ZUP člen 214, 214. Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije člen 180, 180.
javni razpis
Strokovna komisija je pri odpiranju prejetih vlog ugotovila, da tožnikova prijava ni predmet javnega razpisa. Tožena stranka je obravnavala vlogo tožnika kot predmet javnega razpisa odvajanja komunalnih odpadnih in padavinskih voda, zato tožena stranka ni imela podlage za ugotovitev, da vloga tožnika ni predmet javnega razpisa. Po 180. členu Pravilnika 2003 mora komisija pisno pozvati tiste vlagatelje vlog, katerih vloge niso bile popolne, da jih dopolnijo. Tožena stranka je v javnem razpisu namreč le navedla, da bo sledila Pravilniku, navedla pa je tudi kdaj bo vloge zavrgla. V javnem razpisu pa se tožena stranka ni opredelila oziroma ni navedla, da ne bo uporabila posameznih določb Pravilnika oziroma v izpodbijanem sklepu ni obrazložila zakaj tožnika ni pozvala k dopolnitvi vloge oziroma zakaj je zavrgla vlogo tožnika brez dopolnjevanja in s tem ni obrazložila zakaj ni postopala po 180. členu Pravilnika 2003.
Odločba disciplinske komisije II. stopnje Odvetniške zbornice Slovenije o disciplinskem ukrepu ukoru ni upravni akt, saj ga ni izdal državni organ ali organ lokalne skupnosti niti OZS kot nosilec javnih pooblastil pri izvrševanju nalog, podeljenih z javnim pooblastilom.
ZDen člen 9, 9/1, 12, 63, 63/3. ZDFJ člen 35, 36. ZDrž člen 36. ZUP člen 164, 164/2.
ugotovitev državljanstva - državljanstvo mladoletnika - ugotavljanje državljanstva za otroke - nelojalno ravnanje - ugotavljanje državljanstva za osebe, umrle pred avgustom 1945
Utemeljitev tožene stranke, da dr. H.H. ni bil jugoslovanski državljan, ker ni doživel uveljavitve Zakona o državljanstvu DFJ, ni pravilna. Če stranka ne predloži nobenega podatka, četudi iz objektivnih razlogov to ni možno, ostane dvom v lojalnost, kar pomeni, da obvelja domneva o nelojalnosti. Za podatek je treba šteti bodisi izpovedbo stranke, priče ali listinske dokaze. Stranka mora utemeljiti lojalnost s stopnjo verjetnosti, ki je večja od gole verjetnosti (zgolj možnosti) in mora biti za to, da je dosežen standard prepričljivosti tudi večja od verjetnosti, ki pomeni ravnotežje med obema možnostima, a je lahko manjša od dokaznega standarda v kazenskem pravu, kjer gre za gotovost, ki je onkraj vsakršnega utemeljenega dvoma. Breme dokazovanja je na strani strank v postopku. Odločbe o zaplembi premoženja so lahko nepravične in zato ne morejo biti avtomatično dokaz tudi za nelojalnost teh oseb pred in med vojno, saj v tem primeru take osebe sploh ne bi mogle izpodbijati domneve o nelojalnosti. Ravno tako ne more imeti nobene vsebinske teže v dokazni oceni odločba Urada štajerske deželne vlade, ki naj bi dokazovala pridobitev avstrijskega državljanstva na podlagi nemške narodnosti, glede na to, da je nemška narodnost ravno tako pogoj, na katerega se veže domneva o nelojalnosti. Določila 2. odstavka 35. člena ZDrž ni mogoče neposredno uporabiti za otroke, ki v relevantnem obdobju niso imeli svobodne volje v smislu pojma (ne)lojalnosti. Ker je domneva nelojalnosti vezana na ostala dva pogoja iz tega določila, tudi ni mogoče razlagati tega določila tako, da se za otroke, ki v relevantnem obdobju niso imeli svobodne volje v postopku ugotavljanja državljanstva uporabljata le prva dva pogoja (bivanje v tujini in nemška narodnost). V primerih, ko gre za stranke, ki so bile v relevantnem obdobju otroci brez svobodne volje v smislu (ne)lojalnih ravnanj, vsebina in namen določila 2. odstavka 35. člena ZDrž pridobi pravni pomen posredno prek ugotavljanja državljanstva za njihove prednike. To pomeni, da se ugotovljena (ne)lojalnost prednikov ne more raztezati tudi na (ne)lojalnost mladoletnih oseb, ki jim v relevantnem obdobju ni mogoče priznati svobodne volje, kar pa ne pomeni, da (ne)lojalnost prednika nima vpliva na ugotovitev državljanstva potomca. Ta vpliv nastopi, ker mladoletna oseba v državljanstvu sledi predniku, za državljanstvo prednika pa je relevanten tudi pogoj njegove (prednikove) (ne)lojalnosti. Po ZDen je z vidika pridobitve državljanstva relevantno samo tisto obdobje, ki so ga zaznamovali predpisi o državljanstvu, ki so med pogoji za pridobitev jugoslovanskega državljanstva vključevali ravnanja oseb pred in med vojno, ne pa tudi vsi nadaljnji predpisi o državljanstvu, ki pogojev za državljanstvo niso več vezali na okoliščine pred in med drugo svetovno voljno. Kajti bilo bi tudi v nasprotju z namenom ZDen (teleološka razlaga), če bi šteli, da je zakonodajalec hotel iz kroga denacionalizacijskih upravičencev in poprave krivic izločiti tiste, ki so si urejali nov državljanski in s tem socialni status v drugih državah.
pomanjkljivi razlogi za odločitev - kršitev pravil postopka
Po presoji sodišča pa ni mogoče preizkusiti obrazložitve tožene stranke, ko je zavrnila zahtevek tožnice z navedbo, da v postopku ni posebej razvidno, da je obstajal med pobitim bratom in tožnico odnos preživljanja. Tožnica je vložila svoj zahtevek s popolnoma isto obrazložitvijo kot brat in sestra, ki pa jima ni bilo potrebno dokazovati odnosa preživljanja. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe tudi ni jasno razvidno ali se je tožena stranka oprla zgolj na starost brata in sester napram pokojnemu A.A. oziroma ali je pri B.B. in C.C. upoštevala še kakšno drugo okoliščino. Tožena stranka mora na podlagi 5. odstavka 10. člena ZPKri upoštevati v postopku določila Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) in mora slediti določilu 4. odstavka 146. člena in 9. člena ZUP in bi zato morala z zaslišanjem stranke dati tožnici možnost, da se izjavi o tej okoliščini, ki je pomembna za odločitev tožene stranke. Vse to mora tožena stranka upoštevati v ponovljenem postopku, pri tem pa mora upoštevati tudi določilo 4. odstavka 10. člena ZPKri.
Po presoji sodišča varstvenega dodatka po ZPIZ ni mogoče šteti za denarno socialno pomoč po 2. odstavku 12. člena ZBPP. V zvezi z ugotavljanjem premoženja določilo 19. člena ZBPP pravi, da se ne glede na določbe tega zakona kot premoženje ne upošteva premoženje, ki je navedeno v štirih alinejah in med njimi ni odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ker tožnik omenjeno denarno vrednost ima kot prihranek v obliki vrednostnih papirjev in ne gre za premoženje, ki bi ga prejemal kot dohodek, je uporaba določil 14. in 19. člena ZBPP s strani tožene stranke pravilna.
vrnitev premoženja članu agrarne skupnosti - stranka v postopku - vrnitev podržavljenega premoženja
Upravičenost nastopati v postopku vračanja premoženja agrarni skupnosti kot aktivna stranka po določbah ZPVAS, je omejena le na člane novovzpostavljene agrarne skupnosti.
Ob nespornem dejstvu, da je tožnik postal zavezanec za DDV z dnem 2. 4. 2001, je bil po tem datumu nedvomno dolžan predložiti davčni obračun po davčnemu organu, zato po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne gre pritrditi toženi stranki oz. prvostopnemu organu, da je podana pravna podlaga za oceno v obravnavanem primeru po 1. alinei 1. odstavka 39. člena ZDavP. Ne more pa sodišče pritrditi niti drugemu razlogu, ki se nanj sklicuje tožena stranka, saj je iz upravnih spisov razvidno, da je prvostopni organ upošteval v celoti in izključno le poslovne knjige tožnika, kar posledično pomeni, da je razpolagal z vsemi podatki, torej tudi tistimi, ki so relevantni za plačilo DDV po 47. členu ZDDV.
ZDavP člen 15, 15. ZDDV člen 19, 40, 4, 4/2, 4/2-3, 19, 40, 4, 4/2, 4/2-3.
vračilo davka
Sporno v zadevi je, ali ima tožnik pravico do vstopnega DDV po 1. odstavku 40. člena ZDDV oziroma ali je tožnik blago, torej tovorna vozila uporabil oziroma jih bo uporabil za namene opravljanja dejavnosti, od katere se plačuje DDV. Tožena stranka v zvezi s prenosom lastništva na tretjo osebo ni posebej pojasnila svojega stališča (s tem, da potrjuje odločitev prvostopnega organa), da tožnik vozil ni uporabljal za namene opravljanja svoje dejavnosti. Tožena stranka ni posebej ugotavljala, ali je tožnik z aneksom opravil kakšen promet, temveč je opredelila aneks kot podlago ugotovitvi, da tožnik navedenih vozil ni uporabljal za opravljanje svoje dejavnosti in s tem razlog za nepripadanje odbitka vstopnega DDV po 1. odstavku 40. člena ZDDV.
V kolikor tožeča stranka ne poseduje pisnih dokazov, da je reprodukcijski material, uvožen s carinsko oprostitvijo dejansko izvozila (tega dokaza v upravnem postopku ni predložila), tega dejstva ne more izkazati in dokazati z zaslišanjem strank.
Tožnik je opravil storitve, sicer v carinsko dovoljenem postopku uvoza zaradi izvoza po sistemu odloga plačila carine, vendar tožnik tako predelanega blaga ni izvozil sam, ampak se je z blagom nadaljeval dovoljen carinski postopek po drugem imetniku dovoljenja. Na ta način je tudi po presoji sodišča nastopila situacija, ki ni predvidena v 4. točki 1. odstavka 31. člena ZDDV, saj blago, na katerem so bile storitve opravljene, ni bilo izvoženo s strani iste osebe, to je v obravnavanem primeru s strani tožeče stranke.