KAZENSKO PROCESNO PRAVO - KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008160
ZKP člen 371, 371/1-11. URS člen 29. KZ-1 člen 196, 196/1.
bistvene kršitve določb postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - nerazumljiv izrek - nasprotje v izreku sodbe - kršitev kazenskega zakona - kršitev temeljnih pravic delavcev
Prepovedana posledica pri kaznivem dejanju kršitve temeljnih pravic delavcev po 196. členu KZ-1 nastopi že z neplačilom prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca. Delodajalec je torej zaposlenim delavcem že z neplačilom predpisanih prispevkov omejil pravico do bruto plače.
ZKP člen 200, 200/1, 202, 202/2, 524, 524/3, 524/4.
postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev – ekstradicijski pripor – klasični ekstradicijski pripor – utemeljen sum – dejstvena podlaga – dokazna podlaga
Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi XI Ips 3968/2016 z dne 21. 4. 2016 in XI Ips 26836/2016) presodilo, da od tujih (pravo)sodnih organov ni mogoče pričakovati, da bodo utemeljen sum in dokaze, na katere se ta opira, obrazložili na enak način kot slovenska sodišča, ki dejstveno in dokazno podlago strogo ločujejo. Vendar pa takšno stališče ne pomeni, da bi za obstoj utemeljenega suma zadoščal zgolj opis tujcu očitanega kaznivega dejanja, ne da bi bili v njem navedeni vsaj osnovni dokazi, na katerih temelji dejstveni zaključek, da naj bi storil določeno kaznivo dejanje.
krajevna pristojnost - prenos krajevne pristojnosti - lažja izvedba postopka
Obdolženkino zdravstveno stanje predstavlja okoliščino, ki obdolženki onemogoča oziroma znatno otežuje udeležbo na narokih za glavno obravnavo pred Okrožnim sodiščem v S, kar predstavlja razlog, ki prevlada nad primarnimi naveznimi okoliščinami za določitev krajevne pristojnosti.
bistvene kršitve določb kazenskega postopka - skrajšani postopek – glavna obravnava – sojenje v nenavzočnosti obdolženca – kršitev pravice do obrambe – izvajanje dokazov v korist obdolženca – zavrnitev dokaznega predloga
V konkretni kazenski zadevi je (namreč) obsojenec imel možnost izjaviti se o obtožbi in je svoj zagovor tudi podal, prav tako pa je imel tudi zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihove avtorje, v trenutku, ko so bile dane. Vse priče so bile namreč že zaslišane v okviru preiskovalnih dejanj in se je tako imel obsojenec možnost izjaviti z njihovo vsebino, vedel pa je tudi, da bodo zaslišane na glavni obravnavi, pa je brez opravičenega razloga obravnavo zapustil. Res je, kot to navaja vložnik v zahtevi, da je oškodovanka sodišču predložila še nekaj fotografij, s čimer je bil obsojenec na obravnavi seznanjen in bi se, kolikor bi želel, o njih tudi izjavil. Sicer pa so fotografije s kraja dejanja bile priloga v spisu že v fazi predkazenskega postopka, kakšnih dokaznih zaključkov pa sodišče s strani oškodovanke na glavni obravnavi predloženih fotografij ni zavzelo. Res je, kot na to nadalje opozarja vložnik v zahtevi, da je obsojenec prava neuka oseba, vendar pa je treba poudariti, da ZKP v primeru sojenja v nenavzočnosti ne dela razlike med obdolženci pravniki in obdolženci, ki te izobrazbe nimajo. Sodišče je sicer dolžno pretehtati, ali je obdolženec glede na svoje osebne lastnosti in zapletenost konkretne zadeve sposoben, da razume potek postopka in vse pravne pouke, ki so mu bili dani, kar je sodišče v konkretni zadevi storilo in očitno presodilo, da je obdolženec povsem normalen in kot tak sposoben razumeti svoj položaj v postopku in pravne pouke. Vložnik pa tudi ne more uspeti s trditvami, da obsojenec ni samovoljno zapustil glavne obravnave temveč zaradi „slabega zdravstvenega stanja“ (hipertenzija). Pravilno sta sodišči ocenili, da gre le za pavšalna zatrjevanja o zdravstvenih težavah, pri čemer obsojenec niti na glavni obravnavi, niti v pritožbi ni predložil ustrezne zdravstvene dokumentacije, ki bi potrjevala njegovo nesposobnost za nadaljnje sodelovanje na glavni obravnavi. Kakršnihkoli slabosti pri obsojencu pa sodišče tudi ni zaznalo v času, ko je sam podajal zagovor in ko je spremljal zagovor oškodovanke, kar bi eventualno narekovalo izvajanje dokazov s strani sodišča v tej smeri tudi po uradni dolžnosti.
spor o preživljanju - tožba za ukinitev preživnine - vrednost spornega predmeta - bodoče denarne terjatve - dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Navedba vrednosti spornega predmeta v obravnavani zadevi ni pravno relevantna. Kljub temu, da je tožbeni zahtevek, o katerem je bilo odločeno v tej pravdi, oblikovalne narave, je bilo z odločitvijo sodišča dejansko odločeno o obstoju ali neobstoju bodočih denarnih dajatev, ki se ponavljajo mesečno. Gre za zrcalen položaj, kot tedaj, ko sodišče določa preživnino.
ZKP člen 371, 371/2, 420, 420/1-3. URS člen 29, 29-3.
bistvena kršitev določb kazenskega postopka - pravice obrambe - izvajanje dokazov v korist obdolženca - zavrnitev dokaznega predloga
Ker zagovornica dokaznega predloga ni (ustrezno) substancirala, je sodišče prve stopnje glede na pričakovano vsebino dokaza izvedbo le-tega utemeljeno zavrnilo in zaključilo, da izvedba tega dokaza ne bi dodatno pripomogla k razjasnitvi dejanskega stanja, temveč bi po nepotrebnem podaljševala postopek. Zagovornica bi morala v primeru, da je z izvedbo navedenega dokaza (poleg dejstev v zvezi s prisilno poravnavo družbe M. S., d. o. o.) želela dokazati kakšna druga dejstva, ta dejstva navesti (na predobravnavnem naroku) ob podaji dokaznega predloga.
Ni mogoče zaključiti, da bi bila izvedba predlaganega dokaza zaradi jasnosti zadeve odveč, dejstvo, ki naj bi se z navedenim dokazom dokazovalo (to je zmožnost plačila oškodovančeve terjatve v primeru, da bi dolžniki obsojencu oziroma njegovi družbi plačali njune terjatve), pa ni dokazano.
določitev krajevne pristojnosti po višjem sodišču - delegacija pristojnosti iz tehtnih razlogov - delegacija pristojnosti zaradi zmanjševanja sodnih zaostankov
Vrhovno sodišče JE že pojasnilo, da lahko stranka tudi po tem, ko je bila pristojnost za sojenje v določeni pravdni zadevi po 105.a členu Zakona o sodiščih prenesena na drugo sodišče, ker se opravi prenos naključno določenih spisov, brez predhodne analize smotrnosti prenosa, predlaga prenos krajevne pristojnosti po določbi 67. člena ZPP pod pogojem, da so podani tehtni razlogi za sklepanje, da se bo postopek pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču opravil in zaključil laže in hitreje.
povrnitev premoženjske škode - predkazenski postopek - pripor - podlage odškodninske odgovornosti - protipravnost - odškodnina - pravno priznana škoda
Zahtevek za povrnitev premoženjske škode je bil zavrnjen na podlagi (materialnopravno pravilnega) stališča, da škoda, ki nastane zaradi teka predkazenskega postopka, ni pravno priznana škoda. Sodišči prve in druge stopnje sta zato presojali še, ali je država odgovorna za tožnikovo škodo po določbi 148. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Glede na tožnikove trditve, da je bil postopek dolgotrajen in nekorektno voden bi namreč lahko toženka odškodninsko odgovarjala zgolj na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 148. členom OZ, ne pa na podlagi 542. člena ZKP.
Tudi če bi delodajalec zaposlene seznanil z motnjami v vodovodni oskrbi, bi ti bili seznanjeni z dejstvom pomanjkanja vode, ne pa z možnostjo poka v ceveh, ki v konkretnem primeru predstavlja vzrok za nastalo škodo.
Ker v obravnavanem primeru vsebine splošnih in posebnih pogojev pravdni stranki nista zatrjevali, se sodišče na njih ne sme sklicevati. Vsebino konkretnih pravil, ki sta jih pogodbeni strani določili s sklenitvijo (zavarovalne) pogodbe (kot avtonomnega materialnega prava, ki izraža voljo pogodbenih strank), sodišče namreč ugotavlja po pravilih, po katerih ugotavlja (pravno pomembna) sporna dejstva.
Revizija se dopusti glede naslednjih dveh vprašanj:
- ali odločanje o odškodnini po 11. členu ZPŠOIRSP pomeni odstop od določb ZPP o navajanju dejstev in dokazov ter oblikovanju zahtevkov ter ali je dopusten materialnopravni pristop sodišča prve stopnje, ko je prisodilo tožeči stranki odškodnino za nematerialno škodo, čeprav naj tožeča stranka zahtevka po plačilu te vrste škode ne bi izrecno postavila oziroma naj ne bi navedla, kateri vrsti škode je namenjena zahtevana denarna odškodnina?
- ali je v nasprotju z določilom 12. člena ZPŠOIRSP izrek odločitve sodišča prve stopnje, ki se glasi:
„Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati znesek 2.100,00 EUR na naslednji način:
- prvi obrok v višini 1.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 do plačila v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe;
- drugi obrok v višini 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 do plačila v roku enega leta po zapadlosti prvega obroka;
- tretji obrok v višini 550,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2015 do plačila v roku enega leta po zapadlosti drugega obroka.“
ter ali je sodišče s tem, ko ni omejilo zneska višine zakonitih zamudnih obresti, odločilo v nasprotju z določilom 12. člena ZPŠOIRSP v povezavi z določilom 7. člena istega zakona o omejitvi višine odškodnine.
Tudi sodba sodišča druge stopnje je s presojo, da aktivna legitimacija tožnikov ni podana, ker niso predlagali katere listine naj sodišče vpogleda v upravnem spisu, obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka, saj spregleda pojasnilo tožnikov, da v spis vlagajo vzorčen primer, kar pomeni, da je njihov dokazni predlog šteti kot dovolj konkretnega glede tega, kaj naj sodišče v upravnem spisu vpogleda.
V skladu z določbo prvega odstavka 1024. člena OZ lahko porok uveljavlja zoper upnikov zahtevek vse ugovore glavnega dolžnika, vštevši ugovor pobotanja, ne pa tudi osebne dolžnikove ugovore. Glede na pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje toženec v konkretni zadevi vsebinsko uveljavlja ugovor, ki spada v osebno sfero glavne dolžnice, saj se primarno nanaša na očitek nemožnosti izpolnitve z njene strani, ker ni prejela nadaljnjih zneskov kredita, ki bi ji omogočili izgradnjo objektov in posledično z njihovo prodajo pridobitev dohodka, iz katerega bi plačala kreditni dolg in s tem razbremenila toženca poroštvene obveznosti. Ali še drugače povedano, toženec se dejansko sklicuje na osebne okoliščine glavne dolžnice, to je na njeno neplačevitost, ki predstavlja razlog za njegovo poroštveno obremenitev. Že zgolj iz tega razloga se toženec v tej zadevi ne more sklicevati na navedene okoliščine.
ZPP člen 339, 339/2-15. ZZK-1 člen 40, 128, 150, 243.
zahteva za varstvo zakonitosti - predlog za vpis v zemljiško knjigo - pravni interes - vpis pravice v korist tretje osebe - zamudna sodba - vpis v zemljiško knjigo na podlagi sodbe - bistvena kršitev določb pravdnega oddelka - protispisnost
Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je očitek o protispisnosti utemeljen.
Presoja predlagateljevega pravnega interesa za zemljiškoknjižni predlog je že vsebovana v zamudni sodbi, na podlagi katere predlaga vpis. Ta sodba je utemeljena na 243. členu ZZK-1.
Revizija se dopusti glede vprašanj, (1) ali so izpolnjene vse predpostavke odškodninske odgovornosti druge toženke; in (2) ali sta sodišči nižjih stopenj pravilno uporabili materialno pravo pri odločanju o višini odškodnine.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015841
ZUP člen 130, 132. ZMZ člen 2, 2/3, 3, 3-15, 28, 30, 42, 42/1.
mednarodna zaščita - postopek pred upravnim organom - združitev zadev - strah pred preganjanjem - istospolna usmerjenost
Če organ združi dve zadevi v en postopek, to ne pomeni, da je lahko oziroma je možna za obe zadevi le ena (enaka) odločitev. Od združitve zadev (ki bi se sicer ločeno obravnavale) v en postopek, ki je fakultativna in ne obvezna, je treba namreč ločiti enotno obravnavanje zadev, kadar so stranke po zakonu ali po naravi pravnega razmerja v takšni skupnosti, da je mogoče o njihovi pravici oziroma obveznosti odločiti samo enako. Tudi 132. člen ZUP jasno določa, da tudi če se začne en sam postopek po 130. členu ZUP, nastopa v postopku vsaka stranka samostojno.
Zakon veže priznanje mednarodne zaščite na preganjanje oziroma resno škodo, ki preti prosilcu v državi njegovega državljanstva oziroma njegovi izvorni državi. Tožnik je državljan Srbije, kar izkazuje z biometričnim potnim listom, predložil pa je tudi potrdilo o srbskem državljanstvu, nikoli pa ni uveljavljal preganjanja oziroma resne škode v svoji državi, katere državljan je, torej v Srbiji.
Tožnik ni izkazal, da je njegov strah objektivno utemeljen in da bo ob vrnitvi v izvorno državo preganjan oziroma da mu bo grozilo nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu druge alineje 28. člena ZMZ. To tudi ne izhaja iz informacij o položaju istospolno usmerjenih oseb v Srbiji, zato ni bilo podlage za priznanje mednarodne zaščite.
dovoljenost revizije - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - pomembno pravno vprašanje ni zastavljeno
Revident ni zastavil pomembnega pravnega vprašanja, ki omogoča revizijsko presojo, Vrhovno sodišče pa ga s svojo interpretacijo argumentov iz revizije namesto njega ne more zastaviti, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti.
Zgolj z navedbo, da naj bi bil izpodbijani akt podlaga za morebitni bodoči postopek odvzema dovoljenja na podlagi 162. a člena ZASP, pa revident ne more uspeti, prav tako pa ne z navedbo posledic, ki bi izhajale iz tega morebitnega bodočega postopka in v njem izdane odločitve, ki bi bila za revidenta neugodna.
ZUS-1 člen 32, 32/2, 32/3. ZEKom-1 člen 58, 58/4-3.
dodelitev radijskih frekvenc - rok za začetek oddajanje na novi frekvenci – možnost izgube dodeljene frekvence - ugoditev zahtevi za začasno odredbo – pritožba regulatorja – ugotavljanje okoliščin in dejstev za izdajo začasne odredbe – zaslišanje prič načeloma ni potrebno – tehtanje javne in zasebne koristi
Dodelitev radijske frekvence pomeni za pridobitelja oziroma imetnika določen privilegij oziroma pridobitev pravice oddajanja na določeni radijski frekvenci, ne pa obveznosti, ki mu je naložena in jo je zato dolžan izpolniti in katero izpolnitev bi bilo treba v primeru neizpolnitve zagotoviti z upravno izvršbo s prisilitvijo. Zaradi tega je posledica neuporabe dodeljene frekvence v roku, določenem z odločbo o dodelitvi, neposredno določena že v samem zakonu oziroma s 3. točko četrtega odstavka 58. člena ZEKom-1. Zato bi imela tožena stranka v primeru, da sodišče prve stopnje zahtevane začasne odredbe ne bi izdalo, neposredno podlago oziroma celo dolžnost, da odločbo o dodelitvi radijskih frekvenc razveljavi, zato se tudi izkaže za ureditev stanja v obravnavanem upravnem sporu in v izogib nadaljnjim sporom izdana začasna odredba za potrebno in smotrno.
dovoljenost revizije - ukrep veterinarskega inšpektorja - nevaren pes - vprašanje ni konkretizirano - neenotna sodna praksa ni izkazana
Revident pravnega vprašanja, na katerega pričakuje odgovor Vrhovnega sodišča, v reviziji ni konkretiziral. Niti ni navedel in reviziji priložil odločb sodišč prve stopnje, ki naj bi izkazovale neenotno sodno prakso. Zato pogoj za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.
Poleg tega v tej zadevi pojem „nevarna žival“ ni bistven za odločitev. Prvostopenjski akt, ki mu je sodišče prve stopnje pritrdilo, namreč ne temelji na ugotovitvi, da je revidentov pes nevarna žival, ampak na ugotovitvi, da gre za nevarnega psa, to je psa, ki je ugriznil drugega psa in se zato, glede na jasno besedilo 9. točke 5. člena ZZZiv, šteje za nevarnega psa.