brezplačna pravna pomoč - pogoji za dodelitev brezplačne pravne pomoči - finančni pogoj - premoženje prosilca - s služnostjo obremenjena nepremičnina - možnost razpolaganja - prepoved odtujitve in obremenitve
Pravni standard „možnost razpolaganja“ je treba razumeti v okviru pravne upravičenosti do razpolaganja, ki imetniku premoženjske pravice daje sposobnost, da to pravico prenese, jo obremeni, spremeni ali se ji odpove, kot tudi da to premoženje na drugačen pravnoposlovni način unovči in si tako zagotovi lastna sredstva. Sodišče meni, da vknjižena pravica dosmrtnega užitka v korist tožnikove mame ni ovira, da bi tožnik ne mogel razpolagati s solastnim deležem na tej nepremičnini.
Ovira za razpolaganje z nepremičnino, torej vknjižena pravica prepovedi odtujitve in obremenitve, je nastala tudi po volji tožničinega moža, kar pomeni, da niso izkazani upravičeni razlogi, ki bi dopuščali sklepanje, da je do tega prišlo brez njegovega soglasja. Sodišče zato ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 14. člena ZBPP, ki bi omogočali izvzetje vrednosti solastnega deleža tožničinega moža na stanovanju pri ugotavljanju materialnega položaja tožničine družine, kar pa pomeni, da je višina vrednosti premoženja taka, da tožnica ne izpolnjuje finančno materialnega kriterija za dodelitev brezplačne pravne pomoči.
Da se skladno z zakonsko ureditvijo o odložitvi davčne izvršbe odloča po uradni dolžnosti, ni spora. A contrario torej tudi ne more biti spora, da se o odložitvi izvršbe na predlog stranke ne odloča. Čim pa je tako, je odločitev v zadevi utemeljena v določbi 2. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po kateri se vloga stranke zavrže, če jo vloži oseba, ki ne more biti stranka, torej oseba, ki za njeno vložitev ni legitimirana. Davčni organ po prejemu pritožbe zoper odmerno odločbo uradoma presodi, ali bi bilo po njegovi oceni glede na možnost uspeha s pritožbo, smiselno odložiti davčno izvršbo. Če oceni, da je treba izvršbo odložiti, o tem odloči s sklepom, v nasprotnem primeru pa mu posebnega sklepa o tem, da izvršba ne bo odložena, ni treba izdati.
imenovanje vodje okrožnega državnega tožilstva - predlog ministra - zavrženje predloga
Tožena stranka je s tem, ko je ministrov predlog zavrgla in se pri tem oprla na določbe ZUP o nepopolnih vlogah, zmotno uporabila materialno pravo. Pomen ministrovega predloga v postopku imenovanja vodje ODT je treba ocenjevati glede na celoten postopek tega imenovanja, torej le kot eno fazo v postopku odločanja o imenovanju, ki je v pristojnosti tožene stranke. Po mnenju sodišča gre pritrditi stališču ministra za pravosodje v dopisu z dne 24. 3. 2016, da je njegov predlog predhodno procesno opravilo, ki ga minister sicer mora opraviti, na katerega pa tožena stranka ni vsebinsko vezana. Tako stališče utemeljuje določba prvega odstavka 122. člena ZDT-1.
Presoja tožene stranke, da je ministrov predlog vloga, oziroma predlog v upravnem postopku in da je nepopoln, po mnenju sodišča ni pravilna. Minister v tem postopku ni stranka niti se postopek imenovanja ne začne na njegovo zahtevo ali predlog. To, da ministrov predlog ni samostojna upravna stvar, za katero bi bilo dopustno uporabiti določbe 66. in 67. člena ZUP, potrjuje tudi dejstvo, da lahko na predlog ministra podajo pripombe tako kandidati kot tudi generalni državni tožilec, nakar minister sestavi dokončni predlog, ki ga posreduje toženi stranki, ZDT-1 pa ne predvideva možnosti vložitve pravnega sredstva zoper ta dokončni predlog ministra.