ZUS člen 59, 59/1, 59, 59/1. ZBPP člen 34, 34/3, 34, 34/3.
ustavitev postopka
Ker je bila tožniku brezplačna pravna pomoč odobrena v pravdni zadevi P 405/2002, navedena zadeva pa se je končala z umikom tožbe tožeče stranke, je bila po presoji sodišča odločitev tožene stranke, ki je skladno z določbo tretjega odstavka 34. člena ZBPP s procesnim sklepom odločila o končanju postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči, pravilna in na zakonu utemeljena.
Nedvomno se je mogoče strinjati z dejstvom, da je pri obnovi postopka po uradni dolžnosti možno izdati sklep, s katerim se odloči, da bo postopek obnovljen, le v primeru, če se poprej ugotovi, da so zanjo izpolnjeni zakonski pogoji (2. odstavek 268. člena ZUP). Ti zakonski pogoji so v danem primeru (kot že povedano), neresnične navedbe davčnega zavezanca in vedenje o tem, da je bila iz tega razloga zanj izdana ugodna odločba.
Ker zahteve za vložitev oziroma določitev funkcionalnega zemljišča niso vložile stranke, ki bi v skladu z zakonom morale zahtevati izvedbo tega postopka, je tožena stranka iz tega razloga zahtevek tožeče stranke utemeljeno zavrnila.
Tožbi je bilo treba ugoditi iz procesnih razlogov, ker v upravnem postopku ni bilo odločeno o vseh tožnikovih zahtevkih; ni namreč bilo odločeno o tožnikovem zahtevku v delu, ki se nanaša na ECO-0 (neposredna plačila na površino oz. za živali). Ker je tožena stranka tožnikovo pritožbo zoper sporno prvostopno odločbo zavrnila, je ostal del tožnikovega zahtevka, ki se nanaša na ECO-0, kljub obrazložitvi tožene stranke še vedno nerešen oz. o njem še vedno ni bilo odločeno, zato je bilo treba izpodbijano odločbo odpraviti.
Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 180. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 180. Javni razpis za pripravo in izvedbo programa sofinanciranja izgradnje objektov lokalne gospodarske infrastrukture varstva okolja za obdobje 2004-2006.
sofinanciranja izgradnje čistilne naprave
Projektna dokumentacija, ki ne vsebuje stroškovne ocene del (projektantskega predračuna), vsebuje pa rekapitulacijo vrednosti vseh del, ni popolna.
vračilo davka - nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča
Dolgotrajnost postopka ne more iti v škodo zavezanca, ki je plačal preveč odmerjen davek oziroma nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. Kolikor sta tožena stranka in prvostopni davčni organ tožeči stranki zaradi prekoračitve instrukcijskega roka za izdajo odločbe oziroma dolgotrajnosti postopka povzročila kakšno škodo zaradi plačila zamudnih obresti prizadeti stranki, bosta tožeča in tožena stranka to vprašanje reševali na podlagi sklenjene pogodbe, ne da bi pri tem kršili pravice prizadete stranke, ki ji gredo po določbah 4. odst. 95. člena ZDavP.
Po določbi 13. člena Zakona o denacionalizaciji so upravičenci do vrnitve premoženja kapitalskih družb delničarji oz. družbeniki, to so osebe, ki so bile kot lastniki poslovnega deleža vpisani v register gospodarskih družb. Pri tem pa ni pomembno ali so bili družbeniki v odnosu do premoženja družbe le fiduciarji, kot to zatrjuje tožeča stranka, saj so tudi v primeru fiducije postali stvarno pravni lastniki tega premoženja. Medsebojna razmerja iz fiduciarnega posla med fiduciantom in fiduciarjem pa ne vplivajo na ugotavljanje upravičenca po določbah ZDen. V postopku denacionalizacije se ne more izpodbijati zakonitost akta, s katerim je bilo izvršeno podržavljenje. V spornem primeru je bil pravni temelj podržavljenja Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o nacionaliaciji zasebnih gospodarskih podjetji (Ur. list FLRJ, št. 35-269/48) ter na njegovi podlagi izdana odločba Izvršnega sveta LRS. Navedena odločba, ki se glasi na AAA z.o.z., torej predstavlja akt o podržavljenju. ZDen v določbah 3., 4. in 5. člena določa pravno podlago za denacionalizacijo premoženja, v konkretnih postopkih denacionalizacije pa se ugotavlja le ali je podan pravni temelj za vračilo premoženja, pri čemer pa se ni dopustno spuščati v presojo zakonitosti in pravilnosti akta o podržavljenju.
vrnitev v naravi - ovira - zavezanec za vračilo podržavljenega premoženja
V obravnavanem primeru ima tožnica - lovska družina na spornih zemljiščih, ki so sicer kmetijska zemljišča, vknjiženo lastninsko pravico. Ne glede na status lovskih družin, ki so bile po ZVGLD družbene organizacije, pa so poslovale v skladu s predpisi o društvih. Kot pravne osebe (civilno pravne) so zato lahko pridobivale tudi lastninsko pravico na sredstvih, ki so jih uporabljale za opravljanje svoje dejavnosti. Po presoji sodišča pa takšna sredstva zgolj na podlagi opredelitve, da lovske družine uporabljajo sredstva kot družbena, niso spremenila svojega lastninskega statusa. Če so torej bila pridobljena na podlagi pravnega posla in je na njih obstajala lastninska pravica, je navedeni lastninski status odločilen pri presoji pravne narave konkretnega premoženja. To pomeni, da je v postopku denacionalizacije pravno relevanten lastninski status premoženja lovskih družin, kot je bil vpisan v zemljiški knjigi v času uveljavitve ZDen.
V obravnavanem primeru gre za gradbeni poseg, s katerim se bodo trije objekti povezali v enoten objekt, tak poseg pa bi lahko vplival tudi na parcelo tožnikov, čeprav je med obema parcelama še cesta. Tožena stranka ni imela pravne podlage, da je pritožbo obeh tožnikov zavrgla (s čimer je zavrnila njeno vsebinsko obravnavo), še posebej, ker gre za sporno gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano brez predhodnega lokacijskega dovoljenja na podlagi 37.a. člena ZGO (rekonstrukcija objekta), tako da tožnika nista imela možnosti, da podajata svoje ugovore v predhodnem lokacijskem postopku.
ZZKat člen 5. ZUP člen 256, 256/2, 49, 249, 249-9, 256, 256/2, 49, 249, 249-9.
obnova postopka - denacionalizacijski upravičenec - stranka v postopku
Pojem stranke opredeljuje ZUP v procesnem smislu glede na položaj, ki ga ima lahko oseba v upravnem postopku, ne pa tudi v materialnem smislu, ki pove, kdo ima po materialnem predpisu kakšno pravico, obveznost ali kakšno posebno korist v konkretni upravni stvari. Materialni predpis, sicer določa, kdo ima lahko lastnost stranke v geodetskem postopku na področju zemljiškega katastra (lastnik, imetnik pravice uporabe), kar pa še ne pomeni, da v navedenem postopku ne more kot stranski udeleženec sodelovati tudi oseba, ki izkaže da v upravnem postopku varuje svoje pravice ali pravne koristi, konkretno denacionalizacijski upravičenec.
Stečajni postopek nad tožečo stranko je pravnomočno zaključen, tožeča stranka je izbrisana iz sodnega registra. Ker torej tožnik ne more biti več pravdna stranka, ker je bil izbrisan iz sodnega registra na podlagi zaključenega stečajnega postopka, gre po presoji sodišča za takšno pomanjkljivost tožbe, da onemogoča nadaljnji postopek, zato je sodišče na podlagi 5. odstavka 81. člena Zakona o pravdnem postopku.
V 19. členu je predpisano, v katerih primerih se davka od premoženja, ki se plačuje na posest stavb, ne plačuje. Tako je med drugim v 2. točki določeno, da se tega davka ne plačuje od poslovnih prostorov, ki jih lastnik oziroma uživalec uporablja za opravljanje gospodarske oziroma poklicne dejavnosti. Iz dejanskih okoliščin, ugotovljenih v upravnem postopku izhaja, med strankama pa tudi ni sporno, da je bil tožnik dne 1. 8. 2002 vpisan v register s firmo "Najem nepremičnin in premičnin AAA s.p". Prav tako ni sporno, da je sklenil najemno pogodbo z najemnico kot AAA s.p., s tem pa se izkazuje, da tožnik uporablja predmetni poslovni prostor za opravljanje gospodarske dejavnosti, za katero je registriran in na podlagi katere ustvarja prihodke. Čim pa je tako, tožnik po presoji sodišča izpolnjuje pogoje za uporabo davčne oprostitve po določbi 2. točke 19. člena ZDO.
ZD člen 132, 132. ZDO člen 157. ZDen člen 78, 78. ZUP člen 267, 263/1, 263/1-1, 265, 260, 260-1, 263, 267, 263/1, 263/1-1, 265, 260, 260-1, 263.
obnova postopka - davek od premoženja
Sklep o dedovanju je tista listina, na podlagi katere je bil tožnik nedvomno seznanjen z drugačnimi solastniškimi razmerji, na podlagi katerih utemeljuje svoj predlog za obnovo postopka. Stvarnopravna razmerja med dediči, ki izhajajo iz sklepa o dedovanju, pa so formalno potrjena s sklepom o vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo, ki se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju izvede po uradni dolžnosti. Tožnik bi lahko dejstvo drugačnih solastniških razmerij uveljavljal že po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, zato je tudi po presoji sodišča njegov predlog za obnovo postopka, ki se opira na zemljiškoknjižni sklep prepozen.
V obravnavanem primeru je potrebno izhajati iz celotnega 48. člena, ki dopušča znižanje davčne osnove za znesek, investiran v opredmetena osnovna sredstva (1. odstavek) nato pa določa posledico, če se osnovno sredstvo, zaradi katerega je bila uveljavljena olajšava, odtuji prej kot v treh letih. V tem primeru gre za uveljavljanje olajšave kot davčne ugodnosti, za katero pa je potrebno izpolnjevati pogoj, določen v 2. odstavku 48. člena. Ta se tudi po presoji sodišča ne nanaša zgolj na samo dejanje odtujitve oziroma prodaje osnovnega sredstva temveč gre predvsem za ohranitev (oziroma izgubo) statusa osnovnega sredstva davčnega zavezanca, saj opredmetena osnovna sredstva predstavljajo premoženje poslovalnice in so namenjena opravljanju dejavnosti. Če samostojni podjetnik preneha s poslovanjem opredmetena osnovna sredstva ne služijo namenu, za katerega so bila nabavljena in zaradi česar je bila lahko uveljavljena davčna olajšava, izgubijo status opredmetenih osnovnih sredstev zavezanca (enako kot pri odtujitvi ali prodaji) ter preidejo v prosto razpolaganje fizične osebe.
davek na dodano vrednost (DDV) - odbitek vstopnega DDV
Sodišče ocenjuje, da zgolj razlog, da tožnik v tem obdobju ni ustvarjal prihodkov, ne zadostuje za nepriznavanje pravice do odbitka vstopnega DDV, saj to ne izhaja iz določbe 40. člena ZDDV. Zato zgolj naziv firme tožnika, ki vsebuje besedilo "finančne storitve", sam po sebi še ne pomeni, da tožnik opravlja zgolj oproščeno dejavnost, saj je to treba presojati v okviru vsakega opravljenega prometa. Ker pa v obravnavanem primeru niti ni sporno, da tega prometa sploh ni bilo (razen za en račun v mesecu decembru), iz upravnih spisov pa je razvidno, da je šlo za zagonska sredstva, ob dejstvu, da je bil tožnik hkrati tudi zavezanec za DDV, po presoji sodišča ni razloga, da v tem obdobju ne bi imel pravice do odbitka vstopnega DDV, v kolikor jo je uveljavljal.
Za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja je treba dokazati konkretno in neposredno vojno nasilje, ki je grozilo določeni osebi. Strateški vojaški ukrep ne more biti podlaga za priznanje tega statusa.
Ker se dejansko in pravno stanje ob vložitvi nove zahteve (dne 4. 9. 2003) ni spremenilo ter je bilo o tožničini zahtevi že pravnomočno odločeno, je odločitev tožene stranke in pred njo organa prve stopnje pravilna in utemeljena v določbi 129. člena ZUP.
Pri presoji navedenega statusa pa je pravno relevantna zgolj dejansko ugotovljena vzročno posledična in časovna povezanost med aktivnostjo družinskega člana (partizana, pobitega talca ali sodelovanja z NOB) ter okoliščino, ali je bila oseba, ki uveljavlja status begunca, dejansko "nasilno pregnana iz svojega doma, zaradi česar se ni mogla vrniti na svoj dom neprekinjeno najmanj tri mesece". V obravnavanem primeru pa po presoji sodišča ne gre za tak primer, saj niti ni izkazano na eni strani sodelovanje tožnikovega očeta s partizani oziroma sodelovanje v NOB in na drugi strani (zaradi tega sodelovanja) nasilni ukrep italijanskega okupatorja. Kot že rečeno, je šlo za vojaški ukrep italijanskega okupatorja.
ZZVN člen 2, 2/3, 4, 2, 2/3, 4. ZUP člen 267/3, 260, 260-1, 267, 267/3, 260, 260-1, 267.
obnova postopka
Kadar se uveljavlja obnovitveni razlog iz 1. točke 260. člena ZUP, morajo biti nova dejstva oziroma novi dokazi, da se zadosti določbi 3. odstavka 267. člena ZUP, kvalificirani, to je taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločbe. To pomeni, da se morajo nanašati na dejansko podlago prejšnje odločbe in morajo biti nova dejstva taka, da bi se z njimi v prejšnjem postopku nerazjasnjena relevantna dejstva lahko dopolnila, novi dokazi pa taki, da bi se z njimi v prejšnjem postopku neizkazana relevantna dejstva lahko izkazala.
Po presoji sodišča varstvenega dodatka po ZPIZ ni mogoče šteti za denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP. V zvezi z ugotavljanjem premoženja določilo 19. člena ZBPP pravi, da se ne glede na določbe tega zakona kot premoženje ne upošteva premoženje, ki je navedeno v štirih alinejah in med njimi ni odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker tožnik omenjeno denarno vrednost ima kot prihranek v obliki vrednostnih papirjev in ne gre za premoženje, ki bi ga prejemal kot dohodek, je uporaba določil 14. in 19. člena ZBPP s strani tožene stranke pravilna.