Da upnik lahko izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, morata biti izpolnjena objektivni in subjektivni pogoj. Objektivni pogoj je, da je bilo dolžnikovo pravno dejanje ali opustitev storjeno v škodo upnika in da zaradi tega dejanja oziroma opustitve dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve (255. člen OZ). Vsebina subjektivnega pogoja pa je odvisna od tega, ali je bilo dolžnikovo razpolaganje odplačno ali neodplačno. Pri neodplačnih razpolaganjih, in za neodplačno razpolaganje je šlo tudi v obravnavanem primeru, se šteje, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, in se za njihovo izpodbijanje ne zahteva, da je bilo tretjemu to znano ali bi mu moralo biti znano.
Pri sklepanju pogodbe kot dvostranskega odplačnega posla pri gospodarskem poslovanju za to, da je storilcu mogoče očitati preslepitev, ni treba, da bi storilec posebej in izrecno zatrjeval, da bo svojo obveznost izpolnil.
Sodišče druge stopnje odloča o utemeljenosti pritožbe in ne obtožbe, zato v obrazložitvi presodi le pritožbene navedbe in tiste kršitve zakona, ki jih upošteva po uradni dolžnosti
Pravilnik o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom tarifna številka 1, 1/4. ZPP člen 377, 391.
dovoljenost zahteve za varstvo zakonitosti - sodni izvršitelj - nagrada - preklic rubeža - pomembno pravno vprašanje - zavrženje zahteve za varstvo zakonitosti
Zoper sklep sodišča druge stopnje vlaga Vrhovno državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodna praksa neenotna glede vprašanja, ali gre v primeru, ko je bil rubež razpisan, upnik pa je dan pred razpisanim datumom predlagal preklic, za neizvedeni rubež iz razloga na strani upnika v smislu četrtega odstavka Tarifne številke 1 Tarife.
Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki izhaja iz zahteve, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 367.a člena ZPP. Gre za vrednostno in vrednotno manj pomembno zadevo, glede katere obstaja večinska sodna praksa nižjih sodišč. Poseg Vrhovnega sodišča za njeno poenotenje tako ni potreben, vprašanje pa že prima facie ni takšno, da bi odgovor Vrhovnega sodišča predstavljal prispevek k nadaljnjemu razvijanju prava.
KAZENSKO PROCESNO PRAVO – KAZENSKO MATERIALNO PRAVO
VS2008122
KZ-1 člen 323, 323/1, 323/2. ZKP člen 372, 372/1-1, 420, 420/2.
zahteva za varstvo zakonitosti – kršitev kazenskega zakona – zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja – kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa – povzročitev prometne nesreče iz malomarnosti – vzročna zveza – prekinitev vzročne zveze – pripisljivost – teorija o ekvivalenčni vzročnosti – teorija o adekvatni vzročnosti
Obstoj vzročne zveze med ravnanjem oziroma opustitvijo dolžnostnega ravnanja storilca in nastankom prepovedane posledice ni zgolj naravoslovni (ontološki) pojem, temveč tudi pravna konstrukcija. Tako ločimo naravno vzročnost (katere ugotavljanje spada v dejansko sfero sojenja) in pravno vzročnost, ki je vrednostna oziroma akseološka kategorija, od katere je odvisen obstoj kaznivega dejanja, oziroma njegova pravna opredelitev. V praksi in teoriji se je razvilo več teorij vzročnosti, od katerih so bile nekatere tudi opuščene. Opuščena je tako npr. teorija sine qua non (teorija o naravni vzročnosti, ekvivalentna vzročnost), po kateri je vsak pogoj, brez katerega posledica ne bi nastopila, obenem že samostojen vzrok, za katerega naj storilec odgovarja. Utemeljeni očitki tej teoriji so bili, da ne razlikuje med bolj ali manj pomembnimi vzroki, da je preširoka in da v določenih primerih odpove, ker ne pripelje do razumne in pravične rešitve. Prevladujoči teoriji v našem času in prostoru, in to tudi v sodni praksi, sta ratio legis teorija in teorija adekvatne vzročnosti. Naravna vzročna zveza med ravnanjem storilca in posledico mora seveda obstajati, vendar pa ni vsak naravni vzrok tudi pravno upošteven. Po teoriji adekvatne vzročnosti je tako potrebno izmed več okoliščin, ki so v zvezi z nastankom škode kot pravno upošteven vzrok šteti tiste okoliščine, ki po rednem teku stvari pripeljejo do take posledice. Življenjske izkušnje pokažejo, ali je določeno ravnanje primerno za povzročitev določene posledice, ali je torej posledica normalna, običajna, v skladu z rednim tekom stvari.
V konkretni kazenski zadevi je sodišče odločilo, da je obsojenec povzročil nevarno prometno situacijo oziroma, da je vzrok prometne nesreče protipredpisna vožnja obsojenega M. A., ki je pričel prehitevati preko neprekinjene ločilne črte vozili, ki sta že zmanjševali hitrost, A. F. pa je že vključil smerokaz in pričel zavijati v levo, hitrost vožnje obsojenčevega vozila pa je bila tudi izrazito preko dovoljene. Vzročne zveze med navedenimi kršitvami cestnoprometnih predpisov s strani obsojenca in nastalo posledico, pa tudi ni prekinilo dejstvo, da bi voznik F. imel možnost sekundo ali dve pred trčenjem reagirati, če bi pogledal nazaj, kakor tudi ne, če je pričel z manevrom zavijanja tik pred koncem nepretrgane črte, saj sta sodišči pravilno ocenili, da v takšni prometni situaciji, kot je bila obravnavana, ni bil dolžan gledati nazaj, ali morda tik pred križiščem, kjer je hitrost vožnje omejena na 50 km/h, preko nepretrgane črte, po pasu namenjenem za promet iz nasprotne smeri, drvi morda kakšno vozilo. Promet namreč brez načela zaupanja sploh ne bi bil mogoč. Ker je torej v izpodbijani sodbi obstoj vzročne zveze med ravnanjem obsojenca in nastalo posledico ugotovljen in tudi natančno in logično obrazložen, je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti v zvezi z izraženimi dvomi v pravno presojo zavrnilo. Prav tako pa je zavrnilo tudi pomisleke v zvezi z dokaznim zaključkom nižjih sodišč, da v obravnavani zadevi ni izkazano, da bi obsojenčevo nepravilno prehitevanje bilo v vzročni zvezi z nastalimi posledicami in da zato obsojenec ne more biti odgovoren za kaznivo dejanje, saj je vzročno zvezo prekinil voznik Passata, kar potrjuje izvedensko mnenje izvedenca H. ter časovnopotna analiza, ipd., saj s temi očitki vložnik sodišču ne očita kršitve procesnega ali materialnega zakona, temveč, kot rečeno, izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma izpodbija pravnomočno sodno odločbo iz razloga iz katerega se po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP teh odločb ne sme izpodbijati
zahteva za varstvo zakonitosti - dovoljenost - druga odločba - pomembno pravno vprašanje
O vprašanju, ki ga kot pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prave oziroma za razvoj prava preko sodne prakse izpostavlja obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, je Vrhovno sodišče že večkrat presodilo, zato zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.
dovoljenost revizije - denacionalizacija - ničnost odločbe o denacionalizaciji - vrednostni kriterij - pravica ali obveznost ni izražena v denarni vrednosti - zelo hude posledice - pričakovana pravica
Pogoji za dovoljenost revizije po določbah drugega odstavka 83. člena ZUS-1 niso izpolnjeni.
dovoljena revizija – vrednostni kriterij - odškodnina tuje države - pravica do odškodnine na podlagi bilateralne pogodbe med Zvezno republiko Nemčijo in Republiko Avstrijo - finančna in izravnalna pogodba - FIP - odločanje upravnega organa o pravici do odškodnine tuje države - možnost pridobiti tujo odškodnino – dohodkovni cenzus
Določbe drugega odstavka 10. člena ZDen ni mogoče razlagati tako, da bi bile izključene bilateralne pogodbe dveh tujih držav (kot je v obravnavanem primeru finančna in izravnalna pogodba, FIP), pri katerih bivša Jugoslavija ni sodelovala.
Uredba (EU) št. 604/2013 z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva člen 12, 13, 13/1, 18, 18/1, 19, 19/2, 27, 27/1.
mednarodna zaščita - predaja prosilca odgovorni državi članici – Dublin III – učinkovitost pravnega sredstva prosilca – razlogi za sprejem odgovornosti – prihod po koridorski poti – ponovno odločanje o priznanju mednarodne zaščite – ponovni sprejem
Ker odločitev države članice (v tem primeru Slovenije), da ne bo obravnavala prošnje, temelji na prevzemu odgovornosti s strani druge države članice, je po presoji Vrhovnega sodišča bistveno, da med njima obstoji soglasje ne le o vprašanju, katera država je odgovorna, ampak tudi o pravni podlagi te odgovornosti in s tem povezanimi okoliščinami konkretnega primera, ki narekujejo uporabo posamezne določbe uredbe Dublin III oziroma na katerih temelji pristanek druge države članice. Le tako je jasno, kaj je podlaga za obojestransko sprejeto odločitev (o odgovornosti druge države članice), prosilcu pa omogočena učinkovita uporaba pravnega sredstva.
dovoljenost revizije - pomembno pravno vprašanje - imenovanje predsednika okrožnega sodišča
Revident na zahtevani način izpostavlja le vprašanje kršitve 75. člena ZUP v zvezi s Poslovnikom Sodnega sveta. Ta kršitev se nanaša na pravilnost in zakonitost postopka izdaje izpodbijanega upravnega akta, kar pa ni predmet revizijske presoje, zato zgolj iz tega razloga revizije ni mogoče dovoliti. Kakšnega drugega pravnega vprašanja, ki bi bilo pomembno za obravnavano zadevo, pa revident v reviziji ne izpostavi na zahtevani način. Zato tudi ne more uspeti s trditvijo o različnih stališčih sodišča prve stopnje, ki naj bi jih v tej zadevi sprejelo v sodbi, izdani v prejšnjem postopku in v izpodbijani sodbi.
dovoljenost revizije - ne gre za pomembno pravno vprašanje - povrnitev stroškov iz naslova brezplačne pravne pomoči
Izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve v smislu razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj ne gre za vprašanje, povezano z izpodbijano odločitvijo in zato tudi ne z vsebino zadeve. V obravnavanem primeru je vsebina zadeve povrnitev stroškov revidentke iz naslova brezplačne pravne pomoči, glede katerih je bila obogatena na račun Republike Slovenije, revidentka pa veže pomembnost pravnega vprašanja na rok vrnitve napotnice izvajalca brezplačne pravne pomoči, kar pa v njenem primeru ni relevantno.
ZUS-1 člen 83, 83/2-2, 84. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 o vzpostavitvi sistema Eurodac za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe (EU) št. 604/2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema Eurodac, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) člen 9, 9/1, 14, 14/1, 17, 17/1.
dovoljenost revizije – mednarodna zaščita - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse - jasne določbe - baza EURODAC
Sam zadetek v bazi Eurodac še ne pomeni, da je oseba dala prošnjo za mednarodno zaščito, saj se v
sistemu Eurodac obdelujejo podatki treh kategorij posameznikov, in sicer prosilcev
za mednarodno zaščito, ki so stari vsaj 14 let, državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, prijetih zaradi nezakonitega prehoda zunanje meje in državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva, ki nezakonito bivajo v državi članici.
Po presoji Vrhovnega sodišča so te določbe Uredbe Eurodac jasne in ne potrebujejo dodatne razlage, zato postavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
UPRAVNI SPOR - PRAVO VIZUMOV, AZILA IN PRISELJEVANJA
VS1015899
ZUS-1 člen 32, 32/2, 83, 83/1, 83/4, 84, 84/2, 89.
mednarodna zaščita – pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje - nedovoljena revizija – možnost pritožbe – začasna odredba
Zoper sodbo sodišča prve stopnje, ki ni pravnomočna, so revidenti vložili revizijo, čeprav je bila zoper navedeno sodbo možna pritožba. Pritožbo so revidenti predhodno že vložili v skladu s pravilnim pravnim poukom, ki ga je v sodbi podalo sodišče prve stopnje. Ker tako revizija očitno ni dovoljena, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno (89. člen ZUS-1).
pritožba v upravnem sporu - dejansko stanje - obseg pritožbenega preizkusa
Pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v obravnavanem primeru ni dopusten. V skladu s položajem in vlogo Vrhovnega sodišča v sistemu upravnega spora, se v pritožbenem postopku presoja Vrhovnega sodišča omejuje na presojo pravilnosti in zakonitosti sodbe Upravnega sodišča kot sodišča prve stopnje. V skladu s prvim odstavkom 75. člena ZUS-1 se tako v pritožbenem postopku pred Vrhovnim sodiščem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izpodbija sodba sodišča prve stopnje, ki je posledično tudi predmet pritožbene presoje. Upravni akt je kot predmet presoje sodišča prve stopnje v presojo Vrhovnega sodišča vključen le posredno in omejeno glede na opravljeno prvostopenjsko presojo v upravnem sporu. Tako je lahko predmet pritožbene presoje samo dejansko stanje, ki ga je v svojem postopku ugotovilo sodišče prve stopnje, in ne dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v postopku izdaje upravnega akta.
dovoljenost revizije - ukrep zdravstvenega inšpektorja - opustitev obveznega cepljenja - pomembno pravno vprašanje - odstop od sodne prakse - nekonkretizirano vprašanje - nestrinjanje z zakonsko ureditvijo - vprašanje pravilnosti in zakonitosti upravnega postopka - zelo hude posledice niso izkazane
Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije sta na revidentu.
Nekonkretizirano pravno vprašanje po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pravno vprašanje, zaradi katerega bi revizijo vsebinsko obravnavalo, saj na tako postavljeno vprašanje konkreten odgovor niti ni možen.
Vprašanje, ki se nanašata na pravilnost in zakonitost postopka, v katerem je prišlo do izdaje dokončnega upravnega akta, ni predmet revizijske presoje, razen če sodišče prve stopnje v zvezi s to kršitvijo ni samo kršilo določb ZUS-1, zato ne more biti pomembno pravno vprašanje.
Pomembno pravno vprašanje je le vprašanje, od katerega je odvisna odločitev v konkretni zadevi, revidenta pa ne zatrjujeta, da naj bi bilo materialno pravo, ki je bilo podlaga za odločitev v tej zadevi, zmotno uporabljeno, temveč nasprotujeta pravni ureditvi določenega področja, s tako postavljenima vprašanjema, pri katerih nista niti navedla pravnega pravila, ki naj bi bilo kršeno, ne moreta uspešno izkazati obstoja pogoja za dovoljenost revizije po 2 točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.
Revizija je skladno s 3. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. S pavšalnimi in neizkazanimi navedbami o tveganju, da bi ob cepljenju njunega otroka prišlo do morebitnih stranskih učinkov, trditvenega in dokaznega bremena o izpolnjevanju uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije revidenta nista izpolnila.
odločanje brez zahtevka po sodnem varstvu - absolutna bistvena kršitev določb postopka
Sodišče prve stopnje je odločalo o nekem zahtevku po sodnem varstvu, ki ga pritožnik sploh ni postavil, zato za odločanje o tej vlogi niti ni podana sodna pristojnost sodišča prve stopnje za odločanje.
ZPP člen 95, 95/2, 98, 98/1, 98/5. ZUS-1 člen 22, 22/1.
zavrženje revizije - novo pooblastilo za revizijo - prenos pooblastila - strankino novo pooblastilo
Če pooblastilo odvetniku za vložitev revizije daje strankin pooblaščenec, se pooblastilo odvetniku šteje za novo le, če se tudi pooblaščenec izkaže z novim (in posebnim) pooblastilom stranke za vložitev revizije, ki vključuje pooblastilo za prenos pooblastila na odvetnika.
dovoljenost revizije - podaljšanje dovoljenja za začasno prebivanje - suspenzivnost revizije - začasna odredba - dolžnost izvršitve upravnega akta - vsebinsko nejasna in nerazumljiva vprašanja - vprašanje pravilnosti postopka pred izdajo upravnega akta
Vložitev revizije ne zadrži izvršitve izpodbijane pravnomočne sodbe oziroma izpodbijanega upravnega akta, prav tako pa izvršitve navedenih aktov ne ovira vložitev predloga za izdajo začasne odredbe v revizijskem postopku(84. člen ZUS-1), čeprav o takem predlogu v posamezni zadevi še ni odločeno. V izvršitev pravnomočne sodbe tako poseže Vrhovno sodišče le v primeru, če izda začasno odredbo. To pa pomeni, da je tožena stranka, če začasna odredba (še) ni izdana, lahko upravičena in dolžna skladno s predpisi izvršiti pravnomočno sodbo oziroma upravni akt, ki je bil s to pravnomočno sodbo potrjen.
Revidenti z navedbami v reviziji niso zadostili standardu natančne in konkretne opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, saj vprašanji, na kateri naj bi Vrhovno sodišče odgovorilo, v reviziji sploh nista vsebinsko opredeljeni tako, da bi nanju bilo mogoče odgovoriti v reviziji.
ZPP člen 339, 339/2. SPZ člen 217, 45. ZTLR člen 54, 30.
dopuščena revizija - priposestvovanje služnosti - čas izvrševanja služnosti - pravni prednik - priposestvovalna doba - sprememba tožbe - bistvena kršitev določb pravdnega postopka - nasprotje med izrekom in obrazložitvijo
Pri priposestvovanju stvarne služnosti je treba upoštevati splošna pravila, ki veljajo za računanje priposestvovalne dobe za pridobitev lastninske pravice. Zato se v priposestvovalno dobo všteje tudi čas, ko so stvarno služnost izvrševali pravni predniki priposestvovalca.