Da ima dalj časa trajajoča življenska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, enake pravne posledice na področju dedovanja kot skupnost zakoncev, mora biti po vsebini enaka, kot je življenska skupnost med zakoncema. Zunanji znaki take skupnosti so res skupno prebivanje, skupno gospodinjstvo, gospodarka skupnost oz.
ekonomska soodvisnost in pa dejstvo, da veljata tudi v očeh okolja za taka življenska tovariša kot sta mož in žena. Ni pa nujno potrebno, da so prav v vsakem primeru podane vse te okoliščine. Zlasti ni vedno nujno, da sta moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenski skupnosti nepretrgoma skupaj. Tudi pri občasno ločenem življenju gre lahko za življensko skupnost, če sta se partnerja za tak način življenja dogovorila, ali pa če so za tak način življenja objektivni razlogi.
Sodišče odloči v pravdi o stroških po načelu končnega uspeha, ne pa po uspešnosti posameznih pravdnih dejanj, razen če ne gre za separatne stroške. Konferenca s stranko se odvetniku nagradi le, če gre za posebno opravilo, ki ni zajeto s kakšnim drugim opravilom (sestavo pravnega sredstva, udeležbo na naroku).
zamenjava stanovanj - vojaško stanovanje - izpodbojnost pogodbe
Pogodba o zamenjavi stanovanj iz stanovanjskega sklada v JLA, sklenjena po 25.6.1991, za katero je dalo soglasje poveljstvo garnizije, ni nična, marveč izpodbojna. Če pogodba ni bila izpodbita, vselitev v stanovanje, opravljena na podlagi takšne pogodbe, ni nezakonita.
Stranka, ki se je strinjala z mejo, ki jo je določil izvedenec geometer, ni dolžna trpeti stroškov izdelave novega izvedenskega mnenja, ki ga je predlagala nasprotna stranka, novi izvedenec pa je pokazal enako mejo kot prvi.
Za presojo, kateri organ je pristojen odločati v denacionalizacijskem postopku, je pomembno, na podlagi katerega zakona, akta oziroma dejanja je prešlo premoženje v državno last, ne pa, na podlagi katerega akta je bilo premoženje vzeto upravičencu iz posesti.
Če pogodbenika nista določila roka za vrnitev posojila in ga tudi ni mogoče določiti iz okoliščin, mora posojilojemalec vrniti posojilo po izteku primernega roka, ki ne more biti krajši od dveh mesecev po zahtevi.
denarna odškodnina - duševne bolečine - razžalitev časti in dobrega imena
Oškodovanec ima pravico zahtevati denarno odškodnino za pretrpele duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti tudi če ni predhodno zahteval objave popravka po 199. členu ZOR.
kazensko materialno pravo - kazensko procesno pravo
VSL20387
ZKP člen 147, 383, 147, 383. KZS člen 210, 210/1, 210, 210/1.
kriva izpovedba - oškodovanec - pravica do pritožbe
V kazenskem postopku je oškodovanec tisti, katerega osebna ali premoženjska pravica je bila s kaznivim dejanjem prizadejana. Čeprav je kaznivo dejanje krive ovadbe uvrščeno v skupino kaznivih dejanj zoper pravosodje, je lahko oškodovanec pri takem kaznivem dejanju tudi fizična oseba, če so s storjenim kaznivim dejanjem prizadejane ali bi lahko bile prizadejane kakšne njegove osebne ali premoženjske pravice. V obravnavani kazenski zadevi pa je sodišče druge stopnje z vpogledom v spise upravnega postopka ugotovilo, da pritožnica ne more biti oškodovanka, ker ni imela nikakršnih pravic do stanovanja, v zvezi s katerim naj bi obdolženka v nepravdnem postopku krivo izpovedovala. Zato je njeno pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.
Če vloži nepopolno pritožbo obdolženec, ki ima zagovornika, se takega obdolženca ne poziva k dopolnitvi pritožbe. Če se da razbrati, na katero sodbo se nanaša, se taka pritožba predloži višjemu sodišču.
Pravni posel, ki sta ga sklenila zakonca, pa ni bil overjen po sodniku, ni ničen, temveč izpodbojen. Namen predpisa, ki določi obliko sklenitve pravnega posla med zakoncema ni varstvo pravnih interesov, ampak varstvo zakoncev, glede na njun poseben položaj medsebojne odvisnosti.
odgovornost več oseb za isto škodo - solidarna odgovornost
Če je škoda, povzročena tretjemu, posledica napačnega ravnanja kolesarke in voznika avtomobila, ravnanje obeh pa je v medsebojni vzročni zvezi, ni mogoče šteti, da sta delala neodvisno drug od drugega.
ZPP (1977) člen 116, 116/1, 116/2, 116, 116/1, 116/2.
preložitev naroka - opravičen razlog za preložitev - subjektivni razlogi na strani stranke - spor majhne vrednosti
Predlog tožeče stranke za preložitev takšnega naroka mora vsebovati razloge, na podlagi katerih lahko sodišče oceni, ali je opravičen.
Ker predlagatelj teh razlogov ni navedel, jih sodišče ni moglo preizkusiti, zato predlogu za preložitev tudi ni ugodilo. Tožeča stranka je tako kljub predlogu bila dolžna priti na narok, saj sodišče njenemu predlogu ni ugodilo.
Tožnik mora navesti dejstva, iz katerih izvaja svoj zahtevek. Katera dejstva mora navesti, da utemelji svoj zahtevek, pa izhaja iz materialnega prava. Če tožnik ni zadostil trditvenem bremenu, odločba izpade na njegovo škodo.
Stranka, ki navaja dejstva, mora vedno ponuditi dokaze zanje. Če pa stranka ponudi dokaze, mora zmeraj navesti, katera dejstva se naj dokažejo s ponujenimi dokazili. To je sistem povezanosti trditev z dokazno ponudbo.
Natančna označba pritožbenih razlogov in izpeljava teh razlogov sicer ne spadata v zakoniti minimum pogojev, ki so predpisani za pritožbo.
Toda če že hoče stranka obrazložiti pritožbo, ne zadošča, da navede le zakonske termine razlogov, marveč mora konkretno povedati, v čem je podan zatrjevani pritožbeni razlog (npr. v čem je podana zatrjevana bistvena kršitev pravdnega postopka).
Sodišče lahko zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev. Ne more pa jih zavrniti zaradi njihove neustrezne dokazne vrednosti.
Stranke imajo pravico, da predlagajo dokaze za to, da sodišče prepričajo o resničnosti svojih trditev, na samo presojo dokazov pa nimajo nobenega vpliva. Sodišče presoja vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj ter uspeh celotnega dokaznega postopka. Pri tem presoja obsega razčlenitev (analizo) vsakega dokaza posebej in njegovo primerjavo z drugimi dokazi (komparacijo). Vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost nekega dejstva, se potem združijo v celoto (sinteza). Končna presoja pa se opira na tisti uspeh, ki ga kažejo dokazila v celoti.
Sodišče lahko odloči v škodo stranke šele potem, če bi kakšno pomembno dejstvo ostalo nedokazano. O tem (ob upoštevanju pravila o dokaznem bremenu) pa je mogoče govoriti šele potem, ko se je sodišče po izvedbi predlaganih dokazov prepričalo, da trditev stranke ni resnična.
Sodišče (prve stopnje) je dolžno in upravičeno za ugotovitev zatrjevanih dejstev izvajati tudi dokaze, ki jih stranke niso predlagale.
Če imetnik pravice do uporabe stanovanja odkloni preselitev v drugo stanovanje, ki mu ga je prvotno ponujal nekdo, ki mu pravice do uporabe ni tudi dodelil, to ni razlog za utemeljenost zahtevka lastnika stanovanja za izselitev imetnika pravice uporabe stanovanja po 155. členu Stanovanjskega zakona, če ob odločanju o takem zahtevku tisti, ki je imetniku pravico uporabe dodelil (v danem primeru lastnik), ni hkrati tudi zagotovil imetniku drugega primernega stanovanja.
postopek v sporih majhne vrednosti - tožnik ne pride na narok za glavno obravnavo
Določba 1. odstavka 465 člena ZPP, po kateri se šteje, da je tožnik tožbo umaknil, če v sporu majhne vrednosti ni prišel na prvi narok za glavno obravnavo, je kogentnega značaja.
Banka (nakazanec) ne more zahtevati nazaj zneska, ki ga je že izplačala tretji osebi (prejemniku nakazila), čeprav je po kasnejšem preklicu pooblastila vrnila denar nakazovalcu.
Kazenski postopek, ki je pravnomočno končan, se sme obnoviti le iz razlogov, navedenih v čl. 404 ZKP. Kakršnikoli drugi razlogi ne morejo biti podlaga za obnovo kazenskega postopka in jih v odločanju o zahtevi za obnovo kazenskega postopka niti ni potrebno ocenjevati.
Okoliščine, ki opravičujejo bojazen, da bi obdolženec ponavljal kazniva dejanja, so tudi dejstvo, da je v kazenskem postopku zaradi štirih kaznivih dejanj, pred tem pa je bil že dvakrat pravnomočno obsojen, dvakrat pa je bil tudi zaradi kaznivih dejanj obravnavan kot mladoletnik.
ZPP (1977) člen 332, 332/1, 332/1-4, 332, 332/1, 332/1-4. ZOR člen 616, 616.
sodba na podlagi izostanka
Eden od pogojev za izdajo sodbe zaradi izostanka je tudi to, da iz tožbenih navedb izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Domneva se, da se tožena stranka z neudeležbo strinja z dejstvi, navedenimi v tožbi, vendar pa se ne domneva, da zahtevek s tem tudi prizna. Če torej iz tožbenih navedb izhaja, da je tožba prepozno vložena, ker je potekel prekluzivni rok materialnega prava, takemu zahtevku ne bi bilo mogoče ugoditi in zato tudi ni mogoče izdati zamudne sodbe.