redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – poslovni razlog
Obseg poslovanja se je pri toženi stranki (veterinarski bolnici) zmanjševal. Izkazan je bil upad števila veterinarskih pregledov (obveznega cepljenja psov proti steklini) in zmanjšanje prihodkov iz koncesijskih del, zaradi česar je imela tožena stranka pravico, da glede na obseg pridobljenih oziroma predvidenih poslov že po načelu ekonomske učinkovitosti zmanjša število zaposlenih v trgovini in ambulanti za male živali. Zaradi ekonomskih razlogov je trajno prenehala potreba po delu tožnice, zaposlene na delovnem mestu veterinarskega asistenta II. Zato je obstajal utemeljen poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi.
Skupščina Zavoda je sprejela Sklep o kriterijih in merilih za znižanje zavarovalne osnove za plačilo prispevka za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V 2. členu Sklepa je določeno, da je znižanje zavarovalne osnove dopustno, kadar gre za bistveno poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida, in sicer zaradi dogodkov oziroma razlogov, na katere zavarovanec ni mogel vplivati ter dolgoročno. Oba navedena pogoja morata biti izpolnjena kumulativno, sicer znižanje zavarovalne osnove ni dopustno. V 3. členu pa so taksativno našteti vzroki, kdaj se šteje, da zavarovanec na poslabšanje tekočega in pričakovanega poslovnega izida ni mogel vplivati. Ti vzroki za spremembo poslovnega izida so prisilna poravnava ali stečaj poslovnega partnerja, s katerim je zavarovanec imel bistven obseg poslovanja, naravna nesreča (potres, poplava, požar in druge naravne nesreče) in druga nesreča, nastala brez krivde zavarovanca, daljša bolezen ali poškodba zavarovanca oziroma pri njem zaposlenega delavca, ki vpliva na obseg poslovanja zavarovanca, ukrep države, ki vpliva na bistveno povišanje odhodkov oziroma znižanje prihodkov zavarovanca, ukrep tuje države oziroma izguba tujega trga, če gre za zavarovanca, ki se pretežno ukvarja z izvozom, neporavnane zapadle terjatve do Republike Slovenije. Tožnik ni zatrjeval nobenega od navedenih razlogov, zato ne izpolnjuje že prvega od kriterijev za znižanje zavarovalne osnove.
redna odpoved pogodbe o zaposlitvi – krivdni razlog - opozorilo na izpolnjevanje obveznosti - sodna razveza - odmera višine odškodnine
Tožena stranka je v pisnem opozorilu tožniku (krupjeju) očitala, da se spornega dne, ob vsakokratni menjavi pri igralni mizi, ni sproti prijavil in odjavil iz nadzornega sistema. Sistem prijave in odjave na igralni mizi je zasnovan tako, da do odjave pride samodejno s prijavo naslednjega delavca. Zato tožnik ni mogel kršiti delovnih obveznosti na način, opisan v opozorilu, in sicer, da se ob odhodu od mize ni posebej odjavil. Ker tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil v opozorilu očitano kršitev, je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - neupravičen izostanek z dela – obveščanje delodajalca - izraba letnega dopusta - poslovodna oseba - direktor - nepopolno ugotovljeno dejansko stanje
Direktor družbe glede na svojo funkcijo ni dolžan za izrabo dopusta pridobiti odobritve lastnika družbe, prav tako pa ni potrebno, da bi za odobritev izrabe dopusta zaprosil pomočnico direktorja. Zanj velja določba individualne pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da direktor izrabi letni dopust v obdobju oziroma terminih, kot mu to dopušča delovni proces, pri čemer mora poskrbeti, da med dopustom delo poteka nemoteno.
Tožnik (direktor) bi moral delodajalca izrecno obvestiti o tem, da je na dopustu, bodisi poslovno sekretarko bodisi pomočnico direktorja, ki je delo direktorja opravljala v njegovi odsotnosti, čeprav je glede na izvedene dokaze očitno, da so tožnikovi sodelavci – tako poslovna sekretarka kot računovodkinja, pa tudi pomočnica direktorja, vedeli za razlog njegove odsotnosti. Tožnik je bil torej več kot pet dni odsoten z dela, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je odpovedni razlog po 3. točki 1. odstavka 111. člena ZDR podan.
Tožnik je tudi v času dopusta komuniciral z zaposlenimi in poslovnimi partnerji o nujnih zadevah in poskrbel za nemoten potek dela. Lastnik oziroma pomočnica direktorja bi mu odobrila nekajdnevno odsotnost, če bi izrazil takšno željo. Neustrezne komunikacije med tožnikom in družbenikom tožene stranke oz. tedanjo pomočnico direktorja, ni mogoče pripisati zgolj tožniku. Vse navedene okoliščine kažejo na to, da tožnikovo ravnanje (v zvezi z dopustom) ni bilo takšne teže, da bi samo po sebi – glede na to, da tožniku očitane hujše kršitve pogodbenih in delovnih obveznosti po 2. točki 1. odstavka 111. člena ZDR niso bile dokazane – utemeljevalo izredno odpoved oz. onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.
vzorčni postopek - regres za letni dopust - nadure - neizkoriščen letni dopust - nadomestilo - bruto - neto
Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožniku pripada regres za letni dopust v bruto znesku. Vendar je glede na to ugotovitev napačno oblikovalo izrek sodbe v delu, ko je toženi stranki naložilo plačilo bruto zneskov in po odvodu davkov in prispevkov plačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, saj je tožena stranka dolžna obračunati bruto zneska regresa in po plačilu akontacije dohodnine tožniku izplačati neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
Tožnik je pri toženi stranki v spornem letu pridobil pravico do koriščenja letnega dopusta v višini 27 delovnih dni, ker pa je bil pri njej zaposlen do 31. 7. 2012, je imel pravico izkoristiti 16 dni (7/12). Izkoristil je 11 dni, ostalo pa mu je 5 dni neizkoriščenih po krivdi tožene stranke. Skladno z 2. odstavkom 162. člena ZDR je imel tožnik pravico izkoristiti letni dopust tudi pri drugem delodajalcu v sorazmernem trajanju 5/12, za ta del neizkoriščenega letnega dopusta pa tožena stranka ni solidarno odgovorna, saj je solidarna odgovornost delodajalca prenosnika (po 3. in 4. odst. 73. člena ZDR) določena le za terjatve, ko delavec odpove pogodbo o zaposlitvi zaradi objektivnega poslabšanja pravic iz pogodbe o zaposlitvi. Zato tožnik od tožene stranke utemeljeno zahteva nadomestilo le za 5 dni neizkoriščenega letnega dopusta, ni pa upravičen do nadomestila za preostali neporabljeni dopust.
ZDR člen 41, 147, 147/5, 147/6, 147/7. Direktiva 203/88/ES člen 16, 18, 19. Zpol člen 81, 82. ZSPJS člen 32, 32/1, 32/1-5, 52, 52/6. Kolektivna pogodba za javni sektor člen 45, 45/1. Kpnd člen 38, 38/2, 38/2-6. Uredba o delovnem času v organih državne uprave člen 19, 19/2.
nadure - nadurno delo - referenčno obdobje - policist - javni uslužbenci- „ruski turnus“ - delo preko polnega delovnega časa - neenakomerno razporejen delovni čas - dodatek za delo preko polnega delovnega časa - zastaranje
Tožnik (policist) je delal v t.i. „ruskem turnusu“ oziroma izmeni (ki traja 12 ur, praviloma se dela en dan dnevna, drugi dan nočna izmena, potem pa je delavec dva dni prost). Teoretično ni mogoče doseči, da bi bil delovni čas konstantno razporejen tako, da bi delavec vsak teden delal vsaj štiri dni, saj v daljšem obdobju (nekaj tednov) dva prosta dneva nujno pomenita, da delavec dela le tri dni v tednu. Zato tak turnus, glede na določbo petega odstavka 147. člena ZDR, pomeni, da je delovni čas neenakomerno razporejen. Če je ob koncu referenčnega obdobja ugotovljeno, da je delavec delal več kot polni delovni čas, se delo, ki presega polni delovni čas, šteje kot delo preko polnega delovnega časa.
Referenčno obdobje v policiji je enako referenčnemu obdobju po splošnih predpisih po ZDR (147. člen), torej šest mesecev oziroma v koledarskem letu od 1. 1. do 30. 6. in od 1. 7. do 31. 12. To pomeni, da vsi viški ur, ki presegajo polni delovni čas in ki ostanejo na koncu referenčnega obdobja, pomenijo nadure.
Če delavec izrabi „plus“ ure, ne glede na to, ali se s tem strinja ali ne, ni upravičen do plačila nadomestila plače v višini 130 % (do plačila celotne nadure), temveč le do dodatka za nadurno delo v višini 30 % urne postavke.
Zastaranje za plačilo nadur oziroma presežka ur začne teči po zapadlosti plače v naslednjem mesecu po izteku referenčnega obdobja, saj se šteje, da so nadure nastale prvi dan po preteku referenčnega obdobja (primer: za referenčno obdobje od 1. 1. do 30. 6. pri zapadlosti plače za julij, torej 5. 8.).
Sodišče v socialnem sporu presoja pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb tožene stranke ob upoštevanju dejanskega zdravstvenega stanja, kakršno je izkazano do končanja predsodnega upravnega postopka.
V obravnavani zadevi ni dokazano, da bi tožnik v pravno relevantnem obdobju potreboval stalno pomoč in postrežbo za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, saj vsa opravila zmore opraviti sam ob relativno majhni pomoči brata. Zato tožbeni zahtevek na priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni utemeljen.
ZPIZ-1 člen 60, 60/1, 60/2, 60/2-3, 61, 61/1, 61/1-1.
invalidnost III. kategorije - izvedensko mnenje
Pri tožnici so zaradi zdravstvenih težav potrebne določene omejitve pri delu v okviru III. kategorije invalidnosti. Tožnica dosedanjega dela ni več sposobna opravljati, zato se ji zaradi posledic bolezni prizna pravica do premestitve na drugo, psihofizično manj zahtevno delovno mesto, z določenimi omejitvami.
izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi - hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja - alkoholiziranost
Opravljanje dela pod vplivom alkohola pomeni hujšo kršitev pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka je zato tožniku zakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1.
Delodajalec ima ne le pravico, temveč tudi dolžnost, da v okviru obveznosti zagotavljanja varnih delovnih razmer preveri, ali delavec lahko varno opravlja delo. Eden od pogojev za varno opravljanje dela pa je tudi ta, da delavec na delu ni pod vplivom alkohola.
Ni mogoče govoriti o šikaniranju ali diskriminaciji, če delodajalec odredi preizkus alkoholiziranosti pri delavcu, ki že na zunaj kaže znake vinjenosti.
CIVILNO PROCESNO PRAVO – OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO
VSL0073317
ZPP člen 11, 339, 339/2, 339/2-10, 443, 443/1, 450, 450/1, 451, 452, 454, 454/2, 495, 495/1. OZ člen 49, 49/1, 637, 637/1, 649.
spor majhne vrednosti – narok – razpis naroka v sporih majhne vrednosti – absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka – pravica strank do izjavljanja – načelo ekonomičnosti – pomanjkljiva trditvena podlaga - izpolnitev z napako
Pritožba utemeljeno opozarja, da je tožena stranka izvedbo naroka izrecno zahtevala. Sodišče prve stopnje bi ga zato moralo izvesti. Ker ga ni, je storilo absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka po 10. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ker pa je sodišče prve stopnje zaradi nezadostne trditvene podlage tožene stranke v zvezi z dejstvi, ki naj bi se dokazovala z zaslišanjem predlaganih prič, te dokaze pravilno in utemeljeno zavrnilo, pravdni stranki pa zaradi specifičnih določb ZPP na naroku tudi ne bi mogli podajati novih navedb niti se opredeljevati do navedb nasprotne stranke, višje sodišče, kljub omenjeni kršitvi, izpodbijane sodbe ni razveljavilo.
opravljanje verske službe - zavarovalna doba - redovnik - Gibanje Fokolarov - poklicno opravljanje verske službe - pokojninska doba
ZPIZ-1 v 5. alineji 189. člena določa, da se v zavarovalno dobo šteje tudi čas, ko je duhovnik, redovnik, redovnica ali oseba v drugi verski skupnosti poklicno opravljala versko službo na območju Republike Slovenije in ji ni bilo omogočeno plačevati prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pred 1. 1. 1983, pri čemer njeno delo tudi na drugi podlagi ni bilo šteto v pokojninsko dobo. Tožnik od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973 ni poklicno opravljal verske službe na območju Republike Slovenije, saj verska skupnost Marijinega dela - Gibanja fokolarov v obdobju od 1971 do 1973 še ni bila registrirana. Zato tožnikov tožbeni zahtevek, da se mu kot članu Marijinega dela - Gibanja fokolarov – redovniku, ki je poklicno opravljal versko službo na območju Republike Slovenije, šteje v zavarovalno dobo čas od 1. 10. 1971 do 5. 2. 1973, ni utemeljen.
ZDR člen 126. ZSPJS člen 49.a, 49.a/2, 49.a/3, 49.b, 49.b/1. Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije člen 77.
vračilo preveč izplačane plače - obveznost plačila - plača - plačilo za delo - preplačilo - medicinska sestra - dodatek za delo s citostatiki - prevedba
Sodišče prve stopnje je napačno zaključilo, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage glede temelja in višine tožbenega zahtevka. Tožeča stranka je v tožbi zatrjevala, da pri prevedbi plača toženke ni bila prevedena v pravi plačni razred, saj je bil pri prevedbi dodatek za delo s citostatiki iz 77. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije upoštevan le pri prevedbi plače toženke, ne pa tudi pri prevedbi plače delovnega mesta, zato ji je bila v spornem obdobju izplačana višja plača, kot bi ji pripadala na podlagi določb ZSPJS. Iz tabele, vsebovane v tožbi, izhaja tako mesečna plača, ki jo je tožnica prejemala, kot tudi mesečna plača, ki bi jo morala prejemati in razlika med obema plačama. Tožeča stranka je na naroku za glavno obravnavo na poziv sodišča pojasnila, kako je toženki izračunala razliko za sporni mesec. Tožeča stranka je v spis vložila tako toženkine plačilne liste, kot tudi simulacijo plačilnih list. Tako bi sodišče prve stopnje vtoževani znesek lahko preverilo. V kolikor pa sodišču sam postopek še vedno ne bi bil jasen, pa bi moralo na podlagi materialnopravnega procesnega vodstva (286.a člen ZPP) tožeči stranki naložiti, da dopolni ali dodatno obrazloži nejasne navedbe in ji za to določiti rok, česar pa ni storilo.
Sodišče na vprašanje ničnosti sicer pazi po uradni dolžnosti. To pa ne predstavlja nobene izjeme od razpravnega načela. Presojo morebitne ničnosti mora dopuščati trditvena podlaga strank.
ZJU člen 24, 24/3, 24/4, 25, 25/2, 35, 35/1, 39, 39/2. ZPIZ-1 člen 51, 430, 430/4, 449, 449/1. ZPIZ/92 člen 317.
prispevek za zavarovalno dobo - javni uslužbenci - sodno varstvo - rok za sodno varstvo - rok za vložitev tožbe - pravočasnost tožbe - odločitev komisije za pritožbe - molk organa - odmera starostne pokojnine - policist - beneficirana delovna doba
Javni uslužbenec ima pravico vložiti tožbo v roku tridesetih dni od vročitve sklepa komisije za pritožbe, tudi če ta ni odločila v roku. Ne gre za to, da bi se s kasnejšo odločitvijo komisije za pritožbe javnemu uslužbencu odprl nov rok za vložitev tožbe, ampak za to, da zakon javnemu uslužbencu v primeru prekoračitve roka iz drugega odstavka 39. člena ZJU daje dve možnosti za vložitev tožbe.
Tožnik je po izpolnitvi pogojev za starostno upokojitev še naprej opravljal delo policista kriminalista, zaradi česar je upravičen do nadaljnjega vplačevanja dodatnega prispevka za beneficirano delovno dobo.
invalidnost I. kategorije - invalid III. kategorije - invalidska pokojnina
Pri tožniku (invalidu III. kategorije) ni prišlo do popolne izgube delovne zmožnosti, zato njegov tožbeni zahtevek, da se ga razvrsti v I. kategorijo invalidnosti s pravico do invalidske pokojnine, ni utemeljen.
Sodišče sicer res ni vezano na svoje dokazne sklepe (četrti odstavek 287. člena ZPP), vendar, kadar svojega objavljenega sklepa kljub ugovoru ene izmed strank ne spremeni ali vsaj strankam ne pove, da ga preklicuje, se pravdne stranke lahko utemeljeno zanesejo, da bo sodišče izvedlo takšen dokaz in na takšen način, kot ga je v sklepu opredelilo. Zaradi tega lahko pravdne stranke tudi ne opravijo procesnih dejanj, ki bi jih sicer opravile ob vedenju, da se sodišče ne bo držalo svojega sklepa, s čimer jim je onemogočeno obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).
obnova postopka - rok za vložitev predloga - subjektivni rok - objektivni rok - zavrženje predloga
Tožnik je vložil predlog za obnovo postopka po preteku treh let od dokončnosti odločbe. S tem je prekoračil objektivni rok, določen v 4. odst. 263. čl. ZUP. Zato tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke, ki je tožnikov predlog za obnovo postopka zavrgla, upoštevajoč 2. odst. 267. čl. ZUP, ni utemeljen. Ko poteče objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka, obnove ni več mogoče zahtevati, ne glede na to, če subjektivni rok še ni potekel.
invalidska pokojnina - sorazmerni del - invalidnost II. kategorije
ZPIZ-1 v 2. alineji 67. člena določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala II. kategorija in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let. Ker ob ugotovljeni preostali delovni zmožnosti ni izkazana potreba, da bi bil tožnik (invalid II. kategorije) drugo ustrezno delo z določenimi omejitvami zmožen opravljati šele po predhodni poklicni rehabilitaciji, torej po celostnem procesu, v katerem bi se ga strokovno, fizično in psihosocialno usposobilo za delo, ki bi ga opravljal glede na preostalo delovno zmožnost, v obravnavanem primeru ni izpolnjen dejanski stan za priznanje vtoževane pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.
Družinska pokojnina je v ZPIZ-1 opredeljena kot pokojninski prejemek, ki pripada družinskim članom umrlega, vdovska pokojnina pa kot pokojninski prejemek, ki pripada preživelemu zakonskemu partnerju, ob tem, da se pogoji za priznanje družinske oz. vdovske pokojnine presojajo v času nastanka zavarovalnega primera. Z dokončno odločbo tožene stranke je že bilo odločeno o pogojih za priznanje pravice do družinske (sedaj vdovske) pokojnine. S to odločbo je tožena stranka dokončno in pravnomočno odločila, da tožnica nima pravice do družinske pokojnine. Ker je bilo o uveljavljani pravici že pravnomočno odločeno z zavrnilno odločbo, je tožena stranka na podlagi 4. tč. 1. odst. 129. čl. ZUP zahtevo tožnice pravilno zavrgla. Pogoji za pridobitev pravice do vdovske pokojnine na strani tožnice na dan nastanka zavarovalnega primera (dan smrti njenega moža) se niso spremenili, prav tako se ni spremenila pravna podlaga za uveljavitev pravice.
Izvajalec plačilnega prometa je lahko odškodninsko odgovoren proti nalogodajalcu le za nepravilno (glede prave osebe in prave vsote) in za nepravočasno izvršitev naloga (prvi odstavek 24. člena ZPlaP). Banke smejo podatke, informacije in dokumentacijo, ki so jih pridobile po ZPPDFT, uporabljati samo za namene, določene s tem zakonom (prvi odstavek 78. člena ZPPDFT). To pa pomeni, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, da četudi bi banka že v času izvajanja spornih transakcij vedela za vse (goljufivost N.M. in družbe R.), kar je znano danes, in bi za to izvedela na podlagi dejavnosti, ki jih nalaga ZPPDFT, bi zaradi omenjene zakonske določbe tega ne smela razkriti tožnikom. Tudi po tedaj veljavnem Zakonu o bančništvu (ZBan-1) je bila v prvem odstavku 214. člena predpisana zaupnost vseh podatkov, dejstev in okoliščin o posamezni stranki, s katerimi banka razpolaga, in to ne glede na način, na katerega je banka pridobila te podatke.