Uredba o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013 člen 52, 53, 53/1.
program razvoja podeželja - javni razpis - razpisni pogoji - promocija vina - skupina proizvajalcev - dokazilo o registraciji skupine proizvajalcev
Tožnik ob oddaji vloge na javni razpis ni izpolnjeval pogojev, določenih v 52. in prvem odstavku 53. člena Uredbe o ukrepih 1., 3. in 4. osi Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2007-2013 v letih 2011-2013, saj ni izkazal svoje pravne subjektivitete kot zavod. Tožnik bi moral pod Prilogo 2 razpisne dokumentacije priložiti dokazilo o registraciji skupine proizvajalcev pri pristojnem organu (npr. izpisek iz sodnega registra ali potrdilo pristojne upravne enote ali potrdilo o registraciji pri drugem pristojnem organu).
Sodišče pojasnjuje, da je glede javnih razpisov vsebinska presoja sodišča omejena. Presoja izpolnjevanja dejanskih kriterijev je zadržana v tem smislu, da sodišče pristojnemu organu pušča določeno polje proste presoje, kajti sodišče se ne more spuščati v presojo strokovnosti takšne odločitve, ob izpolnjenem pogoju, da je argumentacija razumna. Nerazumnosti pa v obravnavanem primeru izpodbijani odločitvi ni mogoče očitati.
ZBPP člen 11, 11/3, 13. ZSVarPre člen 24, 24/1. Pravilnik o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjšanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči člen 3.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - solastni del na nepremičnini - hipoteka
Tožnica že z vrednostjo solastniškega deleža na delu stavbe v katerem ne živi, presega višino mejnega zneska 13.780,00 EUR za upravičenost do BPP. Gre za premoženje, ki na podlagi prvega odstavka 24. člena ZSVarPre ni izvzeto kot premoženje, ki se ne upošteva v postopku dodelitve BPP. Vpisana hipoteka oz. stvarna služnost namreč še ne pomeni, da tožnik s svojim premoženjem ne more razpolagati (ga npr. oddati). Torej je tudi po mnenju sodišča odločitev tožene stranke, ko je tožnici pravno pomoč odklonila, v navedeni zadevi pravilna.
ZUreP-1 člen 93, 93/1, 93/1-1, 102, 102/1, 104, 104/1.
razlastitev - javna cesta - javna korist - nujni postopek - pogoji za nujni postopek - rok za pričetek gradnje
V obravnavanem primeru gre za razlastitveni namen iz 1. točke prvega odstavka 93. člena ZUreP-1, kar ni sporno, razlastitvena upravičenka je v zahtevi za razlastitev (vloženi 29. 11. 2010) nujni postopek predlagala in ga tudi, kot iz zahteve izhaja, utemeljila in obrazložila s sklicevanjem na roke izgradnje v Načrtu razvojnih programov 2009 do 2012 ter na te roke vezano zagotovljenost finančnih sredstev. Glede na pretek časa do odločitve o razlastitvi je organ izbiro nujnega postopka kot na aktualno oprl še na okoliščino, da se izgradnja obvoznice sofinancira iz sredstev Evropske unije, kar pomeni, da je potrebno spoštovanje časovnega načrta izvedbe gradnje. Kot nujni se po zakonu vodi le postopek za odločitev o razlastitvi (104. člen ZUreP-1) in ne tudi postopek za odločitev o uvedbi razlastitvenega postopka, zato tožnika brez podlage ugovarjata, da organ ne bi mogel spremeniti vodenja postopka v nujnega.
Razlastitvena upravičenka je v zahtevi predlagala, da se določi, da je dolžna pričeti z gradnjo v roku treh let od pravnomočnosti gradbenega dovoljenja. Ker mora biti rok določen tako, da razlastitvenemu zavezancu omogoča realizacijo pravice do vrnitve razlaščene nepremičnine po 111. členu ZUreP-1, kar pomeni, da njegov pričetek ne more biti vezan na bodoče negotovo dejstvo (kot je pravnomočnost gradbenega dovoljenja), in ker mora biti določen hkrati tako, da razlastitvenemu upravičencu omogoča realizacijo gradnje (kar pomeni, da v primeru infrastrukturnih objektov, kot je javna cesta, razlastitveni upravičenec more pridobiti vsa potrebna zemljišča ter upravna dovoljenja, potrebna za gradnjo), je po presoji sodišča organ mogel odločiti, da se gradnja mora pričeti v roku treh let po vročitvi odločbe.
začasna odredba - težko popravljiva škoda - prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin
Da bi zaradi razpolaganja A.A. z nepremičninama s prodajno pogodbo z dne 16. 4. 2014, v času, ko teče ta upravni spor, bil (verjetno) onemogočen vpis lastninske pravice tožnice na teh parcelah, tudi če bi ta uspela v tem upravnem sporu, saj ne bi mogla več doseči odprave po nadzorstveni pravici odločbe z dne 17. 7. 2007 (tudi) v obsegu glede parcel 1318/30 in 1318/31, če bi bila zemljiškoknjižna lastnica teh parcel druga oseba, se sodišče strinja. Za izdajo odločbe o odpravi po nadzorstveni pravici odločbe z dne 17. 7. 2007 v delu glede parcel 1318/30 in 1318/31 namreč ne bi več izkazovala pravnega interesa, saj take odločbe zoper tretjo osebo, ki v denacionalizacijskem postopku ni sodelovala, ne bi bilo mogoče izvršiti. Verjetno razpolaganje A.A. z nepremičninama parc. št. 1318/30 in 1318/31 pa je izkazano s tožbi priloženo prodajno pogodbo z dne 16. 4. 2014.
dodelitev brezplačne pravne pomoči - upravni spor - ponovna vložitev tožbe - rok za vložitev tožbe - zavrženje tožbe
Izpodbijana odločba je bila tožniku vročena 10. 7. 2013. Če tožnik z navedbo, da je odločbo „prejel v nabiralnik“ 6. 10. 2014, utemeljuje pravočasnost tožbe, s tem ne more biti uspešen, saj je to v očitnem nasprotju s podatki upravnih spisov, iz katerih obenem sledi, da je tožnik tožbo zoper izpodbijano odločbo prvič vložil že 16. 8. 2013, sodišče pa jo je s sklepom kot prepozno vloženo zavrglo. Tožba v tem upravnem sporu je torej vložena po poteku zakonsko določenega 30-dnevnega roka. Po navedenem jo je sodišče zavrglo na podlagi 2. in 8. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.
ZUS-1 člen 25, 25/5, 39, 39/1, 39/2, 39/3. ZPP člen 154.
upravni spor - tožba v upravnem sporu - molk organa - po vložitvi tožbe izdana odločba - ustavitev postopka - stroški postopka
Tožnik je sodišču sporočil, da ne vztraja pri tožbi, zato je sodišče postopek s sklepom ustavilo po tretjem odstavku 39. člena ZUS-1, kar pomeni, da se tožniku priznajo stroški po prvem odstavku 25. člena ZUS-1.
Tožba je bila vložena po izteku roka iz 28. člena ZUS-1, zato je sodišče ni moglo sprejeti in obravnavati po vsebini, temveč jo je moralo kot prepozno zavreči.