen, je glede tega v skladu s citirano določbo ZPP dokazno breme na njej, saj gre za dejstvo, s katerim tožena stranka izpodbija navedbe in listino, ki jo je sama izdala.