plačilo za delo - plača - obveznost plačila - dokazovanje
Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo neizplačane plače za sporno obdobje, ne da bi razčistilo sporna nakazila, ki jih je tožena stranka opravila na TRR tožnika v tem času. Sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno ni sprejelo dokaznega predloga tožene stranke in ni opravilo poizvedb pri Davčni upravi, katere davke in prispevke je le-ta že prisilno izterjala od tožene stranke na podlagi obračuna plače in izdanih plačilnih list za sporno obdobje. Zato je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno.
starostna pokojnina - sorazmerni del - datum priznanja pravice - obnovitveni postopek
ZPIZ-1 v 263. čl. določa, da odločba, izdana v obnovitvenem postopku na zahtevo stranke, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Glede na to, da je bila zahteva za višji sorazmerni del pokojninske dajatve ob upoštevanju daljše pokojninske dobe tudi iz naslova t.i. podaljšanega zavarovanja podana šele v mesecu marcu 2012, pripada tožnici višje odmerjen sorazmerni del starostne pokojnine šele od 1. 4. 2012 dalje. Zato tožničin tožbeni zahtevek o upravičenosti do višjega zneska pokojninske dajatve že od 1. 12. 2010 dalje ni utemeljen.
ZPP člen 318, 318/1. ZUTD člen 6.a, 6.a/3. OZ člen 9, 299. ZDSS-1 člen 5, 5/1. ZPIZ-2 člen 20. ZZVZZ člen 17, 49.
zamudna sodba - študentsko delo - plačilo za delo - obveznost plačila - dolžnost izpolnitve obveznosti - študent - prispevki za socialno varnost
Tudi glede plačila občasnega ali začasnega opravljanja dela študentov (to delo sicer ureja tretji odstavek 6.a člena ZUTD) velja splošno obligacijsko načelo dolžnosti izpolnitve obveznosti, kakor je določeno v 9. členu OZ. Tožnica je svojo obveznost opraviti dogovorjeno delo izpolnila, zato je tudi tožena stranka dolžna izpolniti svojo obveznost ustreznega plačila.
URS člen 23, 23/1. ZPP člen 4, 5, 5/1, 286, 286/1, 339, 339/2, 339/2-8, 454, 488. ZDSS-1 člen 24, 24/1.
odločitev o pravdnih stroških - pravica do sodnega varstva - pravica do izjave - odločanje brez glavne obravnave - načelo ustnosti
Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je opravilo narok za glavno obravnavo, glede na to, da tožeča stranka ni predlagala, da sodišče odloči brez glavne obravnave. Narok za glavno obravnavo je obvezen, razen če zakon določa, da lahko sodišče odloči brez glavne obravnave (454. in 488. člen ZPP in 1. odstavek 24. člena ZDSS-1). ZPP v 4. členu določa, da sodišče odloči o tožbenem zahtevku na podlagi ustnega, neposrednega in javnega obravnavanja. Kršitev načela ustnosti pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ki je podana, če je sodišče odločilo v sporu, ne da bi opravilo glavno obravnavo, pa bi jo moralo opraviti (8. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).
ZPP zlorabo procesnih pravic definira kot uporabo pravice z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem. Namen mora biti podan ne le, ko gre za šikano (namreč škodovati drugemu), temveč tudi ko dejanje nasprotuje dobrim običajem ter vestnosti in poštenju. Nevestnosti, ki se kaže v malomarnosti ene od strank, ni mogoče šteti za zlorabo. Tolmačenje instituta zlorabe pravice, za katerega se zavzema pritožba, bi namreč pomenilo, da je tako rekoč vsaka pravda posledica zlorabe pravice do sodnega varstva - bodisi tožnika, ker je vložil neutemeljeno tožbo, bodisi tožene stranke, ki je neutemeljeno zavračala zahtevek. Stranki lahko očitamo zlorabo le, če se zaveda protipravnosti svojega procesnega ravnanja, pa kljub temu tako ravna. V konkretni zadevi ni mogoče zaključiti, da je tožeča stranka, s tem ko ni podala soglasja za odločitev sodišča brez glavne obravnave, imela namen škodovati toženi stranki, saj je bil motiv tožeče stranke uveljavljanje procesne pravice. Zato priglašeni separatni stroški za narok tožene stranke niso utemeljeni.
ZJU člen 83, 83/8. ZPSV člen 3. URS člen 14, 14/2.
prispevki za socialno varnost - odpravnina zaradi razrešitve s položaja - direktor občinske uprave - javni uslužbenci
Odpravnina, ki je bila izplačana tožniku na podlagi osmega odstavka 83. člena ZJU (odpravnina zaradi prenehanja položaja) ne sodi med odpravnine, od katere ni potrebno plačati dohodnine ter prispevkov za socialno varnost.
Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti, temveč zaradi razrešitve s položaja direktorja občinske uprave. Tožena stranka je od odpravnine za tožnika zakonito odvedla in plačala prispevke za socialno varnost, zato tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo dela odpravnine v višini obračunanih in plačanih prispevkov ni utemeljen.
stroški izvršilnega postopka - opredeljena zahteva
Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo le pavšalno priglašene stroške, s tem pa je pravilno uporabilo določbo 163. člena ZPP, po kateri mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. To pa pomeni, da je stranka dolžna stroške specificirati, jih določiti ali pa jih priglasiti vsaj tako, da bi bili določljivi.
Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu ugotovilo priznanje pogojne ločitvene pravice, s katero naj bi bila zavarovana terjatev na nepremičninah, navedenih v izreku izpodbijanega sklepa. Pri tem pa prvostopenjsko sodišče z ničemer ni opredelilo, na kakšen pogoj naj bi bila vezana ločitvena pravica upnika. Obrazložitev izpodbijanega sklepa se v tem delu zgolj sklicuje na zakonsko določilo prvega odstavka 304. člena ZFPPIPP. Ta zakonska podlaga pa ne daje nobenega odgovora v smeri omejitve priznanja ločitvene pravice kot jo je prvostopenjsko sodišče opredelilo v izpodbijanem delu sklepa.
Po določbi prvega dostavka 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Ker je tožeča stranka umaknila del tožbe v zvezi z zahtevkom za razveljavitev sklepa šele na naroku za glavno obravnavo, je s tem nastal pravni položaj, ko je tožena stranka upravičena do nagrade za narok za tisti del tožbe, ki ga je tožeča stranka na naroku umaknila, saj ga ni umaknila takoj po sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi med tožečo stranko in toženo stranko (ki je bila sklenjena eno leto pred narokom za glavno obravnavo), da bi se štelo, da je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.
ZPP člen 339, 339/2, 339/2-14. ZDR člen 42, 126, 131, 131/1, 161.
plača - obveznost plačila - plačilo za delo - regres za letni dopust - bistvena kršitev določb postopka - razlogi o odločilnih dejstvih
Izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnem dejstvu, ali je tožena stranka za tožnico plačala prispevke za sporni mesec, zato je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.
Tožnica je bila pri toženi stranki v nepretrganem delovnem razmerju 6 mesecev, zato je na podlagi 161. člena ZDR pridobila pravico do celotnega letnega dopusta. V skladu s citirano določbo delavec pridobi pravico do celotnega letnega dopusta, ko mu preteče čas nepretrganega delovnega razmerja, ki ne sme biti daljši od 6 mesecev, ne glede na to, ali delavec dela polni delovni čas ali krajši delovni čas od polnega. S tem pa je tožnica pridobila tudi pravico do celotnega regresa za letni dopust, saj prvi odstavek 131. člena ZDR določa, da je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust najmanj v višini minimalne plače.
ZDR člen 110, 110/1, 111, 111/1, 111/1-3. ZPP člen 355.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je podan, če delavec najmanj pet dni zaporedoma izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožnica je v spornem obdobju izostala z dela in razloga za to ni (pravočasno) sporočila delodajalcu. Izpolnjen je torej prvi del dejanskega stanu odpovednega razloga iz 3. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar pa ta odpovedni razlog ni podan že, če delavec najmanj pet dni izostane z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca. Potrebna je še ugotovitev, ali je to moral in mogel storiti. Tožnica je nedvomno toženi stranki morala sporočiti razlog izostanka, vprašanje pa je, ali je glede na njeno zdravstveno stanje to tudi mogla storiti.
Pravdni stranki sta se v pogodbi o izobraževanju za magistrski študij dogovorili, da mora tožnica v roku treh let od vpisa v prvi letnik opraviti vse študijske obveznosti, in da mora toženi stranki povrniti vse stroške, nastale v zvezi z njenim izobraževanjem, če izobraževanja ne zaključi v pogodbenem roku. Toženka v treh letih od vpisa v prvi letnik ni dokončala magistrskega študija, zato mora tožeči stranki povrniti stroške izobraževanja. Obveznost vračila stroškov izobraževanja, je nastala že zgolj s tem, da toženka v pogodbenem roku ni zaključila izobraževanja.
ZUJF člen 1, 246. URS člen 2, 3.a, 3.a/3, 14, 66. ZDR člen 88, 89. PDEU člen 267, 267/1, 288, 288/3. Direktiva 200/78/ES člen 6, 6/1. ZPIZ-1 člen 402, 404, 430.
diskriminacija - starostna - spolna - načelo zaupanja v pravo - načelo enakosti - varstvo dela - pravo unije - upokojitev - starostna pokojnina - ženske zavarovanke - začasni ukrepi na področju plač, povračil stroškov in nekaterih drugih prejemkov zaposlenih ter za omejevanje stroškov v javnem sektorju
Tožniku je delovno razmerje prenehalo zaradi izpolnitve pogojev za upokojitev na podlagi dokončnega sklepa tožene stranke, temelječega na 246. členu ZUJF (po katerem javnim uslužbencem, ki na dan uveljavitve ZUJF izpolnjujejo pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine, pogodba o zaposlitvi preneha veljati). Določba 246. člena ZUJF je bila veljavna in pravno upoštevna podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov tožene stranke, zato tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev tega sklepa ni utemeljen.
samostojni podjetnik delovno razmerje - izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca
„Dvojno“ delovno razmerje, torej delovno razmerje pri toženi stranki tudi za čas, ko je imel tožnik nesporno od prvega naslednjega dne po vročeni odpovedi pogodbe o zaposlitvi status samostojnega podjetnika, na podlagi katerega je bil vključen v obvezna zavarovanja, ni sprejemljivo. Tožnik bi tako imel v istem časovnem obdobju dva pravna naslova za polno zaposlitev, kar pa ni dopustno. Delovno razmerje je samo ena od oblik za zavarovanje pravic iz naslova pokojninskega, zdravstvenega in socialnega zavarovanja, prav tako je tožnik pridobival dohodke za preživljanje. Nihče ne more biti zavarovan dvakrat oziroma imeti sklenjeno delovno razmerje za polni delovni čas za enako časovno obdobje. Vrhovno sodišče RS je v podobnem primeru zavzelo stališče, da pomeni aktiviranje statusa samostojnega podjetnika - s.p. s strani tožnika takoj po spornem prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, na podlagi sicer nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi in njegova prijava v socialna zavarovanja na tej podlagi, pomembno okoliščino za določitev datuma prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodne razveze, ne glede na razloge sodišča o možnostih spremembe zavarovalnih podlag za nazaj.
Zato je tožnikova izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana in vročena toženi stranki brez pravnih učinkov, saj tožnik ni mogel odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ki sploh več ni obstajala iz razloga tožnikove samozaposlitve.
ZFPPIPP člen 88, 88/4, 355, 356, 356/2, 356/3, 356/4.
predračun stroškov
Zmotno je pritožbeno stališče, da bi morala upraviteljica v predlogu za spremembo predračuna stroškov pojasniti kdaj in kako bodo poplačani že nastali stroški stečajnega postopka, vključno s stroški nastali v času prisilne poravnave. Vprašanje prioritetnega plačila tekočih stroškov stečajnega postopka v razmerju do plačila občasnih stroškov stečajnega postopka, kateri stroški v obravnavanem primeru spadajo med stroške stečajnega postopka in vprašanje, katere stroške je dolžan upravitelj plačati v primeru, ko stečajna masa ne zadošča za poplačilo stroškov stečajnega postopka, presegajo okvire odločanja o utemeljenosti spremembe predračuna stroškov po konkretiziranih postavkah, pri katerih gre nedvomno za stroške, ki so za nadaljnje vodenje stečajnega postopka potrebni.
Drugi odstavek 397. člena ZPP določa, kdaj je predlog za obnovo popoln, da ga je sploh mogoče obravnavati po vsebini. Iz navedenega določila izhaja, da je v predlogu treba zlasti navesti zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnova pravnomočno končanega postopka, okoliščine, iz katerih izhaja, da je predlog vložen v zakonitem roku in dokaze, s katerim se podpirajo navedbe predlagatelja. ZPP v 394. členu taksativno določa razloge, iz katerih je možna obnova postopka. Navedeni razlogi se lahko razdelijo v tri skupine, in sicer: razlogi, ki se nanašajo na absolutne bistvene kršitve postopka (1., 2., 3., 4. točka prvega odstavka 394. člena ZPP), kazniva dejanja, ki so pripeljala do izdaje sodbe (5., 6., 7. točka prvega odstavka 394. člena ZPP) ter nova dejstva in nove dokaze (8., 9., 10. točka prvega odstavka 394. člena ZPP). Predlog tožnika za obnovo postopka ni popoln, saj tožnik ni navedel nobenega od taksativno naštetih razlogov za obnovo postopka niti dokazov, ki bi to potrjevali, zato je že iz tega razloga uveljavljano izredno pravno sredstvo zakonito zavrženo.
V skladu s 3. odst. 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Ker je predlog za obnovo postopka vložil tožnik sam brez kvalificiranega pooblaščenca, je tudi iz tega razloga zakonito zavržen.
zavarovanje avtomobilske odgovornosti - splošni pogoji zavarovanja - določitev zavarovalne vrednosti predmeta zavarovanja - denarna odškodnina za premoženjsko škodo
Za rešitev predmetne zadeve je bilo ključno pravno vprašanje, kako naj se v skladu s Splošnimi pogoji določi zavarovalna vrednost predmeta zavarovanja.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE – OBLIGACIJSKO PRAVO – CIVILNO PROCESNO PRAVO
VSL0073302
ZASP člen 130, 146, 146/1, 153, 153/1, 157, 158, 168, 168/1, 168/2, 168/3, 168/5. OZ člen 190, 190/1. ZPP člen 311, 311/1.
javna priobčitev fonogramov – plačilo nadomestila kolektivni organizaciji – tarifa – skupni sporazum o višini nadomestila – razlaga skupnega sporazuma – uporaba tarife – civilna kazen – dolžnost mesečnega poročanja – zapadlost obveznosti – predpravdni stroški – stroški z odkrivanjem kršitev – neupravičena obogatitev
Stranke skupnega sporazuma ne smejo vezati višine nadomestila na okoliščine v zvezi z njegovim plačevanjem oziroma, glede na okoliščine v zvezi z njegovim neplačevanjem. Stranke skupnega sporazuma smejo torej dogovoriti le eno samo tarifo, ki ne sme biti različna za tiste, ki sklenejo pogodbo s kolektivno organizacijo, in za tiste, ki pogodbe ne sklenejo.
Obveznost mesečnega poročanja v naprej v času zaključka glavne obravnave še ni zapadla, zato ga sodišče prve stopnje ni smelo meritorno obravnavati.
pravočasnost vloge - pravilni naslov - pristojno sodišče
V konkretnem primeru pritožba tožene stranke zoper sodbo ni prispela pravočasno na nobeno sodišče (ker je bila naslovljena na naslov Okrožno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 6000 Koper in je bila zato s strani pošte vrnjena pošiljatelju), ampak je prispela na pristojno sodišče (potem, ko je tožena stranka navedla pravi naslov: Okrožno sodišče v Ljubljani, Tavčarjeva 9, 1000 Ljubljana) šele 17.1.2014, to je po izteku petnajstdnevnega pritožbenega roka (toženi stranki je bila sodba vročena že 12.12.2013).
prepovedana imisija – zahteva, da se odstrani škodna nevarnost - sklepčnost tožbenega zahtevka – določen zahtevek
Tožeča stranka ni upravičena do pravnega varstva pred imisijo s svojim zahtevkom, da se ji dopusti zamenjava diletacije in estrihov s ciljem preprečitve zatrjevane imisije. Poleg tega ta del tožbenega zahtevka tudi ni pravilen. Izbira zaščitnih ukrepov je namreč prepuščena zatrjevanemu motilcu.
Povsem določen zahtevek je možen le tedaj, kadar je po naravi stvari mogoče čezmerne imisije preprečiti le na en način. Sicer mora tožbeni zahtevek obsegati stanje, kakršno mora biti doseženo, ne pa da tožeča stranka v tožbenem zahtevku navede način ravnanja.