PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA - UPRAVNI SPOR
VS1015765
Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 3/II. ZUS-1 člen 52, 74, 74/1, 76.
mednarodna zaščita - predaja odgovorni državi članici - Uredba Dublin III - sistemske pomanjkljivosti - tožbene novote - prekluzija navajanja novih dejstev in dokazov - nedovoljene pritožbene novote - uporaba drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III - poročilo o stanju v Republiki Hrvaški
Vrhovno sodišče je že sprejelo stališče (npr. I Up 369/2014), da gre pri uporabi drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III za obveznost, da predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča, če obstajajo utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilca, vendar je treba najprej ugotoviti eventualen obstoj utemeljenih domnev.
Tako tožena stranka kot sodišče sta pojasnila tudi, da nevarnost takih sistemskih pomanjkljivosti ne izhaja iz nobenega relevantnega poročila o stanju v Republiki Hrvaški. Zato jima ni mogoče očitati, da navedene pravno pomembne okoliščine iz drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III sploh ne bi upoštevala.
Izpodbijana odločitev torej ne temelji na stališču, da tožena stranka ni dolžna sama ugotavljati, ali bi bil pritožnik ob vrnitvi v Republiko Hrvaško izpostavljen resnični nevarnosti takega ravnanja, temveč na ugotovitvi, da take sistemske pomanjkljivosti iz dokumentov ustreznih institucij ne izhajajo, tožnik pa z navedbami v postopku tudi ni izkazal nasprotno.
Omejevanje možnosti navajanja novot v postopku ni samo po sebi nezdružljivo z varstvom človekovih pravic in s pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 27. člena Uredbe Dublin III, pozna pa jih tudi sistem mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji v več določbah (npr. prej veljavni 21. člen ZMZ in sedaj veljavni 21. člen ZMZ-1 določata rok za predložitev dokazov), kar tudi omogoča ustrezno izvedbo upravnega postopka in odločanja o sodnem varstvu v upravnem sporu.
Revizija se dopusti glede vprašanja ali je podana pasivna legitimacija tožene stranke v pravdi za ugotovitev zahtevka oškodovanca po tretjem odstavku 97. člena KZ oziroma tretjem odstavku 76. člena KZ-1.
kreditna pogodba - zavarovanje terjatve - zastava delnic - prodaja zastavljenih delnic - povrnitev premoženjske škode - odgovornost posojilodajalca - pogodbena odškodninska odgovornost - skrbnost dobrega strokovnjaka - zloraba pravic - prodaja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev - prodajna cena - poštena vrednost delnice - tržna vrednost delnice - nakup zastavljenega premoženja s strani upnika - varstvo zastavnega dolžnika
Po presoji revizijskega sodišča ZNVP predstavlja okvir, v katerem se je morala toženka gibati pri prodaji delnic, pri čemer pa je pri konkretnem ravnanju mogoče presojati, ali gre za ravnanje s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma ali pa gre morda celo za zlorabo pravice.
Zavarovanje z zastavno pravico pomeni pravico in ne dolžnosti zastavnega upnika, da se v primeru zamude dolžnika z izpolnitvijo obveznosti poplača iz vrednosti zastavljene stvari. Tudi ločitvena pravica v postopkih insolventnosti je pravica in ne dolžnost ločitvenega upnika. Po potrditvi prisilne poravnave mora dolžnik zapadle obveznosti ločitvenim upnikom plačevati iz vseh svojih sredstev in ne le iz vrednosti stvari, dane v zavarovanje.
Pri ocenjevanju upnikove dolžne skrbnosti se kot najustreznejši trenutek prodaje tako ne šteje nujno tisti trenutek, v katerem je bila - gledano za nazaj - cena delnic najvišja, temveč tisti trenutek, v katerem bi jih prodal dober gospodarstvenik (oziroma v konkretnem primeru, ko je šlo za toženkino profesionalno dejavnost, dober strokovnjak), v enakih okoliščinah in z enakimi informacijami.
Upnik mora tudi v primeru zunajsodne prodaje zastavljenega premoženja ravnati skrbno in upoštevati interese dolžnika. Vendar pa iz odločbe Ustavnega sodišča, po oceni revizijskega sodišča, ni mogoče izpeljati zaključka, da je v primeru, ko drugih kupcev ni in se upnik sam odloči za nakup, zastavljeno premoženje dolžan kupiti po ceni, ki je višja od tržne.
ZP-1 člen 1, 1/1, 2, 2/1. ZCes-1 člen 73, 73/1, 73/6.
kršitev materialnih določb zakona – obstoj prekrška – zakonski znaki prekrška – sankcija za prekršek – načelo zakonitosti – meje sankcioniranja prekrškov – zgradba pravnega pravila – zapora ceste zaradi del ali prireditev na državni cesti
Osrednja sestavina pravnega pravila je (primarna) dispozicija. Pravnim subjektom sporoča pravice in obveznosti, ki jih imajo v medsebojnih razmerjih. Temeljna upravičenja in obveznosti so primarna pravna posledica, ki jo pogojuje primarni zakonski dejanski stan (primarna hipoteza ali predpostavka dispozicije). Pravna sankcija pa je sekundarna pravna posledica, ki jo pogojuje pravna kršitev kot njena predpostavka.
Vendar pa navedena nedoslednost (pomanjkljiva uporaba zgradbe pravnega pravila) tako sodišča kot prekrškovnega organa ni vplivala na zakonitost izpodbijane pravnomočne odločbe. Kaznovalne določbe po katerih je bila z izpodbijano sodbo spoznana za odgovorno prekrškov odgovorna oseba, se namreč že same sklicujejo na abstraktni del opisa storjenih prekrškov (primarno dispozicijo), iz konkretnih opisov prekrškov v odločbi prekrškovnega organa pa je povsem jasno razvidno, za kateri prekršek gre. Povedano drugače; v obravnavanem primeru je torej bistveno, da je v izreku izpodbijane sodbe navedena pravna opredelitev prekrškov, ki se ujema z konkretnim dejanskim stanjem, torej konkretnim opisom posameznih prekrškov v odločbi prekrškovnega organa.
Kot že rečeno je bilo odgovorni osebi ves čas jasno, katero prepovedano ravnanje se ji očita, saj so konkretni opisi prekrškov v izreku odločbe prekrškovnega organa dovolj jasni in določni, storilka prekrška pa je bila tudi ves čas postopka seznanjena s pravno opredelitvijo prekrškov, bodisi preko dispozicij pravnih pravil (v odločbi prekrškovnega organa) bodisi preko kaznovanih določb za posamezne prekrške (v sodbi sodišča), katere že same napotujejo na ravnanje v nasprotju z dispozicijo prekrška.
kreditna pogodba - zastava delnic - prodaja zastavljenih delnic - pogodbena odškodninska odgovornost - skrbnost dobrega strokovnjaka - prodaja na organiziranem trgu vrednostnih papirjev - poštena vrednost delnice - tržna vrednost delnice - nakup zastavljenega premoženja s strani upnika - varstvo zastavnega dolžnika - dokazovanje - dokaz z izvedencem
Pojem „dobrega strokovnjaka“ je pravni standard, ki ga sodišče napolni v vsakem primeru posebej. Kadar sodišče za konkretizacijo standarda potrebuje vedenje o tipičnem ravnanju v določeni stroki, s katerim samo ne razpolaga, izvede dokaz z izvedencem te stroke.
Po presoji revizijskega sodišča predstavljata Pogodba in ZNVP okvir, v katerem se je morala toženka gibati pri prodaji delnic, pri čemer pa je pri konkretnem ravnanju mogoče presojati, ali je ravnala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka oziroma ali pa je šlo morda za zlorabo pravice in s tem za protipravno ravnanje.
Pri ocenjevanju upnikove dolžne skrbnosti se kot najustreznejši trenutek prodaje tako ne šteje nujno tisti trenutek, v katerem je bila - gledano za nazaj - cena delnic najvišja, temveč tisti trenutek, v katerem bi jih prodal dober gospodarstvenik (oziroma v konkretnem primeru, ko je šlo za toženkino profesionalno dejavnost, dober strokovnjak), v enakih okoliščinah in z enakimi informacijami.
Upnik mora tudi v primeru zunajsodne prodaje zastavljenega premoženja ravnati skrbno in upoštevati interese dolžnika. Vendar pa iz odločbe Ustavnega sodišča, po oceni revizijskega sodišča, ni mogoče izpeljati zaključka, da je v primeru, ko drugih kupcev ni in se upnik sam odloči za nakup, zastavljeno premoženje dolžan kupiti po ceni, ki je višja od tržne.
URS člen 22, 29, 29/1-3. ZP-1 člen 59, 59/3, 65, 65/4, 167, 167/2.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - zahteva za sodno varstvo – pravice obrambe – enako varstvo pravic – pravica do poštenega sojenja – izvajanje dokazov v korist obdolženca – zaslišanje obdolženca – dopolnitev dokaznega postopka - obrazložitev odločbe
Kadar storilec zanika storitev prekrška, obremenilne dokaze pa tvorijo izjave prič, je zaradi zagotovitve poštenega postopka treba izvesti ustno obravnavo zaradi ponovitve ali dopolnitve dokaznega postopka.
ZP-1 člen 56, 56/3, 156, 156-1. ZZasV-1 člen 11, 11/3.
kršitev materialnih določb zakona - opis prekrška
Izrek odločbe o prekršku mora med drugim obsegati tudi kratek opis dejanja, s katerim je storjen prekršek – kraj in čas storitve, način storitve, ter odločilne okoliščine prekrška. Opredelitev prekrška terja opis izvršitvenega dejanja z navedbami konkretnih okoliščin, ki ravnanje opredeljujejo kot historični in dokazljiv dogodek. Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da golo prepisovanje zakonskega besedila ne zadosti standardu konkretizacije dejanskega stanu prekrška.
V izreku odločbe o prekršku, je obširno navedeno, kaj vsebuje inkriminirana pogodba o varovanju z dne 11. 5. 2012, v opisu prekrška pa ni navedeno, katere so tiste sestavine, ki v pogodbi manjkajo in zaradi katerih oblika in obseg varovanja nista javno razvidna. Prav tako ostaja nekonkretizirana navedba v izreku odločbe, da načrt varovanja ni konkretno naveden.
PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS4002988
ZASP člen 5, 21, 21/2. ZPP člen 367a, 367a/1, 367c.
dopuščena revizija - avtorsko pravo - varstvo avtorske pravice - koncept televizijske (TV) oddaje - avtorsko delo - kršitev avtorske pravice
Revizija se dopusti glede vprašanj:
- ali je tožničin koncept TV oddaje avtorsko delo v smislu 5. člena ZASP,
- ali kopiranje elementov, ki sami po sebi ne uživajo avtorske zaščite, pa kombinacija teh elementov kot celota predstavlja avtorsko delo, predstavlja kršitev materialnih avtorskih pravic takšnega dela v smislu drugega odstavka 21. člena ZASP.
ZFPPIPP člen 261, 261/1, 264, 265, 265/1, 265/2, 265/3, 267, 354. ZPP člen 394, 394-2, 401.
začetek stečajnega postopka - pravne posledice začetka stečajnega postopka - vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba - pobot - obveznost, nastala po začetku stečajnega postopka - predlog za obnovo postopka - novo pooblastilo za vložitev revizije
V stečajnem postopku je treba obveznosti iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe obravnavati kot nove obveznosti, ki so nastale po začetku stečajnega postopka. V takšnem položaju pa uporaba določbe prvega odstavka 261. člena ZFPPIPP ne pride v poštev, saj v skladu s to določbo veljajo za pobotane zgolj terjatve, ki hkrati obstajajo ob začetku stečajnega postopka. Terjatev iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe pa ni takšna terjatev, saj ima v stečajnem postopku pravno naravo terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka.
V primerih, ko bi si nasproti stali terjatev upnika do stečajnega dolžnika, ki je nastala pred začetkom stečajnega postopka, in terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika iz vzajemno neizpolnjene dvostranske pogodbe, ki ima pravno naravo terjatve, ki je nastala po začetku stečajnega postopka, bi oviro za pobot predstavljala tudi določba 264. člena ZFPPIPP o prepovedi pobota.
ZNP člen 37. ZDZdr člen 4, 473, 16, 16-2, 17, 17-2, 74, 74/1-6, 76, 76/1. ZSV člen 11, 11/2, 42, 50, 51.
namestitev v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda - premestitev - starost zadržane osebe - dejansko vprašanje - pravno vprašanje
Pri obravnavanju vprašanj s področja socialno varstvenih storitev po ZDZdr, med katere spada tudi institucionalno varstvo, je treba upoštevati tudi ureditev iz Zakona o socialnem varstvu in podzakonskih aktih, sprejetih na podlagi ZSV.
Normativna klasifikacija upravičencev in izvajalcev storitev med drugim temelji na njihovi starosti. Ker je opredelitev starosti sestavni del dejanskega stanu podzakonskega predpisa, odgovor na vprašanje, ali spada zadržana oseba v posebni socialno varstveni zavod za dom za starejše občane, ni le dejansko, ampak tudi oziroma zlasti pravno vprašanje.
URS člen 23, 23/1. ZKP člen 201, 201/1-1, 392, 392/7.
pripor - sklep o upravičenosti pripora sodišča druge stopnje - preizkus, ali so še podani razlogi za pripor - razlog begosumnosti - sojenje v razumnem roku
Ob ugotovitvi, da je isti priporni razlog še vedno podan, sodišču za takšno presojo ni potrebno v sklepu, izdanem na podlagi sedmega odstavka 392. člena ZKP, (ponovno) utemeljevati vseh zakonskih pogojev iz 201. člena ZKP (utemeljenost suma, priporni razlog, neogibnost pripora), ki izhajajo iz prej izdanih sklepov o odreditvi oziroma o podaljšanju pripora.
Četudi je neposredni storilec znan in je bil spoznan za odgovornega za prekršek, se pravna oseba med drugim lahko razbremeni odgovornosti za prekršek, ki se ji očita, če dokaže, da je bil prekršek storjen z zavestnim kršenjem pogodbe, na podlagi katere storilec opravlja delo ali storitev za pravno osebo, ali s kršenjem navodil ali pravil pravne osebe, ki je v okviru dolžnega nadzorstva pravočasno izvedla vse ukrepe, potrebne za preprečitev prekrška (druga alineja tretjega odstavka 14. člena ZP-1).
MEDNARODNO ZASEBNO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS2002994
Uredba (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Uredba Rim II) člen 4, 4-1, 5, 5-1, 5-1/1.
dopuščena revizija - spor z mednarodnim elementom - uporaba prava - kolizijske norme - navezne okoliščine - nepogodbene obveznosti - povrnitev škode - odškodnina - izdelek z napako - trženje izdelka - Uredba Rim II - zamudna sodba
5. člen Uredbe Rim II je lex specialis v primerjavi z njenim 4. členom, saj določa uporabo prava za nepogodbene obveznosti, nastale zaradi škode, ki so jo povzročili izdelki z napako, medtem ko se 4. člen Uredbe Rim II na splošno nanaša na nepogodbene obveznosti, nastale iz škodnega ravnanja.
V obravnavanem primeru je treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali se je izdelek tržil v Republiki Sloveniji, kjer ima tožeča stranka kot oškodovanka običajno prebivališče (točka a) prvega odstavka 1. točke 5. člena Uredbe Rim II). Če je odgovor na to vprašanje negativen, pa je treba presoditi, ali so podane druge navezne okoliščine iz 5. člena Uredbe Rim II.
Ker na podlagi tožbenih navedb ni mogoče ugotoviti, kje se je izdelek tržil oziroma tesne vezi s pravom katere od držav, 5. člen Uredbe Rim II ne pride v poštev. Za odločanje v konkretnem primeru pride namreč v poštev splošna določba 4. člena Uredbe Rim II, saj so v tožbi navedena vsa dejstva, ki omogočajo njeno uporabo.
bistvena kršitev določb postopka o prekršku - razlogi o odločilnih dejstvih
Sodba nima razlogov o storilčevi krivdi, kar pomeni, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka o prekršku iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1.
Revizija se dopusti glede pravnega vprašanja ali odškodnina v višini 3.980,00 EUR predstavlja ustrezno nadomestilo tožniku za ugotovljene kršitve človekovih pravic.
Iz besedila obsojenčevega komentarja izhaja, da je bila predmet žaljivk zasebna tožilka in ne njeno problematično ravnanje (ad rem), s čemer je obsojenčeva kritika prešla na osebno raven (ad personam).
Trditve o neumnosti in resnih osebnostnih motnjah zasebne tožilke, ki so v obravnavanem komentarju zapisane na treh mestih, izražajo vrednostno sodbo oziroma mnenje o zasebni tožilki, ki je objektivno žaljivo. V komentarju izraženo mnenje glede na besede oziroma besedne zveze, ki jih je uporabil obsojenec, po naravi stvari ne more imeti podlage v dejstvih.
Obsojenec je s svojim komentarjem iz sfere sindikalnega boja, v katerem je branil svoje pravice oziroma varoval upravičene koristi, prešel v osebno žaljenje zasebne tožilke, zato ekskulpacijski razlog po tretjem odstavku 158. člena KZ-1 ni podan.
Pri razlagi posameznih pravnih pojmov, tudi zakonskih znakov določenega kaznivega dejanja, praviloma izhajamo iz praktično sporazumevalnega jezika. Izhodišče zakonskega jezika je tako praktično sporazumevalni jezik, ki ga pomensko določamo glede na vsakdanjo in splošno rabo posameznih pojmov.
Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika beseda premoženje pomeni stvari in denar, ki jih ima kdo v svoji lasti. Glede na jezikovno povsem jasen pomen prvega odstavka 5. člena Pravilnika o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem, ki kot premoženje, ki se upošteva v postopku pridobitve neprofitnega najemnega stanovanja, upošteva vse premično in nepremično premoženje upravičenca, tudi po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče šteti, da v zakonskem pojmu premoženja, ne bi bili zajeti prihranki upravičenca oziroma prosilca za pridobitev neprofitnega najemnega stanovanja.
V obravnavanem primeru so pravočasne pritožbe zoper sodbo sodišča prve stopnje vložili obsojeni S. K. in njegov zagovornik ter zagovornik obsojene M. N. V teh pritožbah ni bilo uveljavljeno pravno stališče, ki ga izpostavljata obe zahtevi za varstvo zakonitosti, da je lahko kazniva zgolj izjava stranke dana na zapisnik v upravnem postopku, ne pa druga morebiti netočna oziroma neresnična navedba stranke v upravnem postopku. To kršitev sta zagovornika obsojencev uveljavljala šele v dopolnitvah pritožb, ki sta bili vloženi že po poteku pritožbenega roka. Ker sme upravičenec do pritožbe, po poteku roka za pritožbo, vse do odločitve o pritožbi samo obrazložiti oziroma dopolniti obrazložitev pravočasno uveljavljanih pritožbenih razlogov, ne more pa uveljavljati novih pritožbenih razlogov, o tem delu dopolnitve pritožbe višje sodišče ni odločalo (13. točka razlogov sodbe pritožbenega sodišča), temveč je te očitke upoštevalo
(enako kot, če jih obramba v dopolnitvah pritožb ne bi uveljavljala) le v okviru preizkusa sodbe po uradni dolžnosti v skladu z določbo prvega odstavka 383.
člena ZKP. Ker torej obsojenca oziroma njuna obramba te kršitve ni uveljavljala
že v pravočasni pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, Vrhovno sodišče ni presojalo utemeljenosti navedb zahtev, da je v upravnem postopku lahko kazniva zgolj lažna izjava, dana na zapisnik pred upravnim organom, ne pa tudi kakršnakoli druga navedba strank.
PRAVO DRUŽB - OBLIGACIJSKO PRAVO - DRUŽINSKO PRAVO - CIVILNO PROCESNO PRAVO
VS0018696
ZGD-1 člen 481, 481/7. ZPP člen 3, 3/3, 306, 306/4, 306/5. OZ člen 3, 5, 7.
zahteva za varstvo zakonitosti - delitev skupnega premoženja skupno premoženje zakoncev - družbena pogodba - razpolaganje s poslovnim deležem - odsvojitev poslovnega deleža tretjemu - soglasje družbenikov - sodna poravnava - dovoljenost sodne poravnave - zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati - načelo vestnosti in poštenja - svoboda urejanja obligacijskih razmerij - morala - kogentna določba zakona
Po sedmem odstavku 481. člena ZGD-1 lahko družbena pogodba določi, da je za odsvojitev poslovnega deleža osebam, ki niso družbeniki, potrebno soglasje večine ali vseh družbenikov, in določi pogoje za izdajo soglasja. Že sama dikcija zakonskega določila, kaže, da ne gre za prisilni predpis. V dispoziciji družbenikov ostaja, ali bodo z družbeno pogodbo omejili sicer prosto razpolaganje s poslovnim deležem ali ne. Če možnost izkoristijo in prosto razpolaganje s poslovnim deležem omejijo, je ravnanje družbenika, ki te omejitve ne spoštuje, v nasprotju z družbeno pogodbo, in ne s predpisom, ki družbenikom takšno možnost izrecno dopušča.
ZPP člen 41, 41/2, 154, 154/1, 367, 367/2, 367/3, 367/4, 367/5, 377. OZ člen 393, 393/3.
dovoljenost revizije - vrednost spornega predmeta - sosporništvo na aktivni strani - subjektivna kumulacija tožbenih zahtevkov - enotno sosporništvo - navadno sosporništvo - solidarna terjatev - deljiva terjatev - zavrženje revizije
Pri subjektivno kumulacijo na aktivni strani imamo toliko pravnih razmerjih, koliko je subjektov na upniški strani. Seštevanje vrednosti posameznih zahtevkov oziroma delov teh zahtevkov, ki so sporni, iz petega odstavka 367. člena ZPP velja le za objektivno, ne pa tudi za subjektivno kumulacijo zahtevkov. Ker denarna terjatev tožnikov v znesku 60.000,00 EUR ni bila opredeljena kot solidarna, gre za deljivo terjatev, za katero velja pravilo, da se deli na enake dele in lahko vsak upnik zahteva le svoj del terjatve (tretji odstavek 393. člena OZ).