Toženca sta se sicer ob nakupu pri prodajalcu in sosedih prepričala, da služnost ne obstaja. Revidenta pa v reviziji utemeljeno opozarjata še na druge ugotovljene okoliščine in sicer da je služnostna trasa bila jasno vidna že ob nakupu, kar je potrdil tudi ogled na kraju samem. Tako po oceni revizijskega sodišča zgolj zatrjevanja nekaterih oseb, da služnostna pravica naj ne bi obstajala, ne zadostuje za ohranitev dobrovernosti tožencev, da sporno zemljišče s takšno pravico ni bilo obremenjeno. Sodišče druge stopnje je ob povedanem torej materialnopravno zmotno ocenilo pravni standard zadostne raziskovalne skrbnosti, ki je podlaga za ugotovitev nadaljnjega pravnega standarda dobrovernosti tožnikov. V izpodbijani sodbi tako ni bila pravilno uporabljena določba drugega odstavka 44. člena SPZ.
Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, je na podlagi zgoraj navedenega naslednji: Če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, njegov delavec, mora sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti delavca je tožnikov regresni zahtevek omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec.
Odgovor na vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena, je naslednji: Če delodajalec ugovarja, da je za nastalo škodo soodgovoren tudi oškodovanec, njegov delavec, mora sodišče ugotavljati, ali so podani pogoji za deljeno odškodninsko odgovornost. V primeru soodgovornosti delavca je tožnikov regresni zahtevek omejen na del, za katerega odgovarja delodajalec.
Dopuščena revizija, ki ji ni predložen predlog za dopustitev revizije, je nepopolna. Naknadno, po izteku roka za vložitev revizije, predložen predlog za dopustitev revizije se ne sme upoštevati.
Po določbi četrtega odstavka 120. člena ZIL-1 se šteje, da imetnik uporablja znamko, če se ta uporablja z njegovim soglasjem ali če jo uporablja druga oseba, ki je za to pooblaščena. Ni dvoma, da nosi imetnik znamke dokazno breme tudi v takem primeru. Zatrjevati in dokazati mora, da je soglašal, da znamko uporablja druga oseba in jo ta tudi dejansko uporablja. S tem je odgovorjeno na prvo dopuščeno vprašanje. Dodati pa je treba, da sodišče ni vezano na izvor trditev ali dokazov. Tako ene kot druge upošteva tudi tedaj, če jih ni prispevala prav tista stranka, ki nosi (trditveno in) dokazno breme.
Trditve, ki jih nasprotna stranka ne zanika, štejejo za priznane. V obsegu, v katerem je tožeča stranka zatrjevala, da uporablja sporne znamke, je treba šteti to dejstvo po povedanem za priznano. S tem je odgovorjeno na drugo vprašanje, glede katerega je bila revizija dopuščena.